Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2

Ko gledate Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2, si rečete: očitno so hoteli posneti TV-serijo, pa je niso, toda napisali so nekaj epizod, ki so jih zdaj “povezali” v film! Maks (terier) dobi družinskega tekmeca, dojenčka (prva epizoda, če hočete), Kepca (zajec) skuša iz cirkusa “superjunaško” rešiti tigrčka (druga epizoda), Gidget (pomeranka) pa se pretvarja, da je mačka, da bi iz “ujetništva” – okej, mačjega brloga – rešila Maksovo najljubšo igračo ( ja, tretja epizoda). Le še nekaj tipično človeških slabosti, kot so strah, nestrpnost in nevroza, morajo premagati, pa so spet doma.

Možje X: Temni Feniks

Temni Feniks, 200-milijonski “spektakel”, ki naj bi bil za Može X to, kar je bil Zaključek za Maščevalce (saga se bo po Disneyjevi akviziciji studia 20th Century Fox verjetno preselila v “Marvelovo kinematično vesolje”), je le zgodba o izvoru, potemtakem zgodba o tem, kako je nastala telepatsko-telekinetična Jean Grey, alias Feniks (Sophie Turner), superjunakinja s tako brutalno mogočnimi – in destruktivnimi – mutantskimi “talenti” (če hoče, lahko požre radioaktivni sunek sonca!), da je ne more obvladovati niti sam profesor Xavier (James McAvoy), globalni “mentor” hipernadarjene mladine (ne more več “penetrirati” v njene misli, pravi, njena “mutacija je premočna”), toda še preden rečete #MeToo, že izgleda kot krčevita, jezna, agonična kopija Stotnice Marvel (“Nimate pojma, kdo sem!”), le da je ne terorizira – in obenem zapeljuje – intergalaktični hudič (Talos, heh), temveč intergalaktična hudičevka, alias Vuk (Jessica Chastain), ki ji – tako kot nam – ni jasno, zakaj s svojo vojsko napade Zemljo, zakaj se vsi igralci – od Jennifer Lawrence (Mystique) do Michaela Fassbenderja (Magneto) – ob tem tako dolgočasijo in zakaj je ta film – lenobna, brezoblična, onemogla, razdišana, telenovelistična alegorija neokolonialne “pravičnosti”, ženskega opolnomočenja in strahu pred neobvladljivimi, feminističnimi, “premutiranimi” ženskami – stal 200 milijonov.

Otroška igra

“Vsak otrok si zasluži doživljenjskega prijatelja!” Tako korporacija Kaslan oglašuje Buddija, svojo novo igračo, ki je igrača, robot, asistent, najboljši prijatelj, internet stvari, DJ otrokovega življenja. Hočete biti razumljeni? In ljubljeni? Nabavite si Buddija, ki je “več kot le zabava”! Toda Buddi, ki lahko otroke poveže z vsako pametno napravo in ki ga izdelujejo nekje v Vietnamu (v znojilnici torture à la Foxconn), izgleda kot Chucky, hodi kot Chucky in govori kot Chucky, kar pa naj vas nikar ne zavede – Buddi je Chucky (z glasom Marka Hamilla, Lukea Skywalkerja, ki je zamenjal Brada Dourifa).

To še spijemo pa gremo

Alec Baldwin in Salma Hayek sta zakonca, ki se delata, da sta premožna, dokler se – po nekaj minutah – ne izkaže, da sta v tako globoki finančni krizi, da je lahko njun “poslovni” partner le še obsojeni pedofil. Kar naj bi bilo kakopak smešno. Kot naj bi bile smešne goljufije, s katerimi se skušata rešiti, pa niso, ker so na ravni vaške burke, ki bi zabavala le pijane. Še celo politična nekorektnost – recimo norčevanje iz invalidov – je pocarska, amaterska in utrudljiva. Tu je res vse narobe. Kar pa naj vas ne zavede: bebavo, vulgarno, infantilno je običajno vsaj Slovencem ljubo. Zakaj so posneli to “komedijo”? Zakaj je nebo modro?

Pri mami

Lucasovi Ameriški grafiti, posneti davnega leta 1973, se dogajajo v soboto zvečer, ko se v malem, zakotnem ameriškem mestu mladina zabava. Z alkoholom gre lažje, zlasti pri puncah, si misli Terry (Charles Martin Smith), nerodni, naivni najstnik, ki stoji pred trgovino in mimoidoče – polnoletne, se razume – žica, če bi mu kupili viski. In res, mimo pride možak, ki pristane – ja, kupil ti bom viski! Vzame denar, smukne v trgovino in jo skrivaj pobriše skozi stranski vhod – Terry ostane brez denarja in viskija. In brez seksa. Film Pri mami – Grand Guignol à la Blumhouse – izgleda kot reimaginacija tega slovitega, kultnega prizora. Terryja zamenja nepolnoletna Maggie (Diana Silvers), ki stoji pred trgovino in mimoidoče – polnoletne – žica, če ji kupijo viski. Ja, mesto je malo in zakotno, in ja, mladina bi se zabavala. Onega nabritega, tatinskega možaka pa zamenja Sue Ann (Octavia Spencer), topla, simpatična, osamljena gospa, ki Maggie in njenim prijateljem ne kupi le viskija, ampak gre še korak naprej, saj mladim, ki se očitno nimajo kje zabavati, ponudi svojo klet, v kateri lahko brez skrbi počnejo, kar hočejo – pijejo, kadijo, norijo, fukajo.

Požiganje

Jongsu (Yoo Ah-in), introvertirani sin propadlega, obubožanega, zaprtega korejskega kmeta, sicer fen Williama Faulknerja, ki hoče postati pisatelj, sreča Haemi (Jun Jong-seo), svojo prijateljico iz otroštva, ki pa je najprej ne prepozna. “Bolj čedna sem, ne? Plastična operacija,” dahne Haemi, tuje domačna, spremenjena “na bolje”. Seks je neizbežen. In ker Haemi, mojstrica pantomime (ko se dela, da jé mandarino, ustvari vtis, da jo res jé!), odpotuje v Afriko, prosi Jongsuja, da ta čas pazi in hrani njenega mačka Boila. Jongsu to z veseljem počne – in za “nagrado” potem v njenem stanovanju kdaj pa kdaj masturbira. Toda Haemi, njegova nova muza, se iz Afrike ne vrne sama, temveč v družbi Bena (Steven Yeun), bogatega, čednega, ektravertiranega playboya, korejskega Gatsbyja s porschejem, ki – tako rekoč sociopatsko – razkrije, da kmetom vsake toliko požge kak rastlinjak. Za štos.

Rocketman

Filmi o rock zvezdnikih so običajno moralke o rečeh, ki rock zvezdnike ubijejo – o slavi, blišču, bogastvu, dekadenci, ekscesu, seksu, drogah. Nekateri “umrejo”, a se potem spektakularno vrnejo. Kot Freddie Mercury. Ali pa kot Elton John (Taron Egerton), ki na začetku Rocketmana v grotesknem, ekstravagantnem, bleščavem, električnem, piščančjem, rogatem kostumu – ste ga videli v filmu Kingsman: Zlati krog? – pogleda v kamero, rekoč: “Moje ime je Elton Hercules John in sem alkoholik.” Na dnu je, ves izgubljen – na rehabilitaciji in detoksikaciji. Toda ni zasvojen le z alkoholom, temveč tudi s kokainom, seksom, hrano in nakupovanjem. Potem se film zavrti nazaj, v čas njegovega otroštva, ko je bil še Reginald Dwight, ko ga oče in mati – sicer proletarca – nista dovolj ljubila in ko si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. In tu je poanta: prav zato, ker ga starša nista dovolj ljubila, si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. Še dobro, da ga nista dovolj ljubila – če bi ga, ne bi nikoli začutil tiste silne, fantazijske, transformativne potrebe po odhodu in spremembi imena. Če bi ga ljubila, se ne bi nikoli preimenoval – če bi ga ljubila, Reginald Dwight ne bi nikoli postal Elton John.

Aladin

Ja, ta film ste že videli, le da tedaj ni bil tako dolgočasen, upehan in brezoseben. In tedaj se tudi ni trudil, da bi našel razloge za svoj obstoj. Tale nečarobni rimejk Disneyjevega animiranega megahita iz leta 1992 pa ne počne drugega kot natanko to – išče politično-korektne “dokaze”, da si zasluži obstoj in da nas je vreden. Glejte, igran sem, ne pa animiran! Glejte, Genija ne igra belec (Robin Williams), temveč črnec (Will Smith)! Glejte, Jasmine (Naomi Scott), sultanova hči, ni več le pasivna, nemočna princesa, ki čaka na odrešitelja, ampak feministka (ki hoče postati sultanka)! Glejte, ni več plesalk v bikinkah, ni več seksizma! Glejte, nekaj štiklov je novih! Tudi če jih ne bi bilo. Glejte, nekaj replik in situacij je novih! Zato je rimejk skoraj 40 minut daljši od originala. Glejte, arabske like – Aladina (Mena Massoud), sultana (Navid Negahban) in vezirja Džafarja (Marwan Kenzari) – igrajo igralci muslimanskega rodu. Že, toda besede “islam” tu ne boste slišali.

Godzila II: Kralj pošasti

Vsaka pošast – bodisi King Kong, Terminator ali albino gorila (v Velikem razdejanju) – slej ko prej prestopi na stran človeštva. In ko se to zgodi, je sporočilo jasno: pošast je resnica človeka! Ali bolje rečeno: prava pošast je človek! Godzila, ki je v Godzili, posneti leta 2014, pokončal dva “masivna neidentificirana zemeljska organizma”, se zdaj, v Godzili II, vrne, da bi – v bitkah z drugimi “velikani”, kot so Mothra, Rodan in Ghidorah – pokazal, kdo je “kralj pošasti”, toda ljudje – tako tisti, ki hočejo “velikane” iztrebiti, kot oni, ki hočejo z njimi trgovati – delajo vse, da bi v pošastnosti zasenčili pošasti.

Ljubljeni

Brazilska družina, ki jo slavi Ljubljeni, izgleda tako, kot bi padla iz Fellinijevega Amarcorda – revna, a srečna, nostalgična, a barvita, bučna, a nežna, grenka, a sladka, melanholična, a vodvilska, nedolžna, a bujna, transparentna, a melodična, igriva, a intimna, ležerna, a precizna, manjša od trga, a večja od življenja. In ja: groteskna, a hipnotična. Ta družina je kaos, festival, tematski park, variete, plesna točka, piknik, azil, protest, cirkus, prosta asociacija, strip, mežikanje spominov, amarcord. Čakamo le še na to, da bo kdo zlezel na drevo in začel vpiti “Hočem žensko!”, ali pa da bo mimo deklet v bikinkah priplul bodisi Rex ali helikopter z orjaško skulpturo Jezusa Kristusa.

Tuleča divjina

Ko je bilo v Ameriki ob koncu 19. stoletja divjega zahoda konec, ko se je torej kapitalizem dokončno raztegnil od vzhodne do zahodne obale (ko sta vlak in “civilizacija” pripeljala do Pacifika), so ameriške oblasti sklenile, da je čas, da se Amerika prelevi v kolonialno, imperialno velesilo.

Brightburn

Brightburn izgleda kot resnica o Supermanu, kot film o temni strani Supermana, kot prava zgodba o izvoru Supermana. Prvič, dogaja se na kmetiji v kansaški vukojebini, ki zelo spominja na Smallville, v katerem je odraščal Clark Kent, alias Superman. Drugič, neplodna zakonca Breyer – Elizabeth Banks & David Denman – posvojita dojenčka zunajzemeljskega rodu, ki “pristane” na njuni kmetiji. In tretjič, ta dojenček zraste v Brandona (Jackson A. Dunn), ljubkega, vljudnega, inteligentnega dečka z nadčloveškimi, superjunaškimi močmi. Kosilnico lahko vrže sto metrov daleč. Ja, postal bi lahko dober kmet – kmetija potrebuje silake. To, da sliši glasove, ni navidez nič narobe – tudi Kevin Costner jih je slišal v Polju sanj, v katerem je igral iowskega kmeta. Problem je le v tem, da glasovi postajajo vse grotesknejši, grozljivejši, ekscesnejši, neznosnejši – in Brandonove superjunaške moči jim slepo sledijo. Brightburn je antisuperjunaški film (anti-Marvel, anti- DC), to je povsem očitno, toda obenem je še nekaj – film o izvoru jeznega, ruralnega, nestabilnega, belskega moškega.

Pokemon detektiv Pikachu

Če ste pred leti dobesedno bežali pred franšizo Pokemon (pred videoigrico, pred stripi, pred kartami, pred risankami, pred TV-filmi, pred kinofilmi, okej, pred fenomenom), si lahko zdaj oddahnete: Pokemon detektiv Pikachu, reboot te franšize, ni takšna katastrofa, kot ste pričakovali. To, da je film igran, da se dogaja v orjaškem bladerunnerskem Ryme Cityju, ki ga mogočna korporacija spremeni v metropolo demokracije, svobode, egalitarnosti ter multikulti sožitja med ljudmi in Pokemoni, in da Pokemona št. 1, detektiva Pikachuja, partnerja fanta (Justice Smith), ki išče svojega “izginulega” očeta, sicer policaja, vokalizira deadpoolski Ryan Reynolds, je sicer korak v pravo smer, toda nikar ne pričakujte razodetja – Pokemon izgleda tako, kot da so ga potegnili skozi matrico Marvelovega superjunaškega vesolja, ozaljšanega s psihologijo Ninja želv, evforičnostjo Lego filma in ikonografijo filmov noir.

Zakaj je vaterpolo najbolj gejevski šport

Če madžarska vaterpolska reprezentanca leta 1956 na olimpiadi v Melbournu ne bi brutalno, krvavo zmlela sovjetske (slovito maščevanje za sovjetsko okupacijo Madžarske!), ne bi bilo vaterpolskega filma Otroci slave, ki ga je 50 let kasneje navdihnil ta “incident”. In če Nanni Moretti leta 1989 ne bi poslanca italijanske komunistične partije v filmu Palombella rossa (Rdeči golob), ki so ga Nemci prevedli kar kot Vaterpolo in komunizem, prelevil v navdušenega vaterpolista, bi bili francoski Bleščeči rakci praktično prvi vaterpolski film v zgodovini.

John Wick 3: Parabellum

Ko Johna Wicka (Keanu Reeves) nekje vmes vprašajo, kakšno pomoč potrebuje, odvrne: “Pištole! Veliko pištol!” Z razlogom: Parabellum, podnaslov tretjega Johna Wicka, sicer v latinščini pomeni “priprave na vojno”, toda John Wick, lakonični, stoični, samurajski, križarski poklicni morilec, vdovec in ljubitelj psov (če mu ne bi ubili psa, tele franšize sploh ne bi bilo!), je tedaj že sredi vojne, saj je v podobni situaciji kot “Warriors” v Hillovih Bojevnikih podzemlja ali pa policaj Rama (Iko Uwais) v Evansovi Raciji – vsi ga hočejo ubiti. In to dobesedno vsi: tako rekoč vsakdo, ki se pojavi v tem filmu, ga hoče namreč likvidirati. Za njim se v besnem ritmu Millerjevega Pobesnelega Maxa valijo horde brezosebnih morilcev, gangsterjev, jurišnikov, oportunistov, fenov. A kdor je videl Johna Wicka 2 ve, zakaj: Wick je v newyorškem hotelu Continental, ki za vse poklicne morilce tajne bratovščine “High Table” predstavlja “varno” hišo (tu jih ne sme nihče ubiti – takšna so pravila!), ubil zverinskega Santina D’Antonia (Riccardo Scamarcio), Winston (Ian McShane), menedžer tega katedralskega hotela, pa ga je zaradi te herezije potem razglasil za “excommunicado”, s čimer ga je “obsodil” na smrt, a mu je dal eno uro, preden odpre vsesplošni lov nanj.

Stotnik

Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Zdaj je čas pošasti. In Stotnik, nemški črno-beli film, ki ga je – po resnični zgodbi – posnel Robert Schwentke (pred leti je posnel kultni Tattoo, Se7en po berlinsko), povsem jasno pokaže, da lahko vsak postane pošast. Willi Herold (Max Hubacher), prezebli, sestradani, nemočni, utrujeni, obupani, nepomembni nemški vojak, dva tedna pred koncem II. svetovne vojne izgubi stik s svojo enoto (kdo ve, morda je dezertiral), kar ga vodi iz ene nevarnosti v drugo – kamor pride, mu kdo streže po življenju. Ljudje so pač zmedeni, živčni, razrvani, nezaupljivi, panični. Willi nenehno beži. Potem pa v zapuščenem džipu najde uniformo stotnika, ki si jo natakne – z monoklom vred.

Kdo je Peter Florjančič?

Monte Carlo, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja: Peter Florjančič, serijski izumitelj in iznajditelj (parfumski razpršilec, okvirček za diapozitive, stroj za brizganje plastike, plastična veriga, čep za kečap Heinz itd.), gre v neki jet-set restavraciji na stranišče – nenadoma vstopi Winston Churchill, nekdanji britanski premier – stopi k sosednemu pisoarju – iz ust potegne cigaro ter jo brez besed poda Florjančiču, ki mu jo pridrži – odpne si šlic in odtoči – potem vzame cigaro, Florjančiču pa dahne: “Thank you!”.

GrdeLutke: Popolno nepopolne

GrdeLutke, ki jih pri nas vokalizirajo vokalistke in vokalisti zbora Perpetuum Jazzile, je še en film o igračah podjetja Hasbro ( ja, kot Transformerji, Power Rangers, G.I. Joe, Ouija, Dungeons & Dragons ipd.), ker pa je animiran, pričakujte slavljenje drugačnosti, celo bizarnosti, toda ne pričakujte ParaNormana ali Coraline – film, ki vse najboljše pobere pri drugih animiranih filmih (Svet igrač 3, Lego film, Pošasti iz omare ipd.) in ki se dogaja v GrdemMestu, nekakšnih “vicah”, v katerih obtičijo grde, nepopolne, čudaške lutke in čakajo na “vnebovzetje” (o, ko bi me vzljubil kak otrok!), si namreč bizarnost predstavlja kot nekaj plišastega, otroke pa uči, naj se svojih napak in nepopolnosti ne sramujejo, ampak naj v njih raje uživajo. Uči pa jih še nekaj precej spornejšega: v svoji nepopolnosti lahko uživaš šele, ko postaneš lastnina. Še ena priprava na služenje v neoliberalni državi.

Dogman

Spomnite se filmov, v katerih umre na milijone ljudi – le pes preživi. No, Dogman, ki ga je posnel Matteo Garrone, avtor kultne Gomorre, je cinična resnica teh filmov. To je film o svetu, v katerem je človek človeku pes, in obenem film o svetu, v katerem umrejo vsi, razen psov. Ni ga večjega ljubitelja psov, kot je Marcello (Marcello Fonte), mali, mili, prijazni, vljudni, napol svetniški negovalec psov iz pustega, utrujenega, dotrajanega, razpadajočega, rahlo distopičnega italijanskega obmorskega mesteca, ki izgleda kot toksično, zapuščeno prizorišče Gomorre ali pa Suburre.

Prevarantki

Komedija Prevarantki je rimejk rimejka. V originalu (Bedtime Story), posnetem davnega leta 1964, sta prevaranta, ki se prerivata za plenilski monopol nad nekim letoviškim mestecem na Azurni obali, igrala “proletarski” Marlon Brando in “aristokratski” David Niven, v rimejku (Dirty Rotten Scoundrels), posnetem leta 1988, je v Brandovi vlogi nastopil Steve Martin, v Nivenovi pa Michael Caine, medtem ko pride zdaj, v rimejku rimejka, do trendovskega, zeitgeistovskega, že kar predvidljivega spolnega obrata (v slogu Izganjalcev duhov in Oceanovih 8), tako da v Brando/ Martinovi vlogi nastopa masivna, evforična, bistroumna Rebel Wilson, ki začne v francoskem obmorskem jet-set mestecu Beaumont-sur-Mer nategovati naivne bogataše, s čimer ogrozi poslovne interese prevarantke št. 1, Anne Hathaway, ki – z lažnim angleškim akcentom, a brez kakega silnega smisla za humor – nastopa v Niven-Cainovi vlogi.

Zgodovina ljubezni

Zgodovina ljubezni je povsem atipični slovenski film o povsem tipični slovenski temi – o prometni nesreči in njenih posledicah. Ko Ema (Zita Fusco) umre v prometni nesreči (njen avto konča pod vodo), to njene najbližje – moža (Matija Vastl), sina (Matej Zemljič), mlajšo hčerko (Zoja Florjanc Lukan) in predvsem starejšo hčerko, sedemnajstletno Ivo (Doroteja Nadrah), eluzivno, slušno prizadeto protagonistko tega filma – podre. In Sonja Prosenc, ki je pred petimi leti posnela Drevo, Ivinim spremenjenim stanjem, kot so žalovanje, bolečina, jeza in resentiment, išče unikatne, nestandardne, nadstandardne filmske – vizualne in zvočne – ekvivalente, zato je film nekronološki kot tesnoba in digresiven kot sanje, skoraj brez dialogov, za katere se itak zdi, da jih vedno znova preglasi šum vode.

Drobižki 2

Če ste se naveličali animiranih filmov, v kateri vse živali – tudi najbolj drobižkaste – tekoče govorijo angleško (ali pa slovensko, če smo že ravno pri tem), potem si vsekakor poglejte Drobižke 2, francosko kombinacijo igranega in animiranega filma, v kateri res male živali – žuželke, no, drobižki – ne govorijo ne angleško ne slovensko, ampak uživajo v tem, da so živali, ki jih ljudje le motijo. Še bolj pa jih moti kapitalizem.

Brez dotika

Zaplet filma Brez dotika vas bo spomnil na zaplet filma Krive so zvezde: 17-letna Stella (Haley Lu Richardson), ki jo daje cistična fibroza, v bolnišnici spozna Willa (Cole Sprouse), ki ga prav tako daje cistična fibroza. Ona je socialno omrežena – on je jezen, kot da je padel s kakega spletnega foruma. Ona vlogira – on je umetnik (ne sprašujte). Ona je družabna – on je asocialen. Ona je optimistka – on je pesimist. Oba pa sta luštna, hormonska, seksi. Najprej drug drugega odbijata, toda le zato, da bi bila njuna kopula silnejša, urgentnejša, eksplozivnejša in viralnejša.

Zapelji me, če me moreš

Romantične komedije – vsaj tiste visokega kalibra, saj veste, studijske, s top zvezdami, kot so bile Sandra Bullock, Meg Ryan in Julia Roberts – je nekje vmes vzel vrag, zato so si verjetno rekli: mar ni ravno zdaj, ko Amerika vstopa v novo predsedniško predvolilno kampanjo, čas za prodemokratsko romantično komedijo? Ne pozabite, da so leta 1995, ko se je Amerika pripravljala na novo predsedniško predvolilno kampanjo, posneli Ameriškega predsednika, romantično komedijo, s katero so skušali Američanom posredno prikupiti liberalnega predsednika, Billa Clintona, ki je tedaj sedel v Beli hiši in ki je bil tik pred ponovno kandidaturo. Romantična komedija Zapelji me, če me moreš skuša Američanom prikupiti demokratsko stranko, zato se začne na neonacističnem shodu – ja, z Ameriko, v kateri plapola neonacizem, je nekaj hudo narobe! Podpreti je treba anti-Trumpa: pa kdorkoli že to bo! A ironično, neke vrste Trump je že v Beli hiši: predsednik Chambers (Bob Odenkirk), ki vlada Ameriki, je resda demokrat, a tako bebav, klovnovski in samovšečen, da ne loči več med realnostjo in resničnostnim šovom. Ker pa sklene, da ne bo ponovno kandidiral, postane špickandidatka demokratske stranke zunanja ministrica Charlotte Field (Charlize Theron), sredinska kot Hillary Clinton (ali Barack Obama ali Joe Biden).

Ben se vrača

Saoirse Ronan v filmu Lady Bird ni vedela, koga naj izbere – Timotheeja Chalameta ali Lucasa Hedgesa? Kar je razumljivo – Chalamet in Hedges sta nova filmska mučenika. Chalamet bi lahko igral v Hedgesovih vlogah. Hedges bi lahko igral v Chalametovih vlogah. V filmu Boy Erased, ki bi ga pri nas lahko prevedli Izbrisani (pa ga k nam ni bilo), je igral geja (Chalamet ga je igral v filmu Pokliči me po svojem imenu), ki ga skušajo – s pomočjo nekakšne konverzijske terapije – “ozdraviti” homoseksualnosti, v filmu Ben se vrača pa igra Bena, džankija (Chalamet ga je igral v Lepem fantu), ki ga skušajo “ozdraviti” odvisnosti, zato tudi vsi njegovi domači prebledijo, ko se za božič – kot duh s hoodiejem! – prikaže doma. Le Holly (Julia Roberts), njegova mama, se ga razveseli. Njen novi – temnopolti – mož (Courtney B. Vance), s katerim ima dva mala otroka, in njena hči iz prvega zakona (Kathryn Newton) pa hočeta, da ga pošlje nazaj, v rehab, češ da so to že videli in da jih Ben le nateguje, emocionalno izsiljuje in žre. Holly hoče biti z njim, pa četudi le za božič, a tudi sama nima nobenih iluzij: vsa zdravila in svoj nakit takoj skrije.

Čista zloba

“Pa tako normalno je izgledal,” dahne neka ženska, ko izve, da je Ted Bundy (Zac Efron) v resnici serijski morilec, ki je ugrabil, posilil, pobil in obglavil številne ženske. Ja, zloglasni, diabolični, grizlijevski, sociopatski Ted Bundy, strah in trepet sedemdesetih, je bil “eden izmed nas”. In film, ki ga je posnel sloviti dokumentarist Joe Berlinger, avtor Netflixove dokuserije o Bundyju (Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes), je narejen natanko tako: prvič, njegovih umorov ne vidimo, drugič, spremljamo njegovo romantično življenje z Elizabeth Kendall (Lily Collins), materjo samohranilko iz Seattla, ki se ji niti sanja ne, kaj počne “sladki” Ted, študent prava (film je posnet po njeni knjigi Fantomski princ: Moje življenje s Tedom Bundyjem), tretjič, Bundy je prikazan kot šarmer, kot veliki zapeljivec, ki zna vsako žensko navdati z občutkom, da jo občuduje in da komaj čaka, da ji pripravi zajtrk, in četrtič, Bundyja – malega, “normalnega” človeka – začnejo nenadoma zasledovati, zato se zdi, kot da so se zmotili in se spravili na “napačnega” človeka, na nedolžnega. Razlog več, da njegovega polnega imena, Ted Bundy, prve tričetrt ure sploh ne slišimo.

Ovce in volkovi 2

Tale ruski animirani film se dogaja v idiličnem, sončnem, utopičnem mestu, v katerem volkovi in ovce živijo v popolni slogi in miru, no, v bratstvu in enotnosti (ena izmed ovac je celo temnopolta!), dokler se ne prikažejo temno črni, nestrpni, etnonacionalistični volkovi, ki jih multikulti ne zanima in ki na proteste te multikulti skupnosti, češ da naj bodo prijazni in strpni, odvrnejo: “Kaj pa narava?” Reči hočejo, da obstajajo naravne hierarhije, mimo katerih ni mogoče, in da volkovi pač žrejo ovce, kar pomeni, da so feni Jordana Petersona, ki je naravne – in s tem večne – temelje družbenih hierarhij našel pri jastogih, očitno prednikih volkov.

Maščevalci: Zaključek

Film Maščevalci: Zaključek skuša biti ultimativni epos in ultimativni spektakel, kar pa je logično, saj gre za zaključek Marvelove sage (Marvelovega filmskega vesolja), ki jo je leta 2008 spočel Iron Man in ki zdaj šteje 22 filmov. A kdo bi si mislil, da bo ta spektakel spektaklov – ta popkorn popkorna, ta videoigrica videoigric – tak eksperiment. Navsezadnje, to je film, v katerem se prepletajo zgodbe več kot dvajsetih filmov ( jasno, tudi filma Maščevalci: Brezmejna vojna, ki se je končal s Thanosovim uničenjem polovice človeštva in številnih superjunakov, tudi Spider-Mana, dr. Strangea in Črnega panterja!), delčki stokrat raztreščene nostalgije in množica matinejskih superjunakov (Iron Man, Stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova, Hawkeye, Ant-Man, Črni panter, Stotnica Marvel, Spider-Man, Scarlet Witch, dr. Strange, War Machine, Rocket, Nebula itd.), ki se agresivno, regresivno, progresivno in digresivno – ne povsem brez smisla za humor in brez misli na svoj kult osebnosti – zapodijo v različne čase, različne vzporedne svetove in različne konce vesolja.

Stavka!

Če ste kdaj videli Stavko (1925), prvenec Sergeja Eisensteina, potem se gotovo spomnite zadnjega mednapisa, ki se privrti: “Pomnite, proletarci!” Prav res – malo prej se namreč zgodi strahovit pokol nad proletarci. Vojska, policija in konjenica dobesedno zgazijo na stotine delavcev (in njihovih družin), ki so stavkali, Eisenstein pa grozljivo brutalnost te klavnice poudari s prizorom v pravi mesarski klavnici, v kateri koljejo bika. Vsekakor, danes se stavke ne odvrtijo tako brutalno, ne končajo se v krvi, delavcev ne pobijejo, toda ko boste videli Brizéjev film Stavka!, “nadaljevanje” Brizéjevega Zakona trga, boste imeli neprijetni občutek, da so se brutalnost, klanje in smrt, ki so nekoč prevevali stavke, preselile v besede, pogajalske pozicije, status quo – v odnose med delom in kapitalom, med delavci in delodajalci, med proletarci in delničarji.

Prvič

Prvič – ognjemet romantičnega kiča – je najstniška verzija Petdesetih odtenkov sive. Anastasio nadomešča Tessa (Josephine Langford), predmestna devica, nova študentka na faksu, Christiana pa Hardin (Hero Fiennes Tiffin), “skrivnostni” tetovirani bad boy, ki ji nastavi kopico emocionalnih, sadomazohističnih pasti, toda še preden rečete “on je z Marsa, ona pa z Venere”, si že domišlja, da sta dediča Prevzetnosti in pristranosti – da je torej on gospod Darcy, ona pa Elizabeth Bennet. Prvič ni le dolgočasen, temveč tudi retardiran, saj dekletom, ki jih cilja, priporoča – submisivnost!