Prekletstvo žalujoče ženske

Če vprašate tale okultni šoker, ki se dogaja na začetku sedemdesetih let v Los Angelesu, potem je bil pokol Mansonovega klana le uvod v mučne, strašne, grizlijevske čase, v katerih vstanejo vsi demoni in vsa prekletstva neprebavljene preteklosti. Anna Tate-Garcia (Linda Cardellini), socialna delavka in vdova, mati dveh otrok (njen mož, policist, ki umre na službeni dolžnosti, je bil latinskoameriškega rodu), skuša pomagati neki prestrašeni ženski, ki svoja otroka skriva v omari, ko pa se vse skupaj konča v krvi (no, v vodi), se boji, da je zdaj tudi njo in njena otroka okužilo prekletstvo La Llorone, “žalujoče ženske” – “prikazen” jezne Mehičanke, ki je po “odhodu” moža utopila svoja otroka in potem še sebe.

12. mož

Kurt Stage (Jonathan Rhys Meyers) je esesovec, ki leta 1943 terorizira mrtvo hladno, ledeno Norveško, izgleda pa tako, kot da se je pravkar utrgal iz pekla. Nihče mu ne uide, pravijo. Morali bi videti njegov obraz, ko mu Jan Baalsrud (Thomas Gullestad), norveški odpornik, izurjen v Britaniji, uide – prvič, drugič, tretjič, vedno znova. Baalsrud je “12. mož”, edini izmed dvanajstih norveških odpornikov, ki je preživel katastrofalno izkrcanje in se – namesto v saboterja, ki bi razstrelil nemško letalsko bazo – prelevil v preganjanega, neke vrste Jeana Valjeana.

Dvojna življenja

Alain (Guillaume Canet), šef ugledne pariške založbe, uporabi veliko ovinkov, da bi Leonardu (Vincent Macaigne), pisatelju in prijatelju, ki mu je prej že izdal nekaj romanov, povedal, da njegovega novega romana ne bo izdal. Kar pa je po svoje logično: Leonard, kuštravi, prijetno neprijetni zagovornik avtofikcije, je namreč v njem – resda pod drugim imenom, a prepoznavno (roman-à-clef pač) – “namočil” svojo bivšo ženo. To seveda spominja na revenge porn, ki je prišel z internetom in digitalno dobo, Alain pa je dobesedno alergičen na vse narcistične produkte te “disruptivne” dobe digitalne inkontinence – na bloge, trače, fake news, piratizacijo in guglanje, kaj šele na Google Books. S knjigami – njegovimi svetinjami – je konec. Digitalna doba jih je ubila. Alain, poročen s Seleno (Juliette Binoche), zvezdnico neke TV-serije (ukrojene za “binge watching”), sicer še vedno vztraja s knjigami, ki se vse slabše prodajajo (sam v njih vidi le še obliko bega pred spletno pornografijo-konspirologijo; beri knjige, pa se vsemu temu sranju izogneš!), a vse bolj izgleda kot vernik, ki je izgubil vero – kot oni pastor, ki v Bergmanovih Obhajancih (1963) izgubi vero v vero, a kljub temu še vedno mašuje v prazni cerkvi.

Kralj plaže

Moondog – dolgolasi, zaraščeni, zaočaljeni, bujni, gostobesedni, zanikrni, brezbrižni, ležerni, upočasnjeni frik – je kot Dude Lebowski, le da ne živi v Los Angelesu, temveč na Floridi, v Key Westu, kjer nadomešča Ernesta Hemingwaya. Dokončati skuša roman, ki bi ga – tudi finančno – odrešil, toda pisanje mu nenehno prekinja evforična, hedonistična, pikareskna odisejada po plažah Key Westa. Zadet in omamljen kot v neonskih sanjah polzi od bara do bara, od barke do barke, od bazena do bazena, od pomola do pomola, od bungalova do bungalova, od sonca do sonca, od štikla do štikla – in za vse te štikle se zdi, da so bili napisani zanj, da torej govorijo o njem, kralju plaže. Moondog je lokalna znamenitost, a obenem nekaj univerzalnega. Včasih sede za klavir, včasih se odpelje na kakšno svatbo, recimo hčerino, včasih leti perje, včasih pride mimo morski pes ali pa njegov agent (Jonah Hill), kapitan s kokainsko papigo (Martin Lawrence), vzneseni Snoop Dogg, Jimmy Buffett z bendom ali pastorjev sin (Zac Efron), ki mu je žal, “da je Jezus že umrl za naše grehe”, toda v vsakem trenutku se zdi, da je to trenutek, za katerega živi, v katerem brezkompromisno uživa, ki je brezmejno inspirativen in ki ga noče za nič na svetu zamuditi.

Doku o Jožetu Dolmarku.

Pri Jožetu Dolmarku – cinefilu, cineastu, pedagogu, liriku, moralistu, panoramistu, fabulistu, pasažerju – si imel vedno občutek, da je videl le filme, ki so ga poklicali. Če bi bil literat, bi v pisanju posvetil v svoje knjige bolj užival kot v samem pisanju knjig. In če bi bil glasbeni kritik, bi pisal liner notes, v katerih bi vedno poudaril, da tega ali onega albuma brez njega – in brez njegove ljubezni – sploh ne bi bilo. To, da je zrasel na meji (Gorica, cappuccino, italijanski TV-programi, Lino Miccichè na tržaškem faksu ipd.), da sta s prijateljem Silvanom Furlanom na puljskem festivalu jugoslovanskega filma šotorila že pri petnajstih in da je imel v vseh fazah svojega življenja dobre učitelje (Dušan Pirjevec, Luc Menaše ipd.), ga je privilegiralo. Hotel je postati filmski kritik – in je postal. Hotel je postati filmar – in je postal. Hotel je hoditi na filmske festivale – in je hodil. Hotel se je družiti z legendami jugoslovanskega filma – in se je. Hotel je urejati Ekran – in ga je. V Kinoteki je hotel organizirati retrospektive – in jih je. V študentskem naselju je hotel vrteti filme – in jih je. Hotel je postati flâneur – in je postal. Hotel je imeti svojega trafikanta – in dobil ga je.

Čudežni park

Čudežni park – zgodba o desetletni deklici, ki si z mamo izmisli “Čudežni park”, neke vrste zabaviščni park, v katerem vse niti vlečejo živali, potem pa v gozdu najde resnično, a zapuščeno, polomljeno verzijo tega “Čudežnega parka”, ki ga pomaga vrniti v življenje – je paradoks. To je animirani film, ki otroke povsem očitno poziva: Bodite ustvarjalni! Bodite domiselni! Uporabite domišljijo! Toda sam film, po malem peterpanski, po malem tomorrowlandski, ne premore nobene domišljije. Le vrišč in trušč – kot da je na vlaku smrti. Čudežni park izgleda kot zombi na spidu – kot oni zombijski šimpanzi, ki okupirajo “Čudežni park”. Režiserja boste v špici zaman iskali – Čudežni park naj bi bil prvenec Dylana Browna, Pixarjevega animatorja, ki je večino filma resda režiral, a so ga zaradi obtožb o spolnem nasilju predčasno odpustili.

Gospod Link

Sir Lionel Frost, ekscentrični – snobovski, egoistični, samovšečni, mitomanski, ošabni, šovinistični – kolonialni raziskovalec s konca 19. stoletja, osvajalec “neciviliziranega” sveta, glavni junak tele ekspresivne, počasne, julesvernovske stop-motion animacije (via Laika), ki se hoče prebiti v londonski elitni klub, med “prave može” Imperija, v severnoameriškem gozdu najde veliko, kosmato, naivno, sramežljivo “pošast”, bigfoota ( ja, “manjkajoči člen” med človekom in opico), ki si pravi Susan (moški ali ženska? niti moški niti ženska?) in ki želi, da ga odpelje na Himalajo, k njegovim shangrilajskim sorodnikom, jetijem, avanturistični kameradski trip (Lov za izgubljenim zakladom), ki sledi, pa ni prežet le z evolucijskim humorjem in skoraj odrešilnim cliffhangerskim finalom v ledenih stenah, temveč tudi s pravim katalogom kulturnih trkov in nesporazumov med staromodno, rigidno, regresivno, rasistično, trumpovsko Tradicijo in modernim, fluidnim, nebinarnim multikulti Trolom (gospod Chance tretjega sveta?), ki mizo tako obrne, da eksotično in pošastno – kot pošast iz Loch Nessa (“Ah, mesojedka!”), kot cirkuška spaka – izgleda Tradicija.

Stan in Olio

Stan in Olio – Stan Laurie (Steve Coogan) in Ollie Hardy (John C. Reilly) – sta bila bogova komedije, vsi so ju poznali, skupaj sta igrala v več kot 100 filmih, toda leta 1953 se zanju nihče več ne zmeni. Vsa njuna prihodnost je že za njima. Ker noče več nihče producirati njunih filmov, se odpravita na turnejo po Britaniji, da bi producentom in financerjem pokazala, da sta še živa, da ju gledalci še hočejo in da sta zrela za nov film. Problem je le v tem, da so zakotne, obrabljene dvorane, v katerih izvajata svoje nostalgične skeče, napol prazne. In zelo se morata samoponiževati, da jih zlagoma napolnita. Toda tega, da je njune kariere konec, da sta prestara in da svoje verzije Robina Hooda – kradi revnim in dajaj revnim! – ne bosta nikoli doživela, ne more nič spremeniti, niti njun patos, niti njuna neločljivost, kaj šele njune vaje za film, ki ga ne bo.

Šazam!

Hollywood je pred leti posnel Problematičnega mulca, bebavo komedijo o paglavcu, ki je tako problematičen (nagajiv, pobalinski ipd.), da ga noče nobena rejniška družina. Billy Batson (Asher Angel), 14-letni junak superjunaškega “spektakla” Šazam!, pa iz rejniških družin beži – ker hoče na vsak način najti svojo biološko mater. In ker išče pravo, biološko družino (okej, verjetno išče tudi svoj biološki spol, saj v “teorijo spola” in to, da je spol le “družbeni konstrukt”, zagotovo ne verjame), je notranje “čist”. Ne, Billy ni nič posebnega, toda kdor išče biološko družino, je očitno nekaj posebnega, celo “izbranec”. Ker je notranje “čist”, ga “posvoji” – no, vzame za svojega, vzame pod svoje okrilje – mogočni, karizmatični, dolgolasi, posušeni, odmirajoči čarovnik Shazam (Djimon Hounsou), kar seveda pomeni, da ga obdari s supermočmi, nadnaravnimi, superjunaškimi sposobnostmi.

Hellboy

Nimue (Milla Jovovich), krvava kraljica in okultna čarovnica, ki jo kralj Artur in Merlin v 5. stoletju razsekata na koščke, se v današnjem času vrne, jasno, v koščkih, Hellboy (David Harbour), rdeči frik iz Pekla, ki postane sila Dobrega in agent Urada za paranormalne raziskave in obrambo, pa mora poskrbeti, da kraljica ne dobi kralja. V Hellboyu kar mrgoli ljudi s paranormalnimi sposobnostmi, vedeževalcev, kristalnih krogel in jasnovidcev, ki pa – ironično – niso nikoli dovolj jasnovidni. Vsaka stvar – bodisi kost, trol, velikan ali apokaliptična zver – jih preseneti. Tu pač nihče ne potrka: ne le da liki vstopajo kar tako, kot bi padli z neba, ampak tudi film sam vase pada z neba – akcijski prizori se namreč začenjajo na suho, brez predpriprav in pettinga.

Tranzit

Georg (Franz Rogowski) je begunec, ki obtiči v Parizu. V nekem baru mu povejo, da je Pariz zapečaten, zaplombiran – nepredušno zaprt. Ne moreš ven – ne moreš noter. Nemci vse strogo nadzorujejo. Povsod so patrulje. Slišimo za racije, čistke, teror, okupacijo in deportacije. In ja, slišimo hrumenje policijskih avtomobilov – in zavijanje siren. Ljudje so prestrašeni in živčni, a govorijo tiho. Paziti morajo. Lahko jih zaprejo. Deportirajo. In skoncentrirajo. Njihovo življenje je omejeno. Svoboda je sprhnela. Demokracija presahnila. Nemci so utišali Pariz. Georg hoče zato na vsak način zbežati v Marseille, ki je še svobodno mesto – in tu bi potem na črnem trgu nabavil tranzitno vizo, s katero bi prebegnil v Mehiko.

Mačje pokopališče

Četudi niste brali Kingove ultramorbidne klasike Mačje pokopališče (1983) in četudi niste videli istoimenskega filmskega hita, posnetega pred 30 leti (via Mary Lambert), veste tole: ko se družina – katerakoli družina – preseli v neko staro, idilično, samotno, zakotno hišo, je le še vprašanje časa, kdaj se bodo začele težave, precej hujše od tistih, s katerimi so se ubadali v mestu (stres, hitro življenje, odtujenost ipd.). Kako hude? Recimo: v Peelovem šokerju Mi takšno družino zamenja druga družina – njena kopija. Dovolj hudo? Kar. In ne da Mačje pokopališče ne izgleda kot odlična iztočnica za šoker Mi. Ko se ata Louis (Jason Clarke), mama Rachel (Amy Seimetz), osemletna Ellie (Jeté Laurence) in mali Gage (dvojčka Hugo & Lucas Lavoie) iz Bostona preselijo v staro hišo sredi gozda ( ja, Kingov Maine), jim tovornjak zelo hitro – na noč čarovnic – povozi mačka, imenovanega Church (“Cerkev”, četudi skrajšava za “Winston Churchill”), a še preden rečete Noč živih mrtvecev, se že vrne od mrtvih – zloben, agresiven, popadljiv. Ker ata Louis, ki se piše Creed (!), ugotovi, da je maček ponovno vstal zato, ker mačje pokopališče leži na ritualni, mistični staroselski zemlji, tam skrivaj pokoplje tudi Ellie, saj jo na njen deveti rojstni dan zgazi tovornjak. Ja, vrne se, ponovno vstane – zlobna, agresivna, popadljiva, transgresivna, neznosna.

The Highwaymen

Leta 1934 so teksaški rendžerji, ki jih je vodil Frank Hamer, v zasedi pričakali Bonnie Parker in Clydea Barrowa, morilska “most wanted” bančna roparja, ter ju v ukradenem fordu deluxe prerešetali. In v tem so pretiravali: Bonnie je zadelo 17 krogel, Clydea pa 26. Številne so ju kakopak zgrešile. Ford je izgledal kot rešeto. Ne, to ni bil le kill – to je bil overkill. Kot da bi skušali ubiti, odpraviti, izničiti in izkoreniniti tudi vso mitologijo, ki se je spletla okrog tega zvezdniškega “robinhoodskega” para. Na Bonniejin pogreb se je zgrnilo 20.000 ljudi, na Clydeovega pa 15.000. Film Highwaymen, ki ga je za Netflix posnel konservativni John Lee Hancock (Alamo), ni zgodba o Bonnie in Clydeu, temveč o Franku Hamerju (Kevin Costner) in Maneyju Gaultu (Woody Harrelson), ki sta Bonnie in Clydea po ameriškem jugu manično – v slogu Melvillovega kapitana Ahaba – zasledovala.

100 reči

Se spomnite vseh tistih animiranih filmov, ki sporočajo, da je prijateljstvo čez vse, da je torej pomembnejše od zakladov, zlata, denarja in takih “materialnih” reči? Nemška komedija 100 reči to, kar ti animirani filmi dopovedujejo otrokom, dopoveduje odraslim: pozabite na materialne reči – prijateljstvo je čez vse!

Slonček Dumbo

Disney je sklenil, da bo posnel igrane verzije svojih klasičnih animacij: Pepelka, Knjiga o džungli in Lepotica in zver so za nami, pred nami sta – še letos! – Aladdin in Levji kralj, tu pa je že Slonček Dumbo, v katerem slonček, tipični disneyjevski outsider in atrakcija zakotnega cirkusa, svoja prevelika ušesa prelevi v krila. Original je – davnega leta 1941 – trajal le 64 minut, toda “epske” digresije, s katerimi Tim Burton igrano verzijo napihne na skoraj dve uri (cirkus – z letečim slončkom vred – si prisvoji magnatski lastnik Dreamlanda, futurističnega tematskega parka na Coney Islandu, okej, “Disneylanda”), so tako neoriginalne, da jih čez 80 let zagotovo ne bo nihče pogrešal, kaj šele citiral ali rimejkiral, medtem ko imajo liki, s katerimi uradniško “obogatijo” zgodbo, le toliko osebnosti kot Transformerji.

Mirai

Mirai, japonski anime, pokaže, kako malo je treba, da človek postane Hitler – no, mali Hitler. Kun, štiriletni deček, na lepem dobi sestrico, angelsko Mirai, ki pritegne in požre vso pozornost staršev. Kar ga zgrozi in razburi. V glavi se mu kar zavrti. Kun, prej edinec in kralj družine, postane statist, ki začne doživljati prave izbruhe jeze, ljubosumja, resentimenta, prestrašenosti, kričavih krčev, notranjega trušča, emocionalnega cepetanja. Če bi imel volilno pravico, bi volil Trumpa. Če bi imel laptop, bi rohnel na kakem forumu.

Srečen kot Lazzaro

Srečen kot Lazzaro je neorealistični film o posledicah kompletnega razpada družbe in države ter slumizacije življenja. Italijanska policija na lepem odkrije zakotno, zaostalo, nerazvito, folklorno vasico (Inviolata, če smo že ravno pri tem), katere prebivalci niso le nepismeni (ni šol, ni bolnišnic, ni pokojnin ipd.), temveč tudi povsem obubožani, da ne rečem socialno mrtvi, saj napol suženjsko, ritualno, “zakupniško” tezgarijo na tobačni plantaži tiranske plemiške družine, “kraljice cigaret” (Nicoletta Braschi), ki jih je že davno spremenila v svoje večne dolžnike. A prav to je neoliberalni sen: država ne obstaja več – obstaja le še goli volčji kapitalizem, ki izgleda kot fevdalizem! Naprej v 17. stoletje!

Oni

Kako naj človek, ki se je umaknil iz politike, ve, ali je čas, da se vrne v politiko? Vzeti mora le telefon, zavrteti povsem naključno številko in potem neznancu ali neznanki na drugi strani prodati ekskluzivno nepremičnino, ki ne obstaja. Če mu to uspe, je zrel za vrnitev v politiko. To stori Silvio Berlusconi (Toni Servillo), ki ve, da je resnica nepomembna in da je pomembno le to, da mu ljudje verjamejo. A povsem nemogoče je, da mu ne bi verjeli, saj je le njihov odmev – govori to, kar hočejo (in tako rekoč terjajo), da govori. Berlusconi si je izmislil Trumpa. Film Oni sicer fellinijevsko biografira Berlusconija (z vsemi škandali vred), ki se je iz tajkuna prelevil v italijanskega premierja ( ja, čisto v duhu Cankarjevega Kantorja, Kralja na Betajnovi), še bolj pa sodobni populizem.

Pisma iz Benetk

Morton Vint (Jonathan Rhys-Meyers), ameriški literarni impresario in biograf, si skuša na vsak način prisvojiti pisma, ki jih je zapustil kultni pesnik Jeffrey Aspern (Byron po Byronu! Shelley po Shelleyju!), zato se – kot vrtnar! – nastani v beneški vili, v kateri živita Aspernova nekdanja muza (Vanessa Redgrave) in njena nečakinja (Joely Richardson), toda boj za literarno zapuščino kultnega pesnika izgleda tako absurdno bedasto in tako mučno okorno kot tale ekranizacija literarne zapuščine kultnega Henryja Jamesa. James je svet doživljal zelo filmsko, zato ne preseneča, da so ekranizirali toliko njegovih del. Nekatera – recimo Evropejce, Bostončanke in Golden Bowl – je ekraniziral tudi James Ivory.

Deček nevihte

Ko so se ptiči v Hitchcockovih Ptičih leta 1963 prelevili v agresivne, zavojevalske, morilske pošasti, kljuvali in žrli ljudi, sejali teror, kalifornijsko mestece Bodega Bay pa dobesedno razstrelili (Norman Bates, Hitchcockov Psiho, je že vedel, zakaj jih je nagačeval!), je bilo jasno, da bo trajalo zelo dolgo, preden bodo filmi ptiče rehabilitirali. Danes skoraj ni več filma, v katerem ptič ne bi bil človekov najboljši prijatelj (spomnite se le Avatarja, Gospodarja prstanov in Harryja Potterja), toda nekoč, v letih po Ptičih, so filmi garali, da bi ptiče ponovno humanizirali. Tak je bil Loachev Kes (1969), v katerem je zasmehovani deček iz revne delavske družine prijateljeval s sokolom, tak je bil Jonathan Livingston Galeb (1973), posnet po Bachovem supersellerju, ki je za ptičji humanizem naredil toliko, kot so Ptiči naredili za ptičji kanibalizem, avstralski film Deček nevihte (1976), posnet po mladinskem bestsellerju Colina Thiela (1964), pa je bil že tako samozavesten, da je lahko povsem odločno pokazal, da so ljudje precej večje zlo od ptičev.

Nori dnevi

Maja in Mladen imata hude psihične težave, toda negotovost, ki jo lahko odčitamo v vsaki njuni potezi, lepo dopolnjuje tako sram, ki ga trgata s svoje “norosti” (borderline osebnostne motnje), kot njun totalni mentalni “striptiz”, ki razkrije vso spremenjenost njunih “stanj”, še lepše pa njuno evforično demistificiranje psihiatrije in “terapij” z brezmejnimi – že kar komičnimi, grotesknimi – količinami tablet, ki jih morata zaužiti.

Putinove priče

V temle dokuju, ki ga je Vitalij Manski, nekdanji Putinov osebni snemalec, zmontiral iz promocijskih, predvolilnih, zakulisnih materialov, ki jih je posnel v letih 1999-2000, vidite, kako so ustvarili Putina (kako so recimo naštudirali in posneli tisti Putinov “prijazni”, “pomirjujoči”, “skulirani”, “zapeljivi” pogled, skozi katerega je mali Bush na Brdu videl naravnost v njegovo “dušo”), obenem pa izveste tudi njegov recept za vladanje: ljudem moraš pustiti nostalgijo! Naj se raje spominjajo zmage v II. svetovni vojni kot pa gulaga! Naj se čutijo zmagovalce, ne pa žrtve!

Čudežno potovanje v Oz

Sovjetski pisatelj Alexander Volkov je leta 1939 objavil roman Čarovnik iz Smaragdnega mesta, predelavo Baumovega Čarovnika iz Oza, kasneje pa je napisal še serijo nadaljevanj, v katerih so “Čarobno deželo” – Baumov “Oz”, povišan v alegorijo Sovjetske zveze – nenehno ogrožali zunanji zavojevalci in notranji sovražniki. Ruski animirani film Čudežno potovanje v Oz, v katerem se Doroteja, pravnukinja Baumove Dorothy, vrne v Oz (s strašilom, kositrnim drvarjem, levom in Totom), je dokaz, da je Putinova Rusija res sequel Sovjetske zveze: Doroteja skuša namreč ugotoviti, kdo je izpral možgane Juriju Jusu, ki z lesenimi vojaki okupira Oz. Jasno, Jurij je notranji sovražnik, leseni vojaki so zavojevalci, Oz je Rusija, Doroteja je Putin, Toto pa je verjetno Dimitrij Medvedjev.

Naslednji holokavst bo mogoč zato, ker bo izgledal kot videoigrica

Ko odpelješ, se ne ustavljaš, pazi, da ne priteguješ pozornosti, denar dobiš na koncu, tja, v Beograd, pa moraš priti točno ob 21.00! Teh pravil se mora leta 1999 – v času vojne na Kosovu in Natovih bombardiranj Srbije – držati Vlada (Leon Lučev), srbski šofer, obupani outsider, ki naj bi tovornjak prepeljal od Kosova do Beograda. Kaj prevaža, ne ve. Niti ga ne zanima, kaj prevaža. Ne prvič ne zadnjič prevaža to, kar mu pač dajo. Tovor. “Od nečesa moram živeti.” Ja, rekel bi lahko to, kar dahne šofer, ki v Sallisovem romanu Drive prevaža roparje, roparski plen in podobne tovore: “Jaz vozim!” Vlada je mali človek, v principu poštenjak, blaga duša – deklasiran, odtujen, izgubljen, anemičen in siv kot moreča, sprana, distopična vojna krajina, posuta z ruševinami, oddaljenimi zvoki detonacij, blokadami, obvozi in napetostjo. Včasih reče kakšno s štoparjem (Pavle Čemerikić), ki gre “na boljše” (v Nemčijo). Včasih se ustavi v kakšni obcestni restavraciji. Včasih tovor “čudno” zaropota. A ne pogleda, kaj se dogaja.

Mi

Videli smo kopico grozljivk, ki se začnejo takole: srečna, vesela belska družina se preseli v staro hišo, v kateri jo začnejo kmalu terorizirati kruti, sadistični, morilski duhovi tistih, ki so nekoč živeli v njej. Vzemite Amityville, Insidious ali pa Kubrickovo Izžarevanje. Tudi Mi, šoker, ki ga je posnel Jordan Peele, avtor zelo odmevnega šokerja Zbeži!, se začne tako, le da družina ni belska, temveč črnska – in ja, v hišo (v svoj “hotel Overlook”), ki je nekje v obmorskem Santa Cruzu (Kalifornija), se ne preselijo za stalno, temveč le čez poletje. Ne da to kaj usodno spremeni – v grozljivkah, ki se začnejo kot Mi, selitev itak nikoli ni stalna.

Ne bom več luzerka

“Nekaj moraš naredit, borit se moraš, ne moreš samo spizdit,” ponavlja Špela (Eva Jesenovec) svojim vrstnicam in vrstnikom, ki so “pobegnili” v tujino in kanijo tam tudi ostati. “Tukaj mi ni več fajn,” pravi njen fant, lole z laptopom, ki “pobegne” v Frisco. “Tukaj ni nič – ni motivacije!” Sama vztraja v Sloveniji, pa četudi vztrajati v Sloveniji za njeno generacijo pomeni vztrajati v prekarnosti – in negotovosti, nestabilnosti, neenakosti, prikrajšanosti, brezpravnosti, ponižanju, bolečini. Že pred leti je diplomirala iz umetnostne zgodovine, toda v Muzeju moderne umetnosti je ne najdemo med kustosinjami, temveč za šalterjem – pa še to le honorarno, začasno, slabo plačano, prekarno. Da bi preživela, tu in tam pod pultom proda kako svojo stvar, recimo fotoaparat (pod ceno), popoldne pa tezgari še na bazenu, toda službe v muzeju ne dobi.

Yao

Yao (Lionel Basse), trinajstletni fantič iz neke senegalske vukojebine, odpotuje v oddaljeni Dakar, da bi spoznal svojega junaka, Seydouja Talla (Omar Sy), francoskega filmskega zvezdnika senegalskega rodu, ločenca v krizi, ki pride promovirat svojo knjigo. Tall, ki ne ve, kaj hoče (tako pravi), je prvič “doma”, v Senegalu, Yao pa ga s svojo fenovsko zgodbo – po avtogram se je “čisto sam” pripeljal 387 km! – tako prevzame, da ga za nagrado pospremi v njegovo vas.

Creed II

Kdor ni videl četrtega Rockyja, je zamudil nacionalistično hladnovojno klasiko, v kateri sta se v Moskvi spopadla najboljša boksarja na svetu, ameriški žrebec Rocky Balboa (Sylvester Stallone) in ruski stroj Ivan Drago (Dolph Lundgren), pri čemer je Rocky – po svoji zmagi – zaječal, da je bolje, da sta se spopadla ona dva, kot pa da bi se spopadlo na milijone ruskih in ameriških vojakov.

Videnje

Jeanne (Juliette Binoche), francoska antropologinja, pride na Japonsko, da bi se terapevtsko okopala v gozdu Yoshino – da bi torej vsrkala transcendentalno gozdno atmosfero. Tudi film jo vsrka – in to tako zelo, da se zdi, kot da sta si film in gozd usojena. Totalno, absolutno, kompletno: kot da je bil gozd ustvarjen za film in kot da je bil film ustvarjen za snemanje gozda. Še več: posnetki tega ogromnega, nasičenega, gostega, senzualnega, že kar tekstualnega gozda so tako veličastni in osupljivi, da vse ostalo tvega, da bo izgledalo le kot antiklimaks.

Stotnica Marvel

Stotnico Marvel na vse pretege oglašujejo kot prvi Marvelov superjunaški spektakel, ki ga pilotira ženska – stotnica Marvel, alias Carol Danvers, alias Vers (Brie Larson). Naj Marvelu čestitamo, da se je “šele zdaj” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, ker se je “končno” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, da se je na žensko spomnil “že” po dvajsetem filmu v svojem “kinematičnem vesolju”? Naj mu čestitamo, ker je končno zbral “pogum”, da je v glavno vlogo postavil žensko? Naj mu čestitamo za to “genialno” zamudo? Če hočete, lahko v tem Marvelovem osmofebruarskem glorificiranju ženske, ki ji ni treba, kot pravi, “ničesar dokazovati”, vidite aktivistično dejanje (gibanje #MeToo, boj za dohodkovno enakost med spoloma, prizadevanje za enakomerno spolno zastopanost v filmih ipd.), toda nikar ne spreglejte zoprnega dejstva, da Stotnice Marvel ne bi bilo, če ne bi pred tem tako čudežno uspela Čudežna ženska, superjunakinja konkurenčne stripovske založbe (DC Comics).