Dvojni ljubimec

Dvojni ljubimec, chic psihotriler, posnet po romanu Življenja dvojčkov, ki ga je Joyce Carol Oates objavila pod psevdonimom Rosamond Smith, se začne z ginekološkim shotom, velikim planom vagine, ki se prelije v oko, to se prelije v 25-letno Chloé (Marine Vacth), Parižanko, nekdanjo manekenko, zdaj čuvajko v nekem muzeju, ta pa se kmalu – ljubezensko, erotično, seksualno, patološko – zlije z dvema moškima, ki nista le brata, temveč tudi dvojčka. Prvemu je ime Paul, drugemu Louis. S prvim – prijetnim, introvertiranim, depresivnim – živi, k drugemu – neprijetnemu, mačističnemu, maničnemu – odhaja po rough sex, ki izgleda kot posilstvo, z vsem nekonsenzualnim nasiljem vred. A nimata pojma, da se Chloé »zdravi« pri obeh. Oba igra Jérémie Renier.

Jaz, Tonya

Tonya Harding (Margot Robbie) je briljantna, graciozna, izredno nadarjena umetnostna drsalka, olimpijka in dvakrat tudi ameriška prvakinja, a je »white trash« – iz revne, deprivilegirane, socialno frustrirane, vulgarne portlandske družine. Mati (Allison Janney), njena divja, povsem nematerinska, politično nekorektna »mentorica«, kraljica ledenega sarkazma, Devil Woman (kot pravi Cliff Richard), jo nenehno psuje in zlorablja, ta strupeni teater krutosti pa potem razglaša za motivacijski prijem. Skupaj sta »pošasten« paket, ki v očeh sodnikov ne zažiga. Ravno nasprotno: Tonya je sicer prva ameriška drsalka, ki na tekmovanjih uspešno izvaja trojni aksel, toda zaradi svojega čudnega, proletarskega izgleda (moder lak, doma sešite obleke, profan čop, čik v roki ipd.) in trpkega, jedkega, rezkega obnašanja dobiva nižje ocene od svoje velike tekmice, Nancy Kerrigan (Caitlin Carver), vseameriške princese, ki precej bolj ustreza elitističnemu okusu sodniške estetike. Tonya ni dovolj fina.

Tujci v paradižu

To, da v Sloveniji še vedno preganjajo vse, ki so prisluškovali Edvardu Kocbeku, in da nas še vedno strašijo z Udbo in udbaši, ki da so med nami in ki da prežijo na vsak naš korak, ni le presenetljivo, temveč je absurdno in že kar noro. Še toliko bolj, če pomislite, da nam ameriška Nacionalna varnostna agencija, alias NSA, lahko prisluškuje po mili volji, da nas lahko brezmejno nadzoruje in da lahko zbira podatke o nas. Po mili volji lahko spremlja vsak naš korak, identificira in evidentira vsak naš premik, kar velja tudi za ameriške informacijske gigante, sicer zasebne korporacije, kot so Google, Facebook in Microsoft, ki naše osebne podatke, kot je razkril Edward Snowden, izročajo ameriškim obveščevalnim službam (ne pozabite, Facebook lahko že na podlagi vaših všečkov predvidi vašo raso, vašo spolno usmerjenost, vaše politično prepričanje, vaš status, vašo osebnost, pa tudi to, ali uživate droge). Ta digitalni Veliki brat je že davno presegel, preglasil in zasenčil Udbo. Ali to koga pri nas skrbi? Ne. Bi nas moralo skrbeti? Absolutno. Je tako hudo? V resnici je še huje.

Čebelica Maja: Medene igre

Čebelica Maja, ki se s prijatelji – žužki – odpravi na medene igre, kanalizira Katniss Everdeen iz Iger lakote, toda to počne tako naivno, neambiciozno in nevznemirljivo (res, brez Janka Ropreta komaj leti), da sporočila o samouresničevanju, prijateljstvu, sodelovanju in športnem duhu zvenijo kot panjske končnice nemških samoukov.

Bela in Sebastijan: Prijatelja za vedno

Prijatelja za vedno, tretji film o Beli in Sebastijanu, spominja na vestern Shane (1953), v katerem imate panorame deviško čiste, brezhibne gorate pokrajine, idilično družino Starrett, ki tam živi, malega Joeyja, ki hlepi po dobri avanturi, skrivnostnega Shanea, dobrega revolveraša, ki se naseli pri tej družini (in postane njen angel varuh), in črnega Jacka ( ja, Jack Palance), mračnega, krutega, sadističnega revolveraša (s črnim klobukom, črno ruto, črnimi rokavicami, črnim koltom), plačanca živinorejskega barona, ki hoče Starrettovim zapleniti posestvo.

Žarek v srcu

Zakaj je neoliberalizem preživel? Zakaj se po izbruhu krize ni sesul v sončni prah? Zakaj revolucija ni uspela? Vprašajte Žarek v srcu, ki so ga navdihnili Barthesovi Fragmenti ljubezenskega diskurza. Isabelle (Juliette Binoche), pariška slikarka, ima po ločitvi kopico spolnih partnerjev, z enim izmed njih – arogantnim, poročenim levičarskim bankirjem (Xavier Beauvois) – pa ji pride le, če ob seksu misli, kako zelo se ji gabi. Ja, najmanj, kar lahko rečemo, je, da je revolucijo »ponotranjila«. Družba ne obstaja več. Skupnost ne obstaja več. Spolno razmerje ne obstaja več – moški, ki jih srečuje, mislijo le nase, na svoj libido in na svoj užitek. Romantični odnosi lahko le spodletijo. Trg je rigiden, zrežiran – vsi moški so že poročeni, oddani, prodani.

Rdeči vrabec

Gibanje #MeToo je razkrilo, da je Hollywood bordel, ki od žensk pričakuje in terja, da se spolno žrtvujejo – in da se pustijo spolno zlorabljati. Rdeči vrabec, posnet po romanu Jasona Matthewsa, nekdanjega agenta Cie, izgleda kot alegorija te mašine za zlorabljanje žensk, le da je ne najde v Hollywoodu, temveč v Rusiji, Putinovi Rusiji, prepričani, da hladne vojne ni bilo nikoli konec in da se lahko ponižana, zlorabljena, posiljena Rusija ponovno opolnomoči. Dominika Egorova (Jennifer Lawrence), balerina in prvakinja Bolšoja, se med nastopom tako hudo poškoduje (à la Nancy Kerrigan!), da je njene baletne kariere konec, zato jo striček Vanja (Matthias Schoenaerts), visoki uradnik ruske obveščevalne službe (СВР РФ), spravi v Šolo za vrabce (Weinsteinovo verzijo Bradavičarke), kjer ženske – pod taktirko Matrone (Charlotte Rampling), brutalne avtokratke, ki ne prenese zahodnega »sentimentalnega moraliziranja« in ki bi se odlično podala porno verziji Nočnega portirja, heh – spreminjajo v »kurbe«, ki naj bi se spolno žrtvovale za domovino (Dominika stričku celo očita, da jo je poslal v »šolo za kurbe«).

Odraščanje

Siniša Gačić je leta 2014 posnel Boj za, dokumentarec o okupaciji Ljubljanske borze in vseslovenski vstaji, potemtakem o revoluciji, ki je spodletela. V Odraščanju pa z Dominikom Mencejem dokumentirata še eno nedavno revolucijo, ki je spodletela. Najprej vidimo dojenčka, ki se stiska k materi. Nežno se muckata na postelji. Tej mali impresiji sreče se kmalu pridruži še druga mama. Daja in Jedrt sta lezbijki. Poročeni. Mali Tibor je njun sin. Vidimo jih doma, ko se igrajo, vidimo jih, ko se vozijo, vidimo jih, ko nakupujejo. Vidimo, kako ga previjata. Povsod so skupaj. Odraščanje ne pušča nobenega dvoma: Tibor ima dve ljubeči mami. Njun odnos nikogar ne ogroža niti omejuje, heteroseksualcem ničesar ne jemljeta (»Najina zakonska zveza ne ogroža drugih zakonskih zvez«), toda slavilci heteroseksualnosti in heteronomnosti posegajo v njun odnos. Njun odnos je spolitiziran, še toliko bolj leta 2015, ko se Slovenija pripravlja na referendum o novem družinskem zakoniku (Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ki naj bi istospolne družine izenačil z raznospolnimi.

Neodvisno srce: Greta Gerwig

Greta Gerwig že vse leto joče. Z njo hlipa tudi občinstvo po kinodvoranah, v katerih na promocijski turneji predstavlja svoj režijski prvenec Lady Bird, zgodbo o razcufani najstnici sredi predmestnega Sacramenta, ki končuje srednjo šolo in načrtuje selitev v New York. Toliko brbotavih, vzhičenih solz ni prelila, že odkar se je v New York iz Sacramenta preselila sama. Protagonistke v izvedbi irske igralke Saoirse Ronan pa scenaristka in režiserka kljub podobni zgodbi ni ustvarila po svoji podobi. Njena junakinja je tako neverjetna, da bi lahko nastopila v Marvelovem stripu. Na prvi pogled je le najstnica s slabo kožo, ki se veliko prepira z mamo (igra jo ameriška gledališka legenda Laurie Metcalf), v resnici pa je superherojka, samopoimenovana Pikapolonica (Lady Bird). Ne zna leteti, ustavljati časa ali premikati predmetov na daljavo, njeno junaštvo je neustrašnost pred lastnimi napakami.

Marijina zemlja

Moški – že precej v letih – pripoveduje, kako mu je pritisk poskočil, če mu je kdo omenil Cerkev ali Boga, potem pa je nenadoma spregledal, odromal v Međugorje in se spreobrnil v božjega otroka. Marijina zemlja – španski doku z igranimi vložki – je poln izgubljenih ovčk, ki se jim je na lepem prikazala Devica Marija, rekoč: A ni že čas, da se vrneš k meni? Juan Manuel Cotelo jih intervjuva širom sveta (o abortusu vedo povedati vse najslabše!), hlini pa zabavnega, kvazibondovskega hipsterja, da bi dal svoji pro-life agitki seksapil, toda vse skupaj je preveč očitno in vsiljivo (oh, in tudi preveč amatersko in utrudljivo), da bi lahko nasedel tudi kdo, ki še ni nasedel.

Družabni večer

Ko smo vstopili v dobo lažnih novic, smo vedeli, da ne bo ostalo le pri tem in da bomo zelo kmalu vstopili v dobo lažne krvi – in potem, logično, še v dobo lažnih smrti. Da gre pri lažnih novicah za življenje in smrt, izkusijo junaki Družabnega večera, parodije tekmovalnega kapitalizma, ki nas – gnana s formatom Fincherjeve Igre, spolno ekonomijo Kubrickovih Široko zaprtih oči in absurdizmom Phillipsove Prekrokane noči (okej, in farse Kako se znebiti šefa?) – odpelje v »noč igre«, noč, v kateri so vse krave črne.

Srečen konec

Hanekejev Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev (eks »Džungla«), ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Michael Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Do stika ne pride. Tudi do revolta ne. Au contraire, ljudstvu – in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. Vsi, od patriarha (Jean-Louis Trintignant) do njegovih otrok (Mathieu Kassowitz, Isabelle Huppert), ki se stiskajo v stari palači, zaudarjajo po postanih in preperelih privilegijih, smrti, trohnobi, gnilobi, senilnosti, korupciji, dekadenci, dolgčasu, sociopatiji in morbidnih manipulacijah ( ja, funny games), v katerih prednjači najmlajša med njimi, 12-letna Eva (Fantine Harduin), mala fejsbuška fašistka, somišljenica neonacističnih zakoncev, ki v Akinovi Obupani razstrelita pisarno turškega Nemca, in Antoina (Matthieu Lucci), osamljenega najstnika, skrajno desničarskega fena računalniških igric, ki v Cantetovi Delavnici – postavljeni v depresivni La Ciotat, mesto s propadlo ladjedelnico – svoj manifest začne takole: »Ja, lahko ubijaš iz dolgčasa. Človeka lahko ustreliš samo zato, da se kaj zgodi.

Foxtrot

V Tel Avivu (Izrael) se prst stegne proti stanovanjskemu zvoncu, na katerem piše Feldmanovi, vrata se odprejo, Dafna (Sarah Adler), gospa Feldman, jih odpre, in eden izmed dveh prišlekov, očitno vojakov, ki ju sicer ne vidimo, uvidevno dahne: »Gospa Feldman ...« Ničesar več mu ni treba reči. Dafna ve, kaj sta prišla povedat – da je Jonathan (Yonaton Shiray), njen sin, sicer vojak, padel. Zato omedli. Tudi Michael (Lior Ashkenazi), njen mož, nekdanji vojak, bi omedlel, če ne bi ob strašni novici okamenel. In obnemel. Zdravnik mu reče, naj vsako uro spije kozarec vode, toda voda mu ne vrne glasu. Vse skupaj se mu zdi nesmisel. Morali bi videti njegov mučeniški obraz – ne more dihati. Celo psa brcne. Agonija, ki ga preplavi, je le simptom izraelske »vojne proti terorju«, ekstremni close-up agonije izraelske države nacionalne varnosti, ki je v permanentni vojni, permanentnem stresu, permanentni paranoji.

O telesu in duši

Madžarski film O telesu in duši se dogaja kar v klavnici, tako da vidimo celoten postopek klanja živine (dober tek!), toda sporočilo je na dlani: ljudje živijo v klavnici! Odnesejo jo le malce bolje kot živina! Prav res: v budimpeštanski klavnici je vse tako avtomatizirano in brutalizirano, da boste imeli občutek, da koljejo ljudi. Še več: ko Endre (Géza Morcsányi), ostareli, delno invalidni menedžer klavnice, in Mária (Alexandra Borbély), mlada, rahlo avtistična nadzornica kakovosti (Alexandra Borbély), sramežljiva, zelo zadržana, zatrta, a mistično stoična osamljenca, alergična na 21. stoletje, opravita psihološki test (nekdo je nekaj ukradel, pa je treba preveriti mentalno kondicijo »človeških virov«), se izkaže, da se vsako noč srečujeta v sanjah – kot jelen in košuta. Sanjata torej, da sta živali.

Mesto svetlobe

Tale doku o Šoštanju, mestu svetlobe ( jasno, tudi po zaslugi r azvpi -tega šestega bloka Termoelektrarne), bi morali vrteti v edinem slovenskem podvodnem kinu, ki čemi nekje v Družmirskem – alias Šoštanjskem – jezeru, najglobljem slovenskem (umetnem) jezeru. Ko so se namreč tla zaradi rudniških izkopov posedla, je voda zalila in potopila stari del Šoštanja, s šolo, trgovino, cerkvijo, pokopališčem in kinom vred, tako da je zdaj Šoštanj – z umetnimi jezeri, strupenim ozračjem, brezposelnostjo in tablami »Nevarnost ugrezanja, prehod prepovedan!« – videti kot udomačena distopija, v kateri Šoštanjčani izkušajo paradokse svoje eksistence.

Brez ljubezni

Margaret Thatcher je famozno oznanila: »Družba ne obstaja.« In film Brez ljubezni, ki ga je posnel Andrej Zvjagincev, avtor Vrnitve, Izgona in Leviatana, s katerim je imel v Rusiji toliko težav kot komedija Stalinova smrt (ali pa Otrok 44), je videti kot ekranizacija te neoliberalne zapovedi. Toda neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino. Družina je tu žrtev kapitalistične tekme – tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. Zakonca Slepcov, Boris (Aleksej Rozin) in Ženja (Marjana Spivak), egocentrična in hedonistična narcisa srednjega razreda, dobita boljši zakonski ponudbi (Ženja si je našla bogataša!), zato se ločita, toda ko njun dvanajstletni sin Aljoša (Matvej Novikov) sredi tega brutalnega obračuna – sredi te hladne poslovne restrukturacije, sredi te brezčutne in brezbrižne delitve dobička, sredi tega zimskega boja za obstanek – na lepem izgine, in to brez sledu (pač v duhu Antonionijeve Avanture), ga morata najti sama, ker družba očitno ne obstaja več. Institucije, ki naj bi ga poiskale, so razpadle, izžete in preperele kot posušeno vejevje in strohnela infrastruktura, le še nemočne, apatične, sence tega, kar so bile.

Črni panter

Črni panter ni prvi holivudski superjunaški film s temnopoltim superjunakom (ledino so orali Blankman, Meteor Man, Blade in Hancock), toda definitivno ne bo zadnji. Ali bolje rečeno: temnopolti superjunaki bodo zdaj šele poleteli. Navsezadnje, identitetna politika dela zanje, belski policaji, ki se znašajo nad temnopoltimi, delajo zanje, alt-right, ki podžiga rasne napetosti (in rasno vojno), dela zanje, in tudi Donald Trump, rasist v Beli hiši, dela zanje. A zanje delata tudi kampanja #OscarsSoWhite in črnsko opolnomočenje, ki se jima za svoj ogenj in svoj srd ni treba opravičevati. Črni panter, sicer Marvelov superjunak, ki sta ga leta 1966 ustvarila Stan Lee in Jack Kirby (in ki ste ga videli v filmu Stotnik Amerika: državljanska vojna), je dejansko T’Challa (Chadwick Boseman), kralj Wakande, afriške dežele, ki na daleč izgleda kot umazana, zaostala, revna dežela tretjega sveta, kar pa je le »potemkinovska« optična prevara – Wakanda je namreč v resnici Raj, najrazvitejša dežela na svetu, nikoli kolonizirana država totalne socialne, kulturne in ekološke blaginje, tehnološka utopija (stoletja pred Silicijevo dolino!), ki je obogatela z vibranijem, dragoceno superkovino, potem pa se povsem, tako rekoč nepredušno zaprla pred ostalim svetom.

Oblika vode

Oblika vode, politična romanca, ki so jo ovenčali s trinajstimi oskarjevskimi nominacijami (bolj Lepotica in zver kot King Kong, bolj Delikatese kot E.T., oh, in bolj Panov labirint kot Škrlatni vrh, če smo že ravno pri Del Toru), je film o groteskni humanoidni kreaturi, ki pride iz vode, in ženski, ki se vanjo zaljubi. Film se dogaja leta 1962, tik pred atentatom na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in padcem Camelota, sredi hladne vojne in vse ekscesnejšega orgazmiranja vojaško-industrijskega kompleksa, pred katerim je ob koncu mandata svaril že ameriški predsednik Dwight Eisenhower. Kreatura (Doug Jones), sicer dvoživka, ki ima zdravilne sposobnosti in ki jo je ameriška vojska »pridobila« v amazonski džungli, spominja na škrgastega povodnega moža iz Arnoldovega hladnovojnega šokerja Pošast iz črne lagune (1954), kar pomeni, da izgleda zunajzemeljsko, a tudi Elisa (Sally Hawkins), nema snažilka, fenica holivudskih mjuziklov (če v njih poje Pat Boone, toliko bolje), zaposlena v tajnem ameriškem vesoljskem centru (Occam Aerospace Research Center), izgleda zunajzemeljsko – kot da je padla z drugega planeta ali pa iz kakega starega B-filma, ki ga je spačil čas.

Palčki pomagalčki

Ko se Klara, asocialna dvanajstletnica, z materjo samohranilko preseli v novo hišo (okej, precej staro, obnemoglo, slabo osvetljeno), nima pojma, da je padla naravnost v tisočletno vojno med vrtnimi palčki (good guys), ki so tako živi kot spomin na očeta, in malimi, agresivnimi, pošastnimi, zunajzemeljskimi »trogi«, impersonatorji Dantejevih gremlinov, ki hočejo vse požreti – ja, pokonzumirati. Da se tale animacija, ki flirta z Izganjalci duhov, tako energično upre brezglavemu konzumiranju in potrošniški družbi, je po svoje ironično, saj vrtni palčki – veliki uporniki – izgledajo kot ultimativni kič potrošniške družbe.

Petdeset odtenkov svobode

Med zombiji je več kemije kot med Ano (Dakota Johnson) in Christianom (Jamie Dornan), ki tokrat začutita še silno potrebo po poroki, toda ko začneta ravno dobro izkušati izzive zakonskega življenja ( ja, zdaj si je treba za dogovor o seksualnih igračkah vzeti več časa), se prikaže še hujši izziv, gospod Hyde (Eric Johnson), Anin nekdanji šef, zdaj psycho, ki poskrbi, da je sklepni del trilogije o odtenkih spolnega trpinčenja in udomačevanja podložnosti – sicer fenonska predelava Somraka, ki Somrak razume kot fenovsko predelavo Devetih tednov in pol (za vse je kriva Kim Basinger!) – videti kot fenonska predelava filma V postelji s sovražnikom.

Zadnji ledeni lovci

V Kanadi – v zalivu Sv. Lovrenca ter ob obalah Nove Fundlandije in Labradorja – vsako leto pobijejo na stotisoče tjulnjev. Ko so Evropejci videli, kako pobijajo tudi mladiče tjulnjev, je Bruselj prepovedal trgovanje s produkti iz tjulnjev – dovolil ga je le še grenlandskim Inuitom, in sicer zato, ker je njihovo življenje že od nekdaj odvisno od tjulnjev. Toda posnetki pobijanja tjulnjev, še zlasti mladičev, so Evropejce tako šokirali, da je povpraševanje po produktih iz tjulnjev strmo padlo, tako rekoč presahnilo. Kar je katastrofa za Inuite.

Fantomska nit

Paul Thomas Anderson, največji sin Studia City (največja hči je kakopak Judee Sill), je doslej profiliral manične, kompulzivne, krute, ofenzivne, seksistične moške (Vroče noči, Magnolija, Tekla bo kri, Gospodar, Skrivna pregreha ipd.), ki bi imeli velike probleme z gibanjem #MeToo, zdaj, v neogotski Fantomski niti, pa takšnega moškega, modnega krojača Reynoldsa Woodcocka (Daniel Day-Lewis), skrivnostnega esteta, avtokratskega umetnika, control freaka in »gospodarja« elit, ki v petdesetih letih prejšnjega stoletja oblači britanski jet-set (v oblačilo jim s »fantomsko nitjo« vedno avtorsko všije tudi kako svojo misel), sooči z gibanjem #MeToo, z Almo (Vicky Krieps), natakarico, ki postane njegova manekenka, njegova muza in njegova ljubica.

Fergi: Zabava na podeželju

Tale norveška glorifikacija kmečkega življenja bi morala pri nas, v deželi traktorjev (in kmetov), vžgati, saj v njej glavno vlogo odigra traktor, ki ni le samovozen, brezmejno pravičen in alergičen na mesojedce, ampak ima tudi ime (Fergi), tako da ima prednost pred brezimnimi ljudmi, kar ga »moralno« vendarle bolj približa Transformerjem in tovornjaku iz Spielbergovega Duela kot pa deeru iz Lyncheve Resnične zgodbe. (Kinobalon/Kinodvor)

Fant z oblaki

Multikulti ritualnik, v katerem se Niilas (Daan Roofthooft), zadržani, sramežljivi, občutljivi dvanajstletnik, ki živi sam z očetom, odpravi k mami, ki ima zdaj novo družino, toda novo, divje, barvito, »drugačno« okolje (Laponska), razširjena družina (polbrat, hči maminega novega moža) in sezonske migracije ( jelenov, ne toliko ljudi) ga predvidljivo, precej politično korektno odprejo. (Kinobalon/Kinodvor)

12 pogumnih

Film 12 pogumnih, kinetični misijski vojni spektakel (bolj v duhu Edinega preživelega kot Ostrostrelca), posnet po resnični zgodbi o tem, kako so se ameriški specialci – elitni vod, imenovan Operational Detachment Alpha 595 – nekaj tednov po terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon (11. september 2001) infiltrirali v Afganistan ter ob asistenci generala Dostuma in enot Severnega zavezništva osvobodili Mazar-i-Sharif, talibansko oporišče št. 1, je videti kot kak stari holivudski vestern, v katerem se ameriška vojska – ja, konjenica – z »malopridnimi« Indijanci spopade ob asistenci »poštenih« Indijancev, pri čemer ameriški vojaki izkazujejo brezmejno spoštovanje do »poštenih« Indijancev, njihove plemenitosti, njihove iskrenosti, njihovega častnega načina življenja, njihove bojevniške srčnosti in njihovega osupljivega ozemlja (Monument Valley). Jasno, vlogo ameriške konjenice tu odigrajo specialci (»zelene beretke«), tipični multikulti »ducat umazancev« (beli Michael Shannon, latino Michael Pena, temnopolti Trevante Rhodes itd.), ki ga vodi stotnik Mitch Nelson (Chris Hemsworth), vlogo »poštenih« Indijancev odigrajo Dostumove sile Severnega zavezništa, vlogo »malopridnih« Indijancev pa odigrajo talibani, ki izgledajo kot produkti Toyote.

Lady Bird

»Kdor govori o kalifornijskem hedonizmu, ni Božiča nikoli preživljal v Sacramentu,« je pred leti rekla ameriška esejistka Joan Didion, rojena v Sacramentu, glavnem mestu Kalifornije, ki pa je, kot slišimo v filmu Lady Bird, »Srednji zahod Kalifornije«. Pomeni: zakoten, zaspan, omejen in dolgočasen. Christine McPherson (Saoirse Ronan), uporniška, zelo sofisticirana in samozavestna dijakinja zadnjega letnika katoliške gimnazije, kombinacija Molly Ringwald iz Lepotice v rožnatem in Thore Birch iz Lepote po ameriško, je sicer rojena v Sacramentu, a v Sacramentu ne kani obtičati, kaj šele v njem umreti. Razlog več, da se je preimenovala – v Lady Bird. Zdaj, ko njeno ime zveni bolj mistično, ima več možnosti za transformacijo, ki naj bi jo po koncu gimnazije – leta 2003, v času Busheve vojne proti terorju, ki jo vidimo le na TV – odpeljala na vzhodno obalo, v New York ali pa vsaj Connecticut ali New Hampshire, pač tja, »kjer je kultura«.

Trije plakati pred mestom

Film Trije plakati pred mestom je tragedija, ob kateri boste komaj zadrževali smeh, in komedija, ob kateri vam bo slabo, toda ne od zadrževanja smeha, temveč od zadrževanja nelagodja, ki ga utegnete izžareti – in izrežati – prav v najbolj tragičnih trenutkih. Kar je tako, kot bi se smejali, medtem ko vam dentistka puli zob. Martin McDonagh je že v filmih Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov pokazal, da je obešenjaška komedija njegov fetiš in da jo obvlada skoraj tako dobro kot brata Coen, zdaj, v Treh plakatih pred mestom, pa dokazuje, da jo obvlada vsaj tako dobro kot brata Coen.

Bitka na Neretvi

Bitka na Neretvi je leta 1969 združila Jugoslavijo, saj je izgledala kot popolna epopejska glorifikacija NOB-ja, revolucije ter bratstva in enotnosti, kot uvod v obračun z liberalizmom, nacionalizmom in razrednim sovražnikom (z vsem, kar bi lahko omajalo Jugoslavijo), kot uvod v razvpito Titovo pismo, ki je leta 1972 pozvalo k čistki, in tudi kot dokaz, da je uspel obračun z letom ’68. Če ne bi bilo Bitke na Neretvi, tega mobilizacijskega eliksirja jugoslovanstva, te kristalizacije jugoslovanske ideologije, bi Jugoslavija še prej razpadla.

Demokracija

»Marsikdo pravi, da so podatki nova nafta. Nafta 21. stoletja. Primerjava je kar ustrezna. Tako kot je nafta vsem spremenila življenje, jim ga bodo tudi podatki,« slišimo na začetku tegale črno-belega dokuja o tem, kako sta Viviane Reding, evropska komisarka za pravosodje, in Jan Philipp Albrecht, poslanec nemških zelenih, pri svojem boju za novo zakonodajo o varstvu osebnih podatkov slalomirala med velikimi dilemami (kdo je lastnik zbirk podatkov? kdo naj jih nadzoruje?), velikimi vprašanji (ali bo zakonodaja res ustavila korporacije, ki zbirajo, tržijo in zlorabljajo osebne podatke?), velikimi paradoksi (ljudje, ki se bojijo zlorabe svojih osebnih podatkov, jih na socialnih omrežjih sami razkrivajo!) in lobisti korporacij (Google, Facebook, Microsoft ipd.), ki patetično mantrajo, da bi varovanje osebnih podatkov preveč »obremenilo gospodarstvo« (velike finančne izgube, oslabitev gospodarske rasti, konec naložb, ukinitev kopice delovnih mest ipd.), kar je približno tako, kot da bi rekli, da digitalne ekonomije – okej, ekonomije 21. stoletja – ni brez zlorabe osebnih podatkov in da se je treba v imenu večje gospodarske rasti odpovedati zasebnosti, svobodi in demokraciji. (Kinodvor)

Labirint: Zaton

Mesijanski mladinci in mladinke, alias Jasniki (bolj Gospodarji muh), ki so v prvem Labirintu zbežali iz srhljivega labirinta, v drugem Labirintu pa ugotovili, da je tam zunaj, v svobodi, konec sveta, da je vse mrtvo in zapuščeno, z mesti vred ( ja, živijo le še zombiji), in da so sami – imuni na fatalni virus! – zadnje upanje mračne, totalitarne organizacije (ZLOBA), ki menedžira konec sveta, se tokrat, v tretjem Labirintu, »pobesnelem« kot Pobesneli Max (le da besno cesto zamenjajo besni vlak in besni tuneli), prebijejo v Poslednje mesto, ki je videti tako neverjetno dolgočasno (in obenem tako dolgočasno neverjetno), kot da je res odkrilo zdravilo za smrt, ki vse, česar se dotakne, spremeni v pompozni, a povsem brezosebni fan fiction.