Dvigni sidro

Rešilni čoln – z imenom Erazem – se zaljubi v barčico! Ko so v animiranih filmih spregovorile igrače, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo spregovorili avtomobili – v tejle norveški animaciji, sicer velikem hitu tam zgoraj, pa govorijo ladje in ladjice. Če odmislite romantično intrigo, dobite fjordsko Bratovščino Sinjega galeba, ki kima Disneyju.

Gaston zgaga

V tejle francoski komediji o zagonskem podjetju (»Kotiček«), ki postane tak hit, da ga ne more zlomiti niti »Jeff Bezos« niti kr ete nski pr aktikant ( ja, stripovski Gaston Zgaga) niti »hišni« galeb (ne sprašujte), je vse smešno. Vsaj tako mislijo akterji, ki se tudi vseskozi obnašajo tako, kot da je vse, kar naredijo ali izrečejo, smešno. Pa ni. Daleč od tega. Tako patetičnega nasilja nad humorjem zlepa ne vidite.

Zemlja: nepozaben dan

Zemlja: nepozaben dan – nadaljevanje kultne BBC-jeve serije Planet Zemlja (minus David Attenborough) ter dokujev Zemlja in Planet Zemlja II – nas skuša prepričati, da narava še vedno obstaja. Namiguje celo, da bo obstajala tudi, ko nas ne bo več – kajti o ljudeh ni tu ne duha ne sluha. Tu so le žirafe, zebre, medvedi, pande, kiti glavači, lenivci, legvani, kolibriji, muhe enodnevnice, pingvini – oh, in ledeniki. A izgledajo fantastično. Osupljivejših, brezhibnejših in imerzivnejših posnetkov narave – okej, osupljivejših, brezhibnejših in imerzivnejših posnetkov česarkoli – zlepa ne boste našli. Glorifikacija narave tako postane glorifikacija človeka, tehnologije – filma. Zato je toliko bolj pomembno, da živali še pravi čas naučimo snemanja filmov.

Resnica ali izziv

Ko pride »spring break«, se ameriški študentje zaprašijo v tople kraje. Tule se prijatelji in prijateljice zaletijo v Mehiko, kjer potem srečajo nekega moškega, ki jim da sijajno idejo – igrajte se »resnico ali izziv«. In že se pijani in zadeti igrajo, jasno, v starem, zapuščenem misijonu, tako da en passant poberejo demonični virus, alias prekletstvo, ki igro »resnica ali izziv« prelevi v naravno katastrofo, saj jo morajo obvezno igrati – v nasprotnem primeru umrejo strašne, grizlijevske smrti. Če ste videli šokerje Brez povratka, Krog in Zlo za petami, ki jih šoker Resnica ali izziv histerično kanalizira, potem si lahko živo predstavljate, kaj se dogaja s tistimi, ki »izziva« ne sprejmejo (hitro dobijo »smet« v oko), toda na srečo so vsi ti liki, ki jih igrajo Lucy Hale, Violett Beane, Tyler Posey, Sophia Ali, Nolan Gerard Funk ipd., tako iritantno plehki, da vam jih ni žal. Film Resnica ali izziv izgleda kot kritika postresničnega sveta, v katerem vladajo fake news – no, siljenje ljudi v to, da govorijo resnico, zgolj resnico in nič drugega kot resnico, pa je še hujši teror.

Filmske zvezde ne umirajo v Liverpoolu

Gloria Grahame – otrok Los Angelesa, hči arhitekta in filmske igralke, potomka angleškega kralja Edvarda III. (po očetu) in škotskih kraljev (po materi), vnukinja človeka, ki je dal Oscarju Wildu idejo za Sliko Doriana Graya, kraljica klasičnega Hollywooda, odkritje Louisa B. Mayerja, oskarjevka (Mesto iluzij, 1952), femme fatale iz številnih kultnih filmov noir (Navzkrižni ogenj, Na samotnem kraju, Macao, Nenadni strah, Stekleni zid, Goli alibi, Velika vročina ipd.) – se je leta 1948 poročila z režiserjem Nicholasom Rayem (Upornik brez razloga), toda ko se je nekega dne vrnil domov, jo je našel v postelji s svojim sinom iz prejšnjega zakona, trinajstletnim Anthonyjem, s keterim se je kasneje, leta 1960, poročila. Ja, imela sta tudi otroke. Ja, izbruhnil je škandal. Ja, puritanci so vpili: incest! In ja: Hollywood jo je bolj ko ne izobčil.

V Ciambri

V Ciambri je italijanski neoneorealistični film, v katerem imajo praktično vsi igralci isti priimek – Amato. A težko bi jim rekli igralci, ker igrajo sami sebe, zato nekajletni otroci že kadijo, ker pač kadijo tudi sicer, v realnosti, Pio (Pio Amato), glavni junak, ki jih šteje »že« štirinajst, pa tudi pije. Njegovo vsakdanje življenje ni vsakdanje. Celo prvi blowjob je že na vidiku. A ne povsem brez razloga: Pio mora na hitro odrasti, hočem reči, skozi rituale odraščanja mora po hitrem postopku – njegova očeta (Rocco Amato) in brata (Damiano Amato) so namreč zaprli, tako da mora zdaj prevzeti »družinske zadeve«. Kot Michael Corleone v Botru.

Poldi, pustolovščine pogumnega ptička

Ptiček, ki v tejle islandski animaciji ne zna leteti, ostane čez zimo “sam doma”, tako da mora preživeti številne “banditske” grožnje (zima, plenilci ipd.), zato bi ga lahko vokaliziral kar Macaulay Culkin, ki itak nima pametnejšega dela.

Dan za dnem

Predstavljajte si, da Odštekani petek sreča Carpenterjev Stvor, le da ven potem ne pride grozljivka, temveč ljubezenska zgodba, v kateri se Rhiannon (Angourie Rice), 16-letna gimnazijka iz razsute družine, zatreska v fanta, v katerega se dejansko naseli breztelesna, nadnaravna, paranormalna, postspolna, postrasna, postpolitična “bitnost” A., ki se vsak dan – dobesedno vsakih 24 ur – preseli v nekoga drugega, v neko povsem drugo in drugačno osebo, sploh ne nujno v fanta, niti ne nujno v vitkega, čednega, heteroseksualnega fanta, in ja, ne nujno v belca, toda vse to tako lepo poudari fluidnost spola (in body horror), da bo stalilo celo srca tistih, ki so alergični na “teorijo spola”. Film Dan za dnem spominja na Hughesove najstniške komedije iz osemdesetih let (štikel This Is the Day via The The je iz leta 1983), Rhiannon pa bi se morala včlaniti v gibanje #MeToo – A. deluje kot serijski virtualni spolni nadlegovalec.

Počutim se lepo

Filmi z Amy Schumer so filmi o Amy Schumer, filmi o Amy Schumer pa so filmi o njenem boju s sabo. Tokrat igra Renee Bennett, ameriško Bridget Jones, ki zaradi neprivlačnega izgleda doživlja sama ponižanja: nihče je ne pogleda, v baru je natakar sploh ne opazi, mali otroci od groze planejo v jok, ko jo zagledajo, še celo njeno delovno mesto je v kleti, tako da ne moti. Želi si, da bi bila lepa. In res, ko pri padcu s sobnega kolesa z glavo trešči ob tla, ima občutek, da se je čudežno spremenila – in da je zdaj lepa. V resnici je takšna kot prej, le da je samozavestna in opolnomočena ( ja, lepota je v samozavesti, veri vase ipd.), tako da dobi sanjsko službo, sanjskega moškega in sanjski seks. “This girl is on fire,” oznani Alicia Keys. Povsem vseeno je, kako izgledaš, zato bodi to, kar si, sporoča film. In to potem ponovi stokrat. Kar je stokrat preveč. Tudi preveč pokroviteljsko do žensk, ki jih nagovarja. Sploh pa: da si to, kar si, rabiš veliko, veliko denarja.

Rampage: Veliko razdejanje

Veliko razdejanje, posneto po stari arkadni igrici (Rampage), se začne kot Osmi potnik (ali pa Sledi življenja, če hočete), nadaljuje se kot Lov za izgubljenim zakladom in Daktari, potem pa preskoči v Vojno za planet opic, King Konga in Jurski svet, le da se ne zmeša dinozavrom in pterodaktilom, temveč gorili, volku in krokodilu, ki jih “vesoljski” patogen, produkt genetskega inženiringa, tako hudo okuži, da mutirajo v velikanske, agresivne, genocidne, neuničljive beštije. To, da lahko te “transformerje” potolče le primatolog Dwayne Johnson, alias The Rock, ki izgleda kot gensko spremenjeni organizem ( ja, kot produkt taistega patogenega rastnega hormona), se zdi povsem logično, še bolj kot to, da film kanalizira hladnovojne sci-fi šokerje o mutantskih živalih, ki se odlično podajo Trumpovemu kiču.

Želja po maščevanju

Bruce Willis igra Paula Kerseyja, uglednega čikaškega kirurga, ki mu vlomilci umorijo ženo, hčerko pa tako stravmirajo, da pristane v komi. Ker se policijska preiskava ne premakne, vzame zakon v svoje roke – ponoči patruljira po Chicagu in hladnokrvno, paranoidno, smrtno resno, brutalno bebavo pobija tiste, ki kažejo znake nasilnosti. Mediji so fascinirani – to, da pod njegovimi streli padajo predvsem nebelci, jih ne moti.

Taksi 5

Ker so cestam zakraljevali Hitri in drzni, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo vrnil originalni kralj ceste – francoska saga o belem taksiju, mitskem pižoju 407, najhitrejšem avtu vzhodno od Atlantika, ki mora tokrat ustaviti ferrarije, s katerimi italijanski zlikovci ropajo marsejske zaklade. Pričakujte stare dirke, staro hitrost, starega pižoja, stare gege, staro atletiko, stare replike, star scenarij, a novo posadko, saj Samyja Nacerija in Frédérica Dienfenthala zamenjata Malik Bentalha in Franck Gastambide.

Vztrajanje

Vztrajanje, Knifičev hommage Terrencu Malicku, z offi, šepetanjem, introspekcijo, kolažiranjem in eliptičnostjo vred, je film o življenju – od rojstva do smrti, od poroda v živo, ki postaja trademark slovenskega filma (videli smo ga tako v Ivanu kot Družini), do umirajočega Rusa, ki ga na hodniku neke bolnišnice “igra” slovenski filmski trademark, Demeter Bitenc. Toda trik je v tem, da ne gledamo filma o življenju enega človeka, temveč se mozaično vključujemo v življenja različnih ljudi na različnih koncih sveta: slepo dekle v muzeju gleda Gauguinovo sliko, barska plesalka ne ve, kaj bi z dojenčkom, mladega duhovnika muči dvom, šolarji si ogledujejo Benetke, v neki hiši najdejo razpadajoče žensko truplo, moški in ženska divje fukata, otroci se skrivajo v koruzi, alpinist omahne, tovornjakarjeva hči izgine, starka gazi v snegu, vojaki ubijajo, manekenka pozira, boksar boksa, džanki se fiksa, plesalci plešejo. Vsak izmed njih sicer vztraja, da je to njegova zgodba, a od zgodbe ostane le šepetanje – malickovsko šepetanje v offu.

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba

Gledališke drame, napisane po resničnih dogodkih, pri nas niso ravno pogoste, toda ko je ljubljanska Drama Dušanu Jovanoviću naročila, naj napiše tekst za tri “upokojene” igralce, Mileno Zupančič, Radka Poliča in Borisa Cavazzo, je ta storil natanko to – napisal je gledališko dramo Boris, Milena, Radko, ki temelji na resničnih dogodkih. Vse skupaj je bilo še toliko bolj pikantno in intrigantno, ker gre za resnične dogodke, ki so bili vsa ta leta vrhunski trač. Polič in Jovanović sta Mileno Zupančič, tedaj študentko AGRFT, zagledala tako rekoč hkrati, oba sta romantično trznila, toda Jovanović, že poročen, je trznil premalo “energično”, zato se je poročila s Poličem. Jovanovića je to ustavilo – do leta 1975, ko je naredil vse, da sta z Mileno postala intimna. In kmalu sta morala nič hudega slutečemu Poliču povedati nekaj nujnega.

Ne z mojo hčerko

Film Ne z mojo hčerko je dekliška verzija Hitrih in drznih. V Hitrih in drznih so oblasti delale vse, da bi hormonskim fantom preprečile ilegalno dirkanje – v filmu Ne z mojo hčerko, ki ga je režirala Kay Cannon, scenaristka in producentka Pravih not, pa starši delajo vse, da bi svojim hormonskim hčerkam preprečili izgubo nedolžnosti. Da je v vseh tistih turbo avtomobilih in dirkanju nekaj drkaškega, nekaj seksualnega, vemo, kakor tudi vemo, da danes seks najdemo povsod – razen pri seksu. Ko se tri najstniške prijateljice – Kayla (Geraldine Viswanathan), Julie (Kathryn Newton) in Sam (Gideon Adlon) – skrivaj dogovorijo, da bodo hkrati, v isti noči, jasno, v dolgi in divji noči maturantskega plesa, izgubile nedolžnost, zvenijo kot antropologinje, ki so se zavihtele na “eksotični” teren, da bi ugotovile, če seks pri samem seksu res še obstaja.

Projekt: Titan

Ne, Elon, rešitve za človeštvo ne predstavlja kolonizacija Marsa, temveč kolonizacija Titana, edine lune v sončnem sistemu, ki ima užitno atmosfero. Pa še ta ni povsem ustrezna, tako da se ji morajo ljudje najprej precej prilagoditi, ali natančneje – da bi preživeli na Titanu, morajo najprej mutirati. Vprašanje, ali ste se pripravljeni pionirsko in eksperimentalno preseliti na Mars, kjer boste potem umrli (Zemlje ne boste več videli, poti nazaj ni), zamenja vprašanje, ali ste v imenu pionirske in eksperimentalne preselitve na Titan pripravljeni mutirati v bitje, ki je še najbolj podobno onim bitjem iz Avatarja. Razlog več, da vojaškega pilota, ki ga leta 2048 v Natovi obmorski bazi s “forsirano evolucijo” genetsko tako predelajo, da izgleda kot bitje iz Avatarja, igra Sam Worthington, ki je v Avatarju igral takšno bitje. Las, kože in jezika na Titanu ne bo potreboval. Oči tudi ne. Škrge pač. Body horror!

Tiho mesto

Ljudi je nekaj razredčilo, kajti daleč naokrog ni nikogar, razen ruralne družine Abbott, ki pa se obnaša skrajno čudaško. Evelyn (Emily Blunt) in Lee (John Krasinski) ter njuna otroka, Regan (Millicent Simmonds) in Marcus (Noah Jupe), namreč ne govorijo. Ves čas molčijo – sporazumevajo se z znakovnim jezikom. In niso obuti, temveč bosi. Ne, ne kanalizirajo Jezusa Kristusa, pa vendar izgledajo kot mučeniki – živijo v svetu, v katerem ne smejo niti pisniti. Ali bolje rečeno: živijo v svetu, v katerem se morajo delati, kot da jih ni. Manj ko govorijo, bolje za njih. Manj ko govorijo, lažje preživijo. Če se oglasijo, če se jih torej sliši, jih takoj napadejo zunajzemeljske pošasti, invazivni alieni – skrivnostni, eliptični, brutalni, morilski, srhljivi, občutljivi na zvok.

Playing Men

Ivan Cankar je leta 1910 objavil novelo Ponesrečen feljton, v kateri je naravnost metafikcijsko parodiral feljton, tedaj zelo priljubljen časopisni žanr, ki se mu je očitno zdel nekaj grozno osladnega in sentimentalnega, sentimentalnost pa je bila v njegovih očeh – če se spomnimo novele Siv las – le neumorna mati blamaž. Pisanje feljtona na lepem, sunkovito, abruptno prekine: “Zdaj mi je pa dovolj! Bog mi je priča, da na Rožniku več ne bom pisal feljtonov; v kuhinji že ne!” Feljtona je tako nepreklicno konec. Na dobri polovici dokueseja Playing Men narator na lepem – sunkovito in abruptno – oznani: “Na tej točki je režiser padel v ustvarjalno krizo in je prekinil s snemanjem.” In res, zagledamo Matjaža Ivanišina – režiserja v krizi, moškega v krizi. Sedi v rdečkastem baru, ki se ponoči prelevi v bordel, toda podnevi ni nikjer nikogar. Čez čas mu lastnik razkaže sobo z vodno posteljo, ki da poveča moški užitek, in orjaški falos, ki naj bi moškim v krizi vračal samozavest. Družba je na srečo ustvarila kopico nadomestkov orjaškega falosa, ki lahko “odrešijo” in “osrečijo” moškega v krizi.

Gringo

Ko nekdo pripoveduje o gorilah, ki bi rade jedle banane, a dobijo le korenje, vemo, da bo Gringo komedija o ljudeh, ki namesto banan dobijo korenje – komedija, v kateri umre veliko ljudi. Ne da to preseneča: če nihče ne umre, film itak ni zabaven. To zdaj – po vseh Tarantinovih in Ritchiejevih filmih – že zelo dobro vemo. Toda v tej komediji se toliko pobijajo zato, ker se dogaja v Mehiki, kar pomeni, da bi Trump tvitnil: Vidite, kaj sem vam rekel! Mehičani so kriminalci, morilci, posiljevalci! Gringo je trumpovska komedija. Ali če hočete: komedija Trumpove dobe (ne tako dobra kot Zbeži!). Ni namreč nujno, da vsi, ki umrejo, res umrejo. Nekateri smrt le fejkajo. Harold Soyinka (David Oyelowo), uslužbenec farmacevtskega giganta Promethium, ki je izdelal marihuansko tabletko (Cannabax), pokliče svoja šefa (Joel Edgerton & Charlize Theron) in jima sporoči, da so ga v Mehiki ugrabili (in da hočejo orjaško, večmilijonsko odkupnino), a ni nujno, da je res ugrabljen. Svojo ugrabitev lahko tudi fejkaš.

Moški ne jočejo

Bosanske vojne je že davno konec, toda v nekem hotelu na Jahorini, nekdanjem olimpijskem prizorišču, še vedno besni. Tam se namreč zberejo vojni veterani, Hrvati, Srbi in Bosanci, jezni in nervozni fantje, ki jim glave še vedno mučijo, trgajo in trpinčijo vojne travme, toda terapevtska delavnica, ki jo vodi Slovenec (Sebastian Cavazza), predstavnik »Centra za mir«, naj bi jih očistila in pomirila. Ker je čas, da se spoznajo, živijo skupaj, jedo skupaj, plavajo skupaj, spijo skupaj. Ja, »ustaš« s »četnikom«. Doktor, ki jih vsak dan nekajkrat posede v terapevtski krog, dela pač vse, da bi »delili čustva«. Ko jim reče, naj dvignejo roko tisti, ki se strinjajo s trditvijo, da bi bilo treba vse vojne zločine obsoditi, vsi dvignejo roke, ko pa jim reče, naj dvignejo roko tisti, ki se strinjajo s trditvijo, da so vojne zločine zagrešile vse strani, nihče ne dvigne roke. Vsi imajo občutek, da so se le branili, obenem pa vedo, da jih prav ta občutek tako žre in ubija, da bi jih odrešil le izganjalec hudiča ali pa kolektivni nastop v Antigoni.

Peter Zajec

Peter Zajec – posnet po otroških zgodbah Beatrix Potter (pred desetimi leti ste jo videli v filmu Miss Potter) – je napol igrani, napol animirani film, toda fotorealistični Peter Zajec ni Paddington. Bolj ciničen je, celo sadističen. Ne brez razloga: pred nami je slika razrednega boja. Peter se namreč s svojimi zajčjimi tovariši ilegalno prehranjuje na McGregorjevi kmetiji, kar McGregorju (Sam Neill), ki »bogastva« noče deliti, para živce in dviguje pritisk. Ko od vsega hudega omahne (mrtev in bel), kmetijo prevzame njegov ošabni in prenapeti nečak, prav tako McGregor (Domhnall Gleeson), ki razredno vojno – ljudje proti zajcem – nadaljuje, toda ko se zagleda v krasno sosedo (Rose Byrne), sicer umetnico, v grozi ugotovi, da ima pri njej tekmeca – zajca!

Ognjeni obroč: Vstaja

Ognjeni obroč: Vstaja je sicer nadaljevanje Ognjenega obroča, ki ga je pred petimi leti posnel oskarjevec Guillermo Del Toro, a prepogosto izgleda le kot nadaljevanje Transformerjev – masivni spopadi med zunajzemeljskimi megapošastmi (Kaiju), ki se po desetih letih vrnejo, in tuzemskimi megaroboti (Jaeger), ki jih tokrat pilotira »nova generacija«, topgunski multikulti dream team (temnopolti John Boyega, sin padlega heroja, ki ga je igral Idris Elba, mala genialka, ki jo igra Cailee Spaeny, in Scott Eastwood, ki naivno kanalizira mačistične manirizme svojega očeta, Clinta), namreč preveč spominjajo na spopade med Deseptikoni in Avtoboti, itak zmodelirane po spopadih med megapošastmi v japonskih spektaklih (npr. King Kong proti Godzili), ki se jim je klanjal tudi prvi Ognjeni obroč.

Sicilijanski duhovi

Fabio Grassadonia in Antonio Piazza sta pred nekaj leti posnela Salvo, sijajni, precej nekonvencionalni mafijski triler, v katerem mladi mafijski plačanec ugrabi slepo dekle, da bi se še dodatno maščeval njenemu »izdajalskemu« bratu, ki ga je itak ubil, njune Sicilijanske duhove pa je navdihnila tako srhljiva resnična mafijska zgodba, da ob njej zbledijo vse grozljivke, ki smo jih videli v mafijskih trilerjih – mafijci so leta 1993 na Siciliji ugrabili 12-letnega Giuseppeja Di Mattea, da bi lažje izsiljevali in utišali njegovega »izdajalskega« očeta ( ja, žvižgača), po dobrih dveh letih pa so ga zadavili in vrgli v kislino. Filmski Giuseppe (Gaetano Fernandez), kako leto starejši, dobi tudi vrstnico, Luno (Julia Jedlikowska), ki se vanj zaljubi, po njegovem izginotju – ugrabijo ga mafijci, preoblečeni v policaje – pa stori nekaj takega kot Frances McDormand v Treh plakatih pred mestom, saj mesto preplavi z letaki, na katerih piše: »Giuseppe je izginil – kaj ste ukrenili v zvezi s tem?« Jasno, ničesar ne ukrenejo.

Thelma

Thelmi (Eili Harboe), asocialni, osamljeni, sramežljivi študentki biologije iz Osla, se dogaja to, kar se dogaja Kingovi in De Palmovi Carrie White – ko se spolno vznemiri, ko se torej spolno prebudi, začne doživljati silovite krče, za katere se izkaže, da so le manifestacije njenih nadnaravnih, telekinetičnih sposobnosti, ki utegnejo imeti tragične, pogubne posledice. Zdaj ji nadnaravne sposobnosti prižge Anja (Kaya Wilkins), fatalna sošolka, ko v njej prebudi spolne fantazije – in spolne krče. Thelma – po malem tudi Gloria (Velikanka), Ginger (Ginger Snaps), Jennifer (Telo lepe Jennifer) in Jay (Zlo za petami) – jo prvič zagleda v knjižnici. Sledi agonični napad – s črnimi vrani vred. Ko jo začne Anja med koncertom božati po nogi, se dvorana skoraj zruši – nadnaravne sile jo začnejo upogibati in zvijati. Thelmin Id gori. Vera, v kateri je bila vzgojena, ji lezbične fantazije ostro prepoveduje, toda njene nadnaravne sposobnosti imajo o tem ločeno mnenje.

Igralec št. 1

Uvodni verzi Internacionale – »Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja. Zdaj pravda stara v borbi sveti vas kliče za prostost sveta. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!« – bi se najbolje podali letu 2045, v katerem se odvrti Igralec št. 1. Realnost ni več vredna niti omembe. Tako je brezupna in distopična (smetišča so postala nebotičniki), da ljudem ne preostane drugega kot virtualna realnost, globalna igrica Oasis, v kateri lahko počnejo, kar hočejo, in v kateri tisti, ki so nič, postanejo vse – plezajo z Batmanom, smučajo po piramidah, hazardirajo v igralnici v velikosti planeta.

Leo Da Vinci: Misija Mona Lisa

Mladi izumitelj Leonardo iz Vince, mentalno na ravni Nesbøjevega doktorja Proktorja, izumitelja prdopraška (ki astronavte v vesolje pošlje brez raket), se sicer zapodi na Lov za izgubljenim zakladom, pri čemer sreča Pirate s Karibov, toda tale italijanska animacija je tako lenobna, da bo lahko nova atrakcija kvečjemu v Gardalandu, ne pa tudi v Disneylandu.

Polnočno sonce

Zgodb o ženskah z redkimi boleznimi si ni izmislilo Polnočno sonce, še manj ameriška filmska akademija, ki jih tako rada nagrajuje. Stare so kot sonce. Spomnite se le Dame s kamelijami: Alexandre Dumas (sin) je leta 1848 objavil roman, ki je najprej postal gledališka predstava, potem Verdijeva opera (Traviata, 1853) in na koncu še film (Camille, 1936), v katerem je pariška kurtizana umrla za redko boleznijo ( jetiko). Kot so rekli: Greta Garbo je bila tako lepa, ko je umirala! Prav v tem pa je tudi problem: za žensko je v patriarhatu največji dogodek smrt, zato je najlepša, ko umira. No, preden umre, se še zaljubi. To je njeno družbeno poslanstvo.

Tomb Raider

Tomb Raider – reboot Lare Croft – je posnet po videoigrici iz leta 2013, toda izgleda tako, kot da je posnet po Spielbergovem Lovu za izgubljenim zakladom in drugimi avanturami Indiane Jonesa. Lara Croft je digitalni Young Indy. Da je svetovna prvakinja v lokostrelstvu, mešanih borilnih veščinah in kolesarskem dostavljanju pic, vidimo v uvodu, ki nas seznani z njenimi »izvori« in »začetki«. In ker se vse začenja znova, je ne igra Angelina Jolie, temveč Alicia Vikander, občutljiva oskarjevka (Dansko dekle). Da je Lara Croft tokrat bolj čustvena, bolj senzibilizirana, bolj resnobna, bolj tuzemska in bolj v rimi s tem aktivističnim časom vemo po tem, da raje dela (raznaša pice), kot pa da bi živela od skrbniškega sklada, ki ji ga je odprl oče (Dominic West), »originalni« Indiana Jones.

Ismaelovi duhovi

Ismaël (Mathieu Amalric), ekscentrični, nervozni, egomanični, kaotični, zapiti, težavni, kreativno blokirani režiser, ki mu je ime kot glavnemu junaku Melvillovega Mobyja Dicka (»Call me Ishmael«) in ki izgleda kot oni potepuh v Renoirjevi klasiki Iz vode rešeni Boudu (1932), snema hladnovojni triler – nekaj v slogu Johna Le Carréja. Pričakujte groteskne Ruse, turbulentne atentate in telefone, ki letijo v zrak. Toda zgodba o diplomatu/vohunu temelji na življenjski zgodbi njegovega brata (Louis Garrel), vohuna, morda dvojnega agenta, ki je skrivnostno izginil v vzhodni Evropi. Ime mu je Ivan, piše se Dedalus – kot lik iz Joycovega Uliksa (Stephen Dedalus). Ismaël je poročen z znanstvenico Sylvio (Charlotte Gainsbourg), ki zares obstaja (znanstveni fakt), ni pa nujno, da Ismaëlov brat še obstaja, saj je lahko le fantom, le duh – kot Carlotta Bloom (Marion Cotillard), Ismaëlova žena, ki se piše kot oni drugi sloviti junak Uliksa (Leopold Bloom) in ki je pred dvajsetimi leti izginila z vlaka (vsi so mislili, da je mrtva), zdaj pa se je vrnila. Morje jo je naplavilo – živo. Kot Odiseja. In kot mrtve, ki so v francoskem filmu Povratniki vstajali od mrtvih in se vračali domov – k družinam. Kar je seveda mučno. Živi in mrtvi se ne mešajo najbolje. Razlog več, da Ismaëla zgrabi vrtoglavica, Hitchcockova Vrtoglavica, posneta po Boileau-Narcejacovi kriminalki Med mrtvimi.

Odpadniki

Akcijski film Odpadniki je tako staromoden, da izgleda kot izgubljeno nadaljevanje filma Kelly’s Heroes (1970), saj ameriški komandosi (z distance jim poveljuje oskarjevec J. K. Simmons), ki leta 1995, sredi bosanske vojne, najprej zajezdijo tank, zgazijo Sarajevo (= Karlovac) in naredijo veliko gospodarsko škodo, potem pa se – v duhu Clooneyjevih Varuhov zapuščine (eden izmed njih je celo res igral v tem filmu) – potopijo v »srbsko« jezero, v katerega so nacisti ob koncu II. svetovne vojne skrili ukradeno zlato, Srbe pobijajo tako veselo, kot so nekoč v filmih – tudi v filmu Valter brani Sarajevo – pobijali naciste. Odpadnike je produciral Bessonov EuropaCorp (Besson je tudi koscenarist), ki je, kot veste, produciral tudi Ugrabljeno (in Ugrabljeno 2 in Ugrabljeno 3), v kateri so demonizirali in pobijali Albance – nič, kot se zdi, je skušal Besson z demonizacijo Srbov svoje poročanje malce uravnotežiti. In to je vse.