24 ur do smrti

Spomnite se slovite noir klasike Mrtev ob prihodu (D.O.A., 1950), v kateri na policijsko postajo prikoraka moški (Edmond O’Brien), rekoč: »Rad bi prijavil umor.« Kje in kdaj se je zgodil umor, vpraša dežurni policaj. »Včeraj zvečer v San Franciscu,« odvrne moški. In kdo je bil umorjen? »Jaz sem bil umorjen,« dahne moški. Ker ga je nekdo zastrupil z radioaktivnim iridijem, mu ostane le še nekaj dni življenja. Njegova smrt je neizogibna. »Bili ste umorjeni,« ugotovi doktor. Živ je, toda obenem že mrtev.

Čudo

Čudo, posneto po huronskem bestsellerju R. J. Palacio, je film o Auggieju (Jacob Tremblay), občutljivem in sramežljivem dečku, fenu Minecrafta in Vojne zvezd, ki okrog hodi v astronavtski čeladi. V šolo ni hodil, saj ga je doslej doma šolala mama (Julia Roberts). Zdaj, pri desetih, gre končno v šolo, a se vsi – mama, ata (Owen Wilson) in učitelji – po malem bojijo odziva sošolcev, ki bi ga lahko zasmehovali, šikanirali in zastrahovali: Auggie ima namreč deformiran obraz. Imel je kopico operacij, ki so mu vrnile vid in sluh, ne pa tudi obraza. Problem je v tem, da njegov obraz ni ravno zelo deformiran – deformiran je na simpatičen, ljubek, angelski, negrozljiv način.

Ubijanje svetega jelena

Steven in Anna Murphy, ki ju igrata Colin Farrell in Nicole Kidman, sta zgledni, prestižni, dobro situirani, primestni zakonski par z bajno vilo, bujno kariero, idiličnim življenjem in z dvema otrokoma. On je kardiolog, ona pa oftalmologinja. Do ljudi sta zadržana, med njima pa so hlad, led in anemija, tako da se zdi, kot da citirata Kubrickove Široko zaprte oči. Ko pride do seksa, jima je itak najljubša poza, ki jo imenujeta »splošna anestezija«: ona se dela, da je mrtva, on pa jo potem naskoči. Z eno besedo: pride mu le še, ko fuka s truplom. Z menstruacijo svoje 14-letne hčerke pa je tako čudno obseden kot z dlakami svojega 12-letnega sina. Ne, ni ravno nedolžen. Za nameček se tudi sestaja s čudaškim, patološko vljudnim, brezosebno zapeljivim, parazitskim najstnikom, Martinom (Barry Keoghan), ki ga vztrajno obiskuje na kliniki. Še več: »mentorski« Steven izpolnjuje Martinove želje (pokaži mi dlake!, pridi k nam na večerjo!, glejmo najljubši film mojega očeta!), a ženi tega sprva ne pove, verjetno zato, ker bi zelo težko definiral svoj odnos z Martinom, pač odnos, v katerem se sam nenehno obnaša tako, kot da nima druge izbire. Martinu vedno ustreže. Celo domov – v njihovo bajno vilo – ga povabi. A zdi se, da res nima izbire – pred časom je namreč operiral Martinovega očeta, ki je med operacijo umrl.

Slovenija, Avstralija in jutri ves svet

Anton Komat v knjigi Zemlja voda seme opozarja, da ima Slovenija največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropski uniji. In Marko Naberšnik mu v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet prikima – Slovenija je postala nacija prodajalcev. Štiričlanska družinica, ki nežno, navidez idilično živi pod Pohorjem, ima hude težave: sin, še otrok, hoče na Pohorje ali pa vsaj v Ameriko, hči potrebuje 50 evrov za valeto, toda mamika (Minca Lorenci), nekoč prodajalka, je brezposelna, medtem ko je atek (Jure Ivanušič), sicer tehnik v neki strojni tovarni, tik pred tem, da ga odpustijo. »Prvi šus odpuščanja« bo morda preživel, drugega ne. Delavci so le strošek, slišimo.

Človek delfin

Tisti, ki prisegajo na jogo, zen in budistične tehnike meditacije (oh, in na mindfulness), bodo nedvomno slavili, ko bodo gledali Človeka delfina, dokumentarec o Jacquesu Mayolu, prvem človeku, ki se je na vdih – na en sam vdih, se razume – potopil 100 metrov globoko. Mayol se je namreč zadrževanja diha učil pri indijskih in japonskih mojstrih joge in meditacije. In dih je znal res zadržati – tudi štiri minute. Včasih še več. Včasih pa je med potopom – no, pri vrnitvi na površje – izgubil zavest, a je kljub temu rekel, da je imel »vse pod kontrolo«. Dih je zadrževal tako dolgo, da diha ni jemal le ljudem, temveč tudi delfinom. A natanko to je hotel postati: delfin.

Liga pravičnih

Ker živimo v dobi avtokratov, despotov in diktatorjev, ki hoče zavladati regijam, ne preseneča, da se tudi superjunaki pretežno borijo le še proti diktatorjem, ki hočejo zavladati svetu. Stepni volk (Ciarán Hinds) – intergalaktični zavojevalec, diabolik in monologist, ki skuša sestaviti »matično kocko«, »mater grozot«, kozmično orožje za množično uničevanje – grozi s totalnim opustošenjem. Ni prvi. Toda verjetnost, da mu bo to uspelo, je očitno večja kot kadarkoli, saj ob Batmanu (Ben Affleck), ki sanja o koncu sveta, vpokličejo še trumo drugih superjunaških nadljudi – Čudežno žensko (Gal Gadot), Flasha (Ezra Miller), Aquamana (Jason Momoa) in Kiborga (Ray Fisher).

Ivan

Ivan se začne s porodom – v živo. V velikem planu, ki je bil ustvarjen za obraz, se prikaže otrok, ki – ob krčevitem ječanju Mare (Maruša Majer), matere – pritiska skozi vagino. Janez Burger skuša ponovno izumiti realizem. Preden ne začne ponovno izumljati artificielnosti. Dokler se Ivan drži Mare (dojenje, stiskanje odvečnega mleka, brandovska, imerzivna igra Maruše Majer, njen »materinski nagon«, njene agonične dileme in stresne odločitve, njeno boleče slačenje ipd.), objema realizem, toda ko na prizorišče stopi Rok Kratohvil (Matjaž Tribušon), oče njenega otroka, precej starejši od nje, poročen, slovenski tajkunski samorastnik, ki je ravno sredi afere (»Štala totalna, v čuzi sem bil«), tako da ga iščejo vsi mediji (trušč »realnosti« žal preglasi podatke o tem, kaj je storil), se zazdi, kot da je vsakemu izmed štirih scenaristov uspelo v filmu obdržati vse svoje ideje in nesmisle – od tega, da tajkunček (Rok) in njegova metresa (Mara) skrivaj zmenkujeta pri vlakih ( ja, tam, kjer so v Pevčevi Carmen zmenkovali ljubljanski klošarji!), do tega, da ima tajkunček denar skrit v Meranu, kamor se z Maro odpeljeta (v starem, cenenem avtu!), ko se enkrat izkaže, da je ni dal pretepsti in izseliti on, ampak Karmen (Polona Juh), njegova žena, lady Macbeth, ki jo vidimo le za hip (in za nekaj replik), in da Rok – tajkunski Dizzy – z Maro misli »resno«.

Slovenski superjunak

Letos mineva sto let, odkar je izšla prva slovenska slikanica, Levstikov Martin Krpan s črno-belimi risbami Hinka Smrekarja, čeprav so verjetno na to, kako si predstavljamo robatega kmečkega silaka, ki reši cesarski Dunaj pred hudobnim Brdavsom, najbolj vplivale ilustracije, ki jih je za prvo povojno izdajo leta 1954 ustvaril Tone Kralj. To je tudi najuspešnejša slovenska slikanica vseh časov, saj je bila pri Mladinski knjigi doslej natisnjena v več kot 240 tisoč izvodih.

Umor na Orient ekspresu

Umor na Orient ekspresu se dogaja na Orient ekspresu, ki pred II. svetovno vojno, sredi tridesetih let, potuje skozi Jugoslavijo in potem – zaradi hudih snežnih zametov – obtiči nekje med Vinkovci in (Slavonskim) Brodom, zato je tedaj, ko smo živeli še v Jugoslaviji, po malem veljal tudi za našega. Tako kot Ingmar Stenmark, ki je smučal na Elanovih smučeh. Leta 1934 ga je napisala Agatha Christie, ki je 33 let kasneje letovala v bohinjskem hotelu Bellevue, kar je le še dodatno utrdilo vtis, da je med nami in Umorom na Orient ekspresu nekaj več, pa četudi tiste slovite prve filmske verzije, v kateri so igrali Albert Finney, Sean Connery, Ingrid Bergman, Lauren Bacall, Jacqueline Bisset, Jean-Pierre Cassel, John Gielgud, Wendy Hiller, Anthony Perkins, Vanessa Redgrave, Richard Widmark ipd., potem – leta 1974 – niso posneli pri nas, temveč v Franciji.

Poredne mame 2: Božič

Da bodo otroci pod božičnim drevescem našli Gremline, Pokvarjenega božička, Črni božič ali Tiho noč, smrtonosno noč, je malo verjetno – ti filmi, bolj ali manj šokerji, veljajo za protibožične. Šoker Tiha noč, smrtonosna noč, v katerem se najstniški serijski morilec šemi v božička, so leta 1984 iz kinodvoran umaknili že po prvem vikendu – ljudje so protestirali. To, kar so videli, se jim je zdelo blasfemično. Božič ni klavnica, božiček ni pošast! Ali pač? Kaj če so bili ti šokerji le satire, ki so skušale – jasno, z grotesknim, pikantnim pretiravanjem, tipičnim za satiro – pokazati, v kaj je mutiral božič? Ne kaže namreč pozabiti, da so probožični filmi vedno po malem videti protibožično – kot kritike ali parodije tega, v kar je mutiral božič.

Mali Bigfoot

Tu imate tipično disneyjevsko siroto – malega, občutljivega, nadarjenega ameriškega outsiderčka, ki krene na magično potovanje, na katerem pa ugotovi, da sploh ni sirota, da njegov oče v resnici ni mrtev in da živi sredi gozda. Na drevesu! Ne, ni Tarzan, temveč bigfoot. Kar seveda pomeni, da je zelo »drugačen«. Na njegovo no logo »drugačnost« – na njegovo izjemno DNK – preži korporacija, ki hoče plešastim vrniti lase in nasmeh. Animirani film Mali Bigfoot je tako ameriško predvidljiv (sirota, magično potovanje, iskanje očeta, ekološko in antikorporativno sporočilo ipd.), da je presenetljivo le to, da je evropski.

Vino in veter

Neoliberalci trdijo, da družba ne obstaja – da obstajajo le posamezniki. Cédric Klapisch, francoski auteur grenkosladkih dramedij, pa nam že dobri dve desetletji kaže, da posamezniki niso ravno tako zelo samoumevni in da se človek zelo težko emancipira od družbe – od skupnosti, ki ga je formirala. To smo videli v Španski krčmi, ki ga je postavila na globalni zemljevid, to smo videli v njegovih zgodnjih filmih, tako v Mladosti norosti kot Tipični družini, zdaj pa to vidimo tudi v filmu Vino in veter, v katerem se Jean (Pio Marmaï) po mnogih letih vrne med burgundske vinograde, da bi bil ob očetu, ki umira.

Vesela pošastna družina

Ob temle nemškem kvazidisneyjevskem animiranem filmu, posnetem po bestsellerju Davida Safierja, se vam duša ne bo ravno ločila od telesa, toda ko bo coprnica Jaga baba člane družinice, ki ji kolektivno ne gre (ateka v službi ponižujejo, mamiki knjigarna crkava, otroka trpita), zacoprala v pošasti (v zombija, vampirko, mumijo in volkodlaka), si boste rekli: vau, to bi pa lahko vrteli na double-billu s Cvitkovičevo Družinico! Za double-bill s Hotelom Transilvanija, ki ga sicer imitira, ni dovolj lucidna, kaj šele za double-bill z Miyazakijevim Čudežnim potovanjem, v katerem coprnica Yubaba starše male Čihiro zacopra v prašiče.

Žaga 8

John Kramer, alias Ugankar (Jigsaw), ki je torture porn prelevil v olimpijsko disciplino (Žaga, Žaga 2, Žaga 3, Žaga 4 itd.), se vrne – hoče se igrati. »Igra se nadaljuje – in ne bo se končala!« Žaga 7 je sicer pred sedmimi leti obljubljala, da je igre konec, a to je bila le iluzija – če je Ugankar (Tobin Bell) umrl, še ne pomeni, da je umrla tudi njegova igra. Živi znajo v tej franšizi mojstrsko hliniti smrt, mrtvi vedno skrivajo več kot le to, da so v resnici živi, kar je seveda priložnost za nove telenovelistične obrate, nova nadaljevanja in nove igre, serijski morilec pa itak vedno kliče kopista.

Thor: Ragnarok

Thor (Chris Hemsworth), polbog iz Asgarda, je tisto mistično kladivo nosil s tako mračno usodnostjo in šekspirjansko resnobnostjo, da so novozelandskemu auteurju Taiki Watitiju, ki je posnel odbito komično vampiriado Kaj počnemo v mraku, verjetno rekli: s Thorom naredi to, kar je James Gunn naredil z Varuhi galaksije! In Watiti naredi natanko to: samega Thora, ki izgubi kladivo, lase in svobodo (tako da pristane v gladiatorskem suženjstvu), sprosti, superjunaško vesolje spremeni v kozmični stand-up, prepojen z odrezavimi replikami, sit-komsko vedrino in ringelšpilskim pompom, vse skupaj pa začini s štikli (tudi The Immigrant Song via Led Zeppelin), ki ustvarijo vtis, da gledamo le varietejsko travestijo v nočnem klubu Moulin Rouge.

Fino se imamo

Veliki Alec Guinness je v Poti do plemstva, posneti pred mnogimi, davnimi leti, nastopil v osmih vlogah. Igral je same aristokrate, člane britanske dinastije D’Ascoyne – vojvodo, bankirja, župnika, generala, admirala, dva mladeniča in celo žensko, lady Agatho. V vseh vlogah umre.

Maraton groze, gorja & gravža

19:00 Ječanje (Goksung), Hong-jin
Na Korejski detektiv ugotovi, da ne nastopa v trilerju, temveč grozljivki, da skrivnostnih umorov ne more pojasniti z detektivskimi orodji in da pošasti ni več mogoče zajeti z enim pogledom. Ječanje, ki ga je posnel avtor Zasledovalca in Rumenega morja, je popolna demonstracija filmske moči.

Rdeči pes: Modri

Avstralski Rdeči pes se je leta 2011 – vsaj v Avstraliji – prelevil v huronski hit, senzacijo, kult. Nadaljevanje je bilo neizbežno, toda Kriv Stenders zanj ni hotel slišati, dokler ni klonil, le da ni posnel nadaljevanja, temveč predzgodbo, ki se začne leta 2011. Mick (Jason Isaacs), tipični workaholic, svojih dveh sinov, ki hočeta psa, ne vidi prav dosti, za pse pa noče slišati – na koncu vedno umrejo. Raje ju odpelje v kino, v katerem pa ravno vrtijo Rdečega psa. In le Mick ve, da temu psu ni bilo ime Rdeči, temveč Modri.

Srečen smrtni dan

Tree (Jessica Rothe) je študentka, ki ne more iz svoje kože – ko se zjutraj zbudi, se prelevi v bitch. Kar pomeni, da se daje dol (tudi s profesorjem), da nenehno žurira, da je sebična in ošabna, da prdi. Ugankar, veliki tožilec-sodnik-porotnik-eksekutor iz Žage, je ne bi trpel. V Srečnem smrtnem dnevu ga nadomešča maskirani psycho – ko se stemni, jo ubije. A ko pride jutro, se Tree zbudi – živa. Ob isti uri, ob isti glasbi. Ja, ponovi se ji isti dan, alias Neskončen dan, alias Groundhog Day. In isti dan se ji bo ponavljal toliko časa, dokler ne bo ugotovila, kdo jo ubija (profesor? njegova žena? ljubosumna sošolka? fant, ki ga je zavrnila? cimra?).

Mladi Karl Marx

Kapitalizem je leta 2008 tako hudo zamočil, da so se lahko ljudje h Karlu Marxu vrnili brez občutka krivde in brez strahu pred očitki, da poveličujejo ideje, ki so povzročile stalinizem, rdeči teror, gulag in »100 milijonov mrtvih«. Zdaj, ob koncu velike krize kapitalizma, ki se ni končala z revolucijo (temveč z restavracijo in Trumpovo izvolitvijo), smo dobili celo film o mladem Marxu (August Diehl), tako mladem, da celo fuka (z ženo, Jenny Marx), da pusti prepovedati časopis, ki ga ureja (Rheinische Zeitung), da pije in bruha, da se mu med bruhanjem utrne 11. teza o Feuerbachu, ki od levičarjev še vedno terja preveč (»Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo«), in da se taktično preseli v Pariz, kjer se sprijatelji s Friedrichom Engelsom (Stefan Konarske), tovarnarjevim sinom, s katerim leta 1847 spišeta Komunistični manifest, briljantni povzetek njunega odkritja povezave med proletariatom, razrednim bojem in revolucijo.

Prebujanja

Če bi slovenske postelje govorile, bi povedale, da je seks le še priložnost za žalitev, maščevanje in psihično nasilje – in da jih to vse bolj dolgočasi. V Prebujanjih se junakom dogajajo tako generične in tako dolgočasne reči, da morajo film preživeti v postelji. Če bi film preživeli v kuhinji, bi bila Prebujanja videti kot slab študentski film. Toda Peter Bratuša – direktor fotografije (Babica gre na jug), režiser kuharskih oddaj (Ljubezen skozi želodec), videov (Lahko sem srce) in reklam – ve, kaj prodaja kuhinje: seks. Prebujanja so zato videti kot dober študentski film, še toliko bolj, ker si nenehno čestitajo za naravnost šolsko urejenost in simetrijo: trije pari, tri krize, tri budnice, tri postelje.

Moj mali poni: Film

Štiklov, ki brnijo v tejle dolgočasni animaciji, posneti po igračah ( ja, kot Transformerji), si ne boste zapomnili, zgodbo pač, ker ste jo videli že v trumi animacij: ko magično kraljestvo napadejo sile mraka, magični junaki krenejo na magično potovanje, ki jih magično zlepi in pripravi na magični obračun z mrakom. A takrat že navijate za mrak.

Manolo: Kralj čevljev

Tale doku nas prepričuje, da je sloviti modni dizajner Manolo Blahnik totalni genij – genij čevljev. Slavni – Rihanna, Naomi Campbell, Paloma Picasso, Anna Wintour, David Bailey, Iman, Rupert Everett, Sofia Coppola itd. – ga ne morejo prehvaliti. Seks v mestu je nor nanj. Princesa Diana je že mrtva, a ga še vedno slavi. Zanj ni predober noben superlativ. Baudelaire!

Geovihar

V filmu 2012 so Zemljo odprli in raztrgali sončni viharji, očitno produkti podnebnih sprememb, ki so tako neizbežne, da so jih prerokovali že Maji. V Geoviharju je človeštvo že tako pametno, da se zaveda pogubnosti podnebnih sprememb, zato izdela globalno mrežo geoinženirskih satelitov (Dutch Boy), s katerim Zemljo zaščiti pred segrevanjem – podnebne spremembe ustavijo. Idila traja le nekaj let, potem pa začnejo Zemljo odpirati in trgati geoviharji, produkti geoinženiringa, s katerim so skušali Zemljo zaščititi pred podnebnimi katastrofami.

Aquarius

Clara (Sonia Braga), 65-letna vdova iz brazilskega Recifeja, nekdanja glasbena kritičarka, je seksualno tako neodvisna, da si najame mladega žigola, ki pa ga potem tako divje naskoči, kot da je on najel njo. To je seks, ki pusti trg pred vrati. Aquarius je izredno senzualen film o ločnici med rečmi, ki sodijo na trg, in rečmi, ki tja ne sodijo. Clara že praktično vse življenje stanuje v Aquariusu, stavbi ob morju, toda v tej stavbi je zdaj sama. Nikogar ni več, ljudje so se odselili – vsa stanovanja je namreč pokupila neka trumpovska nepremičninska družba ( ja, dinastična), ki skuša tam zgraditi prestižni, razkošni nebotičnik. Lokacija je fantastična (morje, bajni razgled ipd.), zato diši po strašnih profitih. Clara se noče odseliti. To je njen dom, njeno »sporočilo v steklenici« – tu so njeni spomini, njena identiteta, njena intima, njeno življenje, njene plošče, njeno pohištvo. Še več, to stanovanje diši po njej – po njenih sanjah, njenih solzah, njeni melanholiji, njenih fantazijah, njenih orgazmih in njenem boju z rakom, ki ga je premagala.

Milice 2

Franci Kek zelo pogreša samega sebe. »Prej so me imeli vsi brez razloga radi, zdaj pa me vsi brez razloga sovražijo,« je rekel, ko se je po debaklu stranke Zares končala njegova politična kariera in ko zanj ni hotel več nihče slišati, toda v Milicah 2, s katerimi skuša preveriti, ali so se nekoč – pred izvolitvijo v parlament – tudi njegovemu humorju smejali brez razloga, takšnih replik, kot je zgornja, žal ne boste našli. Našli boste le replike, ki se ne prilepijo, in humor, s katerim bi lahko mučili slovenske tajkune – po uri in pol bi vse priznali.

Ksana

Ksana je film o rečeh, ki jih Slovenci najbolj ljubijo – o avtu, prelepi naravi, Bibliji in bratomoru. David (Primož Vrhovec) in Roman (Jan Bučar) sta polbrata. Roman je fizični delavec (na gradbišču), David pa intelektualec, okej, igralec. Roman bo dobil otroka, David pa se ravno odpravlja v Hollywood, kjer bo moral, kot pravi njegov mentor, potegniti veliko kurcev, da se bo prebil. David in Roman sta kot dan in noč, a zvenita tako, kot da sta prišla z iste igralske šole – in kot da jima je replike pisal isti človek. Ker se ne vidita prav pogosto, kreneta na road trip (tja, kamor ju je nekoč vozil oče), tako da njuno moževanje zamenjajo panorame slovenske narave, ki pa ji ne sežeta do pasu. Vsakič, ko se oglasita, namreč pokvarita pogled na slovensko naravo. Tudi ko David iz žepa potegne Biblijo.

Borg/McEnroe

Če bi manično depresijo udarila bipolarna motnja, bi bila videti kot finale Wimbledona, na katerem sta se leta 1980 pomerila Björn Borg in John McEnroe, ki ju v filmu Borg/McEnroe, rekreakciji tega »trilerja«, igrata Sverrir Gudnason in Shia LaBeouf. Borg je led, McEnroe je ogenj. Borg je stoik, McEnroe je klovn. Bog je menih, McEnroe je hedonist. Borg je perfekcionist, McEnroe je divjak. Borg je redkih besed, McEnroe je vulgaren. Borg je depresivec, McEnroe je manijak. Film dlje od tega wikipedičnega yina & yanga ne gre, kar pomeni, da sta velika tekmeca videti le kot teniški verziji Nikija Laude in Jamesa Hunta iz Howardove Dirke življenja.

Usnjeni obraz

Leatherface – frik z motorko, ponos teksaške kanibalske družine iz Hooperjevega Teksaškega pokola z motorko, ki je doživel številne rimejke, reboote, »nove začetke« in nadaljevanja – dobi zgodbo o izvoru (kot Michael Myers ali Hannibal Lecter), toda trik tegale grotesknega remiksa splatterja, torture porna in slasherja, postavljenega v leto 1955, je prav v tem, da ne vemo, kateri izmed dementnih najstnikov, ki bušnejo iz umobolnice, si bo na koncu nataknil usnjeni obraz. To vnese več napetosti kot motorka, o ekonomskem izvoru zla, na katerega je namigoval originalni Teksaški pokol z motorko (ko teksaška družina izgubi delo, se kanibalizira!), pa tu ni ne duha ne sluha, če smo že ravno pri zgodbi o izvoru.

Snežak

Ko so švedsko novinarko Kim Wall iz danskega morja potegnili razsekano in obglavljeno, je postalo jasno, da skandinavske kriminalke, posnete po romanih Stiega Larssona (»Milenij«) in Jussija Adler-Olsena (»Oddelek Q«), ne padajo z neba. Tudi Snežak, briljantno posnet po romanu Joja Nesbøja, nas odpelje med skandinavske moške, ki sovražijo ženske. Serijski morilec, ki se pojavi na Norveškem, ubija tedaj, ko sneži, za sabo pa vedno pusti snežaka, obrnjenega proti kraju zločina, toda ubija – okej, kaznuje – izključno ženske, ki so moškim, s katerimi so poročene, rekle, da so otroci, ki so jih rodile, njihovi, v resnici pa niso.