Družinica

Za tiste, ki so slišali frazo, da nekateri »otroci hodijo lačni v šolo«, a niso vedeli, kaj to točno pomeni, bo Družinica kot Sokrat – pomagala jim bo do spoznanja. Marko (Primož Vrhovec), gimnazijski profesor filozofije, o katarzi predava tako strastno, kot da govori o fuku, zato neka njegova dijakinja ne vzdrži več – po koncu ure mu plane v objem. Ker jo zavrne, ga obtoži spolnega nadlegovanja. Ker ji verjamejo, izgubi službo. Takoj zatem službo izgubi še njegova žena (Irena Kovačević), ki dela v nekem razvojnem oddelku. Dodajte še nekaj birokratskih šikan – in že njuna otroka hodita lačna v šolo.

Futura: na odprtem

»Spodobni komunisti in spodobni kapitalisti morajo živeti v slogi – tako kot idioti,« slišimo v filmu Futura: na odprtem, ki ga je Rudi Uran posnel v lastnem finančnem aranžmaju in ki se dogaja v slovenski norišnici, v kateri je eksperiment z demokracijo, svobodo in prihodnostjo spodletel. Država blaginje ne obstaja več, nič ni več zastonj, samomor velja za samouresničitev, svoboda je le še izraz za beg pred svobodo. »Vsaka renesansa ne prinese razsvetljenja,« pravi iPadre (Marko Vezovišek), karizmatični skin, ki parafrazira zdaj Klitona Bozga (»ta dan je bil naša noč«), zdaj Boba Dylana (»so easy to look at, so hard to define«), eneskajevski Bog, ki z life-is-life vokalom ustvarja novo državo, novo norišnico. Jasno, norci, ki imajo filmska imena (Mariachi, Ljudmila Napalm, Ringo, Dirty Harry Hare Krishna ipd.), so – tako kot ljudstvo ob nastanku vsake nove države – prepričani, da pripada njim. V resnici jim vedno pripada le vojna.

Iztrebljevalec 2049

Iztrebljevalec 2049 je nadaljevanje Scottovega Iztrebljevalca (1982), ki so ga feni – kultisti, fetišisti, kompletisti – v svojih glavah snemali 35 let, zato je videti kot ultimativna fanfiction. Denis Villeneuve kanalizira Ridleyja Scotta, Hans Zimmer Vangelisov sintesajzer, Roger Deakins fotografijo Jordana Cronenwetha, Dennis Gassner scenografijo Lawrenca G. Paulla ipd., toda vsi to počnejo z vnemo, strastjo in preciznostjo replikanta, ki skuša dokazati, da je človek. Nič ni bolj distopičnega od nostalgije. Los Angeles se je spremenil (še bolj je smogast, mračen in zadušljiv, revščina bije v oči, otroci garajo v znojilnicah, androidne ugodnice zamenjajo hologramske ugodnice, Gaff se je postaral, Rachael nima več zelenih oči), spremenila se je seksualna politika (LAPD vodi ženska, oseba, ki izdeluje najboljše lažne spomine, je ženska itd.), spremenili pa so se tudi replikanti – postali so ubogljivi. Korporacija Tyrell, ki jo je kupil mesijanski vizionar Wallace (Jared Leto), namreč proizvaja le še ubogljive replikante, ki se nikoli ne uprejo, sužnje, ki so motor vseh civilizacijskih skokov.

Kitajski Rambo

David Meade, ameriški krščanski apokaliptik, konspirolog in numerolog, samozvani »specialist za preučevanje in raziskovanje«, je sodni dan najprej napovedal za 23. september, ko pa se tisti dan ni zgodilo nič, je konec sveta hitro prestavil na 21. oktober, ko naj bi v Zemljo treščil Nibiru, »deseti planet«, »skrivnostni planet z roba našega osončja« (alias planet X, za katerega NASA pravi, da ne obstaja), dopolnili pa naj bi ga še asteroid Wormwood, siloviti hurikani, srhljivi izbruhi vulkanov, strašni cunamiji, globalni električni mrk, brutalno nasilje, divji izgredi, masivni kaos in jedrske vojne – Amerika in Britanija proti Rusiji, Kitajski, Iranu in Severni Koreji. V »sedmih letih katastrofalnih dogodkov« – v sedmih letih strašnega trpljenja, alias »tribulacije« – naj bi izginila milijarda ljudi. Ljudje bodo od groze omedlevali, trobente, ki jih bodo zaslišali, pa bodo oznanjale: začelo se je! »V tem trenutku se bo začela akcija. Počakajte in glejte – mislim, da ne boste razočarani.« Teroristični napadi – tudi nedavni lasvegaški – ob tem kar zbledijo.

Lego Ninjago Film

Lego Ninjago Film – tretji del legolandske animacije (druge letos!) – je zgodba o fantu, ki strašno trpi, ker mu oče posveča premalo pozornosti. Očetu je ime Garmadon, njegovo ime pa zveni tako srhljivo, da je že kar brend. Nič čudnega: namesto da bi quality time preživljal s sinom, terorizira mesto ( ja, Lego). Redno. Non-stop. Razlog več, da se mali pridruži tajni organizaciji Ninjago, združbi nindž, ki rušijo Garmadona. Garmadon spominja na Trumpa (mali pa na Trumpovega malega, če hočete), a tega ne boste niti opazili, ker je film tako hiter, tako kinetičen in tako hiperaktiven, kot da ne bi hotel, da bi karkoli v njem delovalo kot stališče ali kaj preveč osebnega.

Mame na večerji

Mame na večerji učijo, da so ženske kot moški – ko se zvečer skupaj odpravijo ven, se jim odpoka. Krokajo, pijejo, kramljajo o seksu, prižigajo džojnte, flirtajo z natakarji, se trapasto režijo, prdijo, rigajo in ja, v karaoke se takoj vživijo. To namreč počnejo Emily (Katie Aselton), Kate (Toni Collette), Melanie (Bridget Everett) in Jamie (Molly Shannon), precej stereotipne mame, okej, »supermame« (ena je predebela, druga ima preveč otrok, tretja, ločena, je eno z instagramom itd.), ko svoje otroke in njihove babysitterje (svoje može) pustijo doma in krenejo v divjo noč.

Najsrečnejši dan Ollija Mäkija

Olli Mäki (Jarkko Lahti) je finski Rocky, kar seveda pomeni, da je po malem vendarle videti tako, kot da je padel iz kakega Kaurismäkijevega filma. Črno-belega, se razume. Rocky ne bi bil nikoli tako stoičen, pa četudi je prišel iz proletarskega okolja – kot vsi filmski boksarji. In kot Olli, ki pa je po malem videti tudi tako, kot da je padel iz Scorsesejevega Podivjanega bika. Črno-belega, se razume. Olli, »pek iz Kokkole«, ki je postal evropski amaterski prvak v lahki kategoriji (sicer resnična oseba, tako kot Jake LaMotta, ki je umrl te dni), dobi namreč leta 1962, ko šele ravno dobro prestopi med profesionalce (deset borb, osem zmag), veliko, prelomno, tako rekoč ameriško priložnost: boj za naslov svetovnega prvaka z ameriškim asom Daveyjem Moorom (64 zmag!), toda ne v lahki kategoriji, temveč v peresno lahki. Kar pomeni, da mora shujšati – pod budnim očesom Elisa (Eero M ilonoff ), svojega trenerja in menedžerja, ki ga skuša čim bolje promovirati in ovekovečiti. Celo filmsko ekipo si omisli.

Mati!

Darren Aronofsky je obseden z obsedenci – z liki, ki svoje življenje posvetijo in podredijo eni stvari. Glede svoje želje nikoli ne popustijo. Verjamejo v svoj projekt. Prepričani so v svoj prav. In v svoji obsedenosti gredo do konca. Tak je matematik, ki v filmu Pi išče magično število. Tak je džanki, ki si v Rekvijemu za sanje vbrizga vse, kar najde. Tak je znanstvenik, ki v Fontani življenja išče magično zdravilo. Tak je rokoborec, ki v Rokoborcu kljub starosti in zjebanosti vztraja v ringu. Taka je balerina, ki v Črnem labodu pleše do bolečine, ekstaze in norosti. In tak je Noe, ki v Noetu išče izgovor, da bi se prelevil v Boga, odločevalca o tem, kdo bo živel in kdo umrl. Teh likov nič ne ustavi. Nič jih ne more odvrniti od stvari. In veliko mazohizma je potrebnega, da bi stvar, ki jih obsede (in ekstremizira), prelevili v svojo umetnino. Bolečina je sporočilo – kot v torture pornu. Če ob tem zgorijo, je to le dokaz, da so imeli prav. In običajno na koncu res zgorijo – v ognju obsedenosti s svojo umetnino.

Viktorija in Abdul

Na koncu filma Viktorija in Abdul se prikaže napis: »Indija je leta 1947 postala neodvisna.« Le zakaj so Indijci potrebovali neodvisnost, če jim je bilo pa tako fajn pod britansko krono? Nobenih problemov. Indijci so ljubili kraljico Viktorijo (igra jo Judi Dench, ki jo je igrala tudi pred dvajsetimi leti v filmu Gospa Brown), kraljica Viktorija je ljubila Indijce – v Viktoriji in Abdulu komaj čaka, da se sprijatelji z indijskim uradnikom Abdulom (Ali Fazal), ki je za nameček še musliman. V kraljici Viktoriji ni niti kančka rasizma ali šovinizma. Le kdo ne bi hotel biti njen prijatelj?

Ameriški morilec

Ameriški morilec, posnet po bestsellerju Vinca Flynna, se začne tako kot pred davnimi leti De Palmova Furija in tako kot danes številni teroristični napadi – s pokolom na rajski plaži. Tokrat v Španiji, kjer letuje tudi Mitch Rapp (Dylan O’Brien) z zaročenko. Jasno, teroristi – islamisti, enkrat za spremembo libijski – naredijo hudo napako: med drugim namreč hladnokrvno likvidirajo tudi Rappovo zaročenko. Še huje: likvidirajo jo pred njegovimi nemočnimi očmi. In kot da to ne bi bilo dovolj, naredijo še tipično filmsko napako: njega pustijo živega!

Rudar

Ko Aliji Bašiću (Leon Lučev), izkušenemu rudarju, sporočijo, naj se javi na upravi, za hip pomisli, da ga bodo odpustili, še toliko bolj, ker je rudnik tik pred prodajo, toda obstajajo hujše reči od izgube službe – v opuščenem rovu (»Hudi luknji«), kamor ga pošljejo, namreč za pregradami odkrije človeške kosti, posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev.

Spet doma

Nancy Meyers, režiserka romantičnih komedij (Ljubezen je luštna stvar), je pred leti, ko ji je mož, Charles Shyer, režiser romantičnih komedij (Ljubim težave), rekel, da jo zapušča zaradi mlajše, očitno tako kriknila, da njuni hčerki Hallie po vseh teh letih še vedno ni preostalo drugega, kot da posname »maščevalno« romantično komedijo Spet doma, v kateri ženska svojega moža »zapusti« zaradi treh mlajših, kajti Alice (Reese Witherspoon), hči kultnega filmskega režiserja, mati dveh otrok, po ločitvi v svoji jet-set vili pristane s tremi hormonskimi mladinci, ki skušajo Hollywoodu prodati scenarij in sebe, toda njen mož – igra ga bradati in košati Michael Sheen, zelo podoben Shyerju – hoče nazaj domov, hja, kot Alec Baldwin v romantični komediji Ljubezen, ločitev in nekaj vmes, ki ga je posnela Meyersova. Nič, Spet doma je romantična komedija, ki uči, da so do romantike upravičene le še elite.

Loganovi srečneži

Veliki avtorji, od Johna Hustona do Stanleyja Kubricka, so vedno radi snemali filme o ropih. Ne brez razloga: rop potrebuje dobrega režiserja – tako kot film. Film o ropu je vedno film o režiranju – metafilm. In Steven Soderbergh se po filmskem postu, ki se mu je tako rekoč ritualno zaobljubil pred štirimi leti (vmes je posnel le TV-serijo Kirurg), vrača med roparje, ne sicer med Oceanovih 11 (ali 12 ali 13), temveč med Loganovih 6. Loganovi – rodbina iz Zahodne Virginie (»almost heaven« iz štikla Take Me Home, Country Roads) – veljajo za nesrečnike, saj se zdi, kot da jih je uročilo kapitalistično prekletstvo. Nihče izmed njih namreč ne uspe. Nikoli.

Kingsman: Zlati krog

Bi si lahko Pierca Brosnana in Daniela Craiga, ki sta igrala Jamesa Bonda, predstavljali v vlogi Eddieja Edwardsa, nizkoraslega, buckastega angleškega smučarskega skakalca, bolj znanega po vzdevku Eddie the Eagle? Ne. Toda Tarona Egertona, ki je nedavno igral Eddieja Edwardsa (Orel Eddie), si zlahka predstavljamo v vlogi Jamesa Bonda, navsezadnje, v drugem Kingsmanu – tako kot v prvem – igra zelo bondovskega Eggsyja: dela za tajno službo, bazirano v Londonu (zelo bondovsko), dan začne z ultrakinetično dirko (Kvantum sočutja), zavihti se v Alpe (Samo za tvoje oči) in Kentucky (Goldfinger), na voljo ima kopico gadgetov ( ja, kot Bond via Q ), po potrebi mu spremenijo biometrijo (Diamanti so večni), grozi mu mačo z laserskim bičem (Goldfinger), njegovega pigmalionskega mentorja Harryja Harta (Colin Firth), originalnega Bonda, muči amnezija (Živiš samo dvakrat), eliminirati pa mora neznano, a mogočno organizacijo, ki izsiljuje svet (stalnica bondiad).

Sledi v snegu

Antigona se tokrat odvrti globoko pod ničlo, na depresivnem robu ameriške meje, v zmrzovalniku rasnih napetosti, nekje v ledenem Wyomingu, v snegu precej revnega in zapuščenega indijanskega rezervata »Wind River«, kjer Cory Lambert (Jeremy Renner), neke vrste gozdni rendžer, maskirani snowmobilski ostrostrelec, ki skrbi za pravočasni odstrel predatorskih zveri, najde truplo mladenke – Indijanke. Nekdo jo je posilil in prepustil divjim zverem. Tekla je, bosa in napol gola, a ni prišla do konca. Primer prevzame lokalni šerif (Graham Greene), ker pa obstaja sum, da je bila umorjena, se vplete tudi FBI, a na teren pošlje le eno osebo – žensko, ne ravno izkušeno agentko Jane Banner (Elisabeth Olsen). Življenje Indijanke ni bilo tako pomembno, da bi v akcijo poslali več agentov, močnejšo ekipo. Kdo je posilil in umoril mlado Indijanko? Koga briga!

Kvadrat

Če bi Tonija Erdmanna, pomočenega v njegovo hčerko, vrgli v Anderssonov film Golob je sedel na strehi in razmišljal o življenju, bi dobili Kvadrat, v katerem se Christian (Claes Bang), karizmatični kustos prestižnega švedskega muzeja moderne umetnosti, baziranega v nekdanji kraljevski palači (kraljevina v tem altersvetu ne obstaja več!), pripravlja na otvoritev novega projekta, konceptualne instalacije »Kvadrat«, ki je opisana kot utopično »svetišče«, v katerem »imamo vsi enake pravice in enake obveznosti«. V tem »Kvadratu«, liberalni simulaciji socialne in pravne države, so vsi drugačni, a enakopravni – tu ni nobenih diskriminacij, nobenih nestrpnosti.

Ledena babica

Češka Ledena babica nas odpelje tja, kamor filmi običajno ne zaidejo – med upokojence. Kar pomeni, da se stegne tja kot slovenski film Srečen za umret, le da ljudi, ki jih je družba odpisala, ne okopa v topli, mehki, mineralni vodi, temveč v temni ledenici, ledeno hladni Vltavi, ki pa je toplejša od silikonsko-peterpanske družbe, v kateri Karla Erjavca ni na spregled. Med častilci ledenice, ki na Vltavi prirejajo svojo verzijo akvalandije in celo plavalne tekme, se znajde tudi Hana (Zuzana Krónerová), 67-letna vdova, topla, prijazna ženska, ki pa res potrebuje malce toplote: njena sinova, ki jima še vedno po malem gospodinji (nedeljsko kosilo je to, za kar živi), sta namreč hladni, otopeli, represivni ribi.

Košarkar naj bo

Košarkar naj bo je film o fantu, ki bi ga v risanki igrala žirafa. Ja, na steni svoje sobe ima žirafo. Ko zelo zraste, mu pravijo Ranta (Klemen Kostrevc), a nima pojma, da je rojen za košarko. Ko mu to povejo, ugotovijo, da nima pojma, kaj je to košarka. Ko ga dajo v šolsko ekipo, vrže na svoj koš. In ko se mu vsi posmehujejo, učitelj telovadbe – Marko Miladinović, ki mu lahko vedno zaupaš, da bo Marko Miladinović – v njem vidi Gorana Dragića. Ranta je tipični slovenski junak – ljubila bi ga le mama. A pobere ga najatraktivnejša punca v razredu (Gaja Filač). Pravijo ji Metka, kemije med njima pa je toliko kot med njim in košarko. Da je film Košarkar naj bo, ki je sicer tipičen za te čase, kar pomeni, da stranske like žvečijo stand-up komiki (Lado Bizovičar, Ana Marija Mitić, Matjaž Javšnik ipd.), štartal med EuroBasketom 2017, ni bila ravno najboljša ideja.

Tisto

Rob Reiner je pred skoraj tridesetimi leti posnel Stand by Me, film o štirih prijateljih iz oregonske vukojebine Castle Rock, ki se poleti leta 1959, med počitnicami, odpravijo v gozd, da bi poiskali truplo nekega dečka, svojega vrstnika. Deček je izginil, odrasli pa ga še vedno niso našli, kar govori o njihovi apatičnosti, a še o nečem – ko vidiš truplo, odrasteš. In narobe: ko odrasteš, postaneš truplo. Štirje prijatelji, ki preživljajo zadnje skupno poletje, pa hočejo prav to – videti truplo. Stand by Me, film o odraščanju in soočanju s truplom (okej, film o odraščanju v truplo), so posneli po briljantni noveli The Body, ki jo je napisal Stephen King, toda Kingovega naslova – The Body – niso ohranili, ker so se bali, da bodo vsi mislili, da gre za grozljivko.

Barry Seal: Tihotapec

Tom Cruise, kralj franšiz (Mumija, Jack Reacher, Misija nemogoče), je tokrat Barry Seal, 22-letni 55-letnik, zdolgočaseni pilot pri letalski družbi TWA, ki se mu zdi, da je karierno in finančno obtičal, zato začne fušati za Cio – ko leta čez Latinsko Ameriko, skrivaj snema komunistične lokacije, da pa nazaj grede njegov čas ne bi šel v nič, začne fušati še za medellinski kartel. In ker je že ravno tam, začne nikaragvanskim antikomunistom švercati orožje. Brez slabe vesti. Jasno, film se dogaja v osemdesetih letih, ko je bil pohlep dober – Barry Seal je terenski Gordon Gekko.

Carrie Pilby

Carrie Pilby (Bel Powley), Londončanka, ki živi v New Yorku, se ima za kombinacijo Bambija, Harryja Potterja, Katharine Hepburn in Salingerjeve Franny. Smisla za humor nima. Jemlje se smrtno resno. Le kaj se ne bi: na Harvard so jo vzeli pri štirinajstih, diplomirala je pri osemnajstih. Zdaj jih šteje devetnajst. In na teden prebere 17 knjig. Genialnost je njen fuk. Z nikomer se ne druži. Družba zanjo ne obstaja. Alternative ni. Carrie Pilby je sekularna verzija Kingove Carrie White. Ko ji terapevt (Nathan Lane) reče, naj da človeštvu vendarle priložnost (»Pojdi na zmenek!«), veste, da jo čakajo romantični stresi, ki bi požgali New York, če bi imela telekinetične sposobnosti, toda film Carrie Pilby je tipičen za ta čas: žensko, ki preveč »noro« solira, je treba ozdraviti, udomačiti, prilagoditi, hipsterizirati ter si jo potem razdeliti.

Harakiri: Smrt samuraja

Harakiri: Smrt samuraja, rimejk Kobayashijeve klasike iz leta 1962 (posnete po romanu Yasuhika Takiguchija), je film našega časa. Japonska v 17. stoletju končno ujame dolgo obdobje miru – vojn je konec, zato samuraji ostanejo brez dela, brez sredstev za preživljanje, brez gospodarja. Ko so bile vojne, so jih fevdalni gospodje prekleto potrebovali in cenili, zdaj, ko je vojn konec, pa jih gospodje, ki so z vojnami bajno obogateli, kruto in brezdušno zavržejo, tako da se mnogi iz obupa oprimejo tegale trika: ker jim samurajski kodeks časti prepoveduje, da bi prosjačili, potrkajo na vrata fevdalnega gospoda ter ga prosijo za dovoljenje, da na njegovem dvorišču izvršijo harakiri, ritualni samomor, jasno, v upanju, da jim bo gospod namesto dovoljenja za samomor dal delo ali pa denar. Toda ko pri nekem fevdalnem gospodu potrka samuraj Motome (Eita), tehnološki višek tega »večnega« miru, mu – cinično, krvoločno in sadistično, ponosni, da so spregledali njegov »blef« – pustijo, da naredi samomor: hočeš narediti samomor? Potem ga pa naredi! In Motome, ki se le pretvarja, da hoče umreti, a se zdaj – kodeks časti! – ne more več umakniti, ga res naredi, toda s precej topim bambusovim »mečem«, tako da se izredno dolgo muči, trpinči in mrcvari, preden si prisluži milostni »šus«, dekapitacijo.

Marie-Francine

Marie-Francine (Valérie Lemercier) je mati, žena in znanstvenica. Vse je okej, dokler ji mož (Denis Podalydès) ne reče, da ji mora nujno nekaj povedati. »Upam, da ni kaj hudega,« dahne Marie-Francine. Da ni umrl kateri od njunih otrok? Ne, le mož si je našel mlajšo. Hvala bogu! Vi si oddahnete, Marie-Francine pa ostane brez vsega – brez moža, brez stanovanja in brez službe. In ker ne more najeti stanovanja, pristane pri starših. Kar naj bi bilo komično – pri petdesetih spet pri ateku in mamiki! A to, kar je videti kot komedija krize srednjih let, je dejansko komedija ženskega ponižanja.

Trd oreh 2

Tale animacija se zadovolji s tem, da jo je navdihnila ona veverička, ki se v Ledeni dobi podi za želodom – in to je vse. Brez samoironije. Še celo replike zvenijo tako, kot da so padle z Madagaskarja. In namesto kung-fu pand imate kung-fu miši. Trd oreh 2 je res trd – ne pretegne se.

Krij mi hrbet

Še celo Michael Bay včasih spusti kak kliše. Film Krij mi hrbet pa se pofočka na čisto vsakega, toda na utrudljiv, dolgočasen način. Nobenega noče zamuditi. Z vsakim se ponaša. Vsakega slavi – z ognjemetom in sarkazmom, ki naj bi namigoval, da se človek, ko enkrat pobije dovolj ljudi, prelevi v Cicerona – ali pa vsaj Deadpoola. Krij mi hrbet je tako brezosebna akcijska komedija, da vam je vseeno za žive in mrtve, toda ko jo gledate, takoj ugotovite, v kateri deželi je ne bodo vrteli. Dvomim, da ima beloruski despot Lukašenko tako živ smisel za humor, da bi odobril javno prikazovanje filma, v katerem ga od obsodbe pred haaškim sodiščem in hude kazni loči le pričanje Samuela L. Jacksona, poklicnega morilca z imenom Darius Kincaid. Vau! Proti vojnemu zločincu bo pričal poklicni morilec (ki besedo »motherfucker« izreka s tako frekvenco, kot da igra v nadaljevanju Tarantinovega Šunda)! Le iz Manchestra v Haag ga morajo dostaviti do 17.00, pa je beloruski despot – Vladislav Dukhovich (Gary Oldman), kot se imenuje – pečen!

Druga stran upanja

Druga stran upanja bi se lahko dogajala v Sloveniji. V Helsinkih se skrivaj izkrca Kaled Ali (Sherwan Haji), sirski begunec – prišel je s tovorno ladjo, kot del razsutega tovora. Najprej se oprha, potem pa vpraša: kje je najbližja policijska postaja? »Želim azil,« dahne. Prečkal je kopico meja (turško, grško, makedonsko, srbsko, madžarsko, poljsko itd.), nekatere celo večkrat, a ga niso nikjer ustavili. »Kako to,« zanima finsko uradnico. »Nočejo nas videti,« odvrne Kaled. Vsi se delajo, kot da begunci ne obstajajo. Kot da jih ni. Če jih ni, ni problemov. Kaleda – po novem moža »brez religije« – čakajo zaslišanja, sprejemni centri, birokratski stroj, huliganski alterdesničarji in grožnja z deportacijo (v Alep!), zato bo moral v ilegalo, kajti nazaj, v Sirijo, noče več. Vsi njegovi so mrtvi, njegov dom pa je razvalina. Živeti hoče na Finskem, pravi. Tu vsaj ni vojne. Ne da ni trupel in ljudi, ki so videti kot pogrebci. To je pač Kaurismäkijev film – in Finci v Kaurismäkijevih filmih so vedno videti tako, kot da so se na Finskem ravno izkrcali. Skrivaj.

Annabelle: Stvarjenje

Chucky – demonična lutka iz serije šokerjev (ki jih je leta 1988 spočela Otroška igra), danes ikonična kot Freddy Krueger, Jason Voorhees ali Leatherface – se je z leti sicer utrudil in obrabil, a glede na logiko sodobne filmske produkcije, ki oženi vse, kar nese, lahko pričakujemo, da se bo – v slogu šokerjev Freddy vs. Jason in Jason vs. Leatherface – slej ko prej soočil z Annabelle, demonično lutko, ki smo jo prvič videli v Priklicanem zlu (2013), a je hitro dobila tudi svojo serijo, začenši z Annabelle (2014), tako da lahko zdaj, v Stvarjenju, v katerem se zavihtimo še globlje v preteklost, v štirideseta leta prejšnjega stoletja, končno vidimo, kako je nastala Annabelle (Anthony LaPaglia jo izdela po podobi svoje hčerke Annabelle, ki jo je vzela prometna nesreča), kako se je demonizirala, kako so jo skušali potem uglasiti z Biblijo in kako so napol zapuščeno kalifornijsko hišo, v kateri »živi« Annabelle (v prepovedani sobi!), ducat let kasneje obiskale nuna (Stephanie Sigman) in njenih šest nič hudega slutečih najstniških sirot, ki jih pričakajo nočna škripanja, škrtanja, pokanja, strašenja, poskakovanja in zalezovanja, v katerih je mogoče videti paranormalne transfiguracije marsičesa, še najbolj pedofilije, posiljevanja in incestuoznih fantazij (nočna plazenja, heh), neprebavljenih »evharistij« krščansko-patriarhalnega bestiarija, ki pa jih sam film preprosto relativizira in že kar odmisli, saj za izgradnjo svoje verzije »marvelskega« vesolja bolj kot protiženski teror potrebuje ženski teror, no, žensko demoničnost, ki se lahko reinkarnira ter pojavlja na različnih krajih in v različnih obdobjih ( ja, na vseh trgih), s tem pa tudi v različnih filmih, serijah in franšizah, iluzionističnih kot demonologija zakoncev Warren (Priklicano zlo), nedorečenih kot njun slavni primer Amityville Horror, impresionističnih kot Sandbergov prvenec Lights Out in večnih kot Chucky.

Temni stolp

Po literaturi Stephena Kinga je bilo posnetih veliko odličnih filmov, a tudi veliko zelo slabih – Temni stolp sodi med zelo slabe. Še huje: Temni stolp niti ni videti kot film, temveč kot ostanek filma, posmrtni ostanek. Od serije osmih tolstih romanov, naslovljenih Temni stolp, in od Kingovega postapokliptičnega rekombiniranja Nietzschejevega večnega vračanja istega, legende o kralju Arturju, Camusovega mita o Sizifu in Bhagavadgite je namreč ostalo le dobrih 90 minut hiperaktivnega dolgčasa, s katerim nas mučijo tri nadnaravna bitja – diabolični, čarovniški Mož v črnem (Matthew McConaughey), ki skuša uničiti Temni stolp (središče sveta!), revolveraš Roland (Idris Elba), ki skuša to preprečiti (z večnim streljanjem v čarovnika, za katerega ve, da ga je nemogoče ubiti!), in mučeniški najstnik (Tom Taylor), ki se »sveti« v vzporedne svetove ( ja, King je Izžarevanje napisal po resničnih dogodkih!), toda vsa ta nadnaravna bitja, ki živijo v nelinearnem multisvetu, razmišljajo neverjetno linearno in te(le) ološko.

Amityville: Prebujeno zlo

Na Longu Islandu (New York) je mestece Amityville, v njem pa hiša, v kateri je 23-letni Ronald J. DeFeo leta 1974 pobil svoje starše ter svoje brate in sestre. Odtlej v hiši straši. Kaj se zgodi, ko se vanjo preseli nova družina, smo videli pet let kasneje v šokerju Amityville: hiša groze – hiša mutira v paranormalno beštijo, ki začne moškega siliti, da bi storil to, kar je storil Ronald J. DeFeo.

Voznik

Britanski bend Mint Royale je leta 2002 izdal album Dancehall Places, s katerega je planil tudi hit Blue Song. Video je režiral Edgar Wright: v avtu, ki se ustavi pred banko, so trije roparji in šofer (Noel Fielding), ki jih – tik preden se odpravijo na rop – vpraša, koliko časa se bodo zamudili. »Dve minuti in 54 sekund,« odvrnejo. »Moment,« dahne šofer in v svoji zbirki hitro poišče štikel, ki traja dve minuti in 54 sekund – jasno, Blue Song, ki postane soundtrack ropa. Toda ropa ne vidimo – vidimo le šoferja, ki se v avtu frenetično, orgazmično zvija ob štiklu. Celo brisalce prižge. Če to pomnožite s filmskim adrenalinom, dobite Voznika. Le še Noela Fieldinga – komika, priznam – morate zamenjati z Babyjem, ki pa je hecno le videti.