Vesolje med nama

Gardner (Asa Butterfield) je videti kot deček z redko boleznijo, ki sreča svoje nasprotje – energično, poskočno, odločno Tulso (Britt Robertson). V resnici nima redke bolezni, malce »drugačen« je le zato, ker je bil prvi otrok, ki se je rodil na Marsu. Da je njegova mama – astronavtka, poveljnica »misije Mars« – noseča, so odkrili prepozno, zunajzemeljski porod pa so potem – na zahtevo tajkuna (Gary Oldman), ki je vesoljsko ekspedicijo financiral – zatajili, tako da je odraščal sam, »čudež življenja«, med roboti in hladno neskončnostjo vesolja, ja, kot prvi Marsovec.

Churchill

Po čem je najbolj znan Winston Churchill? Točno: po genialni, superjunaški organizaciji D-Daya, zavezniškega izkrcanja v Normandiji (6. junij 1944), ki je odločilo II. svetovno vojno. Nič več: tale film ga namreč prikazuje kot človeka (igra ga Brian Cox, čeprav se zdi ravno nasprotno), ki je zavezniško izkrcanje v Normandiji skoraj preprečil. Izkrcanju namreč tik pred zdajci nasprotuje: boji se, da bo spodletelo (tako kot je spodletelo med I. svetovno vojno na Galipolju), boji se, da bo preveč mrtvih (»To je načrt za pokol«), boji se, da mu bodo ratingi padli in da ga prihodnost ne bo pomnila, obenem pa je prestar, da bi razumel nove čase (od njega ostaneta le cigara in silhueta), preveč depresiven, da bi strateško razmišljal, in tudi preveč pije, da bi situacijo videl tako jasno kot generala Eisenhower (John Slattery) in Montgomery (Julian Wadham), tako da mu ne preostane drugega, kot da poklekne in moli za hudo neurje, ki bi izkrcanje prestavilo, toda ko se izkaže, da je neizogibno, mu hoče osebno poveljevati.

Končni obračun

Ko se triler dogaja v sedemdesetih letih, si kar oddahnete – ni računalnikov in mobilnih telefonov. Kar pomeni, da na platnu ne težijo z esemesi, da tretjino filma ne buljimo v ekran laptopa, da ne gledamo čipov, skozi katere švigajo informacije, in da junaki v odločilnem trenutku ne ugotovijo, da jim je zmanjkalo baterije. Zgodi se le to, kar se lahko zgodi. In tak je Končni obračun – triler, ki mu baterija nikoli ne ugasne. Še več: Končni obračun, ki ga je posnel briljantni, vedno lucidni Ben Wheatley, avtor Spiska za odstrel, Turistov, Polja v Angliji in Stolpnice (rimejkov klasik se ne veselim, toda rimejk Clouzotovega Plačila za strah, ki ga pripravlja Wheatley, je dobrodošel), je baterija, ki jo sproti polnijo pravi filmi. Predstavljajte si finale Peckinpahove Divje bande v onem zapuščenem skladišču iz Tarantinovih Mestnih psov. Dve gangsterski bandi se – jasno, v sedemdesetih (zalisci, brki, veliki ovratniki, John Denver) – srečata v nekem bostonskem skladišču, da bi sklenili veliko kupčijo, ali natančneje: banda, ki jo vodita Chris (Cillian Murphy) in Frank (Michael Smiley), vojščaka Irske republikanske armade, hoče od bande, ki jo vodi Vernon (Sharlto Copley), kupiti orožje, toda prosti trg je divjina, v kateri si ljudje ne zaupajo. Vsi so oboroženi. Vsi so nervozni. Vsi imajo morilski pogled. Vsi že pridejo s prstom na sprožilcu. A takšna je logika prostega trga: če ne prideš oborožen, ne preživiš. In tudi če prideš oborožen, še ne pomeni, da boš preživel. Natanko to pa se zgodi, ko poči prvi strel – člani obeh band in oba posrednika, Ord (Armie Hammer) in Justine (Brie Larson), se lahko zanesejo le na to, kar so prinesli s sabo, potemtakem na svoje orožje in svoj know-how, tako da se osamljeno skladišče prelevi v bojno cono, toksično strelišče, rentgensko sliko prostega trga (in Gekkove fraze »Pohlep je dober«). Vsi streljajo, vsi ubijajo – zmagaš lahko le tako, da ubiješ konkurenco. Ko prodajaš, ubijaš – in ko kupuješ, prav tako ubijaš. Če ob tem zadeneš svojega partnerja, toliko bolje – več bo zate. Lahko prestopiš na drugo stran, a to ne pomeni, da boš preživel. To, da pozabiš, na kateri strani si, te ne reši. Svoje karizmatičnosti ne preživiš. Bellum omnium contra omnes.

Glasba je časovna umetnost 2

Buldožerski album Pljuni istini u oči – kultni satirični freak-out, »vrhunec naše premoči«, kot pravi Marko Brecelj v dokuju Varje Močnik, – je priletel leta 1975 in odletel v legendo. Ko je priletel, je dobesedno letel s polic in postal orjaški bestseller, dokler niso oblasti prodaje po treh tednih ustavile. Menda zaradi ovitka, ki je bil itak umetnina zase, kolaž stenčasa, aforizmov, dadaističnih zajebancij, samoironičnih dekonstrukcij, »nemščine brez težav«, zappovskega humorja in startovske »duplerice«: na fotki mladega Boruta Činča – še kot otroka s harmoniko na neki proslavi – je v ozadju ždela fotka maršala Tita, kar je pomenilo blasfemijo. Neuradno so album menda ustavili zato, ker je mladino »navajal na droge, alkohol in samomor«. Na albumu se je pač pilo, kadilo in iskalo »najboljše mesto za samomor«. Izgovora res ni bilo težko najti. Znati si moral le malce srbohrvaščine, zato so oblasti verjetno mislile, da se kaj skriva med vrsticami, toda na tem albumu, ki so ga feni, kot slišimo, poslušali z ovitkom v naročju ( ja, na pamet se niso naučili le besedil, temveč tudi ves ovitek!), je bilo vse v vrsticah, tako da so lahko oblasti ugotovile le: Buldožer nas je najprej pljunil – potem pa nas je še pobruhal! Buldožer, ki je imel že takšno ime, da ga je bilo nemogoče ustaviti (ime so sneli iz Volaričeve poeme »Nekoga moraš imeti rad, pa četudi buldožer«), je pel o tem, o čemer ni tedaj – v času osladnega popa (Pepel in kri), pastirskega rocka (Bijelo dugme) in progresivnega rocka (Korni grupa, Time) – pel nihče.

Višja prestava

Pierre Morel, režiser Ugrabljene, je produciral tale francoski dirkaški ringelšpil, ki se začne kot izbrisani prizor iz Hitrih in drznih. Brata, Foster (no, polbrata, »brothers from another mother«), adrenalinska frika, hitra in drzna šoferja (da ne rečem pilota), med divjo vožnjo ob krštvi vseh zakonov gravitacije, termodinamike in filmske verjetnosti naskočita tovornjak, ki prevaža neprecenljivega oldtimerja, bugattija letnik ‘37, in ga – logično – suneta, toda kot se kmalu izkaže, ga suneta vsemogočnemu marsejskemu gangsterju (Simon Abkarian), posesivnemu zbiralcu oldtimerjev, tako rekoč kompletistu, ki bi ju ubil (da bi poantiral svojo moč, ubije svojega pribočnika), če se mu ne bi zazdelo, da bi lahko njun nenadjebljivi savoir-faire uporabil proti svojemu velikemu tekmecu (Clemens Schick), berlinskemu gangsterju, prav tako brutalnemu in sociopatskemu kot on.

Spomini na ljubezen

Film Spomini na ljubezen se preveč trudi, da bi ugajal. Toda ugajati ne skuša le estetsko, s turističnim, tako rekoč razgledniškim izgledom, bukolično staromodnostjo, Čajkovskim in nežnim vizualnim masiranjem Marion Cotillard, temveč tudi politično – s kritiko patriarhalne seksualne politike, s katero se ljudje, ki take arty filme gledajo, itak strinjajo. Spomini na ljubezen, ki se dogajajo ob koncu II. svetovne vojne in po njej, si hočejo na vsak način čestitati za svoj »pravilen« pogled na seksualno politiko, pri čemer pa jih zanese tja, od koder bežijo. Za začetek, tu imate Gabrielle (Marion Cotillard), Francozinjo iz kmečke družine, ki je pri dobrih tridesetih še vedno samska – rada bere, ljubi globoke misli, hlepi po romantiki. Tu in tam jo zgrabijo hudi krči, verjetno zaradi depresije in represije, kajti živi na podeželju, kjer jo imajo vsi za »čudakinjo«, celo »norico«, bolj ali manj zato, ker še ni poročena.

Družinski človek

Družinski človek je film, ki sklene, da nam bo pokazal prave solze – prava, iskrena, odkrita čustva. Obenem pa sklene še nekaj drugega: da bo do pravih solz prišel po bližnjici – po najkrajši in najlažji poti. Pazite: Gerard Butler igra čikaškega headhunterja, lovca na glave, no, lovca na poslovne, menedžerske talente, sebičnega, ošabnega, pogoltnega, obsedenega karierista, ki je v agenciji, pri kateri dela, tik pred napredovanjem na sam vrh – le še protikandidatko (Alison Brie), veliko tekmico, mora zmleti v sončni prah. Niti filma Glengarry Glen Ross mu ni bilo treba videti, da bi vedel, kako se to počne. Nič ga ne more ustaviti – razen solz.

Peterica

Kako preživeti v sodobnem svetu? Kako preživeti vso negotovost, vse strese, vse tesnobe? Kako preživeti kapitalizem? Nič lažjega, nam že leta sporočajo animirani filmi: le prijatelje potrebuješ. Kdor ima prijatelje, lažje shaja s kapitalizmom. Kdor jih nima, je izgubljen in pogubljen. Res je, če imaš prijatelje, si zmagal, toda pod pogojem, učijo animirani filmi, da je vsaj eden izmed prijateljev kraljev sin, da ima torej vsaj eden izmed prijateljev močno in varno finančno zaledje. Njegov stik s tem družinskim zakladom je sicer običajno začasno prekinjen, a mu pripada – s prijatelji bodo po številnih avanturah zlojzali tiste, ki ta stik motijo. V življenju ne potrebuješ ničesar, razen prijateljev. Če imaš prijatelje, lahko svet ostane takšen, kot je. Peterica, francoska skatološka komedija, ki si je ogledala serijo Prijatelji, Prekrokano noč, Projekt X in produkcije Judda Apatowa, predvsem Zadetke: Ananas ekspres in Superžur, prav tako prodaja ideologijo prijateljstva.

Mumija

Mumija je sicer prvi reboot klasičnih grozljivk studia Universal (sledili bodo reboots Drakule, Frankensteina in Nevidnega človeka, dvomim pa, da tudi Frikov), toda odvrtela bi se lahko v enem prostoru, bodisi v muzeju, katakombah ali malce večji kripti. Vsi tisti spektakularni specialno-efektni prizori – orjaška jata ptičev, ki trešči v letalo, strmoglavljanje letala, invazija podgan, kataklizmično sesuvanje velemesta, eksplozija steklenih šrapnelov ipd. – so itak tako kratki, kot da so jih posneli le za napovednik, ki zdaj, ob vznožju poletne sezone, potrebuje čim več direndaja, a tudi uvodni prizor, v katerem srednjeveški križarji v Londonu skrivaj – in na hitro – pokopljejo magični »kamen« (ključ do »svete ženske«), je tam le zato, da občinstvo ne bi ostalo brez Da Vincijeve šifre.

Ženska, ki je odšla

Ko je smučal Bojan Križaj, so v slovenskih tovarnah ustavljali stroje, v šolah pa prekinjali pouk, da so lahko gledali njegove nastope. Ko pa s svojim filmom prisrfa filipinski auteur Lav Diaz, morajo ljudje vzeti dopust – običajno namreč trajajo okrog osem ur, toliko kot šiht. Takšni sta bili Melanholija in Uspavanka za otožno skrivnost. No, Ženska, ki je odšla, posneta po Tolstojevi noveli Bog vidi resnico, a čaka, traja le štiri ure, a to so štiri ure, ki si za maščevanje res vzamejo čas. Maščevanje ni kot noč po neprespani noči – in maščevanje, ki jemlje čas, je tu res jed, ki najbolj tekne hladna. Horacia (Charo Santos-Concio) preživi 30 let v ječi, a se izkaže, da je nedolžna – umor neke ženske ji je podtaknil nekdanji zaročenec, Rodrigo Trinidad (Michael De Mesa), posesivni sin bogataša, to pa zato, ker ni prenesel, da se je poročila z drugim. Rodrigo je izkoristil svoj privilegirani razredni položaj – in jo eliminiral, izključil, »odpustil«.

Obalna straža

Na začetku Obalne straže, ekranizacije svojčas »najbolj gledane TV-serije na svetu«, spoznate debelušnega fanta, ki hoče postati obalni stražar, a ima ob pogledu na bejbe hude težave z erekcijo, kar je problem – erekcija je znak egoizma, egoisti pa ne morejo biti obalni stražarji. Nimajo smisla za tim. Zac Efron, steroidni, ošabni, samoljubni, narcistični, a propadli olimpijski prvak v plavanju (prenizek za plavalca, moram reči), vzvišeni thrill seeker, ki hoče prav tako postati obalni stražar, ima še hujši problem – erekcijo dobi že ob pogledu nase in na svoje proteinske mišice.

Deček s planin

Heidi poznate – tu pa imate njeno deško verzijo. Ursli je namreč Deček s planin, fant od fare, prijatelj narave in živali, ki s planšarskimi starši poletje preživlja v osrčju švicarskih Alp, vse pa se zaplete, ko sir (in seno), ki so ga pridelali, strmoglavi v globine, a – ne da bi vedeli – pristane v rokah lokalnega trgovca (in politika), pri katerem se potem za nameček – iz obupa – še zadolžijo. Kar pomeni, da se zadolžijo pri človeku, ki jih je itak okradel, s čimer izkusijo temeljni imperativ dolžniške krize: če hočeš preživeti, moraš najprej odplačati dolg, ki ga nimaš!

Pirati s Karibov: Salazarjevo maščevanje

Johnny Depp je še vedno videti tako, kot da so ga ravno potegnili iz pepelnika, toda v prejšnjih Piratih s Karibov je idiotskega Jacka Sparrowa sestavil iz impersonacij svojih najljubših person, Keitha Richardsa, Marlona Branda in Hunterja Thompsona, zdaj, v petih Piratih (ki so stali 230 milijonov dolarjev), pa je dodal še impersonacijo Anastasie Steele, bejbe iz Petdesetih odtenkov sive – lep kos filma je namreč uklenjen.

Čudežna ženska

Za Diano (Gal Gadot, nekdanja miss Izraela), superjunaško hčerko kraljice rajskega otoka, na katerem živijo le ženske, Amazonke, »ljudstvo bojevnic«, se vse spremeni, ko v paralelni svet, ki ga nevidna koprena ločuje od »našega« sveta, strmoglavi Steve (Chris Pine), pilot sestreljenega letala. Diana – Čudežna ženska – prvič vidi uro, tiča in moškega. In prvič sliši za poroko. Kar pa je ne gane: »Moški so dobri za prokreacijo, ne pa tudi za užitek.« In ko ji pilot pove, da tam zunaj divja svetovna vojna (prva), je to ne ustavi: »Ženska je ustvarjena za boj!« Čas je, da – v multikulti družbi ameriškega pilota, turškega vodiča, škotskega ostrostrelca in Indijanca – zlomi Boga vojne, nemškega generala (Danny Huston), ki pakira kemično orožje, s katerim bi bilo mogoče vojake preleviti v neuničljive morilske stroje.

Medved Bamsi in čarovničina hči

Švedski animirani film Medved Bamsi in čarovničina hči – nova dogodivščina medvedka Bamsija, švedskega nacionalnega junaka, ki je že zdavnaj dobil svoj Disneyland (v Kolmårdnu), – se dogaja v gozdu, med živalmi. Tu je Lonja, lisička, hči čarovnice, ki jo živalska družba zavrača, izključuje in demonizira – ne pusti ji, da bi se vklopila. Preveč je »drugačna« (čarovnica!), predsodki živalske družbe pa so prehudi. Tu je voluhar Krez, ki v Bobrovem jezu odkrije zlato, zato sklene, da ga bo razstrelil – do zlata bo prišel, pa četudi bo njegov pohlep zalil vse okoliško prebivalstvo. In tu je še Bamsi, ki skuša to preprečiti. A da bi to preprečil, mora moči koalicijsko in solidarnostno združiti z Lonjinimi čarovnijami. Kot rečeno: film se dogaja v gozdu, med živalmi. In tu je poanta: celo živalim – jebeni analogni naravi! – kapne, da so predsodki slepi, pogubni in kontraproduktivni in da je rešitev – in prava čarovnija – solidarnost, ne pa diskriminacija. (Kinodvor/Kinobalon)

100 metrov

Portugalskih filmov k nam – vsaj na redni spored – ni kaj dosti, še hitov ne. Film 100 metrov je velik portugalski hit, govori pa o krizi, ali bolje rečeno – kako jo premagati, preseči, odpraviti. Portugalska je bila, to dobro vemo, pacient. Kot Španija, Irska in Grčija (oh, in Slovenija). Recept je preprost: če hočete zlomiti krizo, potrebujete veliko garanja, pridnosti, vztrajnosti in strukturnega prilaganja, ja, železno voljo, a tudi strogo varčevanje – v tem primeru dieto. V filmu 100 metrov namreč krize ne doživi Portugalska, temveč njen uslužbenec, Ramón Arroyo (Dani Rovira), družinski človek, ki pridno in trdo dela, a nenadoma dobi občutek, da se vse težje premika. Misli, da je to od stresa, od ubijalskega dela. Rutinsko gre na pregled, zdravnik pa sporoči: multipla skleroza. Čez eno leto ne boste mogli več prehoditi niti 100 metrov!

Izginotje

Oddelek Q – okej, danska serija mračnih, morbidnih, anksioznih kriminalk, posnetih po romanih Jussija Adler-Olsena – je najboljše prihranila za konec, za apokaliptični finale neonoir trilogije (Ženska v kletki, Fazanarji, Izginotje), ki sta jo pilotirala depresivni, kaotični Carl Mørck (Nikolaj Lie Kaas) in umirjeni, urejeni Assad (Fares Fares), »alkoholik in Arabec«, ateist in vernik, detektiva iz oddelka Q, specializiranega za zastarele, nerešene primere, kri polpreteklosti, znoj zgodovine, dekadenco elit, brutalnost vsakdanjega življenja in redke nasmehe. Sporočilo, izpisano s krvjo, tokrat, v Izginotju, pride v steklenici, ki jo naplavi morje. Videti je kot znamenje, a je klic na pomoč – kot ugotovijo forenziki, je trohneče sporočilo, ki ga je poslal P., napisano z otroško pisavo in pošiljatelj se boji za svoje življenje.

Ti pretresljivi tresoči časi

Ko gledate apokaliptične, distopične slike, nimate občutka, da se je tam – v tistem svetu – nenadoma nekaj pojavilo in vse porušilo, temveč da je od tam – iz tistega sveta – nenadoma nekaj izginilo in vse porušilo. Če hočete videti apokaliptične, distopične slike, potem morate na jadranske otoke, na Brač, Korčulo, Lastovo in Krk, tudi na polotok Pelješac, in si ogledati stavbe in prostore, v katerih so nekoč prikazovali filme, potemtakem nekdanje kinodvorane, ki pa to niso več. In ko so filme v njih nehali prikazovati, ko je film iz njih izginil, so dobile distopični videz. Delujejo mrtvo, zapuščeno, razpadlo – kot portreti konca sveta. Ko izgine film, ostanejo ruševine. Ko izgine film, izgine življenje.

9. življenje Louisa Draxa

9. življenje Louisa Draxa – film o cankarjanski materi, ki ne ve, česa vse je sposobno sinovo »nezavedno«, in malem Ivančku, ki ne ve, kaj vse je voljna storiti mati, da bi ju emocionalno zbližala, – se začne kot vic: devetletni Louis Drax (Aiden Longworth), ki s pečine pada proti nam, na hitro in pikareskno – v slogu Lazarčka iz Tormesa, kot bi ga videl Tim Burton, – skicira svoje nesrečno življenje. Nesreče – zlomi, zastrupitve, piki, okužbe, elektrika, ipd. – se lepijo nanj, a jih vedno preživi. Le padec s pečine ga pusti v komi.

Kralj Artur: Legenda o meču

V srednjem svetu – paralelnem srednjem veku – je vse večja gneča. Tam najdete Gospodarja prstanov, Warcraft, Igro prestolov in tako dalje. Oh, in novega, moderniziranega Kralja Arturja, ki je bil verjetno mišljen kot Igra prestolov z Bradom Pittom, pa Pitta niso dobili, tako da so dobili Igro prestolov z impersonatorjem Brada Pitta, Charliejem Hunnamom, ki igra Arturja, osirotelega, izgubljenega sina kralja Utherja Pendragona (Eric Bana). Krono, Excalibur in okroglo mizo, anticipacijo camelotske demokracije, dobi šele povsem na koncu, po skrajšanem, precej neformalnem otroštvu (bordel!) in razvlečenem boju proti svojemu izdajalskemu, fratricidnemu, demoničnemu stricu Vortigernu (Jude Law), zdaj kralju.

Služkinja

Trideseta leta prejšnjega stoletja: Koreja je pod japonsko okupacijo, ženske pa so pod moško okupacijo. In ker je represivno okolje odlična poslovna priložnost, svetovljanski japonski goljuf (Ha Jung-woo) sklene, da bo s pomočjo korejske žeparke (Kim Tae-ri), sirote iz sluma, zapeljal, pretental in razlastil mlado japonsko dedinjo (Kim Min-hee), ujetnico patriarhalnih postav in »svinjskega« strica (Jin-woong Jo), »največjega ljubitelja knjig na svetu«: ona se ji v bajno, gotsko, senzualno, xanadujsko palačo vrine za služkinjo, on – dejansko sin korejskega kmeta – pa hlini romantičnega japonskega grofa, ki jo bo odrešil vseh muk, vseh ponižanj in vseh »branj gospodarju«.

Osmi potnik: Zaveza

Dlje, ko gremo v vesolje, bližje smo svojemu izvoru, sporoča Osmi potnik: Zaveza. Vprašanje je le: kdo nas je ustvaril? Smo se razvili iz alienov? Ali so se alieni razvili iz nas? Zakaj potem sobivamo? Evolucijsko naključje? Vesoljska ladja Covenant, ki leta 2104 pelje koloniste in človeške embrie na rajski planet Origae-6 (novi dom človeštva), po sončnem viharju, ki posadko prebudi iz kriohiberniranja, prestreže signal, znak življenja, ki prihaja z bližnjega planeta. To je seveda ponudba, ki jo je nemogoče zavrniti: posadka, ki jo vodita Billy Crudup in Katherine Waterston, se na tem planetu, idealnem za piknike in pohajkovanje (»country road«), sooči z razbitinami vesoljske ladje Prometej, katakombami, nekropolisom in alieni, ki so videti kot abortirani fetusi, android Walter (Michael Fassbender) pa z Davidom (Michael Fassbender), svojim zlobnim androidnim dvojčkom, ekspresivnim produktom človeškega inženiringa (in Michelangela, se razume). Kdo je hujši – nečloveški alien ali človeška kreacija? In ja: kdo je ustvaril aliene?

DIP: Raziskovalec globin

Tale španska distopična animacija nima o človeštvu več nobenih iluzij – leta 2100 je s človeštvom konec, apokalipso, očitno posledico vojn, pohlepa in podnebnih sprememb, pa so preživeli le organizmi, ki živijo na dnu oceana, tudi Dip, mala, evforična hobotnica, ersatz Ariel iz Disneyjeve Male morske deklice. Toda po vojni vedno ostanejo mine – in ko rajski dom pod oceanom na lepem odpihne, se Dip s prijatelji odpravi na trip, ki jih pripelje do razbitin Titanika, tako da lahko brez občutka krivde zapojejo in zaplešejo med »svetimi« kostmi, ki so še vedno tam spodaj. Je okostnjak, ki sedi za mizo, Leonardo DiCaprio?

Osebna stilistka

V zadnjih letih smo videli številne fine paranormalne filme (Paranormalno, Priklicano zlo, Insidious, ipd.), v katerih so se celo vrhunski mediji komaj bodli z duhovi. Tresle so se hiše, rodila se je napetost, ki bi jo lahko rezal z žiletko. Toda to ni bilo še nič – v Osebni stilistki lahko vidite, kaj se zgodi, ko paranormalni žanr sreča francoski art film. Stvari postanejo prekleto osebne. Kristen Stewart igra odtujeno, frustrirano Maureen Cartwright, Američanko v Parizu. Preživlja se kot osebna stilistka – »osebna nakupovalka« – neke ošabne supermanekenke (Nora von Waldstätten), po vokaciji pa je medij. V Parizu je zato, da bi vzpostavila spiritistični stik z bratom (dvojčkom), ki je bil prav tako medij, a je nedavno umrl, pred leti pa sta si obljubila, da bo v primeru smrti enega izmed njiju drugi z njim vzpostavil posthumni stik, tako da zdaj išče znake življenja.

Varuhi galaksije: 2. dejanje

Ko se v filmu čas ekstremno upočasni in tako rekoč ustavi, vidimo reči, ki jih sicer ne bi videli – tej ekstremni upočasnitvi in zamrznitvi časa, temu »mrtvemu času«, rečejo bullet time. Matrica ga je leta 1999 tako dobro intonirala, da se je prijel – in zdaj ga imate povsod, najbolj izrazito v superjunaških spektaklih. V filmu Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti je zamrznjeno sekvenco spremljal štikel Time in a Bottle, oldie, ki ga je leta 1973 lansiral Jim Croce. Lahko ste le vstali in zaploskali. Bullet time je pač magičen. Vstanete in zaploskate pa lahko tudi ob zamrznjeni sekvenci, ki jo v filmu Varuhi galaksije: 2. dejanje spremlja štikel Come a Little Bit Closer, oldie, ki ga je leta 1964 lansiral bend Jay & The Americans – Yondu (Michael Rooker), intergalaktični pirat, koraka po vesoljski ladji in z rdečo puščico, ki ji žvižga, podira zarotniške vojake, tako da bullet time postane magic bullet, filmski dokaz, da je tista »magična krogla«, ki naj bi leta 1963 pokončala ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja res mogoča (konspirologi trdijo ravno nasprotno, da ni mogoča, kar naj bi pomenilo, da Kennedyja ni ustrelil Lee Harvey Oswald, temveč nekdo drug).

Ameriška ljubica

Ameriška ljubica je close-up svobode. Andrea Arnold, dobitnica oskarja za kratkometražni film (Osa, 2003), je pred Ameriško ljubico posnela le tri celovečerce, tri sijajne filme o ženskah, ki obtičijo – prva v kontrolni sobi mestnih videokamer, ki ji dajejo lažni občutek moči (Rdeča cesta), druga, zgodnja najstnica, v peklu deprivilegiranega življenja z disfunkcionalno materjo, ki svojega novega ljubimca nehote pripelje njej (Akvarij), tretja pa v tipični patriarhalni kletki, ki ji obljublja veliko sveč, a malo svobode (Viharni vrh). Vsi trije so bili surovi, naturalistični, direktni, intenzivni, umazani – Rdeča cesta, posneta v času, ko je art film obsedel porno chic, je bila hardcore. Ameriška ljubica je dolga cesta iz viharnega akvarija. Ko se Star (Sasha Lane), 18-letna potepuhinja iz disfunkcionalne družine (z nahrbtnikom, dredi in tatuji) in po malem milenijska potomka Darie, mlade junakinje iz Antonionijeve Kote Zabriskie, pridruži veseli, kvazihipijevski, subverzivni, kontrakulturni, transgresivni družbici self-made »trgovskih potnikov« (Shia LaBeouf, Riley Keough, itd.), ki z »magic busom« potuje po Ameriki in od vrat do vrat – od mesta do mesta – prodaja naročnine za revije, se namreč zdi, da je katarzično prebila led, ob katerega so trčile junakinje Rdeče ceste, Akvarija in Viharnega vrha.

Avril in nenavadni svet

Kaj, če bi Martin Luther postal papež? Kaj, če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj, če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj, če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj, če I. svetovne vojne ne bi bilo? Kaj, če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? Kaj, če bi hladno vojno dobila Sovjetska zveza? Kaj, če bi II. svetovno vojno dobili Nemci? Jasno, zgodovina bi se odvrtela povsem drugače, kar smo lahko prebrali v številnih kontrazgodovinskih romanih, ki so vse to že obdelali.

Kako biti latino ljubimec

Kako biti latino ljubimec je tipična holivudska moralka, preoblečena v vulgarno farso, v kakršni bi pred petnajstimi ali dvajsetimi leti igral Rob Schneider, alias Deuce Bigelow: Moški žigolo. Kot veste, je imel pravico in dolžnost tešiti le ženske, ki jih bije bodisi abnormalna teža, Tourette, gigantizem, invalidnost ali pa kronična narkolepsija. Če ga ne bi bilo, se ne bi nič spremenilo. Tokrat ga nadomešča Maximo, patetični mehiški žigolo, ki ga igra Eugenio Derbez, mehiški megazvezdnik (Navodila niso vključena): Maximo je delal vse, da mu ne bi bilo treba delati, zato se je poročil z veliko ribo, »sugar mamo«, zelo bogato, a tudi precej starejšo Američanko (Renée Taylor), toda 25 let kasneje se še vedno zbuja ob njej – stari, povešeni, zgubani, neprivlačni, komaj še živi, napol mrtvi. Trump bi se krohotal! Prav mu je, mehiškemu parazitu – hotel je živeti na lepe oči, povsem zastonj, in se šlepati na našo socialno državo, a ni vedel, da je le še staro, zastarelo, napol mrtvo kljuse!

V mreži

Snowden nas je posvaril pred prisluškovalno-nadzorovalnim imperializmom Nacionalne varnostne agencije, film V mreži, posnet po bestsellerju Dava Eggersa, pa nas svari pred prisluškovalno-nadzorovalnim imperializmom tehnoloških gigantov iz Silicijeve doline (tipa Facebook, Google, Apple ali Amazon), toda na tako zaležan, postan in nesubtilen način, da zglancani, razkošni, utopični milje tehno-giganta Circle (Facebook, Google, Apple in Amazon, zrolani v eno!), utelešenja Silicijeve doline, vsemogočna platforma (TruYou), ki jo trži zapeljiva motivacijska filozofija (skrivnosti so laži, zasebnost je kriminal, ipd.), elitistični »group think« (po zgledu verskih sekt) in evforični, gurujski gospodar prihodnosti (Tom Hanks) šokirajo le naivno in nedolžno Mae (Emily Watson), novo uslužbenko tega giganta ( ja, naš alter ego), ki v vsevidni, totalitarni kameri (SeeChange), novem »čudežu«, najprej vidi tudi dobre plati (lahko ti reši življenje! borcem za človekove pravice bi prišla prav! če bomo vsi Trumani, stalno snemani, se bomo obnašali bolj etično!), potem pa le še zarotniškega, distopičnega Orwella, ki ga je treba ustaviti, preden svet ne postane zrel za periskopski korporativni zakol, kar jo prelevi v scooby-doojsko verzijo Edwarda Snowdna, ki verjame, da je mogoče novim tehnologijam – in kapitalizmu – slabe plati preprosto amputirati, pa četudi tako, da jih obrneš proti njim, potemtakem s sklenitvijo »kroga«.

Nisem tvoj zamorec

Ko se je James Baldwin (1924–1987), ameriški temnopolti pisatelj, poet, esejist, boem in samozvani trockist, leta 1948 iz Amerike protestno odselil v Francijo, o filmih ni imel več nobenih iluzij. Ko je bil majhen, je zelo rad gledal vesterne, v katerih je Gary Cooper pobijal Indijance – jasno, navijal je za Garyja Cooperja. Potem pa je, kot vidimo in slišimo v dokuju Nisem tvoj zamorec, posnetem po njegovi nedokončani knjigi o treh umorjenih črnskih voditeljih (Medgar Evers, Malcolm X, Martin Luther King), v grozi spoznal, da so Indijanci, ki jih pobija Gary Cooper, dejansko on – da so torej Indijanci v resnici črnci. In gledal je druge filme, ki so belskim očem kazali, kako naj vidijo črnce – kot infantilne, bebave služabnike, inferiorna bitja, nižjo in »nezrelo« raso, sužnje.