Film o emodžijih

Emojčki – alias emotikoni – zelo trpijo, ker ljudje od njih pričakujejo in terjajo le eno emocijo. Če pokažejo več kot eno, tvegajo, da jih bodo izbrisali, misleč, da je mašina – ja, telefon – pokvarjena. Kar je razlog za izbruh tesnobe. Ni kaj, življenje v telefonu je pekel – emocionalno se ne moreš premakniti. Obsojen si le na eno emocijo. Kot Trump. Film o emojijih je videti kot Trumpova biografija, ki si domišlja, da je Vrvež v moji glavi. In glede na to, da so emojčki himne enodimenzionalnosti in da – tako kot tviti – reducirajo ter odpravljajo potrebo po besedah, lahko pričakujemo, da bo nadaljevanje naslovljeno The Tweet Movie.

Pariz lahko počaka

Eleanor Coppola je bila znana kot žena Francisa Forda Coppole, toda lani je sklenila, da bo režirala svoj igrani prvenec – pri osemdesetih! Diane Lane, ki je prve resne vloge dobila pri Coppoli (Outsiderji, Rusty James, Cotton Club), igra žensko, ki ji mož (Alec Baldwin), holivudski producent, posveča premalo pozornosti (aha!), verjetno pa jo tudi vara (aha!), zato na romantično-komičnem road tripu (Cannes-Pariz), na katerem se znajde z moževim sodelavcem (Arnaud Viard), navrže še nekaj avtobiografskih detajlov (izgubila je sina, rada fotografira ipd.), ki se s prevodom ne izgubijo, a brez skrbi – Eleanor roke, ki ji je vsa ta leta zvesto stala ob strani, ne ugrizne, tako da je vse skupaj videti le kot hvalnica njeni privilegiranosti in njenemu elitnemu življenju. Vsi ostali itak izginejo. Niso na njenem nivoju. Še manj na nivoju njenega michelinskega »feminizma«.

Atomska blondinka

Mož iz agencije U.N.C.L.E. je skušal ujeti duha hladne vojne in nas impresionirati z njeno labirintno eksotiko, a se je stegnil predaleč nazaj, na začetek šestdesetih let, tako da se je potem le mučil, ko je high-tech adrenalin, ki ga terja sodobni gledalec, poganjal z low-tech orožji, ki so bila na voljo tedaj, pred dobrimi petdesetimi leti, kot da bi spregledal, da so zadnji dnevi hladne vojne – tik pred padcem berlinskega zidu – še vedno hladna vojna, labirintna, eksotična in adrenalinska. Atomska blondinka tega ne spregleda: začne se nekaj dni pred padcem berlinskega zidu, konča pa nekaj dni po njegovem padcu. Charlize Theron igra britansko tajno agentko, ki pride v Berlin, da bi s Percivalom (James McAvoy), prav tako britanskim tajnim agentom, poiskala izgubljeno listo vseh sovjetskih agentov.

Frantz

V nemškem hribovskem Quedlingburgu je leta 1919 vse polno moških, ki bi dali vse, da bi lahko seksi Anni (Paula Beer) pomagali pozabiti Frantza, njenega zaročenca, ki je padel v jarkih I. svetovne vojne, toda njen odgovor je vedno znova kategoričen: »Nočem ga pozabiti.« Zanjo je nepozaben – tako nepozaben, da živi pri njegovih starših. Vedno bo njegova – mučenica, svetnica, Jezusova nevesta, Antigona, dvorna okuševalka večne ljubezni, ki pa doživi nepričakovani test: obišče jo Adrien (Pierre Niney), skrivnostni francoski violinist, ki pravi, da je s Frantzem nekoč, v pariških študentskih letih, prijateljeval, a ji zlagoma razkrije, da je bil v resnici prav on ta, ki je v tistem jarku ubil Frantza. In v trenutku, ko ga je ubil, se je vanj zaljubil – vsaj tako se zdi. Tudi zanj je Frantz nepozaben. Vprašanje ni: kako si bosta razdelila Frantza, temveč – kako si bosta razdelila drug drugega?

Biser Bojane

Ko smo ravno izvedeli, da na črnogorski obali letuje presenetljivo malo Slovencev, je na naša platna priletel Biser Bojane, črnogorska komedija, ki je videti tako, kot da jo je naročila, če ne že kar posnela črnogorska turistična zveza. Tu imate sicer ostarelega moškega (Milutin Mima Karadžić), črnogorskega kriminalca, ki se po dolgih letih vrača iz tržaške ječe, tu imate podzemlje, ki hoče, da odplača dolg (diamanti), tu je njegov čedni, vljudni, redoljubni, čistunski, rahlo feminilni sin (Slaven Došlo), zdaj doktor (študirana verzija Gorčila), ki sploh ne ve, da ima očeta (baka Mira Banjac mu je to raje prikrila), tu je očetov strah, da je njegov sin gej (»Evo ti 200 evrov, da ga preveriš kot moškega!«), tu je Lola (Vanja Nenadić), ki odpravi vse dvome o fantovi spolni identiteti, tu je kopica sorodnikov – in ja, Lolin zaščitniški oče je policijski inšpektor (Mladen Nelević), ki stiska mačistično, dekadentno, bazensko, snifaško podzemlje.

Odiseja

Luc Besson zdaj snema filme o čudovitih svetovih, ki se skrivajo v globini vesolja (od Petega elementa do Valeriana), toda leta 1988 v času hladne vojne, ki jo je tedaj ravno podžigal in stopnjeval Reaganov boj proti »imperiju zla« ( ja, komunizmu, Sovjetski zvezi), je posnel Veliko modrino, film o čudovitih svetovih, ki se skrivajo v morskih globinah, kar pomeni, da je storil to, kar je v petdesetih letih, v času hladnovojne histerije (in antikomunistične paranoje), storil Jacques-Yves Cousteau: namesto vesolja, ki sta ga začeli naskakovati atomski rivalki, Amerika in Sovjetska zveza, je naskočil morsko vesolje.

Jaz, baraba 3

Animirani film Jaz, baraba 3 je popolna družinska zabava – ženske so le statistke. Ker so Minioni, tisti manični rumeni robotki, vmes dobili svojo franšizo, je bilo pričakovati, da bodo v temle sequelu igrali tretjo violino, toda da bodo Lucy in ostale bejbe, kot vedno »ljubko« generične, oder tako rekoč povsem prepustile Grujevemu rivalstvu z Drujem, njegovim čednim dvojčkom, je vendarle presenetljivo, še toliko bolj, ker namesto enega Gruja dobimo dva, kar je približno tako, kot da bi se serija odrekla svojemu glavnemu junaku: hej, Gru – tat Lune, ki se ima za največjo barabo na svetu – itak ni dovolj! Še huje: očitno nikoli niti ni bil!

Kakršna mati, takšna hči

Francoska komedija Kakršna mati, takšna hči ne temelji na premisi, na kateri je temeljila holivudska body-switch komedija Kakršen oče, takšen sin (oče se nenadoma znajde v sinovem telesu, sin pa v očetovem), temveč na premisi, na kateri je temeljila holivudska komedija Oče moje neveste 2 – mati in hči hkrati zanosita! Ne z istim moškim. Kar je bila kakopak zapravljena priložnost. Tako kot je v tejle komediji, v kateri je trik v tem, da je hči (Camille Cottin) zrela, urejena in organizirana, mati (Juliette Binoche), ki itak izgleda kot njena sestra, pa otročja, neurejena in neodgovorna, »večna najstnica«, ki se starosti – tega, da bo babica – tako ustraši, da raje še sama zanosi. Tale pro-life veselica diši po preteklosti, saj v ženski vidi le mater, v materinstvu pa rešitev vseh ženskih problemov.

Valerian in mesto tisočerih planetov

Ko se ob Bowiejevem štiklu Space Oddity odvrti kratka zgodovina bližnjih srečanj tretje in četrte vrste, se znajdemo v globoki prihodnosti (2740), v zelo oddaljeni galaksiji, kjer imata Valerian (Dane DeHaan) in Laureline (Cara Delevingne) – zvezna agenta, koketna partnerja, polemična ljubimca, nesojena zakonca – veliko dela. Nekdo je uničil sanjski, rajski planet Mül (z miroljubnimi androginičnimi Silfi vred), najti morata zadnji primerek kuščarske vrste (»Konverter«), ki replicira vse, kar požre, Alphi – nebeškemu multikulti metropolisu tisočerih planetov – grozi apokaliptična radiacija, komandanta Filitta (Clive Owen) pa so ugrabili. Z eno besedo: rešiti morata vesolje. Nič posebnega boste rekli – to smo zadnja leta videli v tisočerih filmih. Trik je v tem, da rešujeta vesolje, ki ga je res vredno rešiti. Ko smo se ravno naveličali vizualnega direndaja, s katerim nas skušajo zadnja leta impresionirati holivudski spektakli, recimo Marvelove superprodukcije, je prišel Luc Besson in ves ta upehani, generični vizualni direndaj ponižal – film Valerian in mesto tisočerih planetov je umetnina iluzionizma.

Na mlečni poti

Emir Kusturica je pred nekaj leti režiral dokumentarec o Diegu Maradoni (Maradona by Kusturica), toda to ni bil toliko dokumentarec o Maradoni kot dokumentarec o Kusturici in Maradoni. Kusturica je vse skupaj posnel tako, kot da sta si bila usojena. Ali pa je le hotel svoji nekdanji »raji« (predvsem sarajevski, s katero se je tako dramatično razšel), pokazati, s kom je zdaj »raja« – ja, z velikim Maradono. V filmu Na mlečni poti, ki ga ni le režiral in napisal, ampak v njem tudi igra (ime mu je Kosta, ne Kusta), pa hoče svoji nekdanji »raji« pokazati, s kom se zdaj – vsaj figurativno – žge: z Monico Bellucci! Monica Bellucci je brez imena, kar je logično: Monica Bellucci je pač Monica Bellucci. Kot bi hotel reči: Monica Bellucci je le ena – in ta je z mano! Moja! Ne more se mi upreti! Tako jo je omamil, da govori celo srbsko. Resno. »Nisem več to, kar sem bila,« pravi ona. »Tudi jaz nisem več to, kar sem bil,« odvrne on. »Potem sva si podobna.« Šur. Ko ga zagleda, ji je jasno, da sta si usojena, pa četudi je bila namenjena nekomu drugemu – Žagi (Miki Manojlović), bratu njegove zaročenke Milene (Sloboda Mićalović), enookemu heroju afganistanske vojne (strahu in trepetu talibanov, domnevam).

Poročne priče 2

Če se še spomnite Priscille, kraljice puščave, ki se je leta 1994 prelevila v globalni hit in takojšnjo kultno klasiko, potem se morda tudi spomnite, da jo je režiral Stephan Elliott, toda glede na to, kakšne filme je režiral odtlej, bi lahko hitro podvomili, da je Priscillo res režiral on. Po Priscilli je namreč tako zašel, da je pred nekaj leti režiral Poročne priče, vulgarno komedijo o ženinu (Xavier Samuel) in treh svatih, ki obtičijo sredi avstralske puščave. Ker se je v filmu pojavila tudi Rebel Wilson, ena izmed zvezdnic Dekliščine, je bilo jasno, kaj so hoteli – moško verzijo Dekliščine, no, Fantovščino, okej, remiks Dekliščine in Prekrokane noči. Z erekcijami, homofobijo in prdenjem (oh, in analnim »snifanjem« ovce). Pozabite na Muriel se poroči. A producenti so rekli: Hej, naj to sranje režira Stephan Elliott – ker obvlada avstralsko puščavo! Tako je to, ko filmar strmoglavi – vzame, kar mu dajo. In Elliott je posnel puščavski derivat holivudskega hita, ker pa ima svoj ponos, nadaljevanja, Poročnih prič 2, ni režiral, ampak je to čast prepustil Deanu Craigu, scenaristu Poročnih prič, ki je svoj veliki, originalni trenutek doživel pred nekaj leti, ko je napisal scenarij za Smrt na pogrebu, ki se je prelevila v kultno klasiko. Kar pomeni, da je Craig režiral puščavski derivat svojega puščavskega derivata.

Nekoč v mestu Venice

Losangeleški privatni detektivi – spomnite se le Philipa Marlowa – so bili vedno čudovito ležerni. In sarkastični. Privatniki, ki se niso menili za učinkovitost – podjetniki, ki se jim ni nikamor mudilo. Antikapitalisti v času, ko je kapitalizem mutiral v »zakon močnejšega«. To je teren za Brucea Willisa, ki ga je veliki Hollywood zavrgel, tako da lahko zdaj – kot privatni detektiv (zablestel je prav kot privatni detektiv v seriji Delo na črno), celo edini privatni detektiv v Veniceu (kjer je Orson Welles posnel Dotik zla, zadnji klasični film noir) – povsem gol skejta po ulicah in barih, ne da bi se mu bilo treba bati za ugled, kot se je moral bati leta 1994, tedaj še na vrhuncu slave, ko je v Barvi noči »škandalozno« pokazal tiča. Še več: zdaj, v kvazileonejevski farsi Nekoč v mestu Venice, lahko pištolo skrije celo v anus. Znak vitalnosti. In odprtosti. Časi so se spremenili – na ulici preživiš le, če si iznajdljiv in praktičen, če imaš živ smisel za improvizacijo in če si sam svoj mojster.

Zgodovina ljubezni

Poljski deček pred II. svetovno vojno sreča deklico, ki ji obljubi, da jo bo večno ljubil in da bo »najbolj ljubljena ženska na svetu«. Če bi bili tedaj v modi tatuji, bi si dal na ramo tetovirati: Leo & Alma forever! Toda ko skočimo za 60 let v prihodnost, ga najdemo v New Yorku – samega in osamljenega, jasno, zdaj starca (Derek Jacobi), ki še vedno fantazira o Almi (Gemma Arterton). Ne more je pozabiti. In veliko skokov v času nazaj in naprej je potrebnih, da bi nas tale epska telenovela – staromodno posneta po bestsellerju Nicole Krauss – prepričala, da je Alma še vedno »najbolj ljubljena ženska na svetu«, kar naj bi potrjeval tudi Leov roman Zgodovina ljubezni, ki se prikrade iz preteklosti.

Bravo!

Zakaj so Romi v Romuniji še vedno tako diskriminirani in preganjani? Iz preprostega razloga: leta 1835, ko se tale romunski film dogaja, so bili za Romune to, kar so bili tedaj črnci za belce – sužnji. Vlaško, kaotični predel današnje Romunije, so z ene strani stiskali Otomani, z druge Rusi, s tretje pa francoska moda, toda bojarji, vlaška (otomanska) zemljiška gospoda, brez sužnjev niso mogli, tako da so bili Romi njihova last, njihovi stroji in njihove male dividende. Plaz se sproži, ko vsemogočni, ošabni, sadistični bojar (Alexandru Dabiju) za pobeglim sužnjem (Toma Cuzin), ki naj bi spal z njegovo ženo, pošlje ostarelega, izkušenega žandarja Constandina (Teador Corban) in njegovega naivnega sina Ionita (Mihai Comanoiu): Pripeljita ga živega ali mrtvega! Bolje živega! V slogu divjega zahoda.

Dunkirk

Britanski premier Churchill tistih znamenitih besed o tem, kako se bodo borili na obalah, poljih, ulicah in hribih (»Nikoli se ne bomo predali«), ni izrekel 6. junija 1944 po zavezniškem izkrcanju v Normandiji, kot se pogosto misli, temveč 4. junija 1940 po zavezniški evakuaciji s francoske obale (Dunkerque), kamor je nemška vojska stisnila 330.000 britanskih, francoskih, belgijskih, nizozemskih, kanadskih in poljskih vojakov, ki jih je potem »čudežno« odrešila kombinacija vode (ribiške ladje) in zraka (Royal Air Force). Evakuacija je bila kakopak nasprotje izkrcanja: v Nolanovem Dunkirku – babilonsko mozaičnem, ledeno nelinearnem, morasto distopičnem, intenzivnem kot Sicario, kinetičnem in že kar panfilmskem, posnetem s perspektive morja, čez katerega plovejo ribiške ladje (Mark Rylance), neba, na katerem Tom Hardy tolče nemške lovce, in obale, kjer zavezniška vojska pod nemo taktirko Kennetha Branagha agonično čaka na odrešilne rušilce – izgleda kot Titanik.

Družinska banda

Jean Reno po dolgih letih sklene, da bo s hčerkama (Reem Kherici & Camille Chamoux) preživel malce »kakovostnega časa«. Problem je le v tem, da ga hčerki nista še nikoli videli. Še huje: njegovi hčerki nista niti sestri, temveč polsestri. Še huje: druga za drugo sploh nista vedeli. Še huje: njun oče – ja, Reno – je uradno mrtev. Vsaj tako pravi policija – umrl je med veliko krajo zelo dragocene Stradivarijeve violine. Še huje: zdaj pripravlja »last job« – krajo še dragocenejše Stradivarijeve violine, ki bo očitno nova Misija nemogoče, kajti Reno je mojster maske, francoski derivat Ethana Hunta (Tom Cruise).

Nož v hrbet

Nož v hrbet se začne z divjo vožnjo – subaru dirja po prostranem travniku in ob štiklu dua Chemical Brothers ekstatično preganja zajca, ki pa mu ni do tega, da bi postal golaž. Volan vrti otrok, plin pa stiska njegov oče, Chad (Michael Fassbender). Avto je poln navijačev, toda zajec zbeži – imel bo tudi prihodnost. Vprašanje je le, ali bo imel prihodnost tudi fantek, ki vrti volan in ki mu skuša oče omogočiti, da bi prehitel čas. Chad, njegov sinko in vesela družbica so namreč britanski Romi, Travellers (pred leti smo jih videli v Mali selivki), ki živijo v prikolicah, tej nomadski skupnosti pa poveljuje Colby Cutler (Brendan Gleeson), Chadov oče, patriarh, ki da vsem ob vsaki priložnosti jasno vedeti, da je glavni in da se morajo vsi sprijazniti z življenjem v njegovi senci, tudi v senci njegovih teorij o Bogu (absolutna, nezmotljiva resnica), Zemlji (ploščata), šoli (izguba časa) in družbi (pranje možganov).

Lady Macbeth

Lady Macbeth, sicer posneta po romančku ruskega pisatelja Nikolaja Leskova, je remiks dveh klasik – tragedije Macbeth in romana Prevzetnost in pristranost. Ja, Shakespeare sreča Jane Austen. Kaj v Macbethu stori lady Macbeth, veste: svojega moža, Macbetha, junaškega škotskega vojaškega poveljnika, ki mu tri vešče napovejo, da bo postal kralj, prepriča, da kralja ubije kar sam. Zakaj bi čakal, če pa je usoda itak neizbežna? Ko ji podleže, se mu zmeša – njej še bolj. Na koncu je toliko mrtvih, da na odru ni prostora za celotno Macbethovo truplo, temveč le za njegovo glavo. Kaj se zgodi v Prevzetnosti in pristranosti, pa tudi veste: sestre Bennet iščejo samske moške s čednim premoženjem, kajti dolžnost punce je, da misli le na to, kako bi se čim prej in čim bolje poročila.

Vojna za planet opic

Opičjo skupnost, ki tabori sredi temnega gozda, nenadoma in nepričakovano napade ameriška vojska. Boj je krvav. Toda potem prileti opičja konjenica, ki jo vodi karizmatični Caesar (Andy Serkis) in reši opičjo skupnost. Vojna za planet opic, nadaljevanje Vzpona planeta opic in Zore planeta opic, je videti kot inverzija vesterna, ali bolje rečeno – kot vestern skozi indijanske oči. Da imajo vojaki opičjega skavta (kot so ga običajno v vesternih imeli vojaki), da en passant vidimo sežgan tovornjak coca-cole, očitno parafrazo sežganega voza pionirjev, ki so osvajali divji zahod, da opice živijo med scenskimi slapovi in votlinami, da Caesar ujetemu vojaku reče to, kar so v vesternih običajno rekli poglavarji (»Povej polkovniku, da nisem jaz začel te vojne. Pustite nas pri miru!«), da opice ponavljajo »Nismo divjaki« in da najdejo belsko deklico, ki jo vzamejo s sabo, ne preseneča, saj to dobro premeče in subvertira »zlata« pravila vesterna, kakor tudi ne preseneča, da se kmalu zgodi pokol nedolžnih, ki Caesarju odnese ženo in sina, opičjo skupnost pa – s konji in vpregami – pošlje na »Trail of Tears«.

Deviška noč

Če bo na 13. Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina ( jasno, v Lotmerku, zibelki slovenskega in svetovnega filma), zmagal ameriški šoker Notranje zlo (The Evil Within), potem režiserja, Andrewa Gettyja, zanesljivo ne bo na podelitev. Pred dvema letoma je umrl. Od hudega – no, od »notranjega zla«.

Če bi bila moški

Jeanne (Audrey Dana) – arhitektka, mati dveh otrok, ki po ločitvi oznani, da je z moškimi opravila in da z njimi noče imeti več popolnoma nič – se nekega jutra zbudi s penisom. Ne, ne zbudi se kot moški, še vedno je ženska, le da ima po novem penis, ki jo šokira in obenem pomirja, odbija in obenem privlači, navsezadnje, dobila je penis, ki je samo njen (»Pinpin«), ki je ne more prevarati in ki ji ga ne more nihče vzeti.

Kletna ruleta

Amy Poehler je med predsedniško predvolilno kampanjo lobirala za Hillary Clinton – za Bernieja Sandersa se ni niti zmenila. Will Ferrell je po drugi strani najprej lobiral za Sandersa, a si je na lepem premislil in začel lobirati za Clintonovo. Naj vas le spomnim, po kateri predvolilni obljubi je najbolj slovel Sanders: po uvedbi brezplačnega univerzitetnega študija. Da bi Američani lahko študirali, se morajo mastno zadolžiti, saj šolnine znašajo tudi po 50 tisoč dolarjev – letno! Tako je brnel Bernie.

Alibi.com

V svetu, v katerem vsi lažejo, najbolj prosperira ta, ki drugim omogoča, da dobro lažejo. Po možnosti – optimalno. To počnejo trije mladi francoski podjetniki, Greg (Philippe Lacheau), Augustin (Julien Arruti) in Medhi (Tarek Boudali), ki klientom, potrebnim dobrih laži, zagotavljajo personalizirane strateške alibije, prepričani, da »mala laž naredi manj škode kot resnica«. Če punca izve, da jo fant vara, le trpi – malce laži, malce teatra, pa ne trpi. Ja, njihovi klienti so le moški.

Spider-Man: Vrnitev domov

Tudi Spider-Man, ki je dolgo soliral (v treh Spider-Manih in dveh Neverjetnih Spider-Manih), se ni mogel upreti magnetizmu Maščevalcev. V filmu Stotnik Amerika: državljanska vojna je le gostoval, zdaj, v filmu Spider-Man: Vrnitev domov, rebootu Spider-Mana, pa Maščevalci gostujejo v njegovem svetu, v zakotnem Queensu (New York).

Vlak senc: Obzornik 63

Kar pogleda film, se slej ko prej spremeni v revščino, ki pa je sam film potem ne vidi več. Tako bi lahko rezimirali najnovejši obzornik, Vlak senc, polurni esej Obzorniške fronte (Nika Autor itd.), ki je obenem tudi del slovenskega paviljona na 57. Beneškem bienalu. Najprej pokaže telefonski posnetek podvozja vlaka, selfie »slepega potnika«, begunca (na vlaku Beograd-Ljubljana), potem pa nas popelje skozi filmsko zgodovino, ki je pripeljala do tega »posnetka brez filmske zgodovine«. A po drugi strani: že začelo se je slabo – ko so ljudje gledali vlak, ki v filmu bratov Lumière pripelje na postajo (in iz ozadja »bušne« v ospredje), naj bi si zakrivali oči in celo bežali iz dvoran. Pazi, treščil bo vate! V filmskem prihodu vlaka je bilo nekaj varljivega, nedomačnega, grozljivega – filmski prihod vlaka je bil horror. So se gledalci ustrašili vlaka – ali filmske podobe vlaka?

Dekliška noč

Dekliška noč je dekliška verzija Prekrokane noči ali pa, še bolje, Totalnih pokvarjencev, le da se dekleta, štiri prijateljice iz študentskih dni (Scarlett Johansson, Jillian Bell, Ilana Glazer in Zoë Kravitz) in avstralska prijateljica ene izmed njih (Kate McKinnon), ne odpravijo v Las Vegas, temveč v Miami Beach, kjer se skušajo – v kontekstu dekliščine (ena izmed njih, bodoča senatorka, se bo poročila) – brezmejno znoreti, kar pomeni, da pijejo in divjajo, plešejo in snifajo, da počnejo reči, ki jih v vsakdanjem »prilagojenem« življenju ne bi, da zavržejo vse svoje inhibicije, pohodijo vse svoje frustracije in izživijo vse svoje fantazije, da se torej povsem in scela osvobodijo. In kako tale farsa vidi osvoboditev ženske, žensko zmago nad inhibicijami in frustracijami, izživitev ženskih fantazij?

Transformerji: Zadnji vitez

Michael Bay, holivudska verzija ameriške shock & awe doktrine, neskončno uživa v hiperkinetičnem uničevanju Zemlje – v destrukciji, ekscesu, eksplozijah, razčefuku, apokaliptični kolateralni škodi. Zdi se, kot da bi Zemljo najraje razstrelil. O njej nima več nobenih iluzij – Zemlja je le še poligon za vojne prihodnosti, v katerih se žgejo vesoljske igračke (autoboti vs. decepticoni), in vojne preteklosti, v katerih se žgejo stare legende (kralj Arthur vs. Merlin), tako da »naše« vojne sploh ne pridejo več do izraza. Bay transformerje prelevi v tarantinovske Zelige Da Vincijeve šifre, Mark Wahlberg le strmi, Viviane – njegova nova muza – nadomešča Roberta Langdona, masonski Anthony Hopkins pa recitira, da bi ves ta »globalni« kaos lektorsko osmislil.

All Eyez On Me: Legenda o Tupacu Shakurju

Film All Eyez On Me – biografija Tupaca Shakurja (Demetrius Shipp Jr), »gangsta rapperja«, ameriškega Hamleta, ki so ga umorili leta 1996 in ki je do svoje smrti pri petindvajsetih posnel sedem plošč, več kot 500 štiklov in trumo filmov, – je dolgo prihajal, zato toliko bolj preseneča, da deluje tako wikipedično. Brez kakšnega posebnega smisla za humor se giblje od podatka do podatka, ki pelje do novega podatka, ta pa spet do novega – in tudi ljudje, ki so tako ali drugače formirali Tupaca (aktivistična mati, »črna panterka«, Jada Pinkett, Digital Underground, Dr. Dre, Suge Knight, Death Row Records, Snoop Dogg, The Notorious B.I.G. ipd.), so videti le kot podatki. Včasih koga, ki je bil za Tupaca zelo pomemben, izpusti (kje so MC Breed, Spice 1 in D.O.C.?). Včasih pa koga, ki ga Tupac sploh ni poznal, doda (iPhone).

Gimme Danger

Bend The Stooges, ki ga profilira Jarmuschev doku Gimme Danger, je bil vizionarski trol – v nizkem štartu je vzletel leta 1967 in sklenil, da pokoplje hipijado in psihedelični zen. Rjovel je, divjal, žgal, sikal in odvrgel vso patetiko rokenrola, posnel tri prelomne plošče, dobil kultni status, a potem skušal še bolj šokirati. Iggy Pop – koščeni, eksplozivni, spazmatični frontman, »boter punka«, Mick Jagger na steroidih – je padal med občinstvo, srfal po njem in med štikli izginjal, si včasih razbil kak zob, včasih pa ga je kdo preprosto knockoutiral. Besno, iz protesta – ker ni razumel tega detonacijskega fuck-you kaosa. Kmalu tudi The Stooges niso več razumeli samih sebe, toda vedeli so, da so na pravi poti – na poti v samouničenje. Če te trg sili v samouničenje, potem imaš prav. Njihovi agresivni rifi, njihov odpadniški slog in njihovi nevarni, požrešni, razbeljeni odrski nastopi se niso podali melodiji trga in logiki kulturne industrije, do slave pa so itak imeli ciničen, tako rekoč jarmuschevski odnos. Bili so robati, ostri, nasmeteni, umazani, a niso se hoteli očistiti. Ne, niso hoteli biti konzumni. »Življenje ni biznis,« pravi Iggy Pop. In ker so delali vse, da bi jih bilo nemogoče konzumirati, so se pokonzumirali sami.

Avtomobili 3

Ker je avtomobil že davno postal družinski član, ni čudno, da avtomobili v tejle Pixar/Disneyjevi franšizi govorijo, le da to, kar govorijo, ni nič posebnega, še toliko bolj, ker tokrat, v tretji rundi, primat »ostarelega« Strelo McQueena ogrozi nenadjebljivi Jackson Vihar, dirkač nove high-tech generacije, kar seveda pomeni, da nas čakajo vsi najbolj upehani klišeji športnih filmov, a pospešeni, da ne bi kdo mislil, da gleda novo nadaljevanje Rockyja.