The Ministry of Ungentlemanly Warfare

Kje se konča Guy Ritchie – in začne Quentin Tarantino? Najnovejši Ritchiejev film – The Ministry of Ungentlemanly Warfare (Ministrstvo za negentlemansko vojskovanje), sicer posnet po resnični zgodbi – izgleda kot Neslavne barabe brez majorja Lande (Til Schweiger, alias Heinrich Luhr, ni to), a tudi kot Aldrichev Ducat umazancev, le da je umazancev le pol ducata (z umazanko vred), kar pa ne pomeni, da njihovo miniranje in sabotiranje nacističnih podmornic na Atlantiku – operacija »Postmaster« – ni videti kot delo tisočih umazancev. Britanski komandosi (Henry Cavill, Henry Golding, Hero Fiennes Tiffin, Alan Ritchson, Alex Pettyfer, Eiza González), »Churchillovi skrivni bojevniki« (z definiranimi mišicami in huligansko averzijo do avtoritete), ki delujejo neuradno, pod pultom in brez oznak, hodijo in nonšalantno, bombastično, elegantno, baročno pobijajo naciste – množično. In v tem – v pobijanju nacistov – brezmejno uživajo.

Garfield

Garfield je lenobni, zavaljeni, sladkobni animirani film o mačku, ki izgleda kot metafora Donalda Trumpa: oranžen, nor na fast-food (lasagno), alergičen na ponedeljke, sarkastičen, nadležen, egocentričen, enodimenzionalen (ja, brez karakterja), prepričan, da je na misiji nemogoče (Trump rešuje Ameriko, Garfield pa očeta), zato kaskaderske prizore izvaja sam – kot Trump. In Tom Cruise. To, da Garfield izgleda kot Trump, je najboljši vic tega filma. Vse ostalo je le sentimentaliziranje tega vica. (kino)

Monster

Posebnost tegale indonezijskega psihotrilerja, sicer rimejka ameriškega Dečka za vrati, v katerem ugrabljena otroka – potencialna »rezervna dela« – kažeta živ smisel za preživetje, eskapizem in citiranje Kubrickovega Izžarevanja, je v tem, da napetost ustvarja brez dialogov, kar pa deluje ravno dovolj prisiljeno (to pač ni Tiho mesto, v katerem je prepovedano govoriti), da samo napetost – napol konceptualno – karikira, toda krike in vzdihe slišite. (Netflix)

Naključni morilec

Ne boste verjeli, koliko ljudi hoče likvidirati svoje najbližje, žene in može, mame in očete, pa ne vedo, kako. Še kako dobro bi jim prišel »tinder«, ki bi jih povezal s poklicnimi morilci: podrsavali bi, všečkali in iskali popolno ujemanje. Ko bi se naročnik in poklicni morilec ujela, bi se dobila – sklenila kupčijo. In beng! Žene – ali moža – ne bi bilo več. A ker tovrstnega »tinderja« ni, padejo v past, ki jim jo nastavi Gary Johnson (Glen Powell), »poklicni morilec«. Gary je dobrodušni, osamljeni, skoraj anonimni profesor filozofije in psihologije (sam z mačko), specialist za Freuda, vprašanje identitete in igranje vlog (»Ali poznate sami sebe,« sprašuje svoje študente: »Kaj, če je vaš jaz le vloga, ki jo igrate?«), skrivaj – v prostem času – pa je sodelavec policije, njena »vaba«, njen igralec, no, njen »poklicni morilec«. 

Prihodnost bo puščava

Furiosa, predzgodba Ceste besa, zgodba o izvoru Furiose, presenetljive – a povsem logične – protagonistke Ceste besa, je road movie, ki ga poganja bes, samo bes in nič drugega kot bes. Furiosa je cestni film, film pregona, film konvojev, film divjanja, film besnenja. Bes je strelivo in gorivo te postapokaliptične, distopične prihodnosti, v kateri je posttravmatičnega stresa toliko kot puščave. In bes, ki reže to neskončno rdečo puščavo, je raison d’être protagonistov in antagonistov Furiose. Vsi so neprestano besni – bes je njihov way of life. Njihov joie de vivre. Ko besnijo, živijo! Zato nenehno besnijo. Ko komunicirajo, kričijo, tulijo, vreščijo, rjovijo, renčijo, razgrajajo – ja, besnijo. Zaganjajo se drug v drugega. 

Adrienne

Ameriško igralko Adrienne Shelly, ki je v devetdesetih letih po zaslugi Hartleyjevih odbitih indiejev Neverjetna resnica in Zaupanje tudi pri nas veljala za kultno, so leta 2006 našli mrtvo: obešeno. V njeni pisarni. Policija je odločila: samomor. Pika. Primer je bil ad acta. Adrienne Shelly, sicer od malega prepričana, da bo mlada umrla, je ravno režirala Natakarico, sijajno feministično študijo opolnomočenja, #MeToo pred #MeToojem, bila je polna življenja, sredi številnih projektov in zaljubljena, tako v svojo triletno hčerko kot v svojega moža, Andyja Ostroya, ki ni mogel verjeti, da je naredila samomor.

The Stones and Brian Jones

Če hočete videti odličen rockumentarec, si poglejte tole arheološko izkopavanje Briana Jonesa, ki benda Rolling Stones ni le ustanovil in imenoval (po Watersovem štiklu Rollin’ Stone), ampak je bil spočetka tudi njegov motor, njegov genij, nesojeni Mick Jagger (okej, Mick Jagger brez karizme), a Rollingi so stroj, okej, skala, ki se vali in vali in vali, zato ne preseneča, da kdaj pa kdaj kdo tudi odpade, magari skrivnostno, kot Jones, »žrtev vojne med dvema generacijama«, »metulj«, ki je celo za Rollinge živel prehitro, ekscesni upornik (vrgli so ga iz dveh šol, nagnali so ga od doma), ki se je upiral celo samim Rollingom in ki je nonkonformizem tako dobro poosebil, da se benda Rolling Stones še vedno drži. (VOD – Amazon, Apple, Hulu ipd.)

Frogman

Če pogrešate šokerje, ki jih je – tako kot Čarovnico iz Blaira in njene številne klone (Paranormalno, Pošastno, Snemaj!, Odklikana, Creep, Lovec na trole, Jezero Mungo ipd.) – poganjal lažni found footage (šokantni filmski materiali, ki jih je pred grizlijevsko smrtjo posnela kaka ekipa), si poglejte mikrobudžetnega Frogmana, v katerem skušajo režiser, snemalec in igralka posneti doku o »bigfootskem« mitskem bitju, človeku-žabi, turistični atrakciji Lovelanda (Ohio), ki je urbano legendo prelevil v biznis ( ja, konspirologija je nova nafta).

Arcadian

Nicolas Cage, kralj sodobnega žanrskega filma, se tokrat potopi v »arkadijski« postapokaliptični svet, ki je več kot sijajna priložnost za tipično kejdževsko melanholijo. Cage, alias Paul, je kot Jezus, le da ima zgolj dva sinova (Jaeden Martell in Maxwell Jenkins), zgolj dva apostola, ki ju skuša za vsako ceno zaščititi pred grotesknimi, nočnimi, res grozljivimi pošastmi ali pred Vojno svetov, če hočete. Podnevi se družina utrjuje (zaklepanje vrat, zapahovanje oken, barikade ipd.), ponoči pa skuša preživeti napade pošasti, zato morata biti oba sinova – hormonska najstnika – do večera doma. Kaj to pomeni, je na dlani: če hočeš preživeti pošasti (brezimne, brezosebne, brezčutne kot neoliberalni kapitalizem), če hočeš torej preživeti konec sveta (globalno krizo), potrebuješ red, pravila, disciplino. Ja, obnašati se moraš kot žanrski film.

In The Land of Saints and Sinners

Zdaj že vemo: poklicni morilci so ljudje, ki pošteno opravljajo svoje delo. Tak je tudi Liam Neeson, alias Finbar, idilični irski poklicni morilec, ki ubija v slogu: žrtev najprej prepriča, da si sama izkoplje grob, potem jo z lovsko puško ustreli in na koncu jo lastnoročno zakoplje, na grob pa empatično in pietetno zasadi drevesce. Gozdna jasa, na kateri pokopava svoje žrtve, je že pravo pokopališče – drevesc ne manjka. Finbar, fen Dostojevskega, izgleda kot človek, ki je redefiniral pogozdovanje – vsako drevesce tako dobro »pognoji«, da bo res zraslo v drevo. Smisla za humor nima, toda delo vedno opravi. Poleg tega – nekako mora zapolniti praznino in osamljenost po ženini smrti. A kaj je Finbar v primerjavi z Irsko republikansko armado? Divjo bando, ki s Severne Irske, kjer je pobila več ljudi, kot je načrtovala, prebegne na Finbarjev teren, vodi Doireann (Kerry Condon), svetnica, ki je postala grešnica – ne govori, ampak sika, klišeje pa žveči brez empatije, zato kliče kazen. Finbar, grešnik, ki je postal svetnik, pa je hotel ravno morilski poklic obesiti na klin! Morda bi celo rekel, da je »prestar za to sranje,« a kaj ko Neeson, ki ga igra, v vsakem filmu znova potrdi, da ni človek za to sranje nikoli prestar.

IP. Izmišljeni prijatelj

John Krasinski, sicer komik (Pisarna), je pred nekaj leti posnel Tiho mesto, postapokaliptično grozljivko, v kateri so Ameriko opustošile srhljive zunajzemeljske pošasti, vredne alienov iz Osmih potnikov. Zdaj, v sentimentalni mladinski dramediji IP, remiksu igranega in animiranega filma, pa ponuja povsem drugačne aliene – imaginarne prijatelje. Grozljivke so jih zadnje čase polne, toda Krasinski jih prelevi v nesrečna bitja, ki so ostala sama, brez prijateljev, saj so otroci, ki so jih nekoč potrebovali, odrasli, tako da jih ne potrebujejo več. Zavrgli so jih. In zdaj – stravmatizirani in osamljeni, zapuščeni in zagrenjeni – čakajo na izginotje. Jasno, reši jih lahko le otrok, ki je še bolj osamljen in še bolj stravmatiziran. Tak otrok je dvanajstletna Bea (Cailey Fleming), ki ji je mama umrla za redko boleznijo, očeta (John Krasinski) pa so hospitalizirali za redko boleznijo, kar jo tako osami in stravmatizira, da – v slogu dečka, ki v Šestem čutu vidi mrtve – vidi opuščene imaginarne prijatelje (ki jih vokalizirajo Steve Carell, Phoebe Waller-Bridge, Louis Gossett Jr., Emily Blunt, Matt Damon, Akwafina, Jon Stewart, George Clooney, Bradley Cooper, Sam Rockwell, Bill Hader, Sebastian Maniscalco, Amy Schumer, Brad Pitt ipd.), zato v družbi svojega soseda (Ryan Reynolds), ki prav tako vidi imaginarne prijatelje, poskrbi za reunion.

Nasilje je povsod

Tujci: Prvo poglavje, rimejk/reboot/ sequel/prequel Bertinovih srhljivih, minimalističnih, invazijskih, kultnih Tujcev (2008), reimaginacije francoskega trilerja Oni (2006), Hanekejevih Smešnih iger (1997) in pokolov tolpe Charlesa Mansona, je šoker, v katerem nenehno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, nekaj strašnega, nekaj nenadnega, a nikoli ne veš, kdaj se bo to zgodilo, kar pomeni, da se tisto ne zgodi in ne zgodi, a da se ves čas dogaja v tvoji glavi, no, tvoji imaginaciji, tako da se pričakovanje, napetost, opresivnost, morbidnost in nemoč zgoščajo kot noč, v kateri so vsi strahovi črni. Premisa je preprosta, elementarna: Maya in Ryan – Madelaine Petsch in Froy Gutierrez, ki nadomeščata Liv Tyler in Scotta Speedmana – obtičita v oregonski lovski koči ( jasno, via Airbnb), v kateri ju začnejo nenadoma terorizirati trije fantomski, maskirani, anonimni, morilski »tujci«.

Ricky Stanicky

Trije prijatelji – Zac Efron, Andrew Santino in Jermaine Fowler – si izmislijo Rickyja Stanickyja, fiktivnega prijatelja, velikega filantropa, drugega Bona, ki postane izgovor za vse (Ricky je kriv! Ricky je zbolel, pa moramo k njemu!), orožje za množično zavajanje (soprog, deklet, partnerk), toda ko na lepem – zaradi družinskih ceremonij in brisa (guglajte!) – potrebujejo »pravega« in »živega« Rickyja, Rickyja iz mesa in krvi, angažirajo in opolnomočijo nič hudega slutečega Rocka »Hard« Roda (Cena), zapitega, nesojenega igralca in impersonatorja iz Atlantic Cityja, polovico butca in butca, ki pa se v to vlogo – predvidljivo – preveč vživi (tako kot oni mesijanski vrtnar – Peter Sellers – v Ashbyjevi klasiki Dobrodošli, gospod Chance ima odgovor na vsako vprašanje), tako da kmalu deluje kot nori, regresivni, masturbantski alter ego moške toksičnosti, neodgovornosti in nezrelosti.

Barbarian

Airbnb kliče kurjo polt – mar ni srhljivo in morbidno že to, da spiš v stanovanju nekoga drugega, popolnega neznanca, kaj šele to, da prideš v stanovanje, ki si ga najel, pa je v njem že nekdo, ki trdi, da je prav tako najel to stanovanje? To se zgodi Tess (Georgina Campbell), asistentki neke režiserke, ko pripotuje v Detroit, kjer ugotovi, da je v hiši, ki jo je najela, že parkiran Keith (Bill Skarsgård), vsiljivo vljudni šarmer, menda umetnik (in morda Pennywise, morda Norman Bates), ki jo prepriča, da v odsotnosti boljših možnosti prespi kar z njim, toda ne požre ju seks ali GHB, temveč labirintni mrak kleti, v kateri – podobno kot v Marshallovi Jami groze – ždi pošast (»Mati«), očitno alergična na pasivno agresivne, manipulatorske, parazitske, toksične moške.

Brooklyn 45

V Brooklynu 45, ki bi ga lahko mirno vrteli na double-billu z odličnim metašokerjem Late Night with the Devil (enotnost časa in kraja dogajanja, satirični podton, klavstrofobično ozračje, dolgi monologi, čudovit production design ipd.), skušajo nekateri oficirji in oficirke (Anne Ramsay, Ron E. Rains, Larry Fessenden itd.), ki so preživeli II. svetovno vojno, preživeti spiritualistično seanso. Ko se primejo za roke, se stegnejo v onostranstvo, misleč, da ne bo bolelo, a boli, navsezadnje, na drugi strani – onstran, v sladkem poslej – vojne še vedno ni konec, preteklost še vedno traja, mračne, mučne, travmatične skrivnosti še vedno niso odkrite, omare so še vedno polne okostnjakov (in zvezanih ljudi), družba se še vedno ni normalizirala, nacisti – s kolaboranti vred – pa še vedno izvršujejo ukaze. Kar je grozljivo. In še kako slovensko.

Hundreds of Beavers

Če hočete videti filmski čudež, si poglejte tole lucidno, lunatično, inventivno, res noro duhovito črno-belo nemo komedijo (s premnogimi zvočnimi efekti in mednapisi), v kateri se gegi kopičijo s takšno vnemo in takšnim brezhibnim timingom kot nekoč v burleskah Charlieja Chaplina, Busterja Keatona, Harolda Lloyda, bratov Marx in Texa Averyja. Jean Kayak (Ryland Brickson Cole Tews), pavlihasti žganjekuhar in trapper, sredi hude zime obtiči sredi divjine, kjer skuša preživeti ne le vse živali (od volkov in dihurjev do zajcev in rakunov), ki jih – smrtno resno – igrajo maskirani ljudje, bobre, ki jih je čedalje več (ne, ni jih mogoče zajeziti, a gradijo velikanski jez), ptiče, ki jim krade jajca, in ljudi (frike divjega zahoda), ki bi jih lahko igrale maskirane živali, ampak predvsem sebe, svojo nerodnost, svojo genialno bebavost, svojo socialno spodletelost, svoje lastne pasti. Kayak spominja na Larryja Davida, protagonista serije Nikar tako živahno – Larry David sreča Looney Tunes.

Kraljestvo planeta opic

Človek in opica sta imela skupnega prednika, potem pa sta krenila vsak po svoje – in zmagal je človek. Postal je pametnejši, silnejši, dominantnejši. A ta dominacija je bila le začasna – opice so človeka zlagoma dohitele in prehitele. Tu se začne Kraljestvo planeta opic, zadnji del dolge serije, ki jo je pred davnimi leti – zrevoltiranega, revolucionarnega leta 1968, ko je bil Charlton Heston še levičar – sprožil roman Pierra Boulla (1963): planetu, ki je tako propadel, da velemesta, nebotičnike, kulturo in kapitalizem preraste narava (listje, ovijavke ipd.), namreč zavladajo opice.

Samsara

Samsara gre tja, kamor filmi sicer ne grejo. Laoški deček (Amid Keomany), prijatelj mladega budista, bere Tibetansko knjigo mrtvih ženski (Simone Milavanh), ki umira in ki si želi, da bi se reinkarnirala v žival. Ko potem – na polovici filma – vendarle umre in ko njena duša odpotuje v bardo, »prehod« med smrtjo in ponovnim rojstvom, se pojavi napis, ki nas – ravno nasprotno od Noétovega filma Sam proti vsem, ki nam je dal trideset sekund, da zapustimo kino – pozove, naj sredi popolne teme in tišine zapremo oči ter zgolj skozi veke zaznavamo »svetlobo« (no, stroboskopski lightshow, psihedelične vibracije, odmev potovanja »onstran neskončnosti« iz Kubrickove Odiseje v vesolju), dokler spet ne zaslišimo tišine in se znajdemo v Zanzibarju, kjer zagledamo kozo, v katero se je reinkarnirala laoška ženska. Happy end! Ljudje tu, v Zanzibarju, tako kot prej, v Laosu, živijo v miru, daleč od ponorelega sveta, brez notranjega ali zunanjega trušča, v popolnem zenu, onstran stresa. Lahko bi ničejansko vpili: Mi smo izumili srečo!

Rebel Moon – Part Two: The Scargiver

Drugi del te vesoljske sage – iz oddaljene galaksije – je še slabši od prvega dela. Naj vam povem, kako slab je drugi del: ko zlobni Imperij, ki ga vodi darthvaderski admiral Noble (Ed Skrein), muči, zatira in trpinči kmete, ki še vedno kmetujejo tako, kot so kmetje kmetovali v 19. stoletju (z vsem večerniškim patosom in new-age ponosom vred), začnete navijati za Imperij, pa čeravno puntarje, vesoljske utopiste, vodi Kora (Sofia Boutella), ki izgleda kot princesa Leia in Luke Skywalker v eni osebi!

Unfrosted

Jerry Seinfeld, milijarder, ki ga je pred davnimi leti proslavil sitcom Seinfeld, ne ve, kaj bi počel, pa je posnel tole kičasto, nostalgično, regresivno all-star farso o bitki med dvema velikima prehrambenima gigantoma (Kellogg’s vs. Post, Jim Gaffigan vs. Amy Schumer), ki skušata na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja na trg spraviti »revolucionarno« pecivo pop-tart, a tudi humor, s katerim nas skušajo »zlomiti« Seinfeld, Hugh Grant, Melissa McCarthy et consortes, je na nivoju mlačnega, politično korektnega, statusquojevskega, anahronističnega družinskega humorja z začetka šestdesetih.

Tarot: Karta smrti

Študentje (Harriet Slater, Avantika, Wolfgang Novogratz, Jacob Batalon itd.), ki se za vikend odpravijo na žurko v hribovje Catskill (ki ga igra Srbija!), vdrejo v vilo, v katero ne bi smeli, odprejo škatlo, ki je ne bi smeli, in zgrabijo nadnaravni objekt, ki ga ne bi smeli – in potem se čudijo, da se jim zgodijo Brez povratka, Brez povratka 2, Brez povratka 3, Brez povratka 4 in Brez povratka 5. Smrt vedno pride na pravi naslov. Prihodnost tudi. Ne, tokrat hormonski kreteni ne zgrabijo Ouija table ali igrice Truth or Dare, temveč tarot, orakeljske karte, ki se potem – z astrološkim spinom – znesejo nad njimi, sicer pikantno, celo sadistično, toda ne ravno domiselno, še manj originalno ali ekskluzivno, celo pošasti napovedujejo več, kot dostavijo.

Late Night with the Devil

Če hočete videti film, ki vas bo v cono somraka odpeljal na grozljivo satiričen in satirično grozljiv način, potem si poglejte Late Night with the Devil, osupljivi cinefilski original, metafilmski found footage (izgubljena, založena »škandalozna« epizoda), ki se tako rekoč v celoti odvrti v televizijskem studiu, v katerem skuša Jack Delroy (David Dastmalchian), voditelj nočnega šova Night Owls, obseden z ratingi, uspehom, slavo in ameriško nočno moro, na vsak način premagati The Tonight Show Johnnyja Carsona, a mu to ne uspe in ne uspe, tako da svojo dušo – v slogu Fausta in igralca Guya Woodhousa iz Rosemaryjinega otroka – proda satanistični sekti in samemu Satanu, ki potem leta 1977 – v času serijskih morilcev (Son of Sam), medijske obsedenosti s satanisti, mentalisti in parapsihologi, paranormalnih detektivov à la Ed in Lorraine Warren, filmske obsedenosti z obsedenostjo (Izganjalec hudiča, Prerokba) – poskrbi, da njegov šov – soba odmevov De Palmovih klasik Sestri, Fantom Paradiža, Carrie in Furija – postane »dogodek, ki šokira nacijo«. (VOD – Amazon Prime, Apple TV ipd.)

Izzivalci

Izzivalci, ki jih je posnel Luca Guadagnino, avtor filmov Pokliči me po svojem imenu, Suspiria, Nemirna obala in S kostmi vred, so kinetična arty telenovela – senzualne situacije, šokantne emocije, nenadni preobrati, silovite strasti, eksplozivne intimnosti, nežni absurdi, globoko vzdihovanje, gorečne ambicije, soparen seks v dvoje in troje, agresivni voleji, zarote, evforični dialogi, zapletene krutosti, izbruhi jeze, resentimenta in ljubosumja, tekmovalni ekscesi, preznojeno dominiranje, živčne vojne, konfliktno izčrpavanje, impulzivne izdaje. Liki pa le trije: Tashi Duncan (Zendaya), nekdanja teniška prvakinja, ki jo je ustavila poškodba kolena, zdaj teniška trenerka, Art Donaldson (Mike Faist), njen mož, nekdanji teniški as, ki je zmagoval pod njeno taktirko, in Patrick Zweig (Josh O’Connor), prav tako nekdanji teniški as, njegov najboljši prijatelj (ko sta igrala v parih, so ju klicali Ogenj in Led), njen nekdanji ljubimec, ki hoče comeback – pod njeno taktirko. Obsedeni so drug z drugim, tenisom in željo po želji. Pofukali bi se s teniškimi loparji. Kar penijo se od poliamorije.

Dežela, utrujena od moških

Sevim (Ece Bagci), dekle iz Icesuja, zakotne anatolske vasi (postojanke na periferiji imperija), zaradi »neprimernega« obnašanja prijavi Sameta (Deniz Celiloglu), najpriljubljenejšega učitelja, »učitelja učiteljev« (hard-boiled verzijo »inspirativnega« mehiškega učitelja iz Radikala). Ne, ne gre za kako spolno nadlegovanje – ali pač? Samet ji ni hotel vrniti ljubezenskega pisma, ki je padlo iz njenega skrivnega dnevnika, obenem pa ji ves čas dopoveduje, da ni nič narobe, če je njegova najljubša učenka, če jo včasih »nedolžno« obdaruje in če je sam njen najljubši učitelj. Še več: prepričuje jo, da je zaljubljenost v učitelja nekaj normalnega. Ni čistejših čustev, pravi, kot bi skušal citirati pesem When I Kissed the Teacher (via ABBA). Moški svoje nasilje sproti pozabijo. Kot da ni nič posebnega. Kot da je nekaj vsakdanjega, normalnega, naravnega, tako rekoč konsenzualnega. A zdaj je vse drugače – ničesar ni več mogoče kar pozabiti. Gibanje #MeToo in kultura črtanja sta začrtala fronto. Zato tudi ni nobenega dvoma, da je Sametovo pokroviteljsko poigravanje s Seviminimi čustvi produkt njegovega detroniziranega, deprivilegiranega ega, frustrirane, razvrednotene, padle moškosti.

Nerazdružljivi

Dve igrači zdrvita nad kriminal, toda na tako generičen način, da ne morete niti reči, da gre za kopijo Sveta igrač. Če imate svoje otroke res radi in če hočete skupaj sanjati, potem jih peljite raje gledat Fanta in čapljo in Robotove sanje (ali pa vsaj Široko in kraljestvo vetrov), štikel Where Is My Mind? (via Pixies), s katerim skušajo laskati vaši splošni glasbeni razgledanosti, pa lahko v nedogled klikate na YouTubu. (kino)

One Life

Sir Nicholas Winton (Johnny Flynn) tik pred II. svetovno vojno – brez samohvale in pompa – iz Prage odpelje in reši 669 judovskih otrok, ki bi sicer verjetno pristali v nacističnih plinskih celicah, njega pa leta 1987 – zdaj ga igra sir Anthony Hopkins – iz anonimnosti reši šele BBC-jev šov That’s Life!, v katerem ga »iz zasede« presenetijo tisti, ki jih je rešil, tako da postane Oskar Schindler pred Oskarjem Schindlerjem, toda tale film – apologija emocionalnega izsiljevanja in vrojene dobrodušnosti malega človeka – ni le televizijsko inspirativen, ampak tudi televizijsko poenostavljen. (Amazon Prime)

Baby Ruby

Jo (Noémie Merlant), francoska blogerka/influencerka, poročena z ameriškim mesarjem (Kit Harington), svojo nosečnost prelevi v »vsebino«, toda po porodu njeni feni in fenice ostanejo brez »vsebine«, saj Jo zgrabi poporodna depresija, ki mutira v čedalje grotesknejšo psihozo in paranojo, tem bolj, ker je prepričana, da ji hoče mala Ruby, ki nenehno »zarotniško« joče, sabotirati kariero, življenje in zakon.

Snack Shack

Če hočete videti, kako je, ko Stand by Me sreča Super hudo in Wall Street, si poglejte komedijo Snack Shack, v kateri skušata energična, optimistična štirinajstletnika (Conor Sherry in Gabriele LaBelle), najboljša prijatelja in hormonska hustlerja, ki se ne ustavita pred nobeno »poslovno« avanturo (stave, varjenje piva, štant na bazenu ipd.), preživeti zakotno vukojebino (Nebraska City), starejše mišičnjake, vojno leto 1991 (»osvoboditev Kuvajta«) in »zadnje« poletje, toda pravi boj za preživetje – in za ultimativni profit – se začne, ko se v sosednjo hišo priseli fatalna Brooke (Mika Abdalla), ustvarjena za preizkušanje prijateljstva. Točno, ko se srečajo Stand by Me, Super hudo in Wall Street, dobite Truffautova Julesa in Jima. Kar je kul, problem je le v tem, da se Snack Shack – komedija prehitrega odraščanja – ne zna končati, ampak na koncu – tako kot številni sodobni filmi, ki se začnejo lucidno in inovativno – prehitro poseže po vseh najbolj klišejskih sentimentalizmih, ki so tako bučni, da bi preglasili Tarantina. (Amazon Prime)

Nenadoma sama

Tom Hanks v Zemeckisovem Brodolomu obtiči na tropskem otoku ( ja, ne nadoma ostane sam), fr anco -ska zakonca Ben (Gilles Lellouche) in Laura (Mélanie Thierry), očitno privilegiranca, ki z barko odplujeta z juga Čila, pa v filmu Nenadoma sama, posnetem po romanu Isabelle Autissier, obtičita na ledenem otoku – celo pingvini so začudeni. Razen pingvinov ni tam žive duše, a ju to ne moti, au contraire – zdaj lahko nemoteno in čisto sama uživata v tej »lepoti« in »svobodi«. Otok je njun! To sta hotela! To sta dobila! Problem je le v tem, da otok nenadoma udari nevihta, z otoka ne moreta, barko pa jima ponoči odtrga in odnese, tako da ostaneta sama, moderna Robinzona Crusoeja – žoge za odbojko pa nikjer. Doslej nista mogla živeti drug brez drugega – zdaj drug brez drugega ne bosta mogla umreti.

Fant proti vsem

Film Fant proti svetu se začne distopično – v duhu Iger lakote. Brez skrbi, k Igram lakote – v mučno, mračno, perverzno, genocidno diktaturo Hilde Van Der Koy (Famke Janssen), žmohtne gostiteljice gladiatorskega resničnostnega šova, bolj ko ne snuffa (studijske eksekucije upornikov, aktivistov, disidentov, saboterjev ipd.) – se še vrne, toda pred tem se nekaj »filmskih« let posveti duhu Karate Kida, saj brezimnega, osirotelega, gluhonemega, totalno stravmatiziranega Fanta (Nicholas Crovetti), okej, Kida, prevzame šamanski mentor (Yayan Ruhian), ki ga izmojstri v mešanih borilnih veščinah, tako da se z leti prelevi v brezhibni, akrobatski, neustrašni, manični morilski stroj z mišicami in obrazom Billa Skarsgårda, ki je kmalu videti kot John Wick v Igrah lakote. Slišimo le njegov divji, srditi, zaripli, maščevalni modernistični off (z dejanskim glasom H. Jona Benjamina), ki v nekem trenutku – sredi prve akcije, ko se mu zatakne brzostrelka – vzklikne: »Ne potrebujem orožja – jaz sem orožje!« In potem pokaže, da je res orožje – John Wick na amfetaminih.