Tiho mesto: Prvi dan

V grozljivkah ljudje kričijo in kličejo na pomoč – Prvi dan, predzgodba Tihega mesta, ki ga je leta 2018 posnel John Krasinski, pa je grozljivka, v kateri ljudje ne smejo ne kričati ne klicati na pomoč. Če zakričijo ali pokličejo na pomoč, jih raztrgajo grizlijevske invazivne pošasti, slepe, a občutljive na zvok. Ljudje so morali resda molčati že v Tihem mestu in nadaljevanju, Tihem mestu II, toda tam so morali molčati sredi narave oz. sredi malega mesta, Prvi dan pa dogajanje – ironično – preseli v bučni, živžavski, bombastični New York, mesto neskončnega in večnega krika (in neskončnega, večnega klicanja na pomoč). In ker ga je težko utišati, ga pošasti – z apokaliptično vnemo vesoljskega serijskega morilca – prelevijo v ground zero, toda tokrat ne spremljamo družine, ki se bori za preživetje, temveč Samiro (Lupita Nyong), terminalno bolno žensko iz hospica, ki je bitko za življenje že izgubila, tako da ji ne preostane drugega, kot da se odpravi na iskanje pice z okusom in vonjem Proustove magdalenice, okej, na iskanje izgubljenega časa – še zadnjič se hoče namreč prebiti do harlemske picerije, v katero je nekoč, v otroštvu, zajahala z očetom. Spotoma naleti na zbeganega, izgubljenega, šokiranega britanskega študenta (Joseph Quinn), ki se boji smrti, toda grenko, mizerno, depresivno, morbidno nelagodje, ki preveva ta film, je strašnejše in pošastnejše od samih vesoljskih zavojevalskih pošasti – čeravno jim bo Samira ušla, ne bo ušla oni drugi »terminalni« pošasti, pravemu alienu.

Goldmanov proces

Goldmanov proces je briljanten, intenziven, napet, precizen francoski sodni triler, posnet po razvpitem resničnem sodnem trilerju, ki se je odvrtel leta 1976 na ponovnem sojenju Pierru Goldmanu, pikantnemu levičarskemu roparju judovskega rodu. Nekaj let prej so ga zaradi ropov lekarn in uboja dveh farmacevtk obsodili na dosmrtno ječo – rope je priznal, ne pa tudi uboja farmacevtk. Ima celo alibi. Goldman, ki ga igra belgijski igralec Arieh Worthalter, je »idealen« krivec: ciničen, ošaben, domišljav, uporniški, srborit, radikalen, naporen, pozerski, tesnoben, depresiven (nekoč hospitaliziran, podvržen elektrošokom), labilen, nevaren, nasilen (»Zaporniški sistem ga pomirja«), zapeljiv, paranoiden, sumničav, demagoški, samomorilen, nerazumljen, zapit, idealističen, gangsterski, ljudski. Svoje jeze ne nadzoruje – svojega črnega humorja tudi ne. Kot bi stopil iz kakega romana Fjodorja M. Dostojevskega, bodisi iz Zločina in kazni, Besov ali Idiota (ali pa iz Hugojevih Nesrečnikov, če hočete). Ropal je, da bi lahko financiral svoj dekadenten, flâneurski življenjski slog, obenem pa nastopa kot aktivist, glas zatiranih, toda protisloven – boril se je v Venezueli, leto ’68 pa je preskočil. Ima se za levičarja, a brez »stvari«, za katero bi se boril – njegov oče, poljski Jud, je bil partizan, njegova mama, poljska Judinja, je fanatična komunistka, ki se je preselila nazaj na Poljsko. Goldman – frustriran, »ker ni bil partizan kot oče, ker ni stal pred strelskim vodom, ker se ni boril s Chejem, ker ni iskal nacistov, da bi jih iztrebil« (ja, upornik, ki išče razlog) – je, pravi njegov odvetnik Georges Kiejman (Arthur Harari), »sad tragedije vzhodnevropskih Judov: so integrirani, a imajo še vedno poreklo, polno tesnobe in globokih ran«.

Je z mano vse v redu?

Lucy (Dakota Johnson), dvaintridesetletni receptorki v losangeleškem velnesu, ni udobno niti v lastni coni udobja – s fantom, s katerim dejta, se rokuje, ne pa poljublja. In ko se ji ta skuša približati, jo kar odnese stran. Najprej misli, da je z njo kaj narobe, a nenadoma Jane (Sonoya Mizuno), svoji najboljši prijateljici (druga za drugo sta droga), ki se naj bi v nekaj mesecih službeno preselila v London, razkrije, da bi se raje kot z moškimi poljubljala z Brittany (Kiersey Clemons), maserko v velnesu. Jane je vesela, da se je Lucy končno spolno angažirala, obenem pa jo njen coming out malce potre: prepričana je bila namreč, da ve vse o njej. Jo je ves čas »varala«, ji ni zaupala, je v resnici ni tako dobro poznala, so vse tiste iskrice med njima letele za prazen nič, je lahko po tem coming outu med njima še naprej vse po starem – ali pa to spremeni ravnovesje sil? Lucy se – kljub zamudi (»Tako pozna sem!«) – čuti opolnomočeno, njen pogled ni več begav, njen šepet dobi volumen, a tudi sama nima nobenih iluzij o tem, da bi lahko po njenem coming outu vse ostalo po starem. Prijateljstvo je pač tematski park resentimenta.

Trigger Warning

Trigger Warning ni film, temveč vsebina: povsem artificielna, nadnaličena, nabotoksirana Jessica Alba nas skuša prepričati, da je rambovski ubijalski stroj, ko po vrnitvi v rojstni kraj – na nelogičen, prisiljen, za lase privlečen, nadstrankarski način (»Žal nimaš nobene besede pri tem, kar počnem,« dahne nekomu, ki komaj kaj reče) – obračunava z mračnjaškimi, folklornimi, ultrabelskimi trgovci z orožjem, paranojo in konspirologijo, ki so pokopali njenega očeta (to, da specialka, ki je obdelala Bližnji vzhod, obdeluje ameriški heartland, je vsaj intrigantno), toda ne pričakujte Hamleta, le tipični Netflixov žanrski dolgčas, poln podplutb, ki ne premorejo niti kančka samoironije. (Netflix)

Kot pes in mačka

Pes sreča mačko, toda ko srečata ukradeni rubin, ki ga hoče preveč ljudi, se tale francoska mladinska komedija o živalskih vplivnežih – kombinacija igranega filma, animacije in animatronike – prelevi v hiperaktivno, brezosebno burlesko pregona, ki bo ljubiteljem malih živali ob sporočilu, da pohlep ni dober, delala tudi mravljince, saj psu in mački strežejo po življenju vsi, od globalnih kriminalcev in jastrebov do elektrike, ledu in ljubiteljic malih živali, navsezadnje, dogaja se jima to, kar se običajno dogaja Jamesu Bondu, Ethanu Huntu in Jasonu Bourneu. (kino)

Izganjanje

Russell Crowe velja za tako napornega, težkega, zateženega, svojeglavega, vzkipljivega igralca, da je po oskarju ter vseh tistih hitih in zvezdniških vlogah pristal v B-filmih. Pred kratkim je igral vatikanskega izganjalca hudiča št. 1 (no, Papeževega eksorcista), zdaj v Izganjanju, ki ga je – resda že davnega leta 2019 – posnel Joshua John Miller, nekdanji igralec, sin igralca Jasona Millerja, očeta Damiena Karrasa iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (in dobitnika tonyja in pulitzerja ter skoraj dobitnika stranskega oskarja), pa igra Tonyja Millerja ( ja, Mi smo Millerjevi!), filmskega igralca filmskih igralcev: Miller namreč ni le nekdanji pijanec in nekdanji narkoman, temveč tudi nekdanji zvezdnik akcijskih filmov. Nekoč je bil tudi poročen, a je ženo zapustil, ko je ravno umirala za redko boleznijo, tako da ga še vedno muči občutek krivde. Ker pa še ne trpi dovolj, dobi vlogo v rimejku Izganjalca hudiča (okej, Projekta Georgetown). A to še ni vse: ko je bil majhen, je bil ministrant, plen pedofilskega duhovnika, v Projektu Georgetown pa igra prav katoliškega duhovnika. Ja, Miller – nabita, mučeniška kolekcija travm, obsesij, nevroz, tesnob in potlačitev – je oskarjevski material. In ja, režiser (Adam Goldberg), itak zelo friedkinovski manipulator Metode, iz njega potegne oskarjevski maelstrom. Že prej so ga mučili demoni – zdaj ga ti obsedejo in prelevijo v Lindo Blair, njegovo »odtujeno« hčerko (Ryan Simpkins), ki prav tako dela pri filmu (pravkar so jo vrgli iz katoliškega internata), pa v Ellen Burstyn, njegovo »mamo«. In ko gleda vase, je tako, kot bi gledal Izganjalca hudiča. Z blasfemijo, glosolalijo in pervertiranjem družinskih vrednot vred.

»Neizbira je uničujoča«

Johna Marcherja, mladeniča iz visoke družbe, že od najzgodnejših dni preganja in obseda tesnobni občutek, da ga »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«, da torej nanj – »kot prihuljena zver v džungli« – preži nekaj, kar bi mu »znalo spodnesti tla pod nogami«, tako kot to stori recimo ljubezen (ki itak – če je prava – deluje kataklizmično in nasilno), zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas, v dolgih letih prijateljevanja in druženja in skupnega staranja in »lebdenja sredi praznine« in kipenja neizgovorjenega zaljubljeno in vdano – kot stražnica, oskrbnica, prijateljica, pomočnica in spokojna, prefinjena, nepredirna sfinga – stoji ob strani (»V njenem stanovanju so bili na delu celi rodovi njegovih živčnih razpoloženj; v njem je bila zapisana vsa zgodovina njegovih srednjih let«), ne spusti k sebi, na koncu, ko ta najprej hudo zboli in potem umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto redko in nenavadno in neznansko, »odgovor na njegovo dolgoletno uganko«, tisti veliki, spektakularni dogodek v prihodnosti, ki naj bi ga osmislil in ki ga je zgrešil, »docela in brezglavo zgrešil«, tako da mu je »do pičice natančno spodletelo v vsem, kjer mu je bilo usojeno spodleteti«.

Cold Meat

Cold Meat je ledeni B-triler, v katerem ni nihče to, kar se dela, da je. Prav tako nihče ni to, kar misli, da je. Še huje: niti sam triler ni nikoli to, kar se dela, da je. Skuliranost je tu najvišja oblika tesnobe, zen najvišja oblika napetosti, generičnost najvišja oblika presenetljivosti, minimalizem najvišja oblika krutosti. Vse skupaj se začne ponoči, na cesti, pod ničlo – in ker predbožični Kolorado pustoši snežni vihar, je restavracija, v kateri se ustavi David (Allen Leech), prazna. Tam je le natakarica Ana (Nina Bergman), ki jo začne terorizirati njen zapiti, nestabilni, nasilni bivši mož Vincent (Yan Tual), tako da David dobi priložnost, da to utelešenje toksičnosti razoroži s kombinacijo retorične spretnosti, zenovske mirnosti in vljudne zbranosti. Toda tudi njegov prtljažnik ni prazen. Mizoginija je epidemična. Boja za oblast ni nikoli konec. Vincent se ne odpove besu kastriranega moškega, a ugrizne več, kot lahko požre, Ana pa v grozi ugotovi, da je obsojena na Vincentove iteracije, a je utrjena, kraljica preživetja – emancipacijo je sfurala v kuhinji, spalnici in za šankom. Serijskega morilca je vajena.

Vrvež v moji glavi 2

Riley, vneta hokejistka, se vrne, le da jih zdaj šteje trinajst. Postarala se je le za dve leti, toda – kakšna razlika: ker pade v puberteto, se število čustev, ki ji »mešajo« in »medejo« glavo, pomnoži, saj Veselje, Strah, Jeza, Gnus in Žalost, ki so povzročali Vrvež v moji glavi, dobijo tekmice – Zavist, Sramoto, Puščobo in Tesnobo. Čas je, da se Riley, ki sestavlja hokejsko ekipo (kar je tako, kot bi sestavljala svojo zasebno vojsko, svojo milico), pripravi na kapitalizem – na radikalizacijo, dirko, darwinizem, mreženje in flirtanje, boj za ugled in položaj, non stop tekmovanje, ki poraja tako zavist in sramoto kot puščobo in tesnobo, posebej tesnobo, ki jo Riley ljubi kot samo sebe, navsezadnje, tesnoba jo pripravlja na nepredvidljivo patologijo prihodnosti, na strašne reči, ki bi se lahko zgodile. Veselje et consortes krenejo v protinapad, kar pa je logično:

Ezra

»Kdo pravi, da avtisti ne znajo komunicirati,« vzklikne Max (Bobby Cannavale), ko se vrne iz sobe, v kateri je dal spati Ezro (William Fitzgerald), svojega avtističnega sina. »Odličen komunikator je,« doda. Sam je sicer stand-up komik, a ne zna komunicirati. Jenna (Rose Byrne), Ezrova mati, ga je zapustila, z vsemi je v vojni, bari, v katerih nastopa, so še vedno majhni, njegovi vici so tako fiktivni, kot so fiktivne pesmi v filmih o fiktivnih rokenrol bendih, en passant napade zdravnika, ker se mu zdi, da sinu daje napačne tablete (takšne, kakršne dajejo »duševno bolnim kriminalcem«). Nenehno je na robu živčnega zloma. Celo iz Stana (Robert De Niro), svojega povsem umirjenega očeta, pri katerem živi, potegne fuck-you tornado.

Joan Baez: Jaz sem hrušč

Joan Baez je bila soprano aktivizma in protesta – soprano revolucije. Imela je popoln, natančen, idealen glas, perfect pitch, mesijansko čist, jasen kot moralni imperativ, spremljevalec njene zasvojenosti z bojem, ali kot sama pravi: »Imela sem pravi glas v pravem trenutku.« Blagor protestu. Blagor aktivizmu. Blagor revoluciji. Objela je Boba Dylana, ko je bil še nobody, a jo je pustil, ko je postal somebody. Ne da je kdaj to prebolela. Njene stene so še vedno polne njegovih fotografij, njen štikel Diamonds & Rust – »Here comes your ghost again« – je večni spomenik njuni romanci. Pa je objela protivojno gibanje (in protivojnega protestnika Davida Harrisa), a se je vietnamska vojna zlagoma končala (in David tudi). Nič hudega – prišle so nove in nove vojne, nove in nove krize, nove in nove družbene katastrofe. Pravih trenutkov, ki so klicali pravi glas, ni nikoli zmanjkalo. Joan Baez, hči kvekerjev, Mehičana in Škotinje, je v mladosti okrog tekala bosa in dolgolasa in si domišljala, da je devica Marija, a je kmalu spoznala, »da nisem svetnica, temveč trušč,« pove v dokuju Joan Baez: Jaz sem hrušč.

Kriminalizacija tovarištva

Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.

Sous la Seine

V Seni – pod Parizom – je orjaški in kanibalski morski pes, ki je nezadržen in nenasiten, tudi ekstremno nadarjen, Francozi, s policaji in triatlonci vred, pa so takšni kreteni, da mu sami – množično – skačejo v žrelo. Še ameriški najstniki v tistih dobro znanih slasherjih – Nočeh čarovnic in Petkih trinajstega – niso tako naivni, nerodni in bedasti.

What You Wish For

Elite se izživljajo na vse mogoče in nemogoče načine, svarijo filmi. V Rothovem Krvavem hostlu jim je neka agencija dobavljala nič hudega sluteče turiste, ki so jih lahko potem po mili volji mučili, trpinčili in pobijali. V obešenjaškem trilerju What You Wish For gredo še korak dlje, ugotovi Ryan (Nick Stahl), chef, ki ga hazard tako zadolži, da mora zbežati v latinsko Ameriko, kjer obtiči v jet-set vili, pri prijatelju Jacku (Brian Groh), prav tako chefu, no, chefu globalnih elit, ki pa je tako neznosno bogat, da se nenadoma, nepričakovano in brez pojasnila obesi, kar v obubožanem, prikrajšanem, zagrenjenem Ryanu takoj prebudi nadarjenega gospoda Ripleyja, toda ko prevzame prijateljevo identiteto, prevzame tudi njegovo usodo (Fresh sreča Menu), saj dobi več, kot lahko pogoltne.

Morilski pajek

Iz asteroida, ki leti mimo Zemlje, strmoglavi šokantna vsebina – alien. Hočem reči: pajek. Morilski pajek. Kar seveda pomeni, da mutira, da ima živ smisel za grand guignol, da je očitno videl veliko grozljivk in da začne serijsko pobijati posadko Nostroma, hočem reči – rahlo čudaške stanovalce dotrajane, zapuščene newyorške stanovanjske stavbe (s papigo vred), v kateri razpadajo tudi družinski odnosi, tako da mutantski alien, ki tudi res postaja čedalje bolj podoben alienu iz Osmega potnika, mutira še v sluzasto metaforo družinske tesnobe, groze in pošastnosti. »Kaj vraga se dogaja,« vzklikne dvanajstletna Charlotte (Alyla Browne), zvedava fenica stripov (z očimom, ki ga igra Ryan Corr, jih celo soustvarja!), ki posvoji pajkca ( ja, hlepi po imaginarnem prijatelju) in ki je videti zdaj kot Petra Parker, zdaj kot Charlotte iz Charlottine mreže, toda ko vrag vzame šalo, je videti le še kot poročnica Ripley.

Opazovalci

Ta, ki v grozljivki krši pravila, umre – na grozljiv, grizlijevski način. Opazovalci – prvenec Ishane Night Shyamalan, hčerke M. Nighta Shyamalana, avtorja grozljivk z briljantnimi premisami in šokantnimi preobrati (Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Vas ob gozdu, Dogodek ipd.) – so metagrozljivka. Ponoči ne odklepaj vrat! Vedno stoj na svetlobi! Ne hodi predaleč v gozd! Nikoli ne hodi h gozdnim jamam! To so pravila, ki se jih mora držati Mina (Dakota Fanning), ne ravno ženska brez travm (mama! sestra z njenim glasom!). V belfastski živalski vrt naj bi dostavila papagaja, ki ga en passant krsti za Darwina, a se potem izgubi v gozdu ( ja, telefon, radio in avto crknejo), tako da se zateče v utrjeno betonsko kočo, v kateri so že nekdanja učiteljica Madeline (Olwen Fouéré), zaletavi Daniel (Oliver Finnegan) in dobrodušna Ciara (Georgina Campbell), vsi pa se morajo držati »tistih« pravil, če hočejo preživeti, kajti kočo in ta del gozda obvladujejo srhljive, grizlijevske, nevidne pošasti, opazovalci, the watchers. In tu je glavno pravilo, ki se ga morajo držati vsi ujetniki te koče: vsak večer se morajo nastaviti pred orjaško dvosmerno ogledalo, skozi katero jih opazujejo te pošasti. Še več: te pošasti morajo zabavati. Na tistem odru morajo dati vse od sebe. Preleviti se morajo v eksponate. V peep-show. Opazovalci to cenijo. Zato tudi te ljudi, »izgubljene duše«, puščajo pri življenju. Ko so ljudje prestrašeni, ko so torej v smrtni nevarnosti, so tako blazno zabavni, res vredni ogleda. Če hočejo preživeti, morajo igrati za življenje. Toda preden si začnete domišljati, da gledate kritiko neoliberalnega gladiatorstva ali parodijo voajerizma, fetišiziranja, objektiviranja, resničnostnega nastopanja in pornificiranja, morate pomisliti, da je Ishana Night Shyamalan vendarle hči M. Nighta Shyamalana, kar pomeni, da vas po strašni premisi čaka megatvist.

Podli fantje: Vse ali nič

Mike (Will Smith) in Marcus (Martin Lawrence) sta geja. To vemo. Nenehno si izpovedujeta ljubezen, umrla bi drug za drugega, drug brez drugega ne moreta – in ko se prepirata, to počneta kot stara zakonca. Kar tudi sta. Življenje sta preživela skupaj. A se pretvarjata, da nista geja. Zato se tudi Mike na začetku filma Podli fantje: Vse ali nič poroči (z Melanie Liburd), čeravno dobro vemo in vidimo, da sta poročena drug z drugim – in zato Marcusa, ki je obseden s sladkarijami in ki mora svoje konzumiranje sladkarij pred Mikeom nenehno skrivati (kot žena pred svojim možem), med svatbo udari infarkt. To prikrivanje – ta šarada – je zanj preprosto too much. Čakajte, da se prebudi iz kome in da začne iz njega bruhati spiritualistični new-age bulšit, čakajte, da se začnejo pojavljati videi, ki jih je pred smrtjo posnel stotnik Howard (Joe Pantoliano), čakajte, da ju miamijske »temne sile« (Eric Dane) potunkajo in pošljejo v ilegalo ter na njuni glavi razpišejo nagrado pet milijonov dolarjev (malo za policaja, ki se oblačita dizajnersko in vozita porscheja), čakajte, da prekomerno namnožijo število likov, ki so družinsko ali prijateljsko povezani, čakajte, da se začnejo ultrakinetični akcijski – avtomobilski in helikopterski – ringelšpili v slogu Hitrih in drznih, ki so hitrost in drznost pobrali prav pri Podlih fantih, čakajte, da kamero prelevijo v vrtoglavi dron, in čakajte, da Mike postane kamera: česa vse ne počnejo, da bi prikrili, da sta Mike in Marcus geja.

Čajni listi, ta snov, iz katere so sanje

V festivalskem hitu Timbuktu, ki ga je pred desetimi leti posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, mavretanski Timbuktu okupirajo islamski fundamentalisti, ki nemudoma vse prepovejo – od kajenja do glasbe in nogometa. In oh, ženske – odslej morajo nositi nogavice. In rokavice. In tako dalje. Ja, ženske si povsem podredijo. Črni čaj, Sissakojev comeback, pa je film o Ivorki iz Abidžana, ki se ne pusti podrejati. Aja (Nina Mélo) zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred razkošnim, kičastim oltarjem – v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti – odločno reče NE, kar seveda pomeni, da ga pred vsemi osmeši in poniža. In potem v beli obleki odkoraka čez abidžansko tržnico, kot bi hotela reči: ljubezen ni blago! Ljubezen ni dobiček! Ljubezen ni slavnostno dopolnilo prostega trga! In že se ob pesmi Feeling Good (via Fatoumata Diawara), ki ji napoveduje »nov dan« in »novo življenje«, prelije v kitajski obmorski Guangzhou (hej, če lahko prosto potuje kapital, lahko prosto potujejo tudi ljudje), kjer je v Čokoladnem mestu, enklavi afriških migrantov in malih kitajskih trgovcev, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi Wong Cai (Chang Han), lastnik čajnice, sicer ločenec (in oče dveh otrok), ki je ravno dovolj osamljen in avtsajderski, da ve, da ljudi v kapitalizmu – stroju za odtujevanje, atomiziranje in osamljanje – emocionalno najbolj povezujejo rituali, kot je recimo pitje čaja.

Delavski razred odhaja v pekel

Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.

Dekle in jaguar

Če ste videli de Maistrovi mladinski avanturi Mia in lev ter Volk in lev, potem si lahko živo predstavljate, kaj vas čaka v filmu Dekle in jaguar – ja, Ella (Lumi Pollack), ekološko zavedna mladinka, ki samodejno odleti na avanturo v Amazonijo, da bi rešila črnega jaguarja, svojo otroško prijateljico (zadnjega amazonskega jaguarja!), ki ga ogroža burleskna kabala divjih lovcev in trgovcev z eksotičnimi živalmi, toda mladinka ne bi bila pokroviteljska, če v svoji politični korektnosti in eksotizaciji ne bi tudi malce pretiravala, saj skuša – pred prisilno selitvijo in nasilno deforestizacijo (»Biznis je biznis«) – rešiti tudi staroselce, ki jih lahko še vedno – magari patetično, s solzo v očeh – vodijo in rešijo le belci. Mar ne, Indy? (kino + Kinobalon/Kinodvor)

Atlas

Jennifer Lopez – alias Atlas – skuša s pomočjo umetne inteligence uničiti umetno inteligenco, povsem nekarizmatičnega antagonista, ki hoče uničiti človeštvo (in ki je po zločinih proti človeštvu zbežala v vesolje), toda tale distopični vesoljski spektakel – Terminator sreča Ognjeni obroč in Osmega potnika 2 – izgleda tako utrujeno, tako klišejsko, tako puhlo in tako duhamorno, kot da ga je napisal ChatGPT, z bebavimi dialogi vred, brez samoironije. Ubogi green screen! (Netflix)

New Life

Če hočete videti povsem neobičajen, a vendar čudno domačen apokaliptični triler, potem si poglejte tale minimalistični B-film pregona, v katerem za kužno žensko (Hayley Erin), ki zbeži iz nekega tajnega laboratorija in ki hrepeni po »novem življenju«, pošljejo profesionalko (Sonya Walger), ki ji zdravstveno prav tako ne kaže ravno dobro (ALS je njen morilec), a je to ne ustavi, tako da dobite efektno, lakonično, morbidno, grozljivo, zelo originalno postcovidsko revizijo Hugojevih Nesrečnikov, ki se vali zdaj v ritmu Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, zdaj v ritmu eksistencialistične meditacije, zdaj v ritmu fizične degeneracije, zdaj v ritmu fatalizma filmov noir. (Apple TV)

The Last Stop in Yuma County

Bi radi aristotelovsko enotnost kraja in časa dogajanja? Tule je imate v izobilju. Ne brez razloga: enotnost kraja in časa dogajanja se sijajno poda pohlepnim ljudem. Kot bi bila ustvarjena zanje. Lepo jim pristoji – kot smrt. V soparni restavraciji, ki stoji sredi arizonske puščave ( ja, sredi ničesar), se natakarica (Jocelin Donahue) zelo trudi, da bi ustregla edinemu klientu, trgovskemu potniku (Jim Cummings), ki izgleda kot uglajeni sociopat (kot Norman Bates, bomo slišali) in ki je tu obtičal, saj je črpalka – del tega puščavskega trgovišča – ostala brez goriva, toda ko v restavracijo vstopita groteskni, kuščarski Beau (Richard Brake) in manični, zmešani Travis (Nicholas Logan), ki sta ravnokar oropala banko (in odnesla 700.000 dolarjev), začnejo vsi – sicer njuni talci – na vsemogoče nepresenetljivo presenetljive načine razmišljati o tem, kako bi postali njuni delničarji ali pa kako bi njun plen sovražno prevzeli. Čedalje več jih je – in hkrati pomislijo na dobiček. Sami pa veste, kakšen je denar: komaj čaka na nasilje. Kot vsi ti ljudje (»Bigfoot for President«), derivati starogrških mazohistov, ki – na vsemogoče presenetljivo nepresenetljive načine – komaj čakajo, da iz nesreče padejo v še večjo nesrečo.

Godzilla Minus One

Ko Godzila žre in razmetava japonske vojake, izgleda kot T-Rex. Ko po morju zasleduje ladjo, izgleda kot žrelo. Ko pa vanj streljajo tanki, izgleda kot King Kong. Toda Tokio je tedaj šele pred njim – in ko stopi nanj, ga prelevi v ground zero. Ja, Godzila, »kralj pošasti«, ki je debitiral leta 1954, se po nekaj izletih v svet – in po krajši holivudizaciji, netfliksizaciji in appl(e)izaciji – vrne domov, na Japonsko, a nazaj se vrne tudi časovno, saj se film Godzilla Minus One, ki je dobil oskarja za specialne efekte, dogaja takoj po II. svetovni vojni, ko Japonska ni ravno velesila, Amerika pa – v izogib izzivanju Sovjetske zveze – noče intervenirati. Zato ne preseneča, da je Godzila za Tokio to, kar je bil Fat Man za Nagasaki in Little Boy za Hirošimo – splet kaosa, destrukcije, terorja in radiacije. Ali natančneje: Ginza – petični, nakupovalni del Tokia – je kmalu videti kot Gaza. »30.000 mrtvih, 20.000 stavb porušenih«, slišimo. In zato ne preseneča, da je edino japonsko upanje Koiči (Rjunosuke Kamiki), nesojeni kamikaze, ki dobi priložnost za melodramo samožrtvovanja.

Monogamnost je dolgčas!

Finski film Štirje mali odrasli sporoča: monogamnost je dolgčas! Monogamnost je represija! Monogamnost je predsodek! Monogamnost je problem – poliamorija je rešitev! Ko Juulia (Alma Pöysti), liberalna poslanka, nova zvezda fiktivne stranke (Enakost), ugotovi, da jo Matias (Eero Milonoff ), njen mož, sicer protestantski pastor, vara s precej mlajšo Enni (Oona Airola), ji Praktični vodnik po etični poliamoriji pokaže pravo pot, no, alternativo – namesto da bi se ločila, se z obema spolno združi. In ko si še sama omisli partnerja, nebinarno drag-queen Misko (Vilhelm Blomgren), se spolna koalicija razširi in diverzificira (kvirizira, če hočete). S poliamorijo vsi dobijo. Nihče ne izgubi. Vse je sporazumno, spoštljivo in transparentno – poliamorija jih osvobodi. Toda svoboda ima vedno drobni tisk izključitev, potlačitev in mikrogresivnosti – kdo ima v tej komuni, poliamorijski skupnosti, utelešenju konsenzualnosti, liberalnosti in progresivne permisivnosti, več pravic?

Stopanje v ta svet je neizbežno mučen proces – že za binarne, kaj šele nebinarne

Poletja so vedno čas tranzicij, prehodov, transformacij – to je brezčasen čas, ko se otroci naučijo leteti. Vse se razcveti – tudi spol, toda od določitve spola so odvisna pričakovanja družbe, zato je spol le breme. In ker je v baskovski vasici ob francoski meji čudovito, razsijano, igrivo poletje, Aitor (Sofía Otero) sklene, da se bo spolno razbremenil – in začel s tranzicijo. Počasi. Tiho. Brez ihte. Nikamor se mu ne mudi. Star je osem let. Za začetek noče, da ga kličejo Aitor. Niti Cocó. Noče imeti imena. Ker ne ve, kaj je to, kar se mu dogaja – in kako bi to imenoval. Kako pa naj imenuje to, da s svojim bratom noče več spati v isti postelji? Kako naj imenuje to, da se ima za deklico? Kako naj imenuje to, da si ne pusti ostriči las? Kako naj imenuje vse te »trače« o sebi? Kako naj imenuje to blazno obremenjevanje s spolom in spolno identiteto? In kako naj ve, da bo s tem tako »polariziral« svojo družino?

Načrt za utopijo

Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.

The Ministry of Ungentlemanly Warfare

Kje se konča Guy Ritchie – in začne Quentin Tarantino? Najnovejši Ritchiejev film – The Ministry of Ungentlemanly Warfare (Ministrstvo za negentlemansko vojskovanje), sicer posnet po resnični zgodbi – izgleda kot Neslavne barabe brez majorja Lande (Til Schweiger, alias Heinrich Luhr, ni to), a tudi kot Aldrichev Ducat umazancev, le da je umazancev le pol ducata (z umazanko vred), kar pa ne pomeni, da njihovo miniranje in sabotiranje nacističnih podmornic na Atlantiku – operacija »Postmaster« – ni videti kot delo tisočih umazancev. Britanski komandosi (Henry Cavill, Henry Golding, Hero Fiennes Tiffin, Alan Ritchson, Alex Pettyfer, Eiza González), »Churchillovi skrivni bojevniki« (z definiranimi mišicami in huligansko averzijo do avtoritete), ki delujejo neuradno, pod pultom in brez oznak, hodijo in nonšalantno, bombastično, elegantno, baročno pobijajo naciste – množično. In v tem – v pobijanju nacistov – brezmejno uživajo.

Garfield

Garfield je lenobni, zavaljeni, sladkobni animirani film o mačku, ki izgleda kot metafora Donalda Trumpa: oranžen, nor na fast-food (lasagno), alergičen na ponedeljke, sarkastičen, nadležen, egocentričen, enodimenzionalen (ja, brez karakterja), prepričan, da je na misiji nemogoče (Trump rešuje Ameriko, Garfield pa očeta), zato kaskaderske prizore izvaja sam – kot Trump. In Tom Cruise. To, da Garfield izgleda kot Trump, je najboljši vic tega filma. Vse ostalo je le sentimentaliziranje tega vica. (kino)

Monster

Posebnost tegale indonezijskega psihotrilerja, sicer rimejka ameriškega Dečka za vrati, v katerem ugrabljena otroka – potencialna »rezervna dela« – kažeta živ smisel za preživetje, eskapizem in citiranje Kubrickovega Izžarevanja, je v tem, da napetost ustvarja brez dialogov, kar pa deluje ravno dovolj prisiljeno (to pač ni Tiho mesto, v katerem je prepovedano govoriti), da samo napetost – napol konceptualno – karikira, toda krike in vzdihe slišite. (Netflix)