Toni Erdmann

Lisa Chodolenko je pred nekaj leti posnela dramedijo The Kids Are Alright, v kateri umetno spočeta otroka vzgajata lezbijki, Annette Bening in Julianne Moore. Filma v naše dvorane ni bilo, toda naslov bi se glasil: Otroka sta v redu. In naslov bi imel prav: otroka sta namreč res v redu. Nemško dramedijo Toni Erdmann pa bi lahko oglaševali z revizijo tega naslova: Otroci niso v redu. Kako to, da niso v redu? Kaj je narobe z njimi? Kaj se je zgodilo? Za začetek, “Toni Erdmann” je alter ego Winfrieda (Peter Simonischek), ločenca pri dobrih šestdesetih, učitelja glasbe, ki je ostal brez učencev – in zdaj mu je umrl še pes. Kar ga potre. Ko izgubi psa, ne izgubi le prijatelja, temveč tudi stik z zadnjim preostankom človeštva. Kot da bi vedel, da živi v svetu, ki ga je Gordon Gekko (Michael Douglas) v Wall Streetu (1987) opisal s slovito frazo: “Če potrebuješ prijatelja, si kupi psa!” Gekko – oče filmskega neoliberalizma, filmski alter ego Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka – je kakopak briljiral še z eno frazo: “Pohlep je dober.” Winfried – po malem nostalgičen in sentimentalen, potreben “pasje” topline – zato sklene, da bo obiskal Ines (Sandra Hüller), svojo edinko, ki pa mu jo je nekje vmes speljal in odpeljal Gordon Gekko. Trenutno je v Bukarešti, na “divjem”, “eksotičnem” postkomunističnem vzhodu, kjer hladnokrvno izpolnjuje zapovedi neoliberalnega evangelija – Ines je pasja vojščakinja globalne korporacije, čista profesionalka, ki ji adrenalin poganja neoliberalni lingo.

Ujeta

Ujeta je triler, ki skuša zlomiti Naomi Watts. Sama je in vsa depresivna, nekje daleč stran, v novoangleški zimi, kjer skrbi za sina, ki je po prometni nesreči, v kateri je umrl njen mož, ostal paraliziran. To je priložnost za “oskarjevske” emocije (kriki & šepetanja), toda v napačnem filmu. In ko se začnejo v hiši dogajati “čudne” reči, ko začne hreščati (duhovi!) in ko se zazdi, da v tistih stenah ždi neki drugi deček, ki je nedavno izginil, naredi Wattsova, ki igra otroško psihologinjo (!), toliko napak, da si rečete: ali je diplomo prepisala ali pa ni videla še nobenega trilerja? Niti Utelešenega zla.

Podzemlje: Krvave vojne

Krvave vojne? Odkar so se vrnile Vojne zvezd, lahko pričakujemo veliko filmov z “vojnami” v naslovu. Podzemlje je že vse tja od leta 2003 prizorišče tisočletnih vojn med vampirji in volkodlaki, prizorišče velike tekme za primat v filmskem bestiariju – vampirji ali volkodlaki? Selena (Kate Beckinsale), neogotska vampirka v oprijetem usnju (Buffy + Blade), je zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Tokrat se vrne k vampirjem, preden spet ne odskoči k volkodlakom. Ne zato, ker bi nujno potrebovali akcijsko junakinjo, temveč zato, ker tako piše v scenariju, v katerem piše tudi, da njena hči – jasno, Eva, prva “čista hibridka” – navdihuje fantazije o svetovni prevladi. Zadnji ljudje bodo čisti. Ko je poročnica Ripley (Sigourney Weaver) v Osmem potniku preživela vse napade aliena, smo dobili prvo pravo akcijsko junakinjo. Le da tega tedaj, leta 1979, še nismo vedeli. Mislili smo, da je bila poročnica Ripley le devica, ki je preživela križarski pohod pošasti – da je bila torej le “zadnje dekle” (final girl), ki je preživelo grozljivko. Tako kot recimo Laurie Strode (Jamie Lee Curtis) v Noči čarovnic. V slasherjih, ki so tedaj cveteli (in Osmi potnik je bil vesoljski slasher, “Žrelo v vesolju”), je bilo to pravilo: preživela je le devica – no, “čista” ženska, ki se je hranila za poročno noč. Klavski napadi pošasti – psihopata, serijskega morilca, običajno maskiranega (hej, v grozljivki smo, zato je treba žrtev najprej prestrašiti in šele potem likvidirati) – so bili itak videti kot penetracije, posilstva.

Zapoj

Hollywood je daleč od časov, ko je bil tovarna mjuziklov. Mjuzikli so danes migrirali v animirane filme. In Zapoj ni le mjuzikl, temveč džuboks. Koala, lastnik in impresario starega, nekoč uglednega teatra, ki razpada, kar pomeni, da nujno potrebuje obnovo (kot vsa ameriška infrastruktura, bi dodal Donald Trump), napove veliko – in odrešilno – varietejsko predstavo, v kateri naj bi nastopili talenti, ki bodo preživeli avdicijo. Javijo se mnogi, tako da dobimo bitko talentov via Do nazga.

Animateka 2016

V Disneyjevi animaciji Vaiana gre polinezijska najstnica dlje, kot bi smela – onstran “grebena”, onstran meje, ki jo je določil njen oče, poglavar rajskega polinezijskega otočka. Jasno, tam – “onstran” – jo čakajo pošasti. Če hočete videti resnico Vaiane, potem skočite na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo med 5. in 11. decembrom – pod neminljivo taktirko Igorja Prassla – vrtel v Ljubljani (Kinodvor, Slovenska kinoteka, Stara mestna elektrarna). V Adami (Simon Rouby), francoski animaciji, se onstran meje, ki jo določajo postave, odisejsko stegne Adama, 12-letnik iz rajske oaze v afriški puščavi, ki hoče nazaj pripeljati svojega ubežnega brata, toda “onstran”, v “svetu vetrov”, ga čaka prava pošast, hujša od iniciacijskih ritualov – I. svetovna vojna. Tako kot številni Afričani tudi on obtiči v peklenskih, grizlijevskih jarkih Verduna. Za kolonialiste niso “ljudje”, toda ko pride vojna, postanejo nepogrešljivi – migranti, ki jih ne zavrnejo. V belgijskem Cafardu (Jan Bultheel) v jarkih I. svetovne vojne pristane belgijski rokoborski as – nič, niti najbolj brutalne borbe v ringu, ga ni moglo pripraviti na pekel vojne. V času, ko so ljudje že povsem imuni na žive slike nasilja in vojnih grozot, so animacije tiste, ki pokažejo grozljivost in odvratnost nasilja, ali bolje rečeno, le še v animiranih filmih nasilje res izgleda grozljivo – in realistično.

Vaiana: Iskanje bajeslovnega otoka

“Če imaš obleko in živalskega prijatelja, potem si gotovo princesa,” dahne Maui 16-letni Vaiani, polinezijski princesi. Maui – orjaški, tetovirani polinezijski polbog – bi moral reči: Če imaš obleko in živalskega in prijatelja, potem si gotovo princesa, ker je to Disneyeva animacija! Ja, celo animirani liki vedo, da nastopajo v Disneyjevi animaciji.

Ljubezen in prijateljstvo

Za filme velja na splošno tole: junaki ne živijo, temveč se le obiskujejo – stalno se premikajo in sprehajajo, potujejo, drvijo, ležijo, posedajo, se zaljubljajo. Nihče ničesar ne dela. Zdi se, kot da so ves čas prosti, da so torej rentniki – da živijo od magične, skrivne rente, ki jih hrani, ne da bi gledalec vedel, kako. Film Ljubezen in prijateljstvo je v tem smislu metafilm, a nič bolj kot drugi filmi, posneti po romanih Jane Austen. Ta je posnet po Lady Susan, njenem manj znanem romančku v pismih, kar pa ne pomeni, da tudi tu ne mrgoli lordov in drugih aristokratov, pravih rentnikov, ki jim ni treba ničesar delati, tako da imajo veliko časa za sprehajanje, obrekovanje in spletkarjenje.

Zaveznika

Robert Zemeckis je bil vedno mali Spielberg – vedno je šel za Spielbergom, vedno je sledil njegovim receptom, vedno je skušal početi to, kar je počel Spielberg. Nikoli ga ni ujel. Ostal je v njegovi senci. In zdaj, ko je Spielberg posnel vohunski triler, Most vohunov, ga je takoj posnel tudi Zemeckis. Ne da njegova špijonada, Zaveznika, nima dobre premise. Sploh ne. Max Vatan (Brad Pitt), kanadski obveščevalec, za svoje dobro preveč bondovski tajni agent zavezniške vojske, leta 1942 s padalom – kot bi se vzel iz Zemeckisove ekvilibristične Poti do slave – skulirano pristane v Casablanci, kjer se poveže z Marianne Beauséjour (Marion Cotillard), francosko tajno agentko, članico odporniškega gibanja. Ko se zagledata, si planeta v objem, celo poljubita se, pa četudi se prvič vidita. Nista sicer poročena, a se pretvarjata, da sta. No, ne le pretvarjata: v vlogi zakoncev se povsem vživita. Z živim smislom za detajle. V slogu igralcev, ki so šli skozi metodo Actors Studia. In ker je to Casablanca, mitsko mesto zaljubljenih, soparno torišče strasti, ki je nekoč tako vnelo Humphreyja Bogarta in Ingrid Bergman (ja, Zemeckisov film se dogaja tudi v repliki Rickovega kluba, in ja, slišimo Marseljezo), se v vlogi zakoncev tako vživita, da se res zaljubita. Še več: v vlogi zakoncev se jezo), se res zaljubita. Še več: v vlogi zakoncev se jezo), tako vživita, da se potem tudi zares poročita.

Pojdi z mano

Film Pojdi z mano – mladinski, sofisticiran, Šterkov – izgleda kot reimaginacija Hočevarjevega hita Gremo mi po svoje s pridihom Gorkičeve Idile, preden ne postane reimaginacija Kingove novele Truplo, po kateri je Rob Reiner pred tridesetimi leti posnel klasiko Stand by Me, v kateri se štirje sošolci odpravijo v hosto – po truplo. Štirje blokovski prijatelji (Ivan Vastl, Mak Tepšić, Ronja Matijevec Jerman & Matija Brodnik), še šolarji (ja, med njimi je tudi River Phoenix), odpotujejo na izlet v slovensko divjino, v globoko, črno hosto, med skrivnostne votline, slapove in tolmune, v “neznano Slovenijo”, kjer se jim zdi vse čudno, srhljivo in pošastno. V Ivanki Mežan vidijo čarovnico, v Lotosu Vincencu Šparovcu pa –"idiličnega” Francla.

Pokvarjeni Božiček 2

Willie (Billy Bob Thornton), cinični, perverzni, pokvarjeni impersonator Božička in Donalda Trumpa (počakajte), se z novim GT-jem pelje skozi puščavsko mesto, ko se mu oči prilepijo na žensko, ki doji – in ker oči ne more odlepiti od njenega oprsja, zbije človeka. Ljudje ponorijo, pa jim za aro pusti GT-ja, le steklenico viskija vzame. Potem bruha. Potem poščije svoje dokumente. Potem hoče gledati porniče, pa mu je naročnina potekla. Obupan je in povožen, jezen in nihilističen, Scrooge brez cvenka pač. Potem da glavo v pečico, a tudi plina ni več. Obesil bi se, če ga na “filantropsko” misijo ne bi poklical Chicago.

Magične živali

Magične živali so eden izmed petih prequelov Harryja Potterja, ki ji bomo videli, dogajajo se v New Yorku, pred davnimi leti, v času prohibicije, speakeasyjev, iluzionistov in kleptomanov, vrag pa vzame šalo, ko Scamandru (Eddie Redmayne), britpopovskemu hipsterju, novemu princu magije, disidentu z Bradavičarke, iz “magičnega” kovčka, s katerim zažiga Ameriko, pobegnejo “magične” kreature in se razkropijo po vseh dimenzijah predbatmanskega Gothama, kar je lepa priložnost, da Američani ugotovijo, da magija res obstaja.

Glej in se čudi: sanjarjenje o povezanem svetu

Samovozeči avto, spletna univerza, bum kognitivne znanosti, hate mail, spletno nadlegovanje, digitalni begunci, spletna odvisnost, rehabilitacijski centri za odvajanje od spletne odvisnosti, kraja identitet, kibernetski napadi, budistični menihi s pametnimi telefoni – Werner Herzog kaže dobre in slabe strani tega krasnega novega, digitalno povezanega sveta. In kot vsak filmski režiser na koncu svoje kariere vidi konec sveta – konec njegove kariere je konec sveta. Navsezadnje, kako bi lahko po njem sploh še kaj obstajalo? Digitalno je apokaliptično. Kar veste po tem, da neka ženska, katere hči je postala žrtev spletnega nasilja, pravi, da je “splet manifestacija Antikrista”. Antikrist pa vedno brunda Wagnerjev Ritt der Walküren. Teroristi lahko ugrabijo satelit, zlomijo borzo, uničijo svet – šur, Elon Musk in drugi kralji Silicijeve doline se že selijo na Mars. Še dobro, da obstaja vesolje. Splet bo postal neviden: kaj, če se bo začel sam tudi odločati? Ščurek je pametnejši od spleta! Že, toda mar ni bil ščurek vedno pametnejši od človeka? Spleta ni mogoče kontrolirati, država nič ne more, mali lahko hekajo velike, pravi Herzog. Aja? In kaj je dobrega v tem, da veliki hekajo male? Mar nimamo precej več težav s kontroliranjem kapitala in korporacij? Ja, in država nič ne more. Kaj, če splet sanja o sebi? Hej, kaj, če začne verovati v Boga? Čaka nas mentalni skok, pravi Herzog: prišle bodo generacije, ki ne bodo poznale ničesar razen tega! In to, kar bodo vedele, bo nič v primerjavi s tem, kar bo na spletu! Ja, splet bo vedno vedel več kot ljudje. Mar ni bilo vedno tako? Mar niso tudi knjige vedno vedele več kot ljudje? Konec kritičnega mišljenja, pravi Herzog – novim generacijam vse pove splet, nimajo svojega mnenja, splet misli namesto njih. Mislim, torej nisem! Ja, in ven potem pade Trump. Ko ni bilo spleta, je ven padel Hitler. Še malo, pa bomo tvitali svoje misli, ne da bi jih sploh zapisali – vsekakor, tu ima Trump prednost pred Hitlerjem.

Moj narobe svet

Ježek, bolj znan kot Frane Milčinski, je zelo rad gledal skozi stene in zidove – v stanovanja ljudi. Vsaj tako je rekel. Ni mogel spati. Strah ga je bilo za ljudi, ko je videl, kako tenka meja loči srečo od gorja. Sreča stanuje v sedmem nadstropju, toda lift je pokvarjen, tako da morate peš, so jim rekli – in ko so prisopihali do sedmega nadstropja, je na vratih visel listek: Ni me doma. In ko se jim je rodil otrok, magari “z obrazom zmečkanega argentinskega paradižnika”, so vedeli, da bo lep kos svojega življenja preživel pred kakim birokratskim okencem. Hej, ko se boš čez 20 let znašel pred birokratom, ga vprašaj, če je že rešena moja prošnja za stanovanje, ki sem jo vložil pred tremi leti, je dahnil nekemu dojenčku, novemu demokratu, novemu socialistu, ki zdaj, več kot 20 let kasneje, še vedno izgovarja njegovo ime. “Od krvi zemlja ne bo nikoli suha,” pravi, ko na smetišču igra klavir.

Prihod

Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. Toda v rokah Denisa Villeneuva, avtorja tex-mex mojstrovine Sicario, izgleda kot izpolnjena obljublja. Villeneuve sicer mežika Kubricku, toda Solaris in Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno poroči, transfigurira in sublimira, da se Drevo življenja zazre v Brezno. Ko v dvanajstih državah tik nad tlemi obvisijo orjaška zunajzemeljska plovila, panika bušne v globalno krizo. Ker nekateri že napovedujejo ksenofobični “preventivni udarec” (pozabite, to ni Dan neodvisnosti, še manj Vojna svetov) in ker nihče ne ve, kaj hočejo alieni, ti mistični, lebdeči, heptapodni oni, ki – enkrat za spremembo – ne govorijo angleško, pošljejo na teren matematika (Jeremy Renner) in briljantno lingvistko (Amy Adams), ki naj bi dešifrirala zunajzemeljske komunikacije, toda jezik, ki je zunaj časa, ni zlahka prevedljiv v jezik, ki pozna toliko časov. Ali lahko jezik obstaja zunaj časa – ali lahko čas obstaja zunaj jezika? Kaj dela človeka – jezik ali čas? Kaj, če jezik, ki je zunaj časa, vidi prihodnost?

Nočno življenje

Norost je Slovenijo pripeljala do točke, ko vlade ne padajo zato, ker slavijo neoliberalne politike, ki ljudi mečejo psom, temveč zato, ker je nekje nekoga ugriznil pes. In Kozoletovo Nočno življenje je tiha, klinično hladna, skalpelsko distancirana reimaginacija razvpite “afere Baričevič”, le da psi ne raztrgajo zdravnika, temveč prestižnega, petičnega, kontroverznega odvetnika (Jernej Šugman). Njegova žena Lea (Pia Zemljič) – šokirana, zaprepadena, nemočna – skuša v dolgi noči, ko možu na kliniki rešujejo življenje, ugotoviti, kaj se je zgodilo (vsak ima svojo teorijo zarote, kajti v Sloveniji je razlika med dokazom in tračem – med faktom in histerijo spletnih forumov – nebistvena), obenem pa preprečiti, da bi vse skupaj, z dildom vred, prišlo v javnost.

Doktor Strange

Stephen Strange (Benedict Cumberbatch) ima dolge prste, zlate prste, rojene za nevrokirurgijo. In res, dr. Strange je newyorški kirurg, pravi čarovnik nevrokirurgije, briljanten, poln samega sebe, celo ošaben, zato ne preseneča, da – s svojim ošabnim avtom, znakom prehitrega življenja – doživi prometno nesrečo, ki njegovim prstom vzame zlato. Ker je čas, da gre vase, gre tja, kjer čas teče tako počasi, da gre lahko vase celo ta, ki je brez notranjosti – v Katmandu. Ne pozabite, v Katmanduju se je hipiju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zgodilo nekaj takega, kot se človeku zgodi pri džetlegu – njegovo telo je v enem časovnem pasu, njegova duša pa v drugem. Še tako zaspano, še tako utrujeno, še časovnem pasu, njegova duša pa v drugem. Še tako zaspano, še tako utrujeno, še časovnem pasu, njegova duša pa pa v drugem. Še tako zaspano, še tako utrujeno, še tako pretreseno, še tako obupano zahodno telo je tu lahko vedno našlo “pot”, ali bolje rečeno, tu so zahodnjaku, ki je podvomil v svet, vedno rekli: problem ni svet – problem si ti! Spremeni se, pa se bo spremenil tudi svet! Ja, tu, v mističnem Nepalu, so se zahodnjaki napili vsemogočnosti in čudežnosti. In ja, tu, v samostanskem Katmanduju, bi se lahko rodili vsi Marvelovi superjunaki, tako Spider-Man, Hulk in Thor kot Iron Man, Daredevil in Možje-X, zato ne preseneča, da se prav tu prerodi dr. Strange (no, če bi se prerodil v Tibetu, kjer se je leta 1963 prerodil v Ditko-Leejevem stripu, bi ostal brez “potenciala”, saj ga na Kitajskem ne bi vrteli). Ko mu dušo “kirurško” predelata mistična svečenica (Tilda Swinton), preostanek keltske dobe (alias Ancient One), in njen prvi učenec (Chiwetel Ejiofor), izgleda kot Sherlock Holmes, ki ob kozji bradici dobiva tudi magično tabletko, s pomočjo katere bo videl obe strani Matrice. Toda obvladovanje časa je le začetek “magičnega” programiranja realnosti.

Nočne ptice

Nočne ptice so film, ki ga je za dva filma. Za začetek, to je film o ženski, ki postane alergična na kapitalizem. Susan (Amy Adams) je kustosinja losangeleške jet-set galerije, nanjo se lepijo sterilne elite, iz roke ji štrli dolce vita, na steni njenega steklenega deluxe stanovanja visi Koons, na njenem obrazu pa zima. Njen mož (Armie Hammer) stalno potuje in sklepa kupčije, ki ga bodo morda rešile. Nje ne bodo. Dovolj ima te zlate kletke, v kateri se počuti kot talka – ali pa ugrabljenka. In ko ravno srepo zre predse, pride paket – rokopis romana Nočne ptice, ki ga je napisal Edward (Jake Gyllenhaal), njen prvi mož. Je Edward njena zapravljena priložnost? Bi bilo njeno življenje boljše, če bi ostala z njim? Bi na Koonsovi steni visela njena kreacija, ne pa Koonsova na njeni? Bi jo Edward odpeljal v prihodnost, pravo svobodo? Roman je posvetil njej, toda odvrti se takole: Tony ( ja, Gyllenhaal) svojo družino odpelje na trip, ki se konča tragično – ženo, ki jo igra Isla Fisher, podobnica Amy Adams, in hčerko ugrabijo teksaški friki, pripadniki Trumpove “nevidne” Amerike, ki so enako alergični na tujce in elite (in ki bi se dobro podali Susanini uvodni razstavi “belih smeti”). Je to tisto, kar bi dobila, če bi ostala z njim?

Max Steel

Max (Ben Winchell) je najstnik, ki je očeta izgubil v “naravni” nesreči, toda ko se z materjo po dolgih letih vrne v rojstni kraj, začne okrog njega prasketati in treskati. Še preden rečete keks, se že izkaže, ni kraj, začne okrog njega prasketati in treskati. Še preden rečete keks, se že izkaže, ni kraj, začne okrog njega prasketati in treda je vir intergalatične energije. In še preden rečete seks, mu že na pomoč priskoči digitalni alien – ko se zlijeta v eno, postaneta superjunaški Max Steel. Max Steel je superjunaški film, ki pa ni posnet po stripu, temveč po igrači. In tudi izgleda tako. Naivno derivativen, komičen sebi navkljub, bebavo dolgočasen, predotročji. Nič, na koncu je moralo priti do tega. Ne pozabite, George Lucas je Vojni zvezd leta 1977 dodal še številne licenčne produkte – tudi igrače. Zato ne preseneča, da je ugotovil: “Zelo sem podoben izdelovalcu igrač. Če ne bi delal filmov, bi delal igrače.” Kar pa je v nekem smislu vendarle počel: snemal je igrače.

Greben rešenih

Greben rešenih je biblična verzija Reševanja vojaka Ryana. Da je vojna pekel, vemo, toda Mel Gibson jo res predela v deveti krog pekla (ne, nismo več v Kansasu, Dorothy!), da bi lahko njegov junak, Desmond Doss (Andrew Garfield), pacifistični sin oficirja, strogega kot Bog Stare zaveze, čudežno in mesijansko reševal življenja ameriških vojakov, ki jih med II. svetovno vojno na Okinavi golta japonski ogenj. Prebijanje skozi to klavnico, bombastični delirij ognja, krogel, eksplozij, krvi in kaosa (parodija biblične zapovedi “Ne ubijaj!”), je res hazard, zato ne preseneča, da tudi Doss, adventistični medico, ki noče nositi orožja, hazardira – kot nekoč francoski penseur Blaise Pascal v svoji sloviti “stavi na Boga” (ali pa “stavi za Boga”). Vojake, ki se mu najprej posmehujejo in ga celo mučijo in trpinčijo (Jezus jo je odnesel slabše, če pomislite na Kristusov pasijon), prepriča, da se jim v vojni, ko je verjetnost osebnega preživetja manjša od verjetnosti obstoja Boga, izplača staviti na Boga. Pascal bi rekel: “Povsod, kjer gre za neskončnost in ni neskončno možnosti, da izgubiš, proti možnosti, da dobiš, ni kaj pomišljati – treba je dati vse.” In staviti moraš na Boga, pa četudi vanj ne veruješ. “Če dobite, dobite vse; če izgubite, ne izgubite ničesar.” Če hočeš ohraniti življenje, pravi Pascal, potem moraš razumu obrniti hrbet.

Kapitan fantastični

Če hočete videti kvazihipijevskega paterfamiliasa (Viggo Mortensen), ki svojih šest otrok odpelje v rajsko naravo, kjer jih mojstri v askezi, antikapitalizmu, kontrakulturnem življenju in ritualnem opevanju Noama Chomskega, potem lahko v kakem kinu še vedno ujamete patetičnega Kapitana fantastičnega, v katerem junak kapitalizem, ki bi ga najraje utopil kar v prvi žlici Pacifika, zamenja z drugo religijo (vrnitev k naravi), kot da bi skušal dati Obali komarjev, v kateri je Harrison Ford “grešni” kapitalizem prav tako zamenjal z drugo religijo, še eno priložnost. Ne da jo potrebuje.

Troli

Če malce bolje pomislite, potem od distopičnega trilerja Očiščenje, v katerem lahko Američani enkrat na leto pobijejo poljubno število ljudi, res ni bilo daleč do Trolov, DreamWorksove pastelne animacije, v kateri lahko velikanski Bergni enkrat na leto požrejo poljubno število veseljaških trolov, ki so pričeske sneli smrkcem, nedolžnost pa lego kockam.

Kolonija

Po Klubu, ki nas je odpeljal v čilsko cerkveno kolonijo, v kateri potekata rehabilitacija in spreobračanje pedofilskih duhovnikov, je zdaj na voljo še Kolonija, ki nas odpelje v čilsko krščansko “Kolonijo dostojanstva” (Colonia Dignidad), v kateri leta 1973 – po pučistični zrušitvi demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja, ki je šokiral ameriške korporacije in ameriški State Department – potekata rehabilitacija in spreobračanje “državnih sovražnikov”, potemtakem vseh tistih, ki nasprotujejo Pinochetovi diktaturi. Krščanska “sekta”, ki jo vodi cinični, sociopatski, perverzni, pedofilski Paul Schäfer (Michael Nyqvist), eks Hitlerjev mladinec, je podizvajalka Pinochetove hunte, ki se je, kot vemo, itak imela za “zadnjo prusko armado”. Pinochet tako dobi priložnost, da se znebi “grešnikov”, kristjani – s samaritanskimi nunami vred – pa dobijo priložnost, da v podzemskih mučilnicah in pralnicah možganov izživijo svoje inkvizicijske, eksorcistične, antikomunistične fantazije. To, da v koloniji izdelujejo smrtonosni plin (in da na jetnikih eksperimentirajo z biološkim orožjem), pove vse.

Negovalka

Zdaj, ko je slovenski zdravstveni sistem v krizi, ko ga neprestano stresajo škandali in afere, ko je prežgan s korupcijo in lobiji, ko se kopičijo čakalne vrste, ko so z njim vsi nezadovoljni, misleč, da je rešitev v privatizaciji (kot da ni za razgradnjo slovenskega zdravstvenega sistema kriva prav privatizacija, ki poteka že leta, s koncesijami vred), je lepo in inštruktivno videti film, v katerem razgrajeni zdravstveni sistem skupaj drži le še ena sama prostovoljka. Vlasta (Alena Mihulová), junakinja češke Negovalke, ki rahlo obešenjaško vijuga med Milošom Formanom in Jiříjem Menzlom, je 50-letna negovalka iz neke vukojebine, ki se vsako jutro razleti med paciente, razsejane po okolici. Nič je ne ustavi. Niti psi niti dež. Celo pacienti, ki ji grozijo s policijo, je ne preženejo, kot da bi vedela, da je njihov zadnji stik z življenjem.

Posili me!

V romunskem filmu Nezakonito (Adrian Sitaru) se na nedeljskem kosilu zbere relativno velika družina Anghelescu. Ata, mama in štirje otroci, ki niso več ravno otroci. Vsi so že odrasli – dvojčka, Saša (Alina Grigore) in Romeo (Robi Urs), sta pri dobrih dvajsetih še vedno doma. Logično. A tudi to, da je ta romunska družina tako velika, je logično.

Noč grozljivk 9

V ponedeljek, 31. oktobra, se bo v Kinodvoru odvrtela deveta Noč grozljivk, sapo pa bo jemalo pet šokerjev, med katerimi ne bo nobenega slovenskega, toda vsi bi bili lahko posneti pri nas.

A je to: Pat in Mat

Pat in Mat, češka prijatelja, otroka socializma, utemeljitelja “sosedske pomoči”, junaka animirane serije, ki je poletela leta 1976 (ne da bi pristala, kajti na Češkoslovaškem so jo bunkerirali), sta sama svoja mojstra, ki vsak problem, na katerega se – tatijevsko! – spravita, nerodno in bujno pomnožita, kot da bi skušala kanalizirati socialistično iskanje “naše poti”, Leninovo frazo “iz poraza v poraz do končne zmage” in Beckett-Žižkovo maksimo “Spodleteti znova, spodleteti bolje”.

Marguerite

Marguerite, francoski film o bogatašinji Marguerite Dumont (Catherine Frot), ki se ima na začetku 20. stoletja za vrhunsko sopranistko, pa četudi je povsem brez posluha, kar njene podanike spravlja v navdušeno aplavdiranje, izgleda kot predelava Andersenovih Cesarjevih novih oblačil, toda v resnici gre za reimaginacijo zgodbe o Florence Foster Jenkins, ameriški bogatašinji, ki je tisto, kar ostali fušajo pod prho, fušala na odru. V Frearsovi Neslavno slavni Florence jo je igrala Meryl Streep, tu pa je poudarek drugje: Marguerite je v opero tako blazno zaljubljena, da se ji glas od hudega ne le zatrese, temveč spači in skrotoviči v mučno, krčevito, grozljivo, neznosno piskanje. Morali bi slišati njeno izvedbo Mozartove Kraljice noči. V opero je tako zaljubljena, da jo spremeni v pošast. Le ljubezen človeka tako poniža. Ko človek stoji pred bitjem, v katerega je tako zaljubljen kot Marguerite v opero, začne jecljati – in fušati.

Računovodja

Travme delajo čudeže. Christian Wolff (Ben Affleck) je avtist, ki ga je oče, vojaški psiholog, v otroštvu brutalno uril in discipliniral, da bi se lahko branil pred tistimi, ki se avtistom posmehujejo. Računovodja je triler, ki skuša enkrat za vselej opraviti s posmehovanjem avtistom – Wolff ni Rain Man, temveč Iceman. Če bi bil stripovski lik, bi bil Batman, Daredevil ali Deadpool. Če bi bil akcijski lik, recimo Jason Bourne, John Wick ali Frank Martin, bi bil Einstein, Mozart in Picasso v eni osebi.

Katastrofa na Horizontu

Katastrofa na Horizontu, posneta po resnični zgodbi, je robusten film katastrofe, v katerem kratko potegne delavski razred, ki pa ne odleti v nebesa, temveč v pekel, kajti plavajoča naftna ploščad Horizont v Mehiškem zalivu ga leta 2010 – po strašni eksploziji – posrka v apokaliptični vrtinec ognja, jekla, razbitin in vode. Ne, to ni 2012 ali San Andreas, ampak bolj Peklenska stolpnica ali Titanik, tako da ne umre na milijone ljudi (ali pa kar večina človeštva), toda s tistimi, ki umrejo (11), smo dobro seznanjeni, še bolj pa z onimi (Mark Wahlberg, Kurt Russell), ki skušajo preprečiti, da jih ne bi umrlo še več. Film pokaže tako napete, stresne razmere, v katerih poteka delo na naftni ploščadi, kot arogantne menedžerje naftne korporacije British Petroleum (John Malkovich), ki dajejo profitu prednost pred varnostjo (in nafti pred krvjo), kar je pogubno. Za delavce in okolje, ki se po šestih letih še vedno duši.

Pr’Hostar

Če bi hoteli tujcem preprečiti, da bi poceni pokupili Slovenijo, ne bi bilo treba vpoklicati Jamesa Bonda, ampak bi zadoščalo že, da bi vpoklicali Gorenjce. V komediji P r’Hostar, spin-offu spletne senzacije (prva epizoda ima milijon ogledov!), ki je stal manj kot polkilska gorenjka, namreč uslužbenci hotela Pr’Hostar – blesavi, nerodni, prostaški, ekscentrični, butalski Gorenjci, ki jih vodita dobro uigrana butec & butec (Dejan Krupić & Goran Hrvaćanin), da o impersonatorju Šugmanovega Vesota ((Haris Raković) niti ne govorim – sklenejo, da bodo sabotirali prodajo hotela in svojih delovnih mest. Sami se moramo znajti! Skupaj moramo držati! Le vkup, le vkup, uboga gmajna!