Inferno

Profesor Robert Langdon (Tom Hanks) zdaj že tretjič skače z lokacije na lokacijo – kot James Bond. Rešuje uganke – kot Bond. In kot Bond preganja transhumanističnega diabolika (Ben Foster), ki skuša apokaliptično uničiti del človeštva. Toda Inferno, posnet po bestsellerju Dana Browna, ni Bond, temveč popolni vihar upehanosti.

Čudežni svet Belle Brown

Bella (Jessica Brown Findlay) je sirota, celo najdenka, ki pa ne postane Harry Potter, temveč prvakinja trajnostnega razvoja, toda ne takoj. Ko najame neko hišo, namreč orjaški vrt, ki jo obdaja, povsem zanemari, kar razjezi njenega soseda, tiranskega nergača (Tom Wilkinson), ki spominja na Scrooga iz Dickensove Božične zgodbe.

Ko imaš 17 let

Tom (Corentin Fila) in Damien (Kacey Mottet Klein) sta gimnazijca, sošolca, ruralca. Tom v šolo pešači, Damiena pripeljejo z avtom. Tom je posvojenec, Damien je sin zdravnice. Tom ima slabe ocene, Damien blesti. Tom je temnopolt, Damien belopolt. Med njima ne klikne – Tom, tovarna jeze, tesnobe in stisnjenih pesti, se neprestano znaša nad eteričnim, pasivnim Damienom, ki pa mu sledi, kot da je med njima nekaj več, pač nekaj, kar presega razredni prepad. In ko med njima klikne, klikne tako sunkovito in presenetljivo kot med onima kavbojema v Gori Brokeback.

Ouija: Izvor zla

Spiritistične seanse niso prevare, pojasni ovdovela Alice (Elizabeth Reaser) svojima hčerkama (Kate Siegel & Annalise Basso), ki ji pri teh seansah asistirata. Ljudem le pomagajo, da najdejo mir, da se torej spravijo s preteklostjo, za kar pa je potrebnega malce teatra. Če ni teada se torej spravijo s preteklostjo, za kar pa je potrebnega malce teatra. Če ni teada se torej spravijo s preteklostjo, za kar tra, ljudje pač ne verjamejo, da so v stiku z mrtvimi. Vera terja dobrega režiserja.

Jack Reacher: Nikoli se ne vrni

Jacka Reacherja (Tom Cruise) na začetku aretirajo policaji, ga uklenejo in odpeljejo na policijsko postajo, kjer ga posadijo na stol, toda še preden mu dobro zatežijo, že napove, da bo čez nekaj minut prišel telefonski klic, ki ga bo osvobodil, in da bodo nekaj trenutkov kasneje aretirali in uklenili njih, kar se potem tudi zares zgodi.

Najin svet

Seon (Choi Soo-in), korejska deklica iz revne, disfunkcionalne družine, išče prijateljico, s katero bi lahko ubila svojo osamljenost in izključenost, toda sošolke – od najpriljubljenejše navzdol – jo vztrajno in ponižujoče zavračajo, kot da je kužna, tako da se ji uspe šele zadnji šolski dan naivno sprijateljiti z novo sošolko (Seol Hye-in), sofisticirano neznanko ločenih staršev, s katero potem preživljata poletje, ki pa je tako začasno kot prijateljstva, te fantazijske, emocionalne koalicije, v katerih daljšo vedno potegne ta, ki je boljši politik, boljši tvorec koalicij in boljši pritegovalec pozornosti, medtem ko se ostali, še malo prej prijatelji, spreminjajo v vse bolj oddaljene opazovalce, publiko. (Kinobalon)

Genialci

Zach Galifianakis (vsi ga imamo radi), šofer oklepnega kombija za prevoz bančnega denarja, hoče postati akcijski junak in osvojiti top bejbo, magari sodelavko (Kristen Wiig), zato v španoviji z njo in njenim kompanjonom (Owen Wilson) oropa sef, vendar na tako trapast način, da mu to res uspe. Še sam ne more verjeti. FBI tudi ne. Toda tisti, ki vedo, da je bogastvo produkt idiotizma, bodo verjeli.

Suburra

Suburra je zadihani, nervozni, somračni, apokaliptični noir: papež Benedikt ravno sestopa, Berlusconi odstopa, Rim utaplja srdit naliv, Suburra, rimski kvartir, sicer starodavno stičišče visoke politike in nizkih nagonov, pa izgleda kot babilonski stolp, v katerem skušajo politiki, gangsterji, oderuhi, špekulanti, oportunisti, primahuni, eks teroristi, kšeftarji in džankice, ki jih kot posrednik povezuje Samuraj (Claudio Amendola), lokalni gangster, svoje vnetljive interese spremeniti v Las Vegas. Suburra, hladnokrvni twister, je vivisekcija korupcije, ki je ne bi izpral sodni dan, pohlepa, ki pije kri, moralnega hazarda, ki bi iztiril stoletje, navzkrižij interesov, ki jih preplavlja navzkrižni ogenj podzemlja, in ekstremne noči sveta, v kateri vsi nestrpno čakajo, da se bo rodilo nekaj starega, ne pa novega.

Dekle na vlaku

Če ste videli triler Ni je več, potem ste videli tudi Dekle z vlaka, le da je tu več žensk in več perspektiv, tako da je vse skupaj še bolj rašomonsko (s pridihom Hitchcockovega Dvoriščnega okna), poleg tega pa ženske, ki je ni več, tu res ni več. Rachel (Emily Blunt), obupana, depresivna, mučeniška, zapita ločenka, ki se ji rado stemni, z vlakom vsak dan potuje mimo hiše, v kateri je nekoč stanovala s Tomom (Justin Theroux), ki zdaj tam živi s svojo novo ženo, Anno (Rebecca Ferguson), toda njene oči in fantazije se še bolj lepijo na sosednjo hišo, v kateri živita Megan (Haley Bennett) in Scott (Luke Evans), ki se ji zdita idealen par, poln strasti, topline in popolne kemije, dokler fatalna Megan ne izgine, Rachel pa ne postane ženska, ki je videla preveč in premalo.

Klub

Neoliberalizem od vseh terja vero, absolutno vero. Nekaj hudo religioznega je že v tem, kako vsiljuje politiko strogega varčevanja in privatizacije ter druge dogme, s katerimi le poglablja ekonomsko neenakost in revščino. Toda vse je za nekaj dobro. “Če ne bo več revnih, ne bo več svetnikov. In to bo slabo za cerkev,” slišimo v čilskem Klubu, ki se dogaja v odmorskem azilu (La Boca), cerkvenem purgatoriju, samostanski hiši pokore in molitve, v kateri pedofilske duhovnike – pod taktirko nune (Antonia Zegers) – odvajajo grešnih, umazanih, delinkventnih misli, pa četudi so nekateri med njimi prepričani, da je pedofilija čudež najčistejše ljubezni in najpristnejši stik z Bogom, ki ločuje svetlobo od teme.

Ustava republike Hrvaške

V Šijanovi komediji Maratonci tečejo častni krog pridejo Topaloviči vsak s svojim testamentom – vsi se predstavljajo za dediče Topalovića št. 1. V Grlićevi komediji Ustava republike Hrvaške, ki je komedija le toliko, kot so bili komedije Balzacovi romani (iz serije La Comédie humaine) ali kot je bila komedija Dantejeva Božanska komedija, pa prebivalci neke zagrebške hiše – kombinacije Dantejevega Pekla in Balzacove Rue NeuveSainte-Geneviève iz Očeta Goriota (oh, in tistega avtobusa iz Šijanove komedije Kdo neki tam poje?) – pridejo vsak s svojo ustavo.

Štorklje

Animacije ljubijo družinske vrednote, toda nekatere v tem tako pretiravajo, da izgledajo kot družinski blow-job, recimo tale o štorkljah, ki so nekoč dostavljale otroke, zdaj, v digitalni dobi, pa – v slogu amazonskih dronov – dostavljajo le še digitalne artikle (“A new phone!”), kar je kakopak degradacija in obenem razlog, da se jih ponovno prelevi v tovarno otrok, toda dostavo digitalnih igračk lahko brez slabe vesti obdržijo, saj porod brez selfija ni družinska vrednota.

I.T.

I.T. je triler, v katerem se Pierce Brosnan znajde v težavah, toda bolj ko je v težavah, bolj je v težavah tudi tale triler, ki začne panično množiti klišeje, za katere smo mislili, da napol mrtvi živijo le še v najbolj rutinskih TV-serijah, ki se jim tu in tam zazdi, da bi bilo dobro gravitacijo Usodne privlačnosti premakniti v novo okolje, recimo na stičišče strahov pred vsemogočnostjo digitalnih tehnologij in izgubo zasebnosti. Brosnanu, letalskemu magnatu, ki skuša svojo novo aplikacijo, prek katere bodo lahko elite s klikom naročale hitre in personalizirane letalske prevoze ( ja, Uber za 1%), spraviti na borzo, se prezentacija zaradi digitalne “motnje” resda ponesreči, toda dobi novega prijatelja (James Frecheville), mladega hekerja, ki mu reši dan, kar pa je začetek hujše motnje – tip namreč ne verjame le, da zasebnost ni ustavna pravica, temveč je tudi psycho, povsem predvidljivi gemišt frustracij, resentimenta, zalezovalske sle in božjega kompleksa, tako da Brosnanov naivno krasni dom, z njegovo ženo (Anna Friel) in njegovo masturbantsko najstniško hčerko (Stefanie Scott) vred, prelevi v svojo digitalno marioneto.

Kubo in dve struni

Pripravite se na najhujše. Enajstletni Kubo, ki ni brez talentov (v origamije lahko vdahne življenje, tako da postanejo kinetične “kreacije”), beži pred karizmatičnim, diaboličnim dedom, ki ga skuša odtrgati od mame, pred coprniškima tetama in pred pošastmi (okostnjaki, zmaji), za nameček pa mora v srednjeveški Japonski, ki ne premore interneta in ostale digitalne pameti, najti še tri “magične” predmete ( ja, brez džipiesa), ki bi mu dali moč, s katero bi lahko preživel ves ta stresni, šokantni, gotski Götterdämmerung, imenovan življenje.

Dekle kralj

Pred davnimi leti je švedsko kraljico Kristino igrala Greta Garbo – in bolje je ne bi mogla. Problem je bil le v tem, da je bilo tedaj, leta 1933 (v Mamoulianovi razkošni Kraljici Kristini), prezgodaj, da bi povedali, zakaj se protestantska kraljica Kristina ni hotela poročiti, zakaj se je odpovedala prestolu in zakaj je odšla v Vatikan ter se – kmalu po koncu “tridesetletne vojne”, te strašne verske vojne (katoličani vs. protestanti), ki je terjala osem milijonov življenj – spreobrnila v katolištvo, zato na koncu odide zato, ker se hoče poročiti s tistim (španskim katoliškim emisarjem), ki ga je izbralo njeno srce, ne pa z onim (protestantskim princem), ki so ji ga izbrali drugi.

Maraton!

Maraton! je doku, ki odgovori na slovito Freudovo vprašanje: Kaj hoče ženska? Ženska hoče teči. Številni tekači – rekrevito Freudovo vprašanje: Kaj hoče ženska? Ženska hoče teči. Številni tekači – rekrevito Freudovo vprašanje: Kaj hoče ženska? ativni, maratonski, vzdržljivostni – pripovedujejo, zakaj tečejo: čutiš se živega, dihaš zrak, vonjaš travo, samoizražaš se, bližje si nebesom in tako dalje. Tek te prelevi v endorfinski čudež narave. Neki veteran se spominja, kako so jih imeli ljudje še tam v šestdesetih letih, ko so tekli v Centralnem parku, le za čudake, frike, perverzneže – nekateri so tekli ponoči, ker jih je bilo sram. No, na bostonskem maratonu so lahko tekli brez sramu, navsezadnje, odprt je bil, kot so rekli, “za vse ljudi” – razen za ženske. Ker da fiziološko tega ne zmorejo, so jim udeležbo raje prepovedali, da se revice ne bi po nepotrebnem mučile. Kathrine Switzer se je leta 1967, v času bojev za pravice manjšin, vendarle pomešala med bostonske maratonce – prijavila se je kot K. Switzer, da bi prikrila svoj spol.

Tiha strast

“Za vsak ekstatični trenutek plačamo s tesnobo,” pravi Emily Dickinson (Cynthia Nixon), ameriška pesnica (ena največjih sploh), ki jo življenje v zategnjeni, rigidni, patriarhalni Novi Angliji 19. stoletja tako stiska in duši, da ima občutek, da bo zdaj zdaj umrla. Svojega očeta prosi, če lahko ponoči piše poezijo. Lahko, odvrne oče, ves vesel, da ga je prosila za dovoljenje. “To je tvoja hiša,” pravi Emily. Urednik časopisa, ki mu pošlje svojo poezijo noči, ji sicer odpiše, da ženska “ni sposobna ustvarjati literarnih zakladov”, a nekaj njenih pesmi kljub temu objavi – anonimno. Za vsak primer.

Nika

Vsak drugi slovenski film se dogaja na morju. In v tem smislu je Nika tipični slovenski film: dogaja se na morju, na slovenski obali. Obenem pa je tudi atipični slovenski film: junaki niso turisti, recimo Ljubljančani, ki tam taborijo in se pecajo, temveč domačini, ki tam zares živijo. Slovenska obala je običajno za slovenske filme to, kar so za holivudske filme eksotične lokacije tretjega sveta – kulisa, na kateri Ljubljančani izživljajo velike poletne zgodbe, velike drame in velike ljubezni. Kot da jih domačini nimajo. Nika izvede dekolonizacijo slovenske obale. Nika (Ylenia Mahnič) je 16-letna gimnazijka, katere odvisnost od kartinga, dirkanja z go-karti, lahko tekmuje le z njeno odvisnostjo od neodvisnosti, ki njeno mater (Marjuta Slamič), zaščitniško, mučeniško samohranilko, spravlja ob živce in spanec.

Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke

Zdaj, ko se je franšiza o Harryju Potterju iztekla, Hollywood panično išče nadomestek, saj je izpad sredstev velik – Potter je bil multimilijardni posel, tako rekoč “posel stoletja”, od katerega bi lahko Hollywood živel še 100 let, če ne bi bil le neo, ki verjame v brezmejno rast. Odtod Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke, ki že z naslovom vabi potterjevce: ja, dogaja se v šoli za nenavadne otroke. Res nenavadne: nekateri so nevidni, drugi profetski, tretji lažji od zraka, četrti so gospodarji čebel, peti imajo usta tudi zadaj. Edvard Škarjeroki bi bil lahko njihov sošolec. To, čebel, peti imajo usta tudi zadaj.

Koga napasti zdaj?

Michael Moore odpotuje v Evropo, Indijo Koromandijo, da bi Ameriki pokazal prednosti evropske socialne in pravne države. V Italiji ugotovi, da imajo delavci ogromno dopusta in dve uri za kosilo. Ni čudno, da Italijani vedno izgledajo tako, kot da so ravnokar fukali, pripomni. V Nemčiji ugotovi, da delodajalci delavcem po koncu šihta ne smejo več težiti z mejli ali dodatnimi deli. Na Finskem ugotovi, zakaj finski učenci dosegajo najboljše rezultate na svetu – ker so odpravili domače naloge, dolge šolske dneve in privatne šole. Ha! V Franciji ugotovi, da učenci v šolah dobivajo vrhunska, bogata, zdrava kosila. Ameriški fast-food je pod njihovim nivojem.

Sedem veličastnih

Vestern Sedem veličastnih je kakopak rimejk istoimenskega vesterna, ki ga je John Sturges posnel leta 1960. Toda tudi Sturgesov vestern je bil le rimejk – rimejk Sedmih samurajev, ki jih je Akira Kurosawa posnel šest let prej. Kar pomeni, da je Fuquov vestern rimejk rimejka. In tu je problem. Sturgesov vestern je bil rimejk briljantne mojstrovine – sledil ji je, jo ovohaval, se hranil z njo, se vživljal vanjo, lovil njenega duha, njeno teksturo, njeno svežino, njeno originalnost, srkal njeno “notranje” življenje. Fuquov vestern pa imitira le še Sturgesov prevod originala, “zunanjost” produkta – ne torej njegovega duha, temveč njegovo črko, tako da se potem muči le s tem, da bi jo spravil na pravo pot. V Sturgesovem rimejku so pistolerosi, najete roke, reševali mehiško vas, v Fuquovem rimejku pa rešujejo ameriško vas – da bi Američani reševali Mehičane, ne pride v poštev, saj bi to dandanes delovalo preveč pokroviteljsko, šovinistično, celo rasistično, no, trumpovsko. V Sturgesovem rimejku so nemočne kmete terorizirali in plenili banditi, v Fuquovem rimejku pa jih terorizira brezdušni, ošabni, cinični magnat (Peter Sarsgaard), slavilec dereguliranega kapitalizma z božjim kompleksom (cerkev zažge), sveto prepričan, da je upravičen do razlaščevanja in privatizacije. Pistolerosi, prepričani, da je kapitalizem demokracija (magnat pa le eksces), so po drugi strani le “veličastni” in od vseh slavljeni mali podjetniki (verjetno člani obrtno-podjetniške zbornice), ki stoično tržijo svoje specialnosti – en je revolveraš, drugi ostrostrelec, tretji lokostrelec, četrti nožar, peti “naravna sila” in tako dalje.

Časovna kad doktorja Proktorja

Kaj, če bi ameriško državljansko vojno dobil Jug? Kaj, če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj, če bi Martin Luther postal papež, ne pa protestant? Kaj, če bi Mohamed postal krščanski svetnik? Kaj, če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj, če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj, če bi II. svetovno vojno dobili Namci? Kaj, če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? Kaj, če bi hladno vojno dobila Sovjetska zveza? Kaj, če bi Evropi zavladali muslimani, ne pa kristjani? Kaj, če bi krščanski fundamentalisti ugrabili arabska potniška letala in potem z njimi napadli savdske stolpnice? S temi špekulacijami so se zadnja leta poigrali kontrazgodovinski romani, Jo Nesbø, sicer bolj znan po kriminalkah, pa se je v Časovni kadi doktorja Proktorja – zdaj tudi ekranizirani – poigral s špekulacijo: kaj, če bi Napoleonu med francosko revolucijo odsekali glavo? Žal je to le non sequitur, pač tako kot vse kontrazgodovinske situacije, v katere Bulleja (Eilif Hellum Noraker) in Liso (Emily Glaister) butne Proktorjev časovni stroj, ki pa ne more preprečiti niti bitke pri Waterlooju niti sežiga Ivane Orleanske. Otroci bodo lahko spoznali, da obstaja tudi hujša in strašnejša reč od zombijev, vampirjev in serijskih morilcev – zgodovina. Obenem pa se bodo pred obličjem zgodovine tresli, upajoč, da Fukuyamova teza o »koncu zgodovine« drži.

Neslavno slavna Florence

Ker so televizije polne resničnostnih šovov, v katerih “mali ljudje” dobivajo priložnost, da ujamejo 15 minut slave, da pokažejo talent in da se pri tem – to je itak vedno “pojnt of ta šov” – osmešijo, je bil res že čas za biografiranje Florence Foster Jenkins, ameriške bogatašinje, ki je začutila silno, tako rekoč grandomansko potrebo, da pokaže tudi svoj pevski, celo operni talent, ali bolje rečeno, netalent, kontratalent, antitalent (menda produkt okužbe s sifilisom in zdravljenja z arzenikom, ki ji je destabiliziral posluh). Florence, ki jo igra Meryl Streep, je bila velikodušna mecenka umetnosti, sponzorirala je koncerte in glasbene ustanove, ustanovila je celo svoj operni klub, toda imela je tudi blazno voljo do petja. Bolje bi bilo, če je ne bi imela. To, kar drugi počnejo pod prho, je počela na odru, najprej le interno, v svojem klubu, potem pa še na velikih, celo največjih odrih, recimo v Carnegie Hallu (1944). Kupila si je, kot vidimo, odre, učitelje petja, publiko, ovacije in celo – s pomočjo svojega prešuštnega moža, parazitskega šarmerja, ki ga igra Hugh Grant – kritike.

Krvavi zaščitnik

Predstavljajte si “Mad” Maxa Rockatanskega, ki se zapije, kriminalizira, ekstremizira in celo nacificira, za nekaj let pristane v ječi, potem pa se iz nje vrne ter kot white trash obtiči v puščobnem kalifornijskem trailer parku, getu izključenih, deklasiranih, pozabljenih in odpadlih, kjer – ves staljen, zaraščen, osamljen in žalujoč za potmi, s katerih je skrenil, eks ženo, ki noče več govoriti z njim, in hčerko, ki je pred leti skrivnostno izginila – stiska zobe, ječi, utrujeno preklinja in vsake toliko kakemu deklasirancu nabije tetovažo. Jasno, igra ga Mel Gibson – eksorcistično, to je že treba reči. Ime mu je John Link. Link? Kako ironično: Link je namreč ostal brez pravih linkov, tako da ga za življenje držijo le še nitke, ki pa trznejo in oživijo, ko ga nenadoma pokliče Lydia (Erin Moriarty), izgubljena hči. Pobegnila je kartelski tolpi in svojemu psihopatskemu tipu (Diego Luna), ki je hotel, da mu vdanost pokaže tako, da ubije neko žensko, toda tolpa, pač kot vsaka dobra preteklost, pride za njo – Linkov trailer prerešetajo in zgazijo, oče in hči pa se znajdeta na begu, no, na karnevalskem tripu, ki je priložnost, da se spoznata. A spet ne preveč, kajti tolpa je agresivna in vsepovsodna, film pa kratek, ekonomičen in kompakten, prežet s fatalizmom in eksistencializmom nekdanjih filmov noir, prešpikan s hitrimi kritikami vojne proti drogam in ameriškega odnosa do mehiških migrantov ter prežgan z razrednim besom, v katerem skušajo poteze likov, ki jih je Gibson igral v prejšnjih filmih (Pobesneli Max, Smrtonosno orožje, Tequila Sunrise, Maščevanje, Odkupnina, Na robu teme), utopiti in odrešiti poteze (zapitost, antisemitizem, šovinizem, družinsko nasilje), ki jih je odigral v resničnem življenju. S kesanjem, pokoro in odrešitvijo očitno misli resno, sicer na vago ne bi vrgel tudi vsem razumljivega Kristusovega pasijona.

Snowden

Vsi predsednikovi možje so bili film o dveh novinarjih Washington Posta, ki jima je do resnice o Nixonovi vladi pomagalo Globoko grlo – skrivnostni žvižgač.

Neznana Slovenija

Kwame Anthony Appiah, profesor filozofije na univerzi New York in avtor knjige Kodeks časti – kako se zgodijo moralne revolucije, v magazinskem dodatku časopisa New York Times odgovarja na velike moralne dileme, pred katerimi se znajdejo bralci. Nedavno mu je neka starejša bralka pisala, da je njen mož pred leti umrl in da je potem našla njegove dnevnike, na katerih pa je pisalo: “zasebno” in “zaupno”. Kaj naj zdaj naredi z njimi? Sama vidi le tri možnosti. Prvič, da jih uniči. Drugič, da jih obdrži, tako da jih bodo odkrili šele po njeni smrti. In tretjič, da jih izroči otrokoma iz moževega prvega zakona. Najraje bi jih uničila, kar je logično – če so bili nekaj “zasebnega” in “zaupnega”, potem niso za druge oči. Obenem pa se ji to ne zdi povsem logično: mar ne bi bilo bolje, če bi jih izročila njegovima otrokoma, saj bi s tem dobila vpogled v očetovo intimno življenje in lažje razumela, zakaj je bil tak, kot je bil, zakaj sta imela z njim tako kompliciran odnos in zakaj se je, navsezadnje, ločil? Gospa pride torej do enakega sklepa kot Oscar Wilde pred 120 leti. V njegovi sloviti drami Važno je imenovati se Ernest namreč Algernon, lažni Ernest, neki gospodični dahne: “Ali res pišete dnevnik? Vse bi dal, da bi lahko pogledal vanj. Smem?” Mladenka prekrije dnevnik, rekoč: “O, to pa ne. Veste, to so le zabeleženi vtisi in misli zelo mladega dekleta, zatorej namenjeni objavi. Upam, da boste to kupili, ko bo objavljeno v knjižni obliki.” Ljudje pišejo dnevnike zato, da bi se jih bralo. Da bi bili objavljeni. Da bi prišli v javnost. Še toliko bolj, če naj njih piše “zasebno” ali “zaupno”. Če mož tiste gospe ne bi hotel, da kdo bere njegove dnevnike, potem bi jih sam uničil. Saj je vedel, da jih bodo po njegovi smrti slej ko prej – neizogibno! – odkrili. Nič, očitno je hotel, da se jih bere.

Harley in Davidsona

Discovery Channel bo 18. septembra lansiral svoj največji letošnji projekt, tridelno miniserijo o tem, kako so Bill Harley (Robert Aramayo) in brata Davidson (Michiel Huisman & Bug Hall), trije socialni desperadosi (garažarji kot Bill Gates in Steve Jobs), lansirali svoj največji projekt – motor Harley-Davidson, ki je postal fetiš, ikona, kult in izraz neodvisnosti. Od ideje, da bi kolo opremili z motorjem, do dirkaških zmag je bil le korak, kakor je bil tudi le korak od zmag do nenadjebljivega dizajna, ki je konkurenci pulil lase, Harleyja in Davidsona pa prepričal, da lahko njihov iMotor identiteto ohrani le, če ostanejo neodvisni. Ostalo pove Wikipedia.

Dojenček Bridget Jones

Bridget Jones (Renée Zellweger), ki svoj triinštirideseti rojstni dan praznuje sama, osamljena in samotna (štikel All by Myself ji prikima), s prijateljico Mirando, hedonistko, podobno Mirandi iz Seksa v mestu, odpotuje na festival popa in seksa (tipa Glastonbury), kjer se – v slogu pume, vedno pripravljene na dive – pofuka s prvim džekom (Patrick Dempsey), ki jo pobere iz blata (dobesedno). Še sreča: džek je, kot se izkaže, Jack, magnatski izumitelj algoritma za ljubezen, ultimativnega matchmakerja.

Smrt v Sarajevu

Smrt v Sarajevu, freska Bosne, je Tanovićev Nashville, le da se ne dogaja v Nashvillu, temveč v sarajevskem hotelu Evropa, ki je pred stečajem: plač ni, delavci napovedujejo štrajk, gangsterji terorizirajo vodjo štrajka, elita, ki se v sranju počuti kot doma, v predsedniškem apartmaju nabija poker, otroci vadijo Odo radosti, ugledni Evropejec (Jacques Weber) vadi govor, s katerim naj bi ozaljšal bližnjo slovesnost ob stoletnici začetka I. svetovne vojne, direktor hotela (Izudin Bajrović) živčno bega od nadstropja do nadstropja, direktorjeva pomočnica (Snežana Vidović) skuša ohraniti trezno glavo (še zlasti, ko v vodjo štrajka povišajo njeno mamo), TV-novinarka (Vedrana Seksan) pa na strehi snema oddajo o Gavrilu Principu, ki je pri devetnajstih z atentatom na prestolonaslednika Franca Ferdinanda “sprožil” I. svetovno vojno, toda ljudstva Bosne in Hercegovine se po stotih letih še vedno ne morejo odločiti – je bil junak ali terorist, osvoboditelj ali zločinec? “Morda je tako najbolje – to nas varuje pred enoumjem,” pravi Bojan Hadžihalilović, profesor dizajna, ki igra samega sebe (da je top of the heap, dokazuje njegova iTax naslovnica Mladine).

Upor klobasic

Če si jestvina, če si živilo v supermarketu, potem ti preostane le upanje, da ti bo rok trajanja potekel – v nasprotnem primeru si v riti. To ugotovijo tudi klobasice in druge multikulti jestvine, ki pilotirajo Upor klobasic, “animirani film za odrasle”, v katerem jo vegiji, trgovske verige in potrošniki, nevajeni “animirane” analnosti, odnesejo tako slabo kot Bog. Boga ni, onostranstvo ne obstaja, izvejo jestvine: ko te kupijo, ne greš v nebesa, temveč v rit (kuharski recepti jih spremenijo v ateistke!), ozaljšano s selfiejem in črno kot apokaliptični humor, ki so ga zapakirali Seth Rogen, Evan Goldberg & the gang. Ko ljudje zagledajo klobasico, bodisi hrenovko ali kranjsko, v njej vidijo aluzijo na fuk – hot dog! Njam! In uporniške klobasice, ki jim kapne, da je zanje vsak dan neodvisnosti le petek trinajstega, hočejo natanko to: fuk! Stalno mislijo na fuk, celo kunilingus. Vulgarne so. Prostaške. Krute. Ofenzivne. Karnevalske. Perverzne. Orgiastične. Brutalne. Anarhične. Subverzivne. In totalno pornificirane. Zdaj vam bo jasno, zakaj se je Romerova Zora živih mrtvecev (1978) dogajala v supermarketu. Nič, govoreče klobasice so nezavedno družbe, v kateri so odnosi med ljudmi prevzeli obliko odnosov med stvarmi.