Ljubezen je vse, kar potrebuješ

Romantični filmi, bodisi komični ali tragični, so filmi o ženskah, ki hočejo začeti znova. O ženskah, ki se hočejo bolje počutiti. Saj veste, za sabo imajo tragedijo, pred sabo pa komedijo – ali vsaj srečo, okej, happy end.

Kraljevska afera

Predstavljajte si, da ne živite v parlamentarni demokraciji, ampak v monarhiji. Kako spremeniti kraljevo politiko? Kako doseči spremembe, ki bodo ljudstvu omogočile boljše življenjske pogoje, boljše delovne razmere, blaginjo, manj mučenja? Vsekakor, kralju lahko odsekate glavo.

Angelski delež

Kako ustvariti pravičen svet? Kako ustvariti svet, v katerem bodo vsi ljudje enakopravni, v katerem bodo imeli vsi ljudje enake možnosti in v katerem bodo vsi ljudje živeli v blaginji? Nekateri govorijo o univerzalnem temeljnem dohodku, obstaja pa še ena možnost: da bi imel vsak človek pravico do enega malega ropa, do »angelskega deleža«.

Hobit – Nepričakovano potovanje

Spet smo na znanem terenu. Spet smo v Srednjem svetu. Hja, Srednji svet spet zalije mrak.

Pet legend

Nedavno ste lahko videli animirani film Hotel Transilvanija, v katerem se na istem kraju – v hotelu Transilvanija pač – združijo pošasti iz različnih filmov. Vsaka pride iz svojega filma, vsaka pride iz svoje legende – zdaj so končno skupaj. In tako dobimo overdose pošastnosti. Malce prej ste lahko videli Maščevalce, ki so na istem mestu – v istem svetu, na isti misiji – združili različne superjunake. Kapitana Ameriko, Iron Mana, Hulka, Thora, Hawkeyja in Črno vdovo. Vsak je prišel iz svojega stripa, iz svojega filma, iz svoje legende.

Hčerka najboljšega prijatelja

Če ste gledali Botra (ne le prvega dela, ampak kompletne trilogije), potem ste gotovo opazili, kakšno nesrečo prinašajo pomaranče – pomarančam vedno sledi kaj hudega, tragičnega, morilskega, katastrofalnega. Recimo: Don Corleone (Marlon Brando) si ogleduje pomaranče na stojnici, celo kupi jih – takoj zatem ga pokosijo gangsterski streli.

Ubij jih nežno

V trilerju Ubij jih nežno slišite nekaj znanih, tako rekoč kultnih štiklov, recimo Love Letters (Straight From Your Heart), toda prava zvočna kulisa je vendarle predvolilna kampanja iz leta 2008, tako da – jasno, s televizorjev in avtoradiev – odmeva glas Baracka Obame, ki med drugim govori o tem, da je treba obuditi ameriški sen in da so vsi Američani eno.

Božičkov vajenec

Ko je odpadel komunizem, je odpadel tudi Dedek mraz, ker je veljal za produkt komunizma – za komunistični lik, komija. Vrnil se je Božiček. Kaj se zgodi v vsakem božičnem filmu ali pa božični animaciji, veste: nekdo vedno odkrije pravi smisel Božiča. In potem se vedno znova izkaže, da je pravi smisel Božiča prav komunizem. Sporočilo se namreč glasi: vsi smo enaki, vse je treba deliti, nikogar ne smemo pustiti zadaj, samega. In seveda – volitev ni. Božička ni nihče izvolil, ima pa dosmrtni mandat. Božičkov vajenec, francosko-avstralska (ročna, analogna) animacija, posneta po francoski TV seriji, vse to lepo dopolni: Božiček, ki je na tem, da se zaradi visoke starosti upokoji in umakne, si sam izbere naslednika (zelo komunističo, ne), jasno, moralno-politično neoporečno disneyjevsko siroto, malega Nikolaja, ki mora najprej premagati strah pred letenjem. Kar je kakopak logično: tudi komunistični diktatorji so imeli vedno hud strah pred letenjem – v letalu so bili pač najbolj ranljivi, najbolj sestreljivi in najbolj umrljivi.

Čudovit načrt

Francoska romantična komedija Čudovit načrt, ki jo je podpisal režiser romantičnega hita Lomilec src (zgodbe o preventivnem preprečevanju »slabih« zakonov, romantične verzije Posebnega poročila), je tematski park zablod sodobnih romantičnih komedij, ki se običajno že začnejo slabo – s povsem posiljeno premiso.

Misija Argo

4. novembra 1979 je pred ameriško ambasado v Teheranu odmevalo: »Allahu akbar! Marg bar Amrika!« Bog je velik! Smrt Ameriki! Osebje ameriške ambasade se ni pretirano vznemirjalo, saj je bilo tega zdaj že dobro vajeno. Protestniki, predvsem militantni študentje, so se namreč pred ograjo ameriške ambasade gnetli že mesece, vse tja od izbruha islamske revolucije, vrnitve ajatole Homeinija in padca šahovega režima.

Jutranja zarja 2

Jutranja zarja 2 – finale sage o Somraku – se konča z bengom. No, z neke vrste apokalipso. Če seveda verjamete. Ali bolje rečeno: če na to, kar se dogaja z Bellinim telesom, pogledate skozi oči Belle (Kristen Stewart), lastnice tega telesa. Kajti v sagi, dolgem opisu »travmatične« mutacije dekleta v žensko, je bilo vse apokaliptično, toda ta apokaliptika je bila le panični poganjek sprememb, ki so se dogajale v Bellinem telesu.

Zadnji obhod

Zadnji obhod je film o dveh policistih, Taylorju (Jake Gyllenhaal) in Zavalu (Michael Peña), ki jima ni treba v Vietnam, da bi videla »horror« ali pa »srce teme«, ampak je dovolj, da se zapeljeta po ulicah Los Angelesa – ponoči, toda ne nujno. Film se začne v slogu resničnostnega šova Cops (s policijskim pregonom drvečega avtomobila), kar pa ne čudi: vse, kar vidimo v tem buddy-buddy filmu (reimaginaciji TV serije Policisti v Los Angelesu), je namreč le kinetični found footage, le material, ki ga je na številnih nočnih in dnevnih patruljah posnel Taylor, s čimer njuni odzivi na klice v sili in šutinge, njune racije, njune akcije, njuna zasledovanja in njune aretacije postanejo povsem osebni, tako rekoč prvoosebni. Vtis neposrednosti, angažiranosti, napetosti, nevarnosti in nasilnosti se tako stopnjuje, da njuno patruljiranje izgleda kot eno samo dolgo potovanje v srce teme (kjer je flirt z moralnimi dilemami obratnosorazmeren z gostoto kaosa), losangeleški slum – South Central – pa kot tretji svet, ki ga je nemogoče »civilizirati«.

Atlas oblakov

Atlas oblakov je velik film, če velikost – ali pa veličino – merite z budžetom, dolžino, časom, ki ga pokrije dogajanje (od 19. stoletja in sužnjev do distopične, postapokaliptične prihodnosti in klonov), ambicioznostjo (trije režiserji), humanističnim kvocientom (epopeja človeštva), številom podzgodb (šest) in številom likov, ki jih igrajo isti igralci.

Začetniki

Predstavljajte si, da imate očeta, ki je že krepko v letih, recimo, da jih šteje 75 let, in ki vam na lepem reče: Sin (ali hči, vseeno), imam dobro in slabo novico! Kaj je dobra novica? Da imam raka. Uf! In kaj je potem slaba novica? Da sem gej.

Nahrani me z besedami

Mnogi slovenski režiserji obetajo, dokler snemajo kratke filme, reklame in spote. Ko posnamejo celovečerni film, nehajo obetati.

Mlada noč

Če so bila Pisma sv. Nikolaju – poljski film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant »Cormanove« šole – romantična verzija novoletnega zbliževanja, potem je Mlada noč – češki film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant praške FAMU – antiromantična verzija Pisem sv. Nikolaju, saj dvanajstletnika (Vojtěh Machuta & Jan Vaši), nežna izgubljenca v zimi družinske raztrganosti in družbene asocialnosti, ki se na novoletno noč znajdeta v stanovanju, kletki postsocialističnega emocionalnega nezadovoljstva, v kateri se trije odrasli, zanju neznanci, utapljajo v igrah spolne moči (in nemoči), svoj mali spletni peep-show doživita tako brutalno v živo (onstran tabujev in sramu), da ne veste, ali sta le fantoma (podobno kot oni otrok v filmu Kdo se boji Virginie Woolf?), ali pa dokaz, kako hitro mora danes dozoreti otrok, če hoče preživeti, postati konkurenčen in se vključiti v svet, v katerem so vsi krivi, poraženi, prikrajšani, pogrešljivi in pobruhani.

Razbijač Ralph

Ralph je bad guy. Nadčloveški orjak. Uničevalec. Shrek, le da ni zelen. Strah in trepet. Terorist. Razbijač. Vse, česar se dotakne, namreč podre, polomi, zruši. Za sabo pušča veliko gospodarsko škodo. Kot King Kong. Toda poglejte njegove oči! To so dobre oči – oči good guya. Ali bolje rečeno: to so oči vseh tistih »princev« iz Lepotice in zveri, Aladina, Pocahontas in drugih Disneyjevih animacij.

Jaz sem Janez Janša

Ko pride politik na oblast, je od njega odvisno, koliko se bo vmešal v življenja ljudi. Nekateri se odločijo, da se bodo vmešali manj, drugi se odločijo, da se bodo vmešali bolj, spet tretji pa se odločijo, da se bodo zelo vmešali. Janez Janša se je odločil, da se bo zelo vmešal. In trije umetniki, Emil Hrvatin, Žiga Kariž in Davide Grassi, ki so se preimenovali v Janeze Janše, so sklenili, da se bodo vmešali v njegovo življenje.

Asterix in Obelix v Britaniji

Koga pokličeš, ko Britanijo okupirajo tuji zavojevalci? Jamesa Bonda? Ne moreš – ni se še rodil. Celo Jezus Kristus se še ni rodil, kajti Britanijo blitzkriegovsko okupirajo rimske legije Julija Cezarja, kar pomeni, da smo kakih 50 let pred našim štetjem – vsaj v tem stripovskem, karnevalskem in pompoznem, a lenobnem, presenetljivo aseptičnem pudingu, polnem anahronizmov, ki nadomeščajo humor, francoskih velezvezd (Catherine Deneuve, Fabrice Luchini, Valérie Lemercier, Guillaume Gallienne, Dany Boon, Jean Rochefort, Bouli Lanners, Gérard Jugnot itd.), ki nadomeščajo scenarij, magičnega napoja, ki nadomešča filmsko magičnost, artificielnosti, ki nadomešča presenetljivost, ter Asterixa (Edouard Baer) in Obelixa (Gérard Depardieu), ki nadomeščata Jamesa Bonda, po malem pa tudi Tarantinove Neslavne barabe.

Poročni video

Če pa potrebujete tehten razlog, da se ne poročite, potem si poglejte britanski Poročni video, romantično farso, pravzaprav neke vrste »amaterski« dokumentarec o zakulisju parazitske poročne industrije.

Skok čez plot

Če potrebujete tehten razlog za poroko, potem si poglejte francoski multirežiserski Skok čez plot, stupidno, politično nekorektno farso, ki ne pušča nobenega dvoma, da je zakonsko življenje najboljši afrodiziak, poziv k seksu – jasno, poziv k seksu z drugo žensko, laissez-faire poziv k varanju, prešuštvu, skoku čez plot.

Skyfall

James Bond v vsaki bondiadi po malem umre. In če vsi tisti sociopatski megalomani, ki jih srečuje, ne bi čutili čudne potrebe po tem, da mu pred likvidacijo razkažejo svoje poslovne prostore, svojo čudežno infrastrukturo in druge znake svoje genialnosti, bi bil tudi zares že zdavnaj mrtev.

Vse tiste lepe stvari

Če ste videli norveški film Oslo, 31. avgusta, potem veste, da je ponovno vključevanje v družbo misija nemogoče, ali bolje rečeno, da je ponovno vključevanje v obstoječi družbeni red tako stresno, tako mučno in tako avtodestruktivno kot odpadanje od tega reda. Elite so se zaprle, kapitalizem pa se je tako skrčil, da razredni prehod ni več mogoč. In švedski film Vse tiste lepe stvari to lepo dopolni. Tu imate Katarino (Alicia Vikander), naivno punco, ki se je rodila na napačni strani razredne ločine – očeta nima, mati je zapita, sama je brezposelna, njena prihodnost pa diši po prikrajšanosti ter slepem in brezizhodnem prebijanju iz dneva v dan. Da bi se znebila svoje razredne usode, spremeni identiteto, tako da pristane kot receptorka v filharmoniji, kjer jo obsede ugledni dirigent (Samuel Fröler), poročen in precej starejši od nje, član karizmatične družbene elite, toda njen poskus, da bi se razredno premaknila (in s tem socialno zavarovala), je avtodestruktivna slepa ulica, ki se lahko konča le – če naj uporabim izraz iz zgodovine delavskega gibanja – ludistično.

Paranormalno 4

Andy Warhol je pred davnimi leti posnel film o tipu, ki spi – publika je šest ur gledala človeka, ki spi. Kar je bilo seveda monotono, dolgočasno, negledljivo. Malo ljudi je videlo to spanje. Andy ni vedel, da bi moral tip med spanjem tu in tam nepričakovano trzniti ali pa krikniti – da bi moral tu in tam vstati in na stežaj odpreti hladilnik – da bi se moral tu in tam odlepiti od postelje in levitirati – da bi moralo v sobi tu in tam zaškripati – pa bi imel hit. Paranormalno 4 – direktno nadaljevanje Paranormalnega 2 – je tak dolgčas, prekinjan s sopihanji, škripanji in levitiranji, ko se morilska Katie (Katie Featherston) in njen nečak, dediča demoničnega rodu, preselita v nevadsko sosesko, ki se ji hitro zmeša od »normalnosti«, tako da mutira v perverzno križišče sage, sit-coma, laptopskega žurnala, resničnostnega šova, predatorske subjektivnosti, paranoje in terorja, ki se pedofilsko stegujejo proti otroku.

Noč grozljivk

31. oktobra, na noč čarovnic, se bo v Kinodvoru odvrtel že peti – ja, jubilejni – maraton groze, gorja & gravža, ki se bo začel ob sedmih zvečer in končal ob sedmih zjutraj. In da ne bo kakega dvoma: to je vedno masovka. Maraton je vedno vnaprej razprodan. In fani, ki si ne zatiskajo oči pred resnico svojega najljubšega žanra in sodobnega sveta, vedno vztrajajo do konca, do jutra, ko se razidejo ob ponavljanju replike: To je le film … to je le film … to je le film.

Prava nota

Debelušna – vedno živahna, poskočna, odrezava – Rebel Wilson, ki je doslej zbirala filme na B (Bachelorette, Bridesmaids), igra debeluško po imenu Fat Amy. Debela Amy. Vsaj tako pravi, da ji je ime. Če jo namreč vprašajo, kako ji je ime, odvrne: »Debela Amy?« Kaj, se čudijo – sama sebi praviš Debela Amy? »Ja, da me anoreksične prasice, kot si ti, ne bi tako klicale za mojim hrbtom!«

Oslo, 31. avgusta

Pozabite na vse tiste filme o zombijih, ki ste jih videli. Pozabite na vse tiste mrtve, ki se vračajo. Danes – v pogojih vse bolj čistega, neoliberalnega kapitalizma – vrnitev med žive ni več mogoča.

Časovna zanka

V Časovni zanki je vse polno časovnih zank, v katerih se preteklost in prihodnost borita za dušo časa. Prihodnost je potrata časa, preteklost se stalno spreminja, sedanjost pa je le krik, ki ga nihče več ne sliši.

Otroci z gore Napf

Švicarska dokumentaristka Alice Schmid je eno leto preživela med otroci v švicarski alpski vasici, ki je povsem odrezana od sveta, kar veste po tem, da so zime dolge, da je sneg globok in da je pot do šole, ki zahteva pešačenje, dolga. Odraščanje v idili ekološkega raja ima svoje prednosti – stalno si na svežem zraku in sredi narave, starši ti ne težijo, ješ le biohrano, v stiku si z živalmi, občutiš specifiko letnih časov, ne visiš le na internetu, nisi v prenatrpanem razredu, veliko časa imaš za igranje harmonike, šofiranje traktorja, utrjevanje starih šeg in razpravljanje o tem, kako bi to samotno očetnjavo spremenil v Hollywood. Toda odraščanje v idili ekološkega raja ima tudi svoje hendikepe – otroci, ki jih gledamo, so namreč povsem nerazločljivi. Brez posebnosti, brez problemov, brez osebnosti. Ali bolje rečeno: osebnosti imajo le toliko kot Heidi.

Nočne ladje

Fant sreča dekle (ali pa dekle sreča fanta). Fant in dekle se razideta. Fant se vrne k dekletu (ali pa se dekle vrne k fantu). Tako gre dobro znana, utečena, preverjena formula romantičnih komedij.