-
Jason Bateman igra uslužbenca neke korporacije, koristnega idiota ameriškega sna, ki se mu na lepem zgodi nekaj srhljivega: ne le, da mu nekdo s kartice pobere ves denar, ampak mu ukrade tudi identiteto. Kdo je storilec? Kapitalizem? Prosti trg? Ne, pač pa frivolna, poskočna, dekadentna debeluška (Melissa McCarthy), white trash, ki počne le to, kar počne kapital – medtem ko spi, se redi. Jasno, na tuj račun. Tatica identitete uči, da je kapitalizem zabaven, toda pod pogojem, da se z njim ne poročiš.
-
Če se vam zdi, da je film noir umrl ali pa zamrl, potem morate vedeti, da še vedno živi zelo dobro, in sicer v nemških filmih, recimo v filmih Christiana Petzolda (Jerichow, Yella, Toter Mann, Notranji mir), ki je zdaj, z Barbaro, pokazal, da je rojen tudi za ekranizacije hladnovojnih trilerjev Johna le Carréja.
-
Ko je Bob Marley umrl, je izgledal kot 36-letni starček, zato ni čudno, da se mu je tako mudilo – do šestintridesetega leta, ko ga je izdala njegova »leva polovica«, je moral preseči vse tiste otroške »bolezni« (revščina, mešanec, outsider), napisati in posneti vse tiste regijaške hite, prepotovati vse tiste odre, pofukati vse tiste bejbe, pokaditi vse tiste džojnte, odigrati vse tiste nogometne tekme, preigrati vse tiste rastafarijanske rituale, dobiti vse tiste ideološke bitke (na odru je spravil vodji obeh jamajških frakcij) in preživeti vse tiste mučeniške trenutke (poskus atentata), da bi v šestintridesetih letih storil tisto, za kar bi drugi potrebovali devet življenj. In tale doku lepo pokaže, zakaj je delal tako, kot da bo živel le 36 let. Ostali so delali tako, kot da bodo živeli devetkrat dlje, zato zdaj nastopajo le kot pričevalci, ki so veseli, da so bili lahko zraven.
-
Ko si na odprti cesti, ne iščeš raja, kjer bi se ustavil in ustalil, ker veš, da ni nič bolj enoličnega od raja. Zdi se ti, da bi lahko vse življenje preživel v avtu, ne da bi kam prišel. Cilj ni, da kam prideš, ampak da se giblješ. Brez misli na korist ali dobiček. To je odprta cesta.
-
Spomnite se prizora iz Leonejevega eposa Bilo je nekoč v Ameriki, v katerem gredo fantje, še otroci, k cipi, tudi najmlajši med njimi, ki mora v zameno za »tisto« prinesti smetanov kolač, potem pa sedi pred vrati, izmenično pogleduje proti smetanovemu kolaču in vratom, na koncu pa raje poje smetanov kolač.
-
Tommy Wirkola, ki nas je pred nekaj leti presenetil z lucidno, groteskno invazijo nacističnih zombijev (Dead Snow), se je s tole brzostrelno akcijsko predelavo pravljice o Janku in Metki, ki sta po novem lovca na čarovniške glave (Jeremy Renner & Gemma Arterton), stegnil v Hollywood, kjer patetično, naravnost groteskno podleže upehanim, diabetičnim, že davno smrtno zadetim klišejem, ki se jih oprime s tako kopistično vnemo in tako smrtno resno, da njegov »mračni« fantazijski epos, ki ne izkoristi niti vseh tistih travm niti samega incestnega potenciala, izgleda le kot silhueta osmega nadaljevanja Nevidnega zla, ki sreča ropot devetega nadaljevanja Podzemlja.
-
Vprašanje, zakaj Hollywood v mjuzikle tlači igralce, ki ne znajo peti, bi si lahko zastavili že pri mjuziklu Mamma Mia! (Brosnan!), zdaj, pri Nesrečnikih, pa bi ga lahko le hrupno ponovili, še toliko bolj, ker po štiklu »I Dreamed a Dream«, zgodnjem vrhuncu, ki ga odpoje uboga Fantine (Anne Hathaway), nadaljevanje tega dolgega mjuzikla zveni le kot antiklimaks (in to kljub temu, da njeno hčer potem igra Amanda Seyfried, ABBA-girl, ki bi lahko materin hit mirno dopolnila s štiklom »I Have a Dream«).
-
Gangsterji so se vedno radi zabavali. Hej, so si rekli, če smo že ravno obsojeni na smrt, če je krogla proti nam že ravno izstreljena, če že ravno živimo na sposojenem času, potem vsaj uživajmo! Zato so zavzeli Las Vegas.
-
Comeback Arnolda Schwarzeneggerja, nekdanjega governatorja Kalifornije, ki se je zavzemal za tršo politiko priseljevanja in ki so mu protestniki potem vzklikali, hej, pa saj si tudi ti priseljenec, se ne bi mogel zgoditi v ironičnejšem filmu.
-
Če ste videli Vojakovo vrnitev (1978), film o mentalnih in fizičnih posledicah vojne (vietnamske, se razume), potem se gotovo spomnite, da se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, ali lahko paralizirani vojni veteran (Jon Voight), invalid, priklenjen na voziček, bolje spolno poteši žensko (Jane Fonda) kot njen mož (Bruce Dern), vojni heroj, ali lahko torej ženska s paraplegikom doživi orgazem, ki ga s svojim možem ne more.
-
Mik (Philip Olsson), 11-letni fant iz Stockholma, rad zahaja v muzej naravne zgodovine, kjer ga najbolj fascinirajo kiti. Ostareli oskrbnik muzeja ga pouči, da se je kit verjetno razvil iz psa. Mik ga le začudeno gleda. »Poglej njegov penis!«
-
Spomnite se komedije Nori na Mary, v kateri je Cameron Diaz obtičala s spermo v laseh. Ne med seksom, ampak na suho. To je bilo obenem odvratno in smešno: odvratno je bilo zato, ker se je to zgodilo na suho, ne med seksom, ne potemtakem v svojem »naravnem« okolju, smešno pa je bilo zato, ker ni vedela, da ima v laseh spermo. Kaj je moški ekvivalent tega? Kaj je moški ekvivalent sperme, ki visi z las? Moda, ki visijo z vratu!
-
Spielbergov Lincoln, za katerega se je že vnaprej vedelo, da bo monument, ki potrebuje nekaj pojasnil, je lani dobil dva uvoda. V filmu Abraham Lincoln proti zombijem, tipični vidiotski B-veselici, je Lincoln med državljansko vojno pobijal zombije, »okužene« vojake konfederacije – vojsko konfederacije, ki se je borila za ohranitev sužnjelastništva in odcepitev sužnjelastniških držav, je okužila »bolezen«.
-
Billy Crystal je bil nekoč – pred stotimi leti – zabaven in duhovit, toda zdaj – sto let kasneje – še vedno prodaja isti humor, iste vice, tako da spominja na ostarele komike, ki hvaležna ušesa za svoj arhaični, retro humor najdejo le še v domovih za ostarele in letoviščih za upokojence. To, kar je vžgalo pred stotimi leti, vžge le še tam.
-
Hooperjev Teksaški pokol z motorko (1974), ki je že dobil serijo nadaljevanj, rimejk in potem novo serijo nadaljevanj, je zdaj dobil še en rimejk, ki pa vztraja, da je direktno nadaljevanje Hooperjeve kultne klasike, saj na začetku postreže celo z venčkom prizorov iz Hooperjevega originala, toda to so obenem tudi najboljši prizori tega rimejka, v katerem je ravno toliko logike, da Heather (Alexandra Daddario) podeduje hišo najbolj slavne teksaške kanibalske družine, in toliko nelogičnosti, da Leatherface postane njena kri, in to več kot le v enem smislu, tudi tistem, ki jo spremeni v Heatherface.
-
Prelomnica, v kateri študent medicine (Samo Ravnikar) rešuje brata, ki se je zadolžil pri lokalni mafiji, je slovenski film, ki ni le negledljiv, ampak neodrešljiv. Povsem in scela, od začetka do konca. Obenem pa je tudi povsem in scela nebogljen – tako nebogljen kot dojenček v rokah kanibala ali pa kot dežnik na obdukcijski mizi.
-
»Kdo si pa ti,« vpraša direktor Cie, vodja vseh tistih mož, ki za zaprtimi vrati možujejo o vojni proti terorju in njeni ultimativni tarči – Osami bin Ladnu. Odgovor: »Jaz sem prasica, ki je našla to lokacijo.« Lokacija je kakopak ultimativna: utrjeni kompleks v pakistanskem Abbottabadu, kjer naj bi se skrival bin Laden.
-
Django brez okovov je reimaginacija Djanga, slovitega špageti vesterna, ki ga je leta 1966 posnel Sergio Corbucci in ki se je začel nepozabno: Django (Franco Nero), apokaliptični angel maščevanja, veteran secesijske vojne, pešači čez umazano, blatno pokrajino, za sabo pa – ob štiklu Luisa Bacalova – vleče krsto. S tem uvodnim prizorom ne moreš tekmovati.
-
Če ne bi vedeli, kdo je Michael Haneke, pa bi vam zdajle pokazal njegove prejšnje filme, recimo Sedmi kontinent, Bennyjev video, Funny Games, Učiteljico klavirja, Skrito in Beli trak, bi rekli: uf, kakšen nihilist!
-
Tolstojeva Ana Karenina je dobila že množico ekranizacij, kar govori o obsedenosti s kaznovanjem ženske, prešuštne Ane Karenine, velike grešnice – vsi so pač uživali v njenem skoku pod vlak. Tega se niso nikoli naveličali.
-
V tejle belgijski animaciji ni nič lucidnega ali presežnega, kaj šele izvirnega, saj zgodba o dveh atolskih želvah, ki obtičita v dubajskem akvariju (izkoriščanje! teror! kapital! deregulirani trg! šejk! turisti!), od koder skušata na vsak način zbežati, izgleda le kot garažna verzija Iskanja malega Nema, začinjena z obveznim svarilom, da je treba naravo pustiti pri miru, ne pa je tlačiti v akvarije – v nasprotnem primeru bodo Belgijci o tebi posneli animirani film!
-
Če nočete, da bi se vaš otrok strpnosti in lepot drugačnosti učil le pri Disneyju, potem mu pokažite tole razigrano, povsem neškodljivo nizozemsko moralko, v kateri Dolfi – blond najdenček – pri sedmih mutira v plišastega volkodlaka, kar je seveda lepa priložnost, da na lastni koži izkusi, da ima drugačnost resda svoje maluse, a tudi svoje bonuse, ki se raztezajo od samopreskrbnega goltanja živih piščancev, uglašenosti s polno luno in hitrega plezanja do necenzuriranih nočnih potepanj in seksapila.
-
Scenarij za Nateg in pol sta napisala brata Coen. Vau! To je za ta film vsekakor plus. Toda obenem je to minus. Zakaj? Ker si takoj zastavite neizogibno vprašanje: zakaj ga brata Coen potem nista tudi režirala?
-
To so 40 je komedija. Ker pa je to komedijo posnel Judd Apatow (40-letni devičnik, Napumpana, Komiki itd.), se začne z divjim seksom, ki je, kot vedno, vir komedije. Seks je komedija.
-
Britanska družina – dobro situirana, bazirana na Japonskem (Ewan McGregor, Naomi Watts & trije sinovi) – pripotuje v rajski tajski letoviški kompleks, v katerem kani preživeti nepozabne božične počitnice, toda ko skočijo v bazen, dobijo več vode, kot so je plačali, kajti obale indijskega oceana, s tajsko vred, pomendra apokaliptični cunami, ki jih začne divje premetavati, mučiti, trpinčiti, vrtinčiti, utapljati, terorizirati, žgati, rezati, sekati in strašiti, tako da izgledajo kot »nedolžni« turisti, s kakršnimi se običajno v grozljivkah poigravajo sadistični, cinični, sarkastični, kanibalski poltergajsti, frediji, jasoni in ledrfejsi.
-
Vietkongovec, ki hlini, da je duhovnik – serijski morilec, ki pobija serijske morilce – oboroženi, morilski, maščevalni kveker, ki terorizira morilca svoje hčerke – propadli igralec, ki ugrablja bogataške pse – sadistični gangster, ki hoče nazaj svojega ugrabljenega psa – in tako dalje.
-
Jack Reacher, posnet po bestselerju Leeja Childa, se začne tako kot Dirty Harry in mnoge slike iz Amerike, recimo Connecticuta: fantomski ostrostrelec v nekem ameriškem mestu postreli pet civilistov, toda za sabo pusti tako dolgo sled, da ga hitro dobijo.
-
Katastrofe so običajno posnete skozi oči odraslih, v Zvereh južne divjine, nadrealistični, vizualno izredno zgoščeni, že kar nasičeni, fantastično ozvočeni senzaciji, hipnotičnem produktu filmskega kombinata iz New Orleansa (Court 13), gverilskem eposu, ki izgleda tako, kot da bi skušalo Malickovo Drevo življenja panteistično dopolniti film Na sledi očetu, pa lahko katastrofo – smrt socialne države in ekonomskega reda – vidite skozi neprofitne oči otroka, 6-letne afroameriške deklice z imenom Hushpuppy (Quvenzhané Wallis), ki živi za protipoplavnim jezom, onstran »civilizacije«, hierarhije in modernosti, med piščanci in aligatorji, med mačjo hrano in smetmi, med mrtvimi in živimi, med porodi in pogrebi, med plastičnimi škornji in zrevoltirano slo po življenju, med bolnim očetom (Dwight Henry), ki plava v alkoholu, in materjo, ki je odplavala, v revnem, močvirnem, poplavljenem, zakotnem, slumovskem louisianskem naselju (Bathtub), multi-kulti »avtonomni coni«, nevidni skupnosti, distopični utopiji, ki jo je oblast izključila in nad katero se zgrinjajo katrinski hurikan, posledice taljenja polov, predzgodovinske pošasti in teror, apokaliptični znaki katastrofalnih časov, v katerih bi Batman, Superman in Spider-Man zboleli, Marx, Engels in Lenin pa reformulirali odgovor na vprašanje, kdo je danes subjekt revolucije.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Kultura | Film
1. Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tomas Alfredson): Zahod je postal tako grd.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Kultura | Film
Kako veste, da se bliža konec sveta? Ker so tako napovedali Maji? Inki? Šošoni? Ameriški pastorji? Ker se pola talita? Ker bogati nočejo več plačevati davkov? Ne, ampak zato, ker ljudje kupujejo živalske vrtove. Spomnite se le filma, ki že v naslovu ni puščal nobenega dvoma: Kupili smo živalski vrt. Ni kaj, živalski vrt je zelo priročen – ko se bliža sodni dan, nimaš časa, da bi po svetu lovil živali, ki jih boš vkrcal na svojo barko, Noetovo barko.
Iskanje brez piškotkov ni možno
