Torinski konj

Nemški filozof Friedrich Nietzsche je leta 1889 stopil na torinsko ulico in zagledal konjsko vprego – konj se ni hotel premakniti, zato ga je začel pohabljeni, enoroki kočijaž (János Derzsi), njegov gospodar, tolči in bičati. Nietzsche je planil proti vpregi, kričeč: Nehajte! Konja je celo objel, da bi ga zaščitil pred bičanjem. Potem je odšel domov, dva dni nemo ležal in končno dahnil: »Mati, znorel sem!«

Ted

Seth MacFarlane, režiser obešenjaške komedije Ted, je bil ena izmed tistih velikih »človeških zgodb« 11. septembra 2001. Zjutraj ob 7.45 bi moral iz Bostona odleteti v Los Angeles, toda potovalni agent mu je rekel, da bo letalo odletelo ob 8.15, tako da je prišel prepozno in letalo zamudil – moral je počakati na naslednje. Tisto, na katerega naj bi se izvirno vkrcal, so kakopak ugrabili teroristi in ga potem raztreščili ob severni stolp Svetovnega trgovinskega centra.

Če hočem žvižgati, žvižgam

Romunski filmi nam zdaj že nekaj let kažejo, da Romuni s prehodom v kapitalizem niso veliko pridobili – depresivno, represivno okolje je ostalo, le da jih ne tlači več komunizem, ampak kapitalizem.

Kuharski mojster

Tale francoska komedija – magnet za fane kuharskih oddaj in kuharskih Julij – gre skozi želodec tako gladko in lahkotno kot molekularna hrana. Premisa – dva chefa, Jean Reno in Michaël Youn, se prerivata za kulinarični koncept, ki naj bi prevladal v neki duržinski restavraciji – je kul, če seveda verjamete, da so francoske restavracije zaradi spremembe imidža voljne izgubiti eno Michelinovo zvezdico.

Histerija

Vsi tisti, ki nasprotujejo vsemu, kar bi osvobodilo ženske in jih rešilo odvisnosti od moških (umetna oploditev, liberalnejši družinski zakonik ipd.), so verjetno težko požrli legalizacijo vibratorjev, toda kriva je industrijska revolucija, ki je – v paketu s puritansko, antiseksualno, patriarhalno viktorijansko moralo – dr. Mortimerju Granvillu (Hugh Dancy) omogočila, da je z industrijsko obliko vaginalne masaže vse razočarane gospodinje, ki so se prej lahko zanašale le na »medicinske« stimulacije nekega drugega doktorja, odrešil »histerije«, tako da so monologi vagine postali nova, avtentična umetnost 20. stoletja. Toda tale britanska komedija ne bi bila romantična, če ne bi dala zamenjavi odnosov prednost pred zamenjavo moških z mašinami.

Vzpon Viteza teme

V koloradski Aurori, na premieri zadnjega – in obenem ultimativnega – Batmana, so gledalci doživeli ultimativno 3D izkušnjo: v dvorano je vstopil maskirani neznanec in začel streljati. Na slepo. Na polno. 12 mrtvih, več kot 50 ranjenih. Nekateri gledalci so menda ostali na svojih sedežih, misleč, da je to streljanje le del filma – in povsem možno je, da se je komu zazdelo, da je maskirani neznanec, 24-letni James Holmes, stopil s filmskega platna.

Mrha

Zdi se sicer neverjetno, toda Hollywood vztraja: leto 1987 je bilo mitsko. Magično. Leto 1987 je bilo neverjetno. Mrha se namreč dogaja leta 1987 – hja, tako kot film Rock za vse čase, ki ga vrtijo v sosednji dvorani.

V iskanju pravice

Zavijte z očmi: Nicolas Cage je tokrat učitelj. Še bolj zavijte: učitelj angleščine. Še bolj: učitelj angleščine, nor na Shakespearove sonete. Živi pa v New Orleansu – tam, kjer je živel v Pokvarjenem poročniku.

Neverjetni Spider-Man

Neverjetni Spider-Man ni niti nadaljevanje niti predzgodba Spider-Mana, ampak nov začetek Spider-Mana, alias reboot. Ja, resetiranje Spider-Mana.

Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi

Najprej zagledamo velemestni skyline, veduto modernega metropolisa, Buenos Airesa: nebotičnike, orjaške stavbe, masivne stanovanjske komplekse, neskončne fasade, steklena prostranstva.

Ledena doba 4: Celinski premiki

Zakaj je bila Ledena doba tak globalni hit? Zakaj je bila tak globalni hit tudi druga Ledena doba? Pa tretja? In zakaj bo gotovo globalni hit tudi četrta Ledena doba? Zakaj torej: zaradi vseh tistih predpotopnih in postpotopnih živalic ali zaradi samega potopa, ki ga uprizarja narava? Narava je v Ledenih dobah res glavna igralka, prava zvezdnica.

Medtem ko si spala

Če se tolažite, da medtem, ko spite, sanjate in da je to vse, kar se vam tedaj dogaja, potem si katalonskega psihotrilerja Medtem ko si spala, v katerem niti žrtev ne ve, da je žrtev, nikar ne poglejte. Če si ga boste, potem ne boste več zaspali. Ugotovili boste, da vas sanje ne le prebujajo v realnost, ampak vas tudi pred realnostjo ščitijo – pred realnostjo, ki je tako grozljiva, da o njej nočete ničesar vedeti.

Vroči Mike

V britanski komediji Do nazga ste imeli skupino brezposelnih moških, socialnih problemov, žrtev recesije, ki se prelevijo v slačifante a la Chippendales – to je edino delo, ki ga lahko dobijo. To je edini način, da preživijo.

Nujno ubijanje

Sredi leta 2005 je Amnesty International v slovitem poročilu o ameriškem ravnanju z zaporniki poudaril: »Zbirni center v Guantánamu je postal gulag naše dobe.« George W. Bush je panično dahnil: »To je absurdna obtožba!« Tudi obrambni minister Donald Rumsfeld je ponorel: »To je nezaslišano!« Kakšen gulag neki! Bušijem ni bilo jasno, kako lahko kdo Guantánamo primerja s stalinističnim lagerjem!

Rock za vse čase

Rock za vse čase je primer lahkega mjuzikla. Zelo lahkega. Pravzaprav prelahkega. Iskreno rečeno: najlažjega. Rock za vse čase je v resnici primer tako lahkega mjuzikla, da je čudno, da ga niso posneli v Sloveniji – saj veste, naši filmarji. Brez heca. Lahko bi ga. In to zlahka. Le dovolj globalnih hitov – kakih 20 ali 30 – bi morali kupiti. To je vse. Čisto vse. No, skoraj čisto vse.

Projekt: Otrok

Za razliko od Petletne zaroke, ki je komedija dolgega oddaljevanja, je Projekt: Otrok komedija dolgega približevanja. Situacija je klišejsko klasična: Julie (Jennifer Westfeldt) in Jason (Adam Scott) sta najboljša prijatelja. Saj veste – kot Sally in Harry. Zaročena, ne da bi to vedela.

Petletna zaroka

Petletna zaroka nima nobene zveze s tistim francoskim filmom, ampak bolj z dobro znano tendenco h’woodskih romantičnih komedij, ki si skušajo v imenu večje nepredvidljivosti in izvirnosti izmišljati čim bolj odbite in čim bolj za lase privlečene premise.

Fant s kolesom

Fant s kolesom, ki je na lanskem Cannesu dobil Grand Prix žirije, je film o fantu s kolesom. In fant, 11-letni Cyril (Thomas Doret), je obseden s tem kolesom, oklepa se ga, bori se zanj, kajti svet je poln tatov koles.

Cezar mora umreti

Vincent Price, kralj groze in terorja, največji intelektualec med pošastmi, je na začetku sedemdesetih – v kultnem britanskem šokerju Teater krvi – igral Edwarda Lionhearta, klasičnega šekspirjanskega igralca, ki je v svoji dolgi karieri preigral vse šekspirjanske negativce, a ima tisti nezgrešljivi občutek, da so ga kritiki v svojih recenzijah preskočili in posledično pokopali, zato – po vrnitvi od mrtvih – sklene, da se jim bo maščeval, jasno, brutalno, da ne rečem grizlijevsko, pač šekspirjansko. Lionheart, alias Levjesrčni, hoče funt njihovega mesa.

Na varnem

Jason Statham zagreši to, kar v Šundu zagreši Bruce Willis: v ringu ne pade. Ni boksar, ampak eks newyorški policaj, ki postane moderni gladiator – saj veste, fighter v kletki. Ruska mafija, menedžerka tega X športa in stavnic, je rezultat zrežirala, tako da bi moral Statham, po malem tudi moderni Faust, v ringu – okej, v kletki – pasti.

Glorija kurb

Michael Glawogger, sloviti avstrijski dokumentarist, ki je v dokumentarcu Smrt delavca prepotoval svet (Ukrajina, Indonezija, Nigerija, Pakistan, Kitajska), da bi pokazal, da kapitalizem le peščici ljudi omogoča, da živijo v 21. stoletju, medtem ko druge sili, da živijo v 19. stoletju (in da tudi delajo tako, kot se je delalo v 19. stoletju – stahanovsko, nečloveško, umazano), zdaj v dokumentarcu Glorija kurb, sklepnem delu njegove »globalizacijske trilogije«, prepotuje svet (Tajska, Mehika, Bangladeš), da bi pokazal, kako dobro je sodobni kapitalizem integriral prostitucijo, popolno metaforo izkoriščanja in zlorabljanja.

Prometej

V dvorani je bil kaos. Kot da bi jo zadel cunami. Publika je vreščala in lovila sapo, se agonično tresla in zvijala, se stiskala pod stole, si panično zakrivala oči in se umikala nazaj po dvorani. Vsi so hoteli biti čim dlje od platna. Nekateri so zbežali iz dvorane, drugi so špegali izza zavese, ki je dvorano ločevala od lobija, spet tretji so ječali: O, Jezus! Niso mogli verjeti svojim očem. Kakih 40 žensk se je zateklo na stranišče, kjer so bruhale. Ena izmed žensk je zvočnike prekrila z brisačo, da bi utišala neznosni zvok, ki se je trgal s platna. Nekomu je počila kost. Biljeter se je onezavestil. To, kar so videli, je bilo huje od tiste odžrte glave v Žrelu. Huje od tiste rotirajoče glave v Izganjalcu hudiča. In huje od tistih žaganj, sekanj in natikanj v Teksaškem pokolu z motorko.

Pupijeva dogodivščina

Pupijeva dogodivščina po malem izgleda kot nadaljevanje Reševanja malega Nema in po malem kot nadaljevanje Kraljestva morskega psa, toda to ni niti Pixar niti DreamWorks, kaj šele Disney ali Aardman, ampak Silver Ant? Silver Ant? Kaj je to? Pixarjev brat? Nov h’woodski animacijski studio? Ne, pač pa malezijski studio.

Sneguljčica in lovec

Ko izbruhne kriza, nastopi čas za pravljice, ki ljudi utrjujejo v veri, da je bilo prej bolje kot zdaj in da se je treba vrniti v tisti srečni, idilični, čarobni predkrizni čas, pri čemer kakopak vsi skupaj pozabijo, da krize ne bi bilo brez tistega srečnega, idiličnega, čarobnega predkriznega časa, da je bila torej sprožilka te mračne, mučne, depresivne krize prav tista slavljena predkrizna idila.

Alpe

Kriza je katastrofa, toda ima tudi dobre plati. Dobra plat krize so filmi. Samo pomislite: katera država je pin-up te krize? Točno, Grčija. Grčija je v hudi, mučni, apokaliptični krizi, ki naj bi jo povsem iztirila – v krizi, ki je tako huda, da bi iztirila stoletje.

Kaj pričakovati, ko pričakuješ?

E, tole pa je definitivno film za nasprotnike družinskega zakonika. Kaj je bila njihova mantra, veste: prvič, otrok mora imeti očeta in mater, in drugič, moški in ženska morata imeti otroka. Nerodno je le to, da živimo v tako kriznih in tako asocialnih časih, da mati in oče kmalu ne bosta več mogla imeti otroka.

Muharjenje v Jemnu

Škotom je kazalo zelo dobro – spomnite se le Trainspottinga. Ali pa Seana Conneryja, alias Jamesa Bonda, ki je postal strah in trepet diktatorjev, tiranov in despotov. Kaj se je zgodilo s Škoti? Zakaj ne ponorijo?

Možje v črnem III

Možje v črnem so bili leta 1997 vendarle praznik – bili so elegantni, lucidni, frivolni, duhoviti. Odvisni od specialnih efektov in zunajzemeljskih pošasti, toda obenem od njih povsem neodvisni.

Ločitev

Iranski kler, ki je alergičen na seks, kaj šele na ilegalni, prešuštni seks, si je izmislil kratkoročne, enourne zakonske zveze, da bi lahko moški nemoteno in legalno občevali s prostitutkami: moški in ženska se za eno uro poročita, po seksu pa se ločita. Vse je legalno.

Ulični ples 2

Ko gledate Ulični ples 2, nimate občutka, da je bil posnet v času hude finančne in gospodarske krize. Zdi se, kot da je bil posnet v času prosperitete, visoke gospodarske rasti – vsi namreč plešejo in rajajo in žgejo. Ne, nikoli ne bi pomislili, da je bil posnet v času krize, pa četudi je posnet v 3D tehniki.