Soundbreaker

Ko gledate slovenske fante (oh, in slovenske punce), ki vlečejo meh, imate občutek, da ga vlečejo tako, kot bi hoteli njihovi starši. Ali bolje rečeno: harmoniko igrajo tako, kot bi jo igrali njihovi starši. Ko igrajo, skušajo na vsak način ugajati svojim staršem, ne pa svoji generaciji. In pri tem hudo pretiravajo – kičasto pretiravajo. Njihova muzika za starše zveni kot muzika za vrtne palčke. A po drugi strani: ko igrajo za svoje starše, izgledajo kot vrtni palčki.

Izpovedi eko-terorista

Paul Watson, karizmatični vodja Sea Shepard Society, je po malem pirat, po malem anarhist, po malem aktivist, po malem križar, po malem biocentrični okoljevarstvenik, po malem vegi, po malem pozerski fundamentalist, po malem medijski narcis. Z eno besedo: eko-terorist.

Najsrečnejše dekle na svetu

Romuni so odločno zrušili komunizem – morda celo najbolj odločno, navsezadnje, svojo odločnost so poantirali z naglo eksekucijo zakoncev Ceausescu. Sprejeli so kapitalizem, ki pa jih zdaj vse bolj spominja na komunizem, na enoumje, na diktaturo.

Pobalinka

Francoska Pobalinka stopa sicer po terenu, po katerem so stopali že mnogi filmi (Alfred Nobbs, Igra solz, Fantje ne jočejo, M. Butterfly, Moje življenje v rožnatem), toda svoje premise – Laure (Zoé Héran), desetletno deklico z nasmehom Mone Lize, ki se nekega lenobnega poletja z družino preseli v novo mesto in novo okolje, zamenjajo za fanta – ne prepusti vrtiljaku senzacij ali pa sentimentalizma, ampak jo pusti tam, kjer jo najde: v otroškem svetu, v katerem je vse vedno zelo zares.

Diktator

Sacha Baron Cohen je Sacha Baron Cohen. Enkrat se pretvarja, da je Ali G., drugič, da je Borat, tretjič, da je Brüno.

Jekleno nebo

Nič, le opozorilo, da Jekleno nebo – Laibachkunst kot vesoljska opera – zdaj prihaja tudi na redni program. Dodam lahko le še to: Maščevalcem, paketu elitnih superjunakov, bo vedno manjkal James Washington (Christopher Kirby), prvi temnopolti Američan na Luni – zlahka bi vskočil namesto Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), »sedmega samuraja«.

21 Jump Street: Mladenič v modrem

V času, ko so TV serije pogosto boljše od filmov, filmi, posneti po TV serijah, vedno tvegajo posmeh, toda filmu 21 Jump Street: Mladenič v modrem ni treba zardevati niti pred TV serijami, ki jih snemajo danes, niti pred TV serijo, po kateri je posnet in ki je – ob koncu osemdesetih – lansirala, da ne rečem katapultirala Johnnyja Deppa, jasno, v vlogi policaja, vedno pripravljenega na infiltracijo, magari v srednjo šolo.

Prijatelja

Prijatelja ste že videli. Večkrat. Pa ni rimejk. Zgodba o dveh popolnih neznancih, ki prihajata iz socialno, razredno, kulturno in rasno povsem različnih svetov, ki se spričo absurdnih okoliščin združita in ki se potem – navkljub prepadu in množici osebnih problemov – sprijateljita, je namreč skoraj tako stara kot film.

Temne sence

Tim Burton ljubi svet, ki stoji na glavi. Bolj ko stoji na glavi, bolj je pri sebi. Boljših nog od glave nima. In seveda: bolje mu ne bo nikoli. Burtonovi filmi – vse tja od Batmana do Alice v čudežni deželi, od Brezglavega jezdeca do Sweeneya Todda, od Edwarda Škarjerokega do Mrtve neveste – so glorifikacije sveta, v katerem je to, da si drugačen, prednost, ne pa hiba, presežek, ne pa primankljaj, bonus, ne pa malus.

Maščevalci

Ste videli superjunaški film Prvi maščevalec – Stotnik Amerika? Ste videli Iron Mana? Pa Hulka? In Thora? Če jih niste, nič hudega – to so bili le predfilmi za Maščevalce, le napovedniki superjunaške epopeje popa, stripovskega Woodstocka, ali bolje rečeno, stripovskega Band Aida.

Moj teden z Marilyn

Se še spomnite romantične komedije Notting Hill, v kateri naivni londonski nobody preživi teden z največjo filmsko zvezdo na svetu? No, ta fantazija se zdaj preseli v film Moj teden z Marilyn, le da je posnet po resnični zgodbi, ali bolje rečeno, po dnevniku Colina Clarka, ki je leta 1956 naivni londonski nobody. Ker pa se skuša na vsak način prebiti v filmski biznis, kot deklica-za-vse pristane v produkcijski hiši Laurenca Oliviera, ki ravno tedaj snema Princa in plesalko, svojo romantično komedijo z Marilyn Monroe. Olivier (Kenneth Branagh), igralec, ki hoče postati filmska zvezda, sreča Marilyn (Michelle Williams), filmsko zvezdo, ki hoče postati igralka, toda ta igra moči Marilynkino agonijo – njeno depresivnost, njeno negotovost, njeno nespečnost, njeno izgubljenost, njene strahove, njeno tesnobo – tako stopnjuje, da dobi Colin (Eddie Redmayne) – »tretji asistent režiserja,« njen novi zaupnik, zaščitnik, tešitelj, sprehajalec, soplavalec in rešitelj – občutek, da je največja filmska zvezda na svetu čakala prav njega, da sta torej sorodni duši in da sta si nekako usojena. Kar je seveda tipična fanovska fantazija: fan namreč vedno skrivaj verjame, da je med njim in zvezdo nekaj več, da bi ji lahko pomagal, da bi jo lahko osrečil, da bi bila lahko prijatelja, celo ljubimca. Olivier, veliki perfekcionist, ki je najprej upal, da ga bo Marilyn pomladila, in ki potem v njenem sijaju zagleda le odsev svoje lastne neadekvatnosti, dvomi, da je Marilyn Monroe nekdo, ki ga je treba reševati, še toliko bolj, ker Marilyn, ki je ustvarila množico Colinov, bolj potrebuje tablete in Metodo kot Colina. To, kar je predstavljala, pa je itak težko – celo nemogoče – igrati. Marilyn ni le igrala, da ne igra, ampak res ni igrala.

Zrcalce, zrcalce

Tole reciklažo Sneguljčice in sedmih palčkov, v kateri zlobno kraljico igra Julia Roberts, deviško Sneguljčico – izgnano princeso – pa Lily Collins (hči Phila Collinsa), je režiral Tarsem Singh (Nesmrtni), ki ima sicer oko za kostume, scenografijo, dekor in vizualni pomp, toda artificielnost je tako težka in moreča, da Sneguljčico povsem zaduši (podobno kot je v Rdeči kapici zadušila ono drugo devico), medtem ko jo palčki – po novem ne več rudarji, ampak gozdni banditi – kanalizirajo skozi Robina Hooda, še toliko bolj, ker kraljica s svojim dekadentnim trošenjem, svojim hedonističnim zadolževanjem, svojim bankrotom ter svojim izkoriščanjem in zastraševanjem revnega, obupanega, razcapanega proletariata (»99%«), ki prileti iz Dickensovih Težkih časov, spominja na elitni »1%,« le da pri vsem skupaj ni jasno, zakaj bi bilo bolje, če kraljestvo dobi tisti »1%,« ki ga uteleša – do bogastva »dedno« in »genetsko« upravičena – Sneguljčica.

Projekt X

Trije gimnazijci, ki so tudi prijatelji in sošolci, imajo občutek, da niso dovolj kul. In ker bi bili radi kul, priredijo hausbal. Povabijo le nekaj deset sošolcev, ne ravno prepričani, da se bo sploh kdo prikazal (res niso kul), toda potem pride nekaj tisoč ljudi, ki poskrbijo, da se njihova mala topless fantazija, verjetno podžgana s filmi Nora hiša, Pri pujsu, Ameriška pita, Superhudo in Prekrokana noč (ne pa toliko s Ferrerijevo Veliko požrtijo), prelevi v armagedonski Jackass, saj vse, ki se zberejo, žene neizmerna sla po uničevanju, kaosu, anarhiji, požiganju in izzivanju statusa quo, tako da imate na koncu le eno vprašanje: zakaj svoje ekstatične sle ne premaknejo pred Wall Street? Je pa res, da se med protestniki s svojo homofobijo in svojim seksizmom ne bi ravno prebili.

Imamo papeža

Papež umre. Svet plane v silovit plač. Kardinali se zaprejo – izvoliti morajo novega papeža. In kmalu ga res izvolijo – novi papež postane kardinal Melville (Michel Piccoli), ki pa je ob izvolitvi šokiran. Ni pričakoval, da bo kdaj papež. Niti to ni hotel biti. Še v sanjah ne.

Koča v gozdu

Pet hormonskih najstnikov si za vikend omisli kočo, v kateri naj bi do nezavesti žurirali, noreli, pili, pohali in – če bo le mogoče – seksali. Tipično. Med njimi najdete vse običajne osumljence – mrho, športnika, šolarja, kretena in devico. Tipično. Ker grešijo, jih čaka brutalna kazen – pokol. Tipično. In seveda: kako bodo umrli, ni odvisno od njih. Tipično. Ali bolje rečeno: tipična premisa slasherjev.

Jekleno nebo

Jekleno nebo je bilo hit, še preden so ga posneli. Še preden so ga posneli, pa je bilo tudi kult. Kultnega filma ne moreš posneti, ali natančneje, ne moreš reči: zdaj bom pa posnel kultni film! Kultni film namreč ni žanr, kot je to romantična komedija, akcijski film ali pa grozljivka.

Talisman

Talisman sporoča: vojne so dobre. Če ne bi bilo vojne, ne bi bilo velike ljubezni. Hujša ko je vojna, večje ljubezenske zgodbe se rojevajo. Ali natančneje: če ne bi bilo iraške vojne, če torej Američani ne bi napadli in okupirali Iraka, potem Logan (Zac Efron), ameriški vojak, ne bi nikoli srečal Beth (Taylor Schilling), ljubezni svojega življenja. Toda ne sreča je v Iraku, ampak v Ameriki. Ko je namreč v Iraku, sredi akcije, zagleda fotografijo, ki leži na tleh – pobere jo, kmalu zatem pa mesto, na katerem je malo prej stal, zadene raketa.

Viharni vrh

Kaj nas običajno najbolj moti pri ekranizacijah starih literarnih klasik, še zlasti tistih, ki so v svojem času – pač tedaj, ko so nastale – publiko stresle, šokirale, celo škandalizirale? To, da niso zveste originalu, da se obnašajo preveč svojevoljno? Ne. Drži, to morda moti puriste, toda puriste moti že samo dejstvo, da so staro literarno klasiko sploh ekranizirali, češ literatura lahko povsem dobro shaja brez filma, ki literarni mojstrovini itak nima kaj dodati, ampak jo kvečjemu pokvari.

Bojna ladja

V Transformerjih je treba rešiti svet – saj veste, pred transformerji, bazično igračami, ki jih izdeluje ameriško podjetje Hasbro. Kar vas pripelje do vprašanja: je treba ta svet res tako nujno rešiti? Le zakaj bi bilo treba rešiti svet, ki je ustvarjen po podobi igrač? Nič drugače ni v sci-fi spektaklu Bojna ladja, v katerem Pearl Harbor, Ameriko in s tem svet napadejo zlonosni, destruktivni, apokaliptični vesoljci, ki čas in prostor prepotujejo v plovilih, na las podobnih transformerjem.

Sol življenja

Gotovo ste videli kako izmed verzij Nevidnega človeka, saj veste, grozljivko o tipu, ki s pomočjo tajnega znanstvenega eksperimenta postane neviden. Kar je kul – zdaj lahko mirno otipava ženske. Nihče mu nič ne more. Počne lahko, kar se mu zljubi. Ta, ki je neviden, ima velike prednosti.

Eksotični Hotel Marigold

Ko se Američani upokojijo, se preselijo na Florido. Zaradi tople klime – in zaradi nizkih davkov. Na Floridi je življenje poceni. In kam se preselijo Britanci, ko se upokojijo? V Slovenijo? Ne, ampak v Indijo, svojo nekdanjo kolonijo.

Albert Nobbs

Skrivnost Igre solz poznate: ona je on! V Albertu Nobbsu je ravno nasprotno: on je ona! Ne brez razloga: film, posnet po stari noveli, ki so jo leta 1982 prelevili v off-broadwaysko predstavo, v kateri je briljirala Glenn Close, se dogaja v 19. stoletju na Irskem. To je bil čas, ko so ženske veljale za drugorazredna bitja, tako da na kake silne karierne in socialne priložnosti niso mogle računati.

Ameriška pita – Obletnica

Do vulgarnosti ste lahko zadržani, toda nič ni bolj kompleksnega od vulgarnosti. Še več: nič ni bolj nostalgičnega od vulgarnosti. In obratno: nič ni bolj vulgarnega od nostalgije. Vulgarnost, ki velja za nekaj nizkega, in nostalgija, ki velja za nekaj visokega, sta si bližje, kot mislite.

Titanik 3D

Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba sodobnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dvajsetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.

Bes titanov

Bes titanov, nadaljevanje Spopada titanov, je film za otroke, ki tudi izgleda tako, kot da so ga posneli otroci. Saj veste, otroci se razdelijo – eni so partizani, drugi pa Nemci. Ali pa: eni so kavboji, drugi pa Indijanci. Brez razloga. Toda razdelijo se. Če ne ni igre.

Arheo

Upajmo, da superminister Žiga Turk tega slovenskega filma ne bo videl, saj bi se mu lahko zdel kot izpolnitev prerokb o slovenski kulturi, ki da je nenamenska in sama sebi namen. Je pa res, da je to ljudski film, vseslovenski praznik – v Arheu bi lahko namreč igral vsak Slovenec, tudi Turk. Ker mu ne bi bilo treba govoriti.

Igre lakote – Arena smrti

Deklici odrežejo jezik, deček dobi nož v hrbet, deklico prestreli puščica, dečku presekajo vrat, deklici zmečkajo glavo, dečka raztrgajo genetsko spremenjeni volkovi in tako dalje – otroci serijsko umirajo v Areni, toda trupla hitro odstranijo, da jih ne bi kdo pojedel. Kajti distopični svet, v katerem se dogajajo Igre lakote, kliče po kanibalizmu.

Lorax

Lorax je orjaški globalni hit, animirani 3D spektakel, posnet po enem izmed mnogih bestsellerjev dr. Seussa (Theodor Geisel), priljubljenega pisca otroške literature (Grinch), toda na svoje veliko presenečenje boste ugotovili, da srce tega blockbusterja ni na strani kapitalizma, ali bolje rečeno – Lorax se ne strinja s kapitalizmom. Zakaj ne? Ker so efekti kapitalizma pogubni.

Pogovoriti se morava o Kevinu

Film Pogovoriti se morava o Kevinu, posnet po romanu Lionela Shriverja, je film o pokolu – o tipičnem ameriškem pokolu. A la Columbine. Srednješolec pobije srednješolce, svoje sošolce. Kar tako. Kar na lepem. Kar naenkrat. Brez razloga – nerazumljivo in nedoumljivo.

Odklop

George (Paul Rudd) in Linda (Jennifer Aniston) sta newyorški par, ki živi pod pezo kapitalizma – živita stresno in hitro, stalno sta v pogonu, iz ljubezni do svojega poklica se ugonabljata, stalno dokazujeta svojo konkurenčnost in dodano vrednost, ko prideta domov, pa sta tako izčrpana, da med seksom zaspita.