Marčeve ide

Če ste opazovali slovensko predvolilno kampanjo in povolilno licitacijo, ki je itak izgledala kot nadaljevanje predvolilne kampanje, potem ste videli politično korupcijo, zvijanje demokracije, manipuliranje, šikaniranje in izsiljevanje, dvojne in trojne igre, umazane trike, igre moči, zakulisne kupčije, taktiziranje, nenačelnost, oportunizem, egoizem in cinizem. Ironija je v tem, da so vsi ti politiki obljubljali, da vam bodo izboljšali življenje – in seveda, da bodo spremenili svet. Ironija je precej hujša, če se niste vprašali: ali lahko kateri izmed teh politikov izboljša naša življenja?

Sneg na Kilimandžaru

V filme se je spet vrnil razredni boj. A da se razumemo: boj med razredi, ne pa boj med pripadniki istega razreda. Tega razrednega boja je bilo v filmih vedno dovolj – pripadniki istega razreda so bili drug drugemu pes. Zdaj pa so pripadniki istega razreda končno spregledali, da so izkoriščani in da jih izkoriščajo drugi, višji razredi. Problem so višji razredi, ne pa pripadniki tvojega razreda. Kar seveda pomeni, da junaki odkrivajo razredno zavest – in razredno solidarnost.

Obuti maček

Ko ste že mislili (in upali), da je DreamWorks izčrpal serijo o Shreku, jo izcuzal in odpisal, je iz nje skočil Obuti maček, mušketirski lik, ki je – z glasom Antonia Banderasa – debitiral v Shreku 2. Obuti maček je namreč sequel serije o Shreku in obenem prequel, saj nas odpelje v sirotišnico, v kateri je zrasel Obuti maček, ki ga obtožijo zločina, s katerim pa dejansko nima nobene zveze, tako da zdaj, v »sedanjosti«, še vedno išče načine, da bi dokazal svojo nedolžnost in rešil svoj ugled, kar ga pripelje v situacije, v katerih se je nekoč znašel Banderas, bodisi v Zorroju ali Desperadu.

Tihotapci

Islandci so pred štirimi leti posneli akcijski triler Reykjavik-Rotterdam, v katerem nekdanjega tihotapca, ki se posveti družinskemu življenju, potegnejo nazaj v tihotapsko shemo – hja, na last job. Akcijski triler? Islandci? Mar jih ni skoraj sedemkrat manj kot Slovencev? Koscenarist te žanrske delikatese je bil Arnaldur Indriðason, islandski pisec kriminalk, eden izmed kraljev sodobnih »skandinavk«, prevajan v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino.

Izlet

Slovenci so svetovni popotniki, ekstremni športniki, maratonci, alpinisti, sprehajalci, pohodniki – gibalci. Komaj čakajo, da se premaknejo. Toda slovenski filmi so vedno tako statični, tako negibni, tako mrtvi. Vedno so tudi bili. Vedno so komaj čakali, da se ne premaknejo. Gibanje so slabo prenašali, če ne že kar sovražili.

Angleška pita

Grčija morda ni seksi, toda štirim deviškim tinejdžerjem iz južne Anglije, ki se utapljajo v dolgčasu in neuslišanosti, že na daleč diši po seksu, zabavi, pijači, seksu, zabavi, pijači, seksu. In še enkrat seksu. Grčija je orgija! Dekadenca! Superhudo! Mental! Vukojebina, v kateri živijo, je eno samo poniževanje – sošolke jih nočejo, starši jih žalijo. Ne le da izgledajo kot najslabši možni izgovor za »boy band« – taki, kot so oni, običajno v slasherjih končajo med prvimi žrtvami maskiranega psihopata. Čas je, da spokajo v Grčijo, toda ko pridejo tja, pristanejo v apartmaju, ki izgleda kot dopolnilo tistega »najslabšega stranišča na Škotskem«, o katerem je pel Trainspotting, in kot parodija stereotipov o grški stvarnosti – vse je razsuto, postano, dotrajano.

Le Havre

Če ste videli Sekula-Burchev dokumentarec Pozabljeni prostor, potem veste, da so kontejnerji motorji globalizacije, motorji neoliberalnega kapitalizma: kontejnerji so znižali vse stroške, tudi stroške delovne sile, s čimer so jo zlagoma povsem razvrednotili in deklasirali. Kontejnerji, pošastni simboli kapitalistične učinkovitosti, racionalnosti, ekonomičnosti in reda, so ustvarili nered in socialne katastrofe – svet so destabilizirali. Množice deklasirancev, ki se zgrinjajo v favele in slume, in množice beguncev, ki se tihotapijo na Zahod, so žrtve kontejnerjev.

Ženske iz šestega nadstropja

Film Ženske iz šestega nadstropja, postavljen v leto 1962, je razredna farsa, ki pa je tako mehka, fantazijska in ziheraška, da misli, da ima rob – kot da bi se ustrašila svoje lastne premise, ostane na varni strani razredne napetosti. Napetosti so tu le seksualne. Jean-Louis Joubert (Fabrice Luchini), premožni borzni posrednik, tipični pariški buržuj in družinski človek, na lepem odkrije diskretni šarm šestih španskih služkinj, ki živijo nad njim. Vsaka ima svojo žalostno zgodbo, vse so slabo plačane, vse so v Francijo prebegnile pred Francovim režimom, vse so temperamentne, poskočne, optimistične, tople in nesebične, polne življenja, čudno žive in vitalne – María (Natalia Verbeke) je celo tako lepa, mlada in seksi (chica jamon!), da ga začne vidno vzburjati. Flamenco! Ja, Jean-Louis, še malo prej ves zapet, rigiden in mrtev, čudežno oživi. Naloga delavskega razreda je, da zabava in osrečuje oligarhijo – da ji torej vrača elan in joie de vivre.

Jack & Jill

Al Pacino na koncu reče: »To sežgi! Tega ne sme nihče videti! Uniči vse kopije!« S tem meri sicer na reklamo, ki jo posnamejo v filmu Jack & Jill, toda lahko bi meril tudi na sam film. Tega res ne bi smel nihče videti. Adam Sandler je verjetno poklical Pacina: »Hej, Al, imam genialno idejo. Filmu bo naslov Jack in Jill. Trik je v tem, da bom oboje jaz – Jack in Jill!« Moški in ženska? »Točno, jaz bom Jack in njegova dvojčica, Jill.« A, kul – ljudje bodo za ceno ene vstopnice dobili dva Adama Sandlerja. In kaj bom jaz? »Ti boš Al Pacino.« Bom igral samega sebe? »Tako je! Drugi so že pristali.« Kdo? »John McEnroe, Shaquille O’Neal, Johnny Depp. Naj nadaljujem?« Kje je Tom Cruise? »Nadomešča ga Katie Holmes.« In kaj bom počel? »Zatreskal se boš vame.« V Jacka? »Ne, v Jill.« Okej, potem pa pridem. Ko boste to videli, si boste rekli: je to res ali le sanjam? Sandler in Pacino sta očitno mislila, da o tem sanjate.

Kuhati zgodovino

Ljubezen gre skozi želodec – tako je naslov popularnega kuharskega šova zakoncev Novak. Naslov češkega dokumentarca Kuhati zgodovino, v katerem vojaški chefi razkrivajo recepte, s katerimi so nahranili vojske (od Hitlerjeve do Titove), pa bi se lahko povsem mirno glasil: Vojna gre skozi želodec.

Muppetki

Ker živimo v času rebootov, so na vrsto za reboot prišli tudi Muppetki, lutkasti junaki varietejskega Muppet šova, globalnega TV hita, ki ima kontrakulturne korenine – Muppetki, ki jih je kreiral Jim Henson, so namreč prvič zablesteli v TV seriji Sesame Street, ki je vzletela leta 1969 in ki je bila produkt flower-power filozofije: otroke je mojstrila v strpnosti in altruizmu, nematerializmu in nenasilju, spoštovanju drugačnih in raznolikosti ter ljubezni do okolja. Konservativci so serijo odkrito prezirali in obenem svarili pred njenimi škodljivimi vplivi, toda raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki serijo gledajo, v šoli boljše ocene od otrok, ki serije ne gledajo.

Parada

Ker so gejevske parade ponosa v Srbiji tabu, potemtakem nekaj nezaželenega, nepriporočljivega, prepovedanega in tako rekoč smrtno nevarnega, je Srdjan Dragojević, režiser filmov Mi nismo angeli, Rane in Lepe vasi lepo gorijo, sklenil, da priredi svojo parado ponosa – Parado, v kateri gejevski aktivisti ne morejo dobiti policijske zaščite za parado ponosa, pa jim potem na pomoč priskoči Limun (Nikola Kojo), junak balkanskih vojn, vojni kriminalec in povojni dobičkar, nacionalist, šovinist in patriot.

Sherlock Holmes: Igra senc

Igra senc – nadaljevanje Sherlocka Holmesa, ki je najslovitejšega rezidenta londonskega Baker Streeta prelevil v bondovskega kung-fu die-hardista – ve, kdaj se dogaja (leta 1891), obenem pa se tudi zelo dobro zaveda, kdaj je bila posneta in kdaj se bo tržila: v času vojn, terorja, džihadizma, bombnih atentatov, globalnih napetosti in anarhističnih »groženj«.

Alvin in veverički 3

Že tretjič nas skušajo prepričati, da so veverice, ki piskajoče, cvileče pojejo, blazno kul – da je torej piskanje isto kot šarm. Rekli boste: naj že izginejo na kak samotni otok! In natanko to se zgodi: Alvin in veverički namreč – jasno, v družbi Jasona Leeja in Chipettes – po krajšem križarjenju obtičijo na samotnem otoku, kjer potem piskajo vse štikle, ki se rimajo na Survivor in Bad Romance. Vidite, izgon na samotni otok ne zadošča. Sporočilo Alvina in veveričk 3, napol animiranega filma, je tako kot sporočilo večine animiranih filmov: bodi to, kar si! In čas bi že bil, da veverice postanejo to, kar so – da torej nehajo peti. In piskati. Veverice ne pojejo, ne.

Dekle z zmajskim tatujem

Če ste se pred nekaj leti vozili po Italiji, ste na vsakem vogalu zagledali skladovnice Larssonove trilogije Millenium. Na črpalkah so imeli skladovnice ponavadi kar na treh koncih. Potem je vse to bušnilo tudi k nam. Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Vmes so trilogijo, ki je postala globalni bestseller, ne, superseller, ekranizirali, lokacije, na katerih se dogaja, pa so prelevili v romarske točke in tematske parke, da ne govorimo o biografijah Stiega Larssona, ki se množijo kot spletne teorije zarote.

Vratar Liverpoola

Otroci živijo v svojem svetu, toda: je to demokracija ali diktatura? Norveški Vratar Liverpoola, tipični „mladinski“ film, ne pušča nobenega dvoma: otroci živijo v diktaturi. Mali, nerodni, sramežljivi, feminilni (Jo Ask von der Hagen), ki se skuša - tako kot vsi njegovi vrstniki - dokopati do magične sličice vratarja Liverpoola, se počuti kot disident: stalno je namreč izpostavljen šolskim grobijanom, ki jim mora delati domače naloge, učiteljem, ki mu težijo, in nogometnemu trenerju, ki ga hoče preleviti v vratarja, tako da se mu po glavi nenehno motajo „črni“ scenariji - hude reči, ki se mu bodo zgodile, če bo naredil kaj narobe. V enem scenariju ga živega pokopljejo, v drugem ga zaprejo, v tretjem se njegova mama zapije, v četrtem ga hospitalizirajo. „Še dobro, da je Norveška socialna država,“ dahne, ko - tako kot vsi disidenti - sanja o svobodi.

Silvestrovo v New Yorku

Silvestrovo v New Yorku je sezonski all-star puding, v katerem se srečujejo Halle Berry, Jessica Biel, Jon Bon Jovi, Abigail Breslin, Ludacris, Robert De Niro, Josh Duhamel, Zac Efron, Katherine Heigl, Ashton Kutcher, Sara Jessica Parker, Michelle Pfeiffer in Hilary Swank, ki se delajo, da so osamljeni, žalostni, potrti, nesrečni, prikrajšani, podcenjeni, podplačani in podzaposleni, a obenem dobri, pošteni, iskreni, bistri, pametni, sanjski, popolni.

Misija nemogoče - Protokol duh

Protokol duh, četrti del Misije nemogoče, se začne z ruskim 11. septembrom - z razstrelitvijo Kremlja, ki jo podtaknejo Ethanu Huntu (Tom Cruise) in njegovi ekipi. Hunt ni razstrelil Kremlja, toda bil je tam, tako da se znajde na begu, ki je obenem že tudi misija - lov na Hendricksa (Michael Nyqvist), švedskega „norca“, ki hoče začeti atomsko vojno.

Melanholija

Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi - Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno - tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš.

Arthur Božiček

Arthur Božiček, ekscentrična božična animacija studia Aardman (Kokoške na begu, Wallace & Gromit itd.), ponuja odgovor na božično vprašanje št. 1, ki je tako večno kot Božič: kako uspe eni osebi - pač Božičku - v eni sami noči razdeliti toliko daril? Zelo preprosto: dostava daril je izpeljana kot zelo precizna, do zadnjega detajla načrtovana, totalno koordinirana vojaška operacija, kot popolni blitzkrieg, ki vključuje high-tech plovila in armade jelenov.

Gospodinja

Catherine Deneuve - vedno jo je lepo videti. In tako pravijo tudi filmi, v katerih nastopa: mar ne, kako lepo jo je videti? Filmi se zadovoljijo z njo. In v tem je problem: ko dobijo Catherine Deneuve, mislijo, da so s tem že vse naredili in da lahko potem prešaltajo na avtopilota.

Govorilnica

Gotovo se spomnite anekdote o fantu, ki v Bagdadu sreča Smrt, kar ga tako prestraši, da jadrno zbeži v Samaro. Smrt je začudena, da ga je srečala v Bagdadu - z njim je namreč dogovorjena v Samari! Alžirsko-švicarska Govorilnica, ki je najbolj navdušila publiko festivala Kino Otok, je film o švicarskem parčku, ki ne ve, da je Usoda z njim dogovorjena v Taru, sredi saharske puščave.

Služkinje

Film Služkinje, velik hit, posnet po velikem bestsellerju Kathryn Stockett (Margaret Mitchell „postrasne“ Amerike), se dogaja na začetku šestdesetih let, v Jacksonu (Mississippi), na globokem, povsem tipičnem ameriškem jugu. Gibanje za državljanske pravice se sicer že prebuja, toda ne v Jacksonu, ampak drugod, na severu, vzhodu in zahodu - v Mississippiju je še vse po starem. Družba je brutalno segregirana, črnci živijo v svojem podrejenem svetu, belci pa v svojem vzvišenem, superiornem svetu. Belci so gospodarji, črnci pa služabniki - in kakopak služkinje.

Zmagovalec

Bejzbolsko moštvo Oaklanda, ki ga je menedžiral Billy Beane, je leta 2002 dobilo rekordnih 20 tekem zapored, kar ni bil le prevrat, ampak čudež, pa četudi je potem v playoffu izpadlo. Moštvo Oaklanda je imelo namreč daleč najnižji budžet in najnižji motiv v prvi ligi, toda Beane je zgrabil računalnik in s pomočjo nekega genija statistike moštvo dobesedno sprogramiral - zapletene statistične formule, alegorija nevidne roke trga, so pokazale, kakšne igralce potrebuje. In jih je dobil.

Traktor, ljubezen in rock’n’roll

Film Traktor, ljubezen in rock’n’roll se dogaja pred mnogimi, davnimi leti na skrajnem severovzhodu Jugoslavije, nekje v Prekmurju, hja, v globokem socializmu, ko je na stenah visel še portret Tita, ko so vsi sanjarili o selitvi v Švico, ko so se rolale vinilke, ko je bilo še dovoljeno kajenje v gostilnah, ko so imeli ceniki v gostilnah le nekaj rubrik in ko je bil Srečko Katanec še prodajalec v mali, zakotni, narečni trgovini z elektromaterialom - nekaj takega kot Davor Janjić v Sladkih sanjah.

Le kako ji to uspe?!

Le kako Sari Jessici Parker to uspe?! Kaj ji uspe? To, da je hkrati mati, žena in poslovna ženska. Jasno, to je vprašanje le zato, ker jo igra Sarah Jessica Parker - in ker jo igra Sarah Jessica Parker, ji to uspeva. Toda to ji uspeva tudi zato, ker ima veliko denarja - dela namreč pri bostonskem finančnem skladu. Ha. Vprašanje je očitno le retorično. Da bi bilo bolj realno, najdejo oviro - Parkerjeva mora po novem vsak teden na službeno pot v New York. To kakopak legitimira vprašanje, le kako ji to uspe, obenem pa nam telefonira: kaj ne vidite, da ji to uspeva zato, ker ima podporo in ker jo vsi razumejo. Vsi - mož, otroka, prijateljica, kolegice. Toda vprašanje ni, kako njej to uspeva, ampak: kako to uspeva njeni kolegici? Njena kolegica je namreč samska. Je pa res, da ji verjetno uspeva prav zato, ker je mati in poslovna ženska, ne pa tudi žena.

Vesele nogice 2

George Miller, ki je prvi del svoje kariere posvetil seriji o Mad Maxu, drugega pa seriji o pujsu z imenom Babe, je očitno sklenil, da bo zimski del svojega življenja posvetil plešočim pingvinom, ki na Antarktiki uprizarjajo svoj Riverdance. Plešejo in plešejo - na coverje hitov. Pingvin brez črednega nagona - Erik, ki ne zna plesati - išče svoj talent, toda talent, ki kaj velja, je le talent, ki bi vso to maso pingvinov rešil pred apokaliptično talitvijo južnega pola. Miller, že od nekdaj apokaliptik, sporoča: če bomo uničili klimo, bomo kot ti pingvini - v ledeni dobi bomo tesnobno stali skupaj in plesali na stare coverje.

Somrak saga: Jutranja zarja 1. del

Saga o Somraku je do sedaj naredila vse, da se Bella (Kristen Stewart) in Edward (Robert Pattinson) ne bi dala dol, izmislila si je 101 način, kako preprečiti najstniški seks, nizala je razloge, zakaj morajo najstniki spolno abstinirati. Glavni razlog je bil: ona je človeško bitje - on je vampir! To ne gre! In to so počeli smrtno resno. Brez distance, brez samoironije. Agonično. Ne da bi bušnili v smeh. Zdaj, v prvem delu Jutranje zarje (finale - podobno kot pri Potterju - šele sledi), pa se Bella in Ed poročita. In poroka traja in traja (le malo manj kot v Botru), tako da se že ustrašite, da se spet ne bosta dala dol - da bosta zaradi utrudljivosti poroke preprosto padla dol. Poroka je seks. Še več: poroka je boljša od seksa. Toda ne: odpotujeta na eksotični otok, kjer se potem deflorirata. Bella tudi takoj zanosi. Fetus je moten, ogroža njeno življenje, pa še po hitrem postopku hoče ven: kaj torej - splav? Ne, pravi Bella, ne pride v poštev. In kar je komično: vse to počnejo smrtno resno, tako predvidljivo smrtno resno, da je farsa Vampires Suck to že kar vnaprej parodirala. Tragično: Bella ima možnost izbire, toda pod pogojem, da pravilno izbere. Vedno lahko izbere le to, kar mora izbrati. Somrak se dogaja v svetu, v katerem svobodna izbira pomeni le še odsotnost alternativ.

Poslednja postaja

Lev Tolstoj je bil tako bogat, da ga je bilo sram, toda če bi živel danes, bi z veseljem podprl protestnike, ki so okupirali Wall Street. Tolstoj je bil namreč proti privatni lastnini. Če bi živel danes, bi se včlanil v piratsko stranko - nič ne bi imel proti piratizaciji filmov, TV serij in e-knjig, še najmanj svojih. Tolstoj je bil namreč proti avtorskim pravicam. V Poslednji postaji, v kateri ga igra Christopher Plummer, se v njegovo življenje vključimo, ko počasi že ugaša in ko skuša spremeniti svojo oporoko, jasno, ob negodovanju svoje žene Sofije (Helen Mirren), ki ji ni ravno do tega, da bi njegovi globalni bestsellerji pristali v javni domeni, tako da sama od sadov njegovega dela - in od svojega minulega dela, saj mu je vsa ta leta stala ob strani, skrbela zanj, mu rojevala otroke (13!) in ustvarjala pogoje za pisanje mojstrovin ipd. - potem ne bi ničesar imela. „Tolstojevci“, utopistični anarhisti, mu celo podtaknejo tajnika (James McAvoy), de facto špiclja, ki pa začne zlagoma navijati za Sofijo. Tako kot je od politično korektnega filma nemogoče pričakovati, da bo ženski, ki se je žrtvovala za svojega moža, odtegnil pokojnino, je od h’woodskega filma nemogoče pričakovati, da bo rekel: piratizirajte me! (Kinodvor)

Polnoč v Parizu

Woody Allen je velik v Franciji - doma, v Ameriki, njegove filme ignorirajo, v Franciji pa jih ljubijo. Franciji zdaj končno dahne: Je t’aime! Toda ne brez ironije: Allen v Franciji najbolj ljubi Ameriko, okej, Američane, ki so živeli v Franciji! Ali bolje rečeno: v Franciji najbolj ljubi ameriške pisatelje, ki so ustvarjali v Franciji, jasno, davno, pred mnogimi leti, v času med obema velikima vojnama, kamor časovni stroj - starinski avto - odpelje nič hudega slutečega Gila (Owen Wilson), h’woodskega scenarista, ki hoče, da bi ga Pariz - podobno kot njegove junake, Hemingwaya, Fitz–geralda in Gertrudo Stein - prelevil v velikega pisatelja. Ko se znajde med njimi, izgleda kot Dorothy v Ozu ali pa kot Alica v čudežni deželi - zbegan, a hipnotiziran. Celo nevroza, ki je tako metala Woodyja Allena, izgine. To je to! Raj. Ne sodobni Pariz, ampak Pariz „izgubljene generacije“. Sodobni Pariz, razpet med oblaki in dežjem, je le nostalgično arheološko najdišče, ki ga turistom razkazuje Carla Bruni, madame Sarkozy. Ciničen film, ki ni za cinike.