Masaker

Ko enajstletnik udari enajstletnika, svojega sošolca, in mu izbije zob (in pol), se starši obeh dobijo, da bi zgladili spor, toda mirovni sporazum, ki ga sklenejo, je bolj boleč od izbitega zoba in bolj nasilen od nasilja. Vojna je morda res pekel, toda pravi pekel je mir, ali bolje rečeno – prava vojna je mir.

Vse za denar

Janet Evanovich je tipična ameriška pisateljica: hotela je napisati Veliki ameriški roman, toda vse založbe so jo zavrnile. Pa je začela pisati romance, saj veste, pogrošne, romantične, kičaste večernice, ki jih ženske berejo, da lažje zaspijo. Leta 1994 je sklenila, da bo svojim romancam dodala kriminal – in tako je objavila roman Vse za denar, v katerem je Stephanie Plum, punca iz Trentona (New Jersey), počela to, kar je v filmu Midnight Run počel Robert De Niro: lovila je zapornike, ki kršijo pravila pogojnega izpusta.

John Carter

John Carter, 250-milijonski matinejski retro sci-fi spektakel, z enako vnemo krade Vojni zvezd, Avatarju, Kavbojem in vesoljcem, Conanu barbaru, Časovnemu stroju, Spopadu Titanov, Flashu Gordonu, Supermanu, Thoru, Zvezdnim stezam in Spider-manu. No, po uri in pol pa se mu celo zazdi, da je že tako originalen, da lahko replicira še morilsko penetracijo v orjaško pošast, ki jo je v Potopljenem svetu izvedel Kevin Costner, le da podmorsko beštijo zamenja eksotični, gladiatorski, godzilasti albino z Marsa, kjer na lepem obtiči John Carter (Taylor Kitsch), nihilistični junak divjega zahoda in veteran ameriške državljanske vojne, ki ga stik z mističnim artefaktom v črni votlini – podobno kot junake Kronike – prelevi tudi v nadnaravno bitje, antigravitacijskega superjunaka, sandalsko-tarzanskega odrešitelja Marsa, ki je očitno komaj čakal na nekoga z inicialkama JC (Jesus Christ).

Kotlar, krojač, vojak, vohun

Leto 1973, čas hladne vojne: »Cirkus«, štab britanske tajne službe, pošlje agenta Jima Prideauxa (Mark Strong) v Budimpešto, za »železno zaveso«, kjer naj bi se srečal z disidentom, prinašalcem usodnih informacij, toda srečanje je le past. V »Cirkusu« je očitno »krt«, dvojni agent, ki dela za sovjetski KGB in ki ga je treba čim prej odkriti, razkrinkati in odstraniti. Koga pokličejo? Jamesa Bonda? Ne, ampak Georga Smileyja (Gary Oldman), priletnega, tihega, redkobesednega, diskretnega, nevsiljivega, stoičnega, zaočaljenega, intelektualističnega, aseksualnega spy-catcherja, nekdanjo desno roko »Kontrole« (John Hurt), na hitro upokojenega in umrlega šefa »Cirkusa«, ki je sumil, da je sovjetski »krt« bodisi Percy Alleline (Toby Jones), Roy Bland (Ciarán Hinds), Bill Haydon (Colin Firth) ali pa Toby Esterhase (David Dencik), pač eden izmed štirih stebrov »Cirkusa«.

Sramota

Sramota izgleda kot eterično dopolnilo filma V deželi krvi in medu, v katerem je Angelina Jolie obsodila vojne zločine, še posebej posiljevanje žensk. Steve McQueen, znan po Lakoti, se v Sramoti zavihti na drugo stran spolne enačbe, ali bolje rečeno – obsodi moško spolno odvisnost. In to počne tako naivno, tako kričavo, tako na silo in tako kataloško kot Angelina Jolie.

Umetnik

Umetnik je francoski nemi film, ki je na Oskarjih premagal vse zvočne filme. Ker pa sem mu mero vzel že v prejšnji številki Mladine, bi rekel le tole: če ste videli prejšnje filme Michela Hazanaviciusa, potem niste niti v sanjah pomislili, da bi lahko kdaj dobil Oskarja. A po drugi strani, če ste videli njegove prejšnje filme, ki so od prvega do zadnjega – vsi trije, heh! – slavili cinefilijo in filmsko preteklost, stare filme in stare žanre, ste si lahko predstavljali, da bi se vse to lahko končalo s kakim Umetnikom, črno-belim nemim filmom, himno dobremu, staremu, smešnemu Hollywoodu.

Ženska v črnem

Ali obstaja življenje po Harryju Potterju? Daniel Radcliffe ima za sabo Harryja Potterja – pred sabo pa mešanico življenja in smrti. V Ženski v črnem, posneti po romanu Susan Hill, čaka na nekaj, kar bi ga premaknilo. Da ne bi obtičal v Harryju Potterju. Igra namreč Arthurja Kippsa, depresivnega, letargičnega, pasivnega vdovca in viktorijansko-edvardijanskega odvetnika, ki ga pošljejo v ruralni, zakotni, somračni, močvirni, megličasti Crythin Gifford, kjer naj bi uredil dokumente preminule bogatašinje, toda ko pride tja, ga vsi odganjajo – in seveda, otroci začnejo umirati. Grizlijevsko.

Kupili smo živalski vrt

Matt Damon ima v filmu Kupili smo živalski vrt veliko dela. Res veliko. Prvič, Damon igra resnično osebo, Benjamina Meeja (film je posnet po njegovi avtobiografski knjigi). Drugič, igra novinarja, ki svojemu uredniku predlaga, da bi napisal zgodbo o koncu sveta skozi oči generacije, ki bo svet rešila (delovni naslov: E-pokalipsa). Tretjič, igra vdovca z dvema otrokoma, z angelsko hčerkico (Maggie Elizabeth Jones), ki še vedno verjame v velikonočnega zajca, in pubertetniškim sinom (Colin Ford)), ki ga vržejo iz šole. In četrtič, igra samega sebe, Matta Damona – to, da je Damon družinski človek s kopico otrok, ve ves svet.

Hudič v nas

Film Izganjalec hudiča je dopolnil že skoraj 40 let (roman jih je že!), pa ljudem in filmarjem še vedno ne gre iz glave (in trebuha!), tako da vsako leto dobimo nekaj eksorcističnih šokerjev, med njimi praviloma enega velikega, pompoznega, pikantnega in smrtno, tako rekoč telenovelistično resnega, lansiranega kot »pravo« stvar (resnična zgodba!), tokrat – v Hudiču v nas – spodvitega in zavitega v modni faux dokumentarec (alias found-footage), katerega siže je Isabella (Fernanda Andrade), hči ženske (Suzan Crowley), ki je pred dvajsetimi leti v mističnem demoničnem transu pobila tri cerkvene profije, zdaj pa trohni v »vatikanski ječi«, okej, v rimski umobolnici, kot neke vrste kronski dokaz, da Hudič res obstaja, kot groteskni eksponat, ki čaka na svoj close-up. Hudič v nas je lenobni šokumentarec, »amaterski« film-v-filmu, pri katerem ni jasno, kdo je komu bolj v napoto – scenarij realnosti ali realnost scenariju?

Samomorilec

Nick Cassidy (Sam Worthington), nekdanji newyorški policist, pobegli zapornik, obsojen zaradi ropa diamantov, se prijavi v hotel, odide v sobo, ki se nahaja v 21. nadstropju, odpre okno in stopi na okensko polico – skočil bo. Vsaj tako misli voajerska množica, ki se zbere pod nebotičnim hotelom. In tako misli policijska pogajalka (Elizabeth Banks), ki ga skuša odvrniti od samomorilskega skoka, a ne ve, da je njegovo samomorilsko poziranje le predstava, le diverzija, s katero skuša bratu (Jamie Bell) in njegovi seksi partnerki (Genesis Rodriguez) omogočiti vlom v trezor, v katerem je »dokaz«, da je bil Cassidyju rop podtaknjen.

Železna lady

Margaret Thatcher (Meryl Streep) vidi mrtve. Tako kot oni fantič v Šestem čutu. Tudi ona bi lahko rekla: »I see dead people.« Presenetljivo velik del filma Železna lady se namreč pogovarja z Denisom Thatcherjem (Jim Broadbent), svojim pokojnim možem, ki se ji stalno prikazuje. Stalno jo obiskuje, še zlasti ko je sama, pa tudi v prisotnosti drugih, ki potem to predstavo – ta duet z mrtvim – le po malem zgroženo, a potrpežljivo gledajo. To je seveda signal, da se Thatcherjeve loteva demenca – da je torej stara, betežna, obnemogla, nemočna.

Nevidni jezdec: Duh maščevanja

Duh maščevanja, nadaljevanje Nevidnega jezdeca, v katerem Johnny Blaze (Nicolas Cage) pade v vzhodno Evropo in 3D, je le nadaljevanje Izganjalca hudiča z akcijskimi, pompoznimi, stripovskimi sredstvi. Cage rešuje otroka, ki ga obsede Hudič, tandem Neveldine/Taylor, ki je posnel hipertenzijski, turbokinetični, antigravitacijski Crank, v katerem Jasonu Stathamu adrenalin ne sme pasti (če mu pade, umre!), pa se dela, da je Cage Jason Statham – v upanju, da Cage tega ne bo opazil.

Potomci

Se še spomnite Paynovega Gospoda Schmidta, ki ga je igral Jack Nicholson? Se še spomnite njegove žene? Se še spomnite, kaj se ji je zgodilo? Točno, na lepem se je zgrudila – mrtva. Po malem zato, ker je bila že v letih, po malem pa zato, ker si je gospod Schmidt, ki je bil do nje hladen in distanciran, želel, da bi preprosto crknila.

Attenberg

Attenberg je anarhična, disonantna, mozaična instalacija grške depresije, v kateri Grčija izgleda kot morbidni turistični kraj zunaj sezone, da ne govorim o Grkih, ki izgledajo tako, kot da so ravno sredi priprav na bojkotiranje 21. stoletja. Oče (Vangelis Mourikis), toksični ateist in modernist, ki umira, svoji hčerki Marini (Ariane Labed) dahne: »Novemu stoletju te prepuščam, ne da bi te česarkoli naučil.«

Kruha in iger

Film Kruha in iger – elegantna pop farsa, produkt novomeškega high-concepta, ki mu lahko dodate še Gazvodov Izlet in Virčev doku-napovednik Houston, We Have a Problem! – prihaja v pravem času: kruha bo zaradi varčevanja vse manj, iger pa vse več. Politika bo pač potrebovala nekaj, s čimer bo mirila ljudstvo. In če bo hotela, da bo ljudstvo pozabilo na varčevanje, negotovost in težke razmere, bo potrebovala veliko iger, predvsem veliko TV iger, najboljše pa so tiste TV igre, v katerih lahko ljudstvo gleda samega sebe.

V deželi krvi in medu

Če bi se film V deželi krvi in medu dogajal v Sierra Leoneju, potem bi ga morda tu, v »regiji«, gledali skozi oči otroka, tako pa lahko rečemo le: ne delaj vojne, če nočeš, da Hollywood o njej posname film. Gotovo poznate šalo: do peleponeške vojne je prišlo zato, da bi lahko Tukidid napisal knjigo o peleponeški vojni. Hollywood tako vidi vojne: zgodijo se le zato, da bi lahko o njih snemal filme.

To je vojna!

Pri Varni hiši bi lahko napisal, da dokazuje, da je CIA bolj nevarna sebi in Ameriki kot al Kaidi. Pa nisem. Toda to lahko napišem pri filmu To je vojna!: CIA je bolj nevarna sebi in Ameriki kot pa al Kaidi. Lahko dodam tudi klicaj, da bom v rimi s filmom, ki je v rimi z Varno hišo, v kateri mora moški (Ryan Reynolds) rešiti moškega (Denzel Washington), da bi prišel do ženske – če bo njegova misija uspešna, ga bodo namreč povišali in premestili v Pariz, kjer živi njegova muza.

Varna Hiša

Ko gledate akcijski film Varna hiša, hitro ugotovite, kako zelo vplivna je bila serija akcijskih filmov o amnezičnem tajnem agentu Jasonu Bournu, predvsem zadnji del, Bournov ultimat, ki ga je tako kinetično, tako frenetično in tako ringelšpilsko posnel Paul Greenglass, Evropejec. Tudi Varno hišo, ki povsem jasno pokaže, da za moške ni varnih hiš, je posnel Evropejec, ne Anglež, ampak Šved, Daniel Espinosa.

Mumini lovijo komet

Glasove finskemu animiranemu filmu, v katerem proti Zemlji drvi komet (in jo zadene), sta dala tudi Alexander Skarsgård in njegov oče, Stellan Skarsgård – jasno, za oba je bilo to le ogrevanje za Melanholijo, v kateri proti Zemlji drvi skrivnostni planet (in jo zadene). Tole je izključno za otroke, ki imajo še občutek, da je čas dolga, počasna, plišasta, waldorfska reka, v kateri je zrasla Björk.

Nanga Parbat

Brata Messner, Günther (Andreas Tobias) in Reinhold (Florian Stetter), se leta 1970 ločita od himalajske ekspedicije in na vrh gore Nanga Parbat kreneta po svoje. Ko sestopata, Güntherja odpihne plaz. Joseph Vilsmaier, avtor Stalingrada, njun sestop posname kot bitko za Stalingrad: obkoljena sta z nepredvidljivim »sovražnikom«, stalno sta na muhi, vsaka skala je ostrostrelec, nikoli ne vesta, od kod bo priletelo, toda vesta, da bo. Ko se ločita od ekspedicije in kreneta po svoje, je tako, kot bi rekla: Midva ali vi! Ali pa: Razkropimo se! Ker pa Vilsmaier išče predvsem najbolj kontroverzne, najbolj tabloidne aspekte te spodletele ekspedicije, je drame in napetosti tu manj, kot bi pričakovali – precej manj kot v precej nižji Severni steni Eigerja.

Potovanje v središče Zemlje 2: Skrivnostni otok

Če ste gledali matinejsko, ringelšpilsko Potovanje v središče Zemlje, potem veste tole: vse, kar je pisal Jules Verne, je res! Središče Zemlje res obstaja. Sean (Josh Hutcherson), ki je v prvem Potovanju to izkusil na lastni koži, dobi zdaj dedkov tajni signal, da tudi Vernov Skrivnostni otok res obstaja. In še preden rečete Otok zakladov (ali pa Otok Liliputancev), se že v družbi svojega očima (Dwayne »The Rock« Johnson), pilota (Luis Guzman) in njegove hormonske hčerke (Vanessa Hudgens) zavihti na Južni Pacifik, kjer ga »onstran mavrice« čaka utopični otok, ki so ga veliki pisatelji, od Verna do Swifta in Stevensona, zavijali v literarne fikcije, da ga ljudje ne bi slučajno iskali. Če bi ga našli, bi ga kolonizirali, skomercializirali, zlorabili in uničili. Da bi ga pisatelji rešili, so morali ustvariti vtis, da ne obstaja. Verne in ostali so pač ugotovili, da je resnica najboljša fikcija.

Zaobljuba ljubezni

Zaobljuba ljubezni je tako za lase privlečena, da so jo morali posneti po resnični zgodbi. Vsaj tako pravijo. Predstavljajte si moškega, ki se loči – najde si mlajšo ali pa kaj takega. Nekdanja žena se obrne proti njemu, dela se, da ga ne pozna, obnašati se začne čudaško in zoprno, nenadoma začne kazati povsem drugačen karakter, med njiju pride zid. Ločitev pač.

Ženska, ki poje

V kanadski Ženski, ki poje, posneti po gledališki igri libanonsko-kanadskega dramatika Wajdija Mouawada, v Kanadi umre Nawal Marwan, priseljenka z Bližnjega vzhoda. Njena otroka, Simon (Maxim Gaudette) in Jeanne (Mélissa Désormeaux-Poulin), potem odpotujeta na Bližnji vzhod, da bi svojemu očetu in svojemu polbratu izročila materini pismi, toda tam dobita več, kot sta iskala. Bližnji vzhod izgleda kot nadaljevanje starogrške tragedije z drugimi sredstvi – tu imate sicer Ahila s smodnikom, toda trik je spet v njegovi peti.

Nevarna metoda

Čas, v katerem se je rojevala psihoanaliza, je bil zategnjen, zapet, zadržan, statičen, formalističen, puritanski – in tak je tudi slog Nevarne metode, v kateri David Cronenberg popisuje kostumsko rojevanje psihonalize, ki izgleda kot staromodna Merchantova produkcija Ivoryjeve adaptacije Forsterjevega romana (dejansko Cronenbergova adaptacija Hamptonove dramatizacije Kerrove rekonstrukcije »velikega odkritja«), le da telo Sabine Spielrein (Keira Knightley), ki pride med Sigmunda Freuda (Viggo Mortensen) in Carla Junga (Michael Fassbender), tako krčevito žlobudra, da bi ji Vatikan, mistični varuh patriarhalne družbene ureditve, predpisal eksorcizem.

Kronika

Ljudje se stalno snemajo – vsak svoj korak jutjubizirajo, fejsbukirajo, videoblogirajo, podkastirajo, dokumentirajo, arhivirajo. To so »znaki življenja«, ali bolje rečeno: to, da se snemajo, je edini dokaz, da so še živi. In v tem je nekaj morbidnega. V nekem smislu so že mrtvi. Dogaja se jim to, kar se zgodi junakom Čarovnice iz Blaira in Cloverfielda: ko obsesivno, tako rekoč fetišistično in cinefilsko snemajo svoje življenje, posnamejo svojo smrt.

Izdana

Za režiserja, ki je že pred leti oznanil, da ne bo več snemal filmov, ima Steven Soderbergh kar impresiven opus. Studijski hiti – recimo Oceanovih 11, 12, 13, Erin Brockovich – mu ratinge ohranjajo tako visoko, da lahko ostale filme dela po svoje, saj veste, z arty, antistudijsko, nenališpano estetiko Seksa, laži in videotrakov, Kafke, Cheja, Solarisa in Shizopolisa.

Zaklonišče

Če ste kdaj gledali stare ameriške hladnovojne vzgojno-propagandne dokumentarce, s katerimi so panične Američane učili, kako se zaščititi v primeru sovjetskega atomskega napada, potem si lahko živo predstavljate, kaj se dogaja v glavi Curtisa (Michael Shannon), družinskega človeka iz ruralnega Ohia, ko se začne nebo temniti, ko začne padati umazani, kisli dež, ko začne treskati, ko začnejo strele izgledati kot »znamenja« in ko ga začnejo tlačiti moraste sanje, paranoidne vizije bližnje apokalipse.

Zapiti dnevnik

Tisti, ki so poznali ameriškega novinarja Hunterja S. Thompsona, so rekli, da česa tako čudaškega in odbitega, tako živčnega in intenzivnega, tako agresivnega in paranoidnega, tako žaljivega in pikaresknega, tako apokaliptičnega in nagonskega, tako zabavnega in ciničnega, tako matadorskega in karizmatičnega, tako furijastega in pretiranega, tako teatraličnega in neudomačljivega še niso videli, toda vsi so hoteli pisati kot on. Vsi so hoteli pisati bizarno, divje, eksplozivno in nebrzdano.

Podzemlje: prebujenje

In vi ste mislili, da so problem vampirji in volkodlaki – ne, problem je človeštvo. V prvih treh delih Podzemlja, ki je poletelo leta 2003, ste gledali vojno med vampirji in volkodlaki – med dvema »klanoma«, no, med dvema fanatičnima, karizmatičnima, krvoločnima družinama. Konflikt je bil šekspirjanski, toda podžgan s tempom računalniških igric, baletnim vizualnim dizajnom Matrice in usnjenim, neogotskim, vampirskim seksapilom Kate Beckinsale, nove akcijske junakinje, pri kateri ste se vedno bali, da jo bo borilni, destruktivni gusto tako prevzel in tako ponesel, da bo prebila scenografijo in padla v drug film, recimo v Nevidno zlo, akcijsko franšizo, ki jo pilotira Milla Jovovich.

Grivasti vojak

Ko gledate Grivastega vojaka, imate občutek, da ga je Steven Spielberg posnel za tiste, ki sta se jim zdela Reševanje vojaka Ryana in Schindlerjev seznam, njegova filma o II. svetovni vojni, preveč brutalna, preveč krvava in preveč sadistična. Ali bolje rečeno: Grivasti vojak je vojni film za tiste, ki ne marajo vojnih filmov.