Pametne nogavice

Firma Blacksocks že od leta 1999 ponuja naročnino na nogavice, pri kateri vam trikrat na leto pošljejo tri pare izbranih nogavic. Ne ponujajo le črnih, ampak nogavice različnih barv in vzorcev, ki so izdelane v Italiji. Med njimi so tudi pametne nogavice, posebna verzija črnih nogavic, ki se imenuje Plus +. Opremljene so z gumbom, ki je videti kot običajen, prišiti gumb, v resnici pa vsebuje čip in lahko komunicira z aplikacijo na iPhonu. Ker gre za pasivni čip, ki deluje na nizki radijski frekvenci, za to sicer potrebuje prevajalca – posebno napravico, imenovano urejevalec nogavic, ki razbere radijsko frekvenco, ki jo oddaja čip na nogavici, ter jo sporoči aplikaciji. To zna vsekakor priti prav, če ima človek deset parov popolnoma enakih črnih nogavic. Ko jih želite po pranju sortirati, jih »poskenirate« z urejevalcem, ki zapiska, ko najde ujemajoči se par. Aplikacija na telefonu med drugim spremlja, kdaj ste jih naročili, kolikokrat ste jih oprali ter ali gre za levo ali desno nogavico. Če ste po naključju ostali z dvema nogavicama, ki sta izgubili svoj par, pa ju lahko s pomočjo urejevalca združite v novega.

Tablica v kovčku

Prenosni gramofoni, umeščeni v kovček, so se uspeli obdržati tako v retro obliki kot v sodobnejših izpeljankah – te poleg glasbe z analognih plošč predvajajo še takšno iz digitalnih virov –, zdaj pa so firmo LG navdihnili, da je v kufer vtaknila kar tablični računalnik. Ta kakopak lahko predvaja tudi muziko, a verjetno marsikdo od tablice s 27-palčnim zaslonom pričakuje precej več zabave. Kovček z ročajem je tanek in omogoča enostavno prenašanje; StanbyMe Go, kot se zadeva imenuje, pa zahvaljujoč brezžični povezavi s spletom ter bateriji predvaja razne vsebine do tri ure, preden zahteva polnjenje. Kadar je tablica dvignjena in na stojalu štrli iz kovčka, jo lahko za predvajanje filmov ali drugih vsebin uporabljamo nameščeno v pokončnem ali ležečem položaju, pospravljena v kovček pa je uporabna še kot igralna plošča, na primer za računalniški šah ali kakšne druge igre, ki jih omogoča zaslon na dotik. Tablica v kovčku je za zdaj na voljo v prednaročilu, do naslednjega poletja pa se že znajo najti mandeljci, ki jo bodo vlekli na piknike in celo na plažo, če ne zaradi drugega pač zato, da ne zamudijo katere od športnih tekem.

Četverooki popotniki

Slabost in vrtoglavica med vožnjo sta pri nekaterih pogosti sopotnici, in če ste med njimi, boste svoji zbirki očal rade volje dodali potovalna očala, ki jih je razvil Citroen, da bi odpravljala potovalno slabost – pa čeprav so videti, kot da so namenjena šaljivcem. Namesto dveh okularjev imajo namreč kar štiri, pri čemer sta dva spredaj in po eden ob straneh. Očala proti potovalni slabosti so brez leč ter imajo notranji rob okvirja do polovice napolnjen z modro tekočino. Ta pomaga ustvariti navidezen horizont in tako odpravi neskladje med informacijami, ki jih med gibanjem možganom pošiljajo oči in notranje uho. Okvir je izdelan iz plastike in je čvrst, prilega pa se tako odraslim kot otrokom od desetih let. Ko se nas loti potovalna slabost, priporočajo, da pogled najprej usmerimo v nekaj, kar se ne premika, na primer v knjigo ali telefon, nato pa si za deset do štirinajst minut nadenemo potovalna očala, ki jih lahko nataknemo celo čez dioptrijska. Delujejo proti slabosti med vožnjo z avtomobilom ali med letenjem, pa tudi pri morski bolezni, kar je fino, saj se bel okvir in modra barva tekočine lepo ujemata z mornarsko opravo.

Oblečeni v tipkovnico

Meglena jutra napovedujejo menjavo letnih časov in potrebo po toplejših oblačilih, med katerimi so jako priljubljene puhovke vseh dolžin in debelin, saj njihova sezona traja od jeseni do pomladi. Tistim, ki večji del dneva preživimo za računalnikom, med delom v službi ali med igranjem iger v prostem času, je v uteho ali pa v posmeh letošnja novost – jakna, ki je videti kot potomka klasične puhovke, ki se je parila z računalniško tipkovnico. Sestavljena je iz 54 tipk v črni in sivi barvi, ki so enakomerno razporejene po sprednji in zadnji strani oblačila, vsaka od njih pa je posebej napolnjena oziroma podložena. Dve tipki na sprednji strani jakne – črki C in Y – imata zadrgo ter služita kot žep, spodnji del rokavov pa je s tipkami oblazinjen le na sprednji strani, bržkone zaradi funkcionalnosti. Jakna, ki ne ločuje med spoli, je sicer na voljo v dveh različnih velikostih, izdelana je iz najlona in je vodoodporna, vrvica okoli pasu pa je nastavljiva. Puhovko ponuja modna znamka Liminal work shop, ki je ustvarila tudi cenejšo različico iz belega umetnega usnja; ta ima manj tipk, a so večje.

Šc, proč!

Človek nima repa, s katerim bi odganjal muhe, zato mora to početi z dlanmi. Kadar so na mizi dobrote in se muhe povabijo na gostijo, moramo tako ves čas mahati, namesto da bi se predali sproščenemu druženju. Avstralec Andrew Smith je pred petnajstimi leti sredi piknika s prijatelji razmišljal, kaj bi jim lahko prihranilo nenehno kriljenje z rokami in rodil se je Shoo away (v prevodu nekaj takega kot šc proč), namizni stožec, ki ima na vrhu krilca. Ko ga poženemo, je bojda tako nadležen muham in ostalemu mrčesu, da imamo vso hrano na mizi samo zase. Njegovi dve dolgi vrteči se krilci sta učinkoviti po zaslugi posebnih pikic, ki ukrivljajo svetlobo, kar prestraši muhe. Odganjalec je prijazen do okolja, saj ne vsebuje kemikalij, hkrati pa tudi do muh, saj jih le odžene in ne spešta. Deluje na dve AA-bateriji, ki, če sta kakovostni, zadoščata za trideset ur kriljenja. Če se mehkih krilc med delovanjem po nesreči dotaknemo, se zadeva samodejno ustavi. Naprodaj je v črni ali beli različici, letos pa so dodali še takšno bolj fensi iz bambusa. Na mizi za štiri zna zadoščati en sam odganjalec, na večji jih boste potrebovali več.

Pametna steklenička

Včasih so mame, preden so dojenčkom dale piti iz stekleničke, preverile temperaturo tako, da so si iz cuclja nakapljale nekaj kapljic mleka na notranjo stran komolca ali zapestja, kjer je koža posebej občutljiva. Tako so izmerile, ali je pogreto mleko ravno prav toplo, torej ogreto na telesno temperaturo. Zdaj prihajajo drugi časi in v njih bo za dojenčke poskrbela prva steklenička na svetu, ki vsebino samodejno pogreje na idealno temperaturo, spremlja pa jo tudi »aplikacija, ki nikoli ne spi, zato da vi lahko«. Sistem poleg stekleničke sestavljajo grelni podstavek, pokrovček za stekleničko ter posebna termalna kupola, ki jo poveznete prek stekleničke, da mleko ostane hladno, na primer na poti. Pametna steklenička seveda še vedno potrebuje nekoga, ki vanjo nalije mleko oziroma njegov nadomestek ter pritisne na gumb grelnega podstavka ali aplikacije, s katero je mogoče upravljanje na daljavo. Aplikacija tudi beleži, koliko je dete popilo, koliko časa je za to potrebovalo, kako pogosti so obroki in kako froc napreduje. Sčasoma ga nemara lahko naučite, da si da stekleničko pogret in si jo nato servira kar sam.

Kladivo 2.0

Kdor je postavljal šotor, ve, da je pri zabijanju klinov, še zlasti na bolj kamnitem terenu, kladivo nepogrešljivo, pa tudi to, da je kladivo precej težka ter odvečna reč, kadar človek potuje z nahrbtnikom. Najnovejša inkarnacija tega orodja je zato kot nalašč za popotnike. Njen izumitelj Timothy Scott Stuart se je nekoč znašel v situaciji, ko je potreboval kladivo, pri roki pa imel le kamen. Prav ta ga je navdihnil, da je zasnoval pripomoček, ki uporabnikovo pest spremeni v jekleno, primarno pa je namenjen udarjanju po žebljih. Imenuje se hammer fist, kladivo pest; ime je dobil po vrsti udarca iz borilnih veščin. Priročno orodje ima z gumo obložen ročaj, na treh straneh pa kovinske plošče za zabijanje. Ročaj lahko držimo na različne načine, kar pride prav tudi, kadar smo prostorsko tako omejeni, da uporaba klasičnega kladiva ne pride v poštev. Kladivo vsebuje še posebno luknjo, namenjeno odstranjevanju žebljev, s pomočjo nastavkov je z njim mogoče privijati in odvijati vijake, z vgrajenim odpiračem pa si lahko mojster po napornem delu odpre steklenico. Je živo zelene barve, da ga v škatli z orodjem oko takoj najde.

Glasni kozarec

»To je verjetno najpametnejša najneumnejša stvar, ki sem jo kadarkoli naredil,« svojo stvaritev komentira Kanadčan Jay Conohan, izumitelj najglasnejšega kozarca, izvorno the loudest cup, namenjenega ustvarjanju hrupa pri navijanju. Prek spletne platforme Kickstarter je zbral dovolj navijačev, ki so podprli njegov izdelek, da so lahko zdaj začeli množično proizvodnjo v Mehiki. Gre za pripomoček, s katerim lahko pijete in navijate, čeprav ne ravno sočasno, saj na eni strani srkate pijačo, ki ste jo poprej natočili v kozarec, na drugi pa pihate v taisti kozarec, ki ima dvojne stene, in s tem ustvarjate zvok, ki spominja na oglašanje tišje, znosnejše vuvuzele oziroma navijaškega roga. Močneje ko pihate, polnejši je zvok. Čaša, v katero gre šest decilitrov pijače, deluje, kadar je polna ali prazna. Na vrhu ima pokrovček, na dnu pa zvočnik, skozi katerega se razlega zvok. Na voljo je v črni, rdeči, modri, rumeni, zeleni, rožnati, oranžni ali beli barvi, so pa dovzetni tudi za logotipe in klubska ali poslovna sporočila po meri. Ker lahko koga pri navijanju preveč zanese, za vsak primer ne priporočajo uporabe kozarca za vroče napitke.

Električne kotalke

Električne kotalke poskrbijo, da se po mestnih ulicah naše noge premikajo same od sebe. Že, že, boste rekli, to zmore tudi električni skiro. Ta je za uporabnike celo varnejši od električnih kotalk in ga je lažje krmiliti. A prednost kotalk je v tem, da jih je mogoče vtakniti v torbo ali nahrbtnik, saj tehtajo le dva kilograma, nataknemo pa jih lahko čez katerekoli čevlje. Z njihovo pomočjo se premikamo osem- do desetkrat hitreje kot pri običajni hoji; petkilometrsko pot peš na primer opravimo v dobri uri, v električnih kotalkah pa zanjo potrebujemo le šest do sedem minut. Tisti, ki so že precej vešči kotalkanja, lahko bojda na električno različico preklopijo v desetih minutah, začetniki naj bi potrebovali malo več, kake pol ure, čeprav je morda vseeno bolje, da se najprej naučijo dobro kotalkati, saj električne beštije lahko dosežejo hitrost dobrih 50 km/h. S polno baterijo lahko na njih brzinsko prepešačimo do 22 kilometrov. A tudi ko pri električnih kotalkah zmanjka baterije, lahko z njimi enostavno kotalkamo naprej kot z običajnimi.

Potopljeni v branje

Pozornost še nikoli ni bila tako zaželena in tako oblegana, hkrati pa tako ogrožena. Ker nam poleg nje vse bolj peša in uhaja tudi koncentracija, potrebna za branje, so si izmislili tehnološko čudo, s katerim se potopimo v besedilo ter ukinemo vse druge vidne dražljaje. Sol reader je elektronski bralnik knjig, ki si ga poveznemo na oči; gre za očala, za uporabo katerih potrebujemo daljinca. Z njim listamo strani v knjigi, delamo zaznamke in prilagajamo nastavitve zaslona, digitalni očalni bralnik pa z vsebino oziroma knjigami polnimo prek aplikacije na mobilnem telefonu. Očala, ki tehtajo deset dekagramov, bodo na voljo od letošnje jeseni, v črni, temno modri, srebrni in rožnato zlati različici. Z njimi na nosu bomo lahko osredotočeno brali sede, stoje ali leže, ne pa na primer tudi med hojo. Imajo prilagodljive leče, tako da uporabniki pri branju ne bodo potrebovali še klasičnih očal oziroma leč z dioptrijo, tudi če jih sicer nosijo. Z napolnjeno baterijo bo mogoče z njimi brati kar 25 ur, tako da bodo tudi najbolj zagrizeni bralci ugasnili prej kot e-očala.

Banana natikači

Zaradi vse višjih poletnih temperatur se pregrevajo tudi asfaltna tla v mestih in postajajo ekstremno vroča, zato bo v prihodnosti fino pešačiti čim dlje od njih. Podplati priljubljenih plastičnih japonk nimajo niti za burek v primerjavi z novostjo letošnjega poletja, natikači, ki so od tal dvignjeni kar tri centimetre in pol. Gre za obuvalo v obliki banane oziroma šopa treh banan, če smo natančni. V naše kraje sicer še niso množično vkorakali, jih je pa mogoče naročiti na spletu. Ne izdelujejo jih samo v rumeni barvi, ampak tudi v zeleni, fluorescentno zeleni, rdeči in koralno rožnati. So mehki in lahki, namenjeni odraslim stopalom vseh velikosti, od 36 do 45, tako da bo med njimi lahko par v svoji številki našel tudi šesti največji trgovec z bananami na svetu in drugi v Evropi, slovenski kralj banan Izet Rastoder. Natikači, ki v dobro voljo spravijo tistega, ki jih nosi, in tudi vse okoli, imajo nedrseč podplat in so primerni za uporabo na različnih podlagah, na prostem ali doma namesto copat. So pa tudi naravnost idealni za poplesavanje na legendarni komad Nece Falk z naslovom Banane.

Napihljivi tank

Počitnice so brezskrben čas, ko si slehernik oddahne od tegob, ki ga tarejo dan za dnem, in se na primer sprosti s tem, da se igra vojno. Vodne pištole mlado in staro že desetletja uporablja za bitke na suhem, v vodi pa si lahko zdaj – seveda po zaslugi proizvajalcev plavajoče oborožitve iz ZDA – omislite napihljivi tank, ki dejansko strelja. Stvaritelji so ga poimenovali punisher, kaznovalec, skozi njegovo cev pa vodni izstrelki švignejo tudi do petnajst metrov daleč, pri čemer ga sploh ni treba polniti z municijo, saj jo črpa naravnost iz bazena, morja, reke ali jezera pod sabo. Tank napihljivček ima na dnu tudi luknji za noge, zato z njim uporabniki po vodni površini manevrirajo tako, da brcajo z nogami, ki jih imajo v vodi. Napihljivec zdrži obremenitev do 140 kilogramov, kar pomeni, da se vanj lahko spravita celo dva odrasla naenkrat, roditelj z otrokom ali pa kopica otrok, ki morajo biti za uporabo tega orožja stari vsaj pet let. Izdelujejo ga v klasični tankovsko zeleni barvi, v zvezdasto-črtasti različici z motivom ameriške zastave in z vojaškim maskirnim vzorcem v različnih odtenkih rožnate barve.

Fejk palica

Najboljša prijateljica najboljšega človekovega prijatelja je palica. Seveda ne takšna za tepež, temveč takšna, ki mu je v veselje, še zlasti kadar je v zraku ali v gobcu. Pes rad žveči palico, rad jo išče in nato nosi lastniku, da jo ta vedno znova zaluča stran ter jo gre lahko štirinožec vedno znova iskat. Ker navadna lesena palica očitno ni dovolj dobra oziroma pri njej obstaja nevarnost lesenih trsk, izdelujejo tudi umetne. Eno od njih ponuja majhno nemško podjetje MiaCara, ki v sodelovanju z različnimi oblikovalci – tudi s slovenskim studiem Raketa – razvija izdelke za pse in mačke. Ramo, kot se palica imenuje, v italijanščini pomeni veja. Izdelana je iz naravnega kavčuka, v treh različicah – v barvi sandalovine, skrilavca in žajblja, kar so bolj fensi poimenovanja za rjavo, sivo in pastelno zeleno. Gumijevko minimalistične oblike so zasnovali danski oblikovalci iz studia Hans Thyge & Co.. Je povsem ravna, dolga 26 centimetrov in ima zaobljene robove. Prodajalci opozarjajo, da ni namenjena žvečenju, tako da morajo lastniki to dopovedati tudi psom.

Kockaflix

Stavka ameriške zveze scenaristov, ki združuje več kot 11.500 piscev, se je začela 2. maja ter se, ker s producenti v tem času niso uspeli najti skupnega jezika glede boljšega plačila in pogojev dela, še kar nadaljuje. Grozi celo, da se jim bo pridružil tudi sindikat filmskih in televizijskih igralcev, če ti pri filmskih studiih in pretočnih platformah ne bodo izposlovali ugodnejših pogojev zase. Netflix, ki je bil s svojo storitvijo začetnik pretočne revolucije, je označen za enega glavnih krivcev, a za zdaj njegovi naročniki zastoja produkcije zaradi stavke piscev še ne občutijo toliko kot na primer gledalci ameriških televizijskih šovov. Nemalokrat se zgodi, da za izbiranje vsebin na pretočni platformi gledalci porabijo skoraj toliko časa kot za samo gledanje; da bi jim prihranila breme odločanja in usklajevanja s partnerji, je londonska oblikovalska firma Bubblegum Stuff ustvarila kocki dice-flix. Z eno najprej izberemo številko vrstice, z drugo nato smer, v katero se premikamo v izbirnem meniju, za število polj pa spet vržemo kocko s številkami. Odločitev za film ali serijo se tako spremeni v igro na srečo.

Mikrovalovka na baterije

Prve mikrovalovne pečice, ki so jih ustvarili leta 1947, so bile visoke več kot poldrugi meter in težke tristo petdeset kilogramov. Tehnologija je vmes postala dostopnejša v vseh pogledih in danes ima mikrovalovno pečico v ZDA kar devetdeset odstotkov gospodinjstev. Japonski proizvajalec orodja za profesionalne ter domače mojstre Makita zdaj ponuja tudi brezžično akumulatorsko verzijo. Njihovo orodje za hitro pripravo obrokov za delovanje potrebuje eno do dve 40-voltni bateriji, pri čemer je mikrovalovka naprodaj brez akumulatorja ali polnilnika, a je kompatibilna z obstoječimi akumulatorskimi baterijami te firme. Tehta malo manj kot devet kilogramov in ima velik ročaj za prenašanje; ni sicer mišljeno, da bi delovala med premikanjem, saj se ob nagibanju samodejno zaustavi. Njena notranjost je osvetljena, zunanjost odporna proti prahu in vodi. Ima osem litrov prostornine ter lahko pogreje do enajst obrokov ali dvajset napitkov, preden izprazni dve bateriji. Prenosna mikrovalovka ima celo USB-priključek, tako da lahko z njeno pomočjo mojstri poleg svojih trebuhov napolnijo tudi prenosne telefone.

Naslonjalo za obraz

Zaradi težav med letom iz Singapurja v ZDA je bila Chloe Hill na letalu ujeta kar 32 ur, to pa ji je bil navdih za naslonjalo za glavo, ki omogoča počitek in pri katerem se ne naslonimo nazaj, temveč z obrazom naprej. S partnerjem Darrylom Yangom sta ustvarila podjetje Hypnap, ki ponuja Trurest, kot so naslonjalo poimenovali. Namontiramo ga na letalsko mizico pred sabo, se nagnemo naprej ter položimo obraz v oblazinjeni okvir, ki spominja na odprtino v masažni mizi; tisto, v katero zakopljemo obličje, ko ležimo na hrbtu. In prav to predlagata stvaritelja naslonjala – da gre za pripomoček, ki je v bistvu mini masažna miza, saj razbremeni hrbet, vrat in ramena, tako pa podpira ne le glavo, temveč celoten zgornji del telesa. Uporabniku omogoča globlje dihanje, ki zmanjšuje občutek napetosti in tesnobe, z njegovo pomočjo lahko spimo in tudi beremo. Naslonjalo ne pomeni prevelikega bremena za ročno prtljago, je zložljivo in tehta pol kilograma. Uporabno je tudi na vlaku, če med vožnjo radi zakinkamo, pa v kavarnah, pisarnah in čakalnicah, če je na voljo miza za pritrditev.

Robotvist

Odpiranje kozarcev za vlaganje lahko včasih pomeni tak izziv, da so zanj ustvarili robota, imenovanega robotvist. Zmogljivi samodejni odpirač kozarcev z vložninami bo kos vsakemu pokrovu, katerega premer je med tremi in malo manj kot devetimi centimetri. Deluje s pomočjo dveh AA-baterij, ni ravno najbolj tih in tudi ne vedno najhitrejši. Omogoča pa prostoročno uporabo in ga še posebej priporočajo otrokom, starostnikom ter ljudem z artritisom. Primemo ga le toliko, da ga položimo na vrh pokrova, ki ga želimo odviti s kozarca, nato pa s prstom pritisnemo na gumb. Robotvist se takoj loti dela. Najprej z obeh strani zagrabi pokrov v svoj primež – pri čemer se kozarca za vlaganje oprime z dvema izrastkoma, ki sta kot nekakšni roki –, nato pa s trmastim počasnim vrtenjem primeža pokrovček odvije. Pripomoček ni namenjen za uporabo na plastenkah in pri plastičnih pokrovčkih, a uporabniki poročajo tudi o uspehih pri teh, če le niso premajhni. Kos je celo najtrdovratnejšim, zasušenim pokrovom kozarcev, ki ždijo v drobovju vašega hladilnika in na katere ste že čisto pozabili.

Dvojni krigel

Dvojni vid je eden od znakov močne alkoholiziranosti, dvojni vrček za pivo pa vas lahko do tega pojava pripelje še hitreje. Gre za dvojni kozarec, namenjen pitju piva, po domače imenovan tudi krigel, z enim samim ročajem. Namenjen je tistim, ki so zelo žejni ali radi pijejo hitro, ne da pa se jim tako pogosto hoditi do šanka ali hladilnika. Vanj gresta dve pollitrski pivski steklenici ali pločevinki, ki smo jima odpili požirek; po zmogljivosti je torej primerljiv z litrskim vrčkom, ki ga obiskovalci Oktoberfesta poznajo pod imenom superca. Dvojni pivski vrček je izdelan iz nezlomljive plastike, med obema kupama pa je v spodnjem delu pretok, tako da lahko v vsako od čaš natočite drugo pivo in uživate v mešanici. Krigel zahteva pitje od strani, saj bi se lahko pri frontalnem žlampanju polili. Izmislil si ga je Američan Mike Bolland, ki se je rodil brez desne dlani – zaradi tega se mu je zdelo duhovito poimenovanje kozarca dvoroki pivec oziroma two-fisted drinker, kar je izraz, ki v angleškem jeziku opisuje pivca, ki v vsaki roki drži en vrček s pivom. Končno lahko s svojim kriglom enoročno to počne tudi sam.

Napredni vodomat

Prihodnost našega planeta, ki mu med drugim grozi resno pomanjkanje vode, že nekaj časa visi v zraku. Prav tako v zraku najdemo tudi (vsaj delno) rešitev tega problema. Mehiško podjetje Innovaqua, katerega ustanovitelj je Mauricio Bonilla, ponuja generator pitne vode, ki to dragoceno tekočino načrpa kar iz ozračja. Izdelek je videti kot klasični vodomat, s pomočjo katerega si ljudje natakajo vodo v kozarce v službi in drugih javnih prostorih, le da pri njem ne potrebujemo priklopa na vodovodno omrežje ali polnjenja z bidoni. Delovanje vodomata posnema proces kroženja vode, kot ga poznamo iz narave, vodo, ki jo pridobi z razvlaževanjem zraka, pa večkrat temeljito prefiltrira, prečisti in razkuži z UV-svetlobo. Lahko jo tudi ohladi ali segreje. Lovilec vode ustvari do trideset litrov vode na dan, obstajajo pa še zmogljivejše različice; od take, ki lahko iz zraka na dan posrka več kot sto deset litrov vode, do takšne, ki zmore pridelati tisoč litrov. Bonilla želi, da bi Nube, kot se naprava imenuje, sčasoma postal del vsakega gospodinjstva, podobno kot hladilnik.

Kakalni pas

Ne le psi, tudi ljudje se radi zatečejo k drevesom, ko začutijo klic narave. Med taborjenjem, pohodništvom in planinarjenjem nam zna sredi gozda priti prav poseben »trak za sranje«, kot so ga poimenovali (krapp strapp), ki poskrbi, da nam pri odgovarjanju na klic narave ni treba čepeti, ampak se nanj odzovemo v polstoječem položaju, dobro podprti. Lahko si ga omislijo uporabniki obeh spolov za lažje opravljanje potrebe na prostem; velike in male pri ženskah ter velike pri moških. Širši del traku, ki si ga namestimo čez ledja, ima na vsaki strani po en žep za potrebščine, kot sta na primer toaletni papir ali razkužilo. Poleg tega da kakalni pas razbremeni stegna in kolena, tudi osvobodi roke, tako da si lahko med iztrebljanjem krajšamo čas s pametnim telefonom – enako kot v udobju domačega stranišča. Najlonski trak, ki je nastavljiv, bo zdržal do 181 kilogramov težkega posameznika, okoli drevesa pa ga pričvrstimo s karabinom. Zadevo ponuja ameriško podjetje Air boss, ki sicer z izbranimi pripomočki oskrbuje lovce.

Pograd na letalu

Na enem najdaljših letalskih poletov, med Aucklandom in New Yorkom, ki traja več kot 17 ur, naj bi potnikom družbe Air New Zealand že prihodnje leto omogočili počitek na posteljah v ekonomskem razredu. Pravzaprav bo šlo za skupek pogradov, ki so jih poimenovali gnezdo na nebu (sky nest). Vgrajevali jih bodo v letala tipa Boeing 787 Dreamliner, ki imajo v posebnem delu, nad potniškim, tudi skrivni prostor s posteljami, namenjen počitku pilotov in ostale posadke. Ker je sedežev na letalu veliko, pogradov pa bo samo šest, jih bodo potniki lahko najeli za štiriurni počitek; tako se jih bo med prekooceanskim poletom na ležiščih zvrstilo kar nekaj. Na dvometrski postelji jim bodo na voljo čepki za ušesa in bralna lučka, posteljnino pa bodo seveda preoblekli, ko se bodo uporabniki zamenjali. Letalski prevoznik Air New Zealand potnikom na daljših poletih že zdaj ponuja tako imenovani kavč na nebu (skycouch), pri katerem lahko ceneje zakupijo tri vzporedne sedeže in jih uporabljajo kot kavč, dolg nekaj več kot poldrugi meter – zase ga lahko na primer celega najamejo posamezniki ali pa ga starši delijo z otroki.

Žoga velikanka

Recimo, da ste za rojstni dan dobili sto evrov ter bi si radi kupili nekaj zabavnega in velikega. Štirimetrsko napihljivo žogo, na primer. Žogo, ki je tako gigantska, da bi v njej lahko stanovalo kar 307 običajnih napihljivih žog. Vanjo gre tudi več kot deset tisoč litrov zraka, ki ga boste verjetno hoteli vpihniti s pomočjo električne zračne tlačilke; kljub temu boste potrebovali vsaj uro in pol, da žogo do konca napolnite. Napihnjena tehta približno dvajset kilogramov in plava na vodi, je pa treba biti pozoren, da je ne odnese predaleč. Z njo je mogoče igrati celo odbojko, čeprav kar kliče po tem, da si izmislite nove športne dejavnosti, kot je balinanje na travi, pri katerem vlogo kegljev odigrajo vaši sorodniki in prijatelji. Pred leti je žoga velikanka zaslovela zaradi objavljenega mnenja kupca na Amazonovi spletni strani, kjer je naprodaj; v njem je opisal prigodo, ko je žogo veter odnesel po plaži, da je podirala vse pred seboj, peščene gradove in tudi odrasle moške. Naj vas to ne odvrne od nakupa in uporabe tega impresivnega športnega rekvizita. Le na otroke in manjše pse pazite, če jih slučajno imate.

Pribor iz avokada

Mehika vodi v pridelavi avokada in pridela dobro tretjino vsega na svetu. Avokadove koščice pa vsebujejo podoben naravni polimer kot koruza, iz katere že nekaj časa izdelujejo razgradljivo bioplastiko. Mehiško podjetje Biofase, ki ga je pred desetletjem ustanovil inženir kemije Scott Munguía, je tako nastalo z misijo, da iz avokadovih pešk poskusijo izdelati »naravno« plastiko. Uspelo jim je in danes iz nje delajo jedilni pribor; pečke, ki so neužitne ter bi sicer romale v smeti, se reinkarnirajo v žlice, vilice in nože, pa tudi slamice, krožnike in embalažo za hrano. Vsi izdelki iz neužitnega dela avokada so v nasprotju s tistimi iz umetnih mas razgradljivi, razpadejo pa v približno 240 dneh. Namenjeni so za hladne ali vroče jedi in pijače, videti so kot plastični in so prav tako trpežni, le da so zaradi lastnosti materiala, iz katerega so izdelani, prožnejši. Samo v ZDA na primer vsako leto porabijo poldrugi milijon ton avokada, obenem pa zavržejo 40 milijard kosov plastičnega pribora za enkratno uporabo. Zdaj bodo lahko avokado rezali z nožem iz avokada, gvakamole jedli z vilicami iz avokada in skozi avokadovo slamico srkali avokadov smuti.

Britvica s kolesom

Samostojno britje glave terja kar nekaj spretnosti, a s pomočjo britvice, ki je videti kot igračka, zna biti otročje lahko. Razvili so jo prav za britje glave, v zadnjih letih prejšnjega tisočletja, pod imenom headblade. Je presenetljivo majhna, lahka in enostavna za manevriranje, s plastičnim spodnjim delom ter britvijo s štirimi rezili, ki jo je mogoče zamenjati s táko s šestimi. Zgornji del iz gume je ročaj, oblikovan kot prstan, v katerega uporabnik vtakne sredinec, s katerim nato vodi brivsko vozilo po glavi. Izvorni model ATX spominja na miniaturni avtomobilček, saj ima prav taki kolesci, kot smo jih vajeni pri igračah. Novejši model Moto, za katerega so leta 2017 prejeli oblikovalsko nagrado Red dot, ima v podvozju eno samo vrtljivo kroglico in je na pogled podoben motorčku ali motornim sanem, med vožnjo po lasišču pa se dejansko nagiba kot med polaganjem ovinkov; medtem ko ga z roko premikamo naprej, nazaj, gor in dol, se britev po zaslugi dvoosnega vzmetenja premika še levo in desno. Zaradi dobre vodljivosti je britje glave z motobritvico izvedljivo celo brez ogledala ali miže, uporabna pa je tudi za brado in dlake po telesu.

Blazina z vdolbino

Prvoaprilska šala, ki jo je pred petimi leti na družabnih medijih objavila britanska znamka spodnjega perila Bravissimo – ta sicer z nedrčki in kopalkami že malo manj kot tri desetletja nudi oporo ženskam z mogočnejšim oprsjem –, je požela huronsko navdušenje med sledilkami. Objavili so namreč potegavščino, da razvijajo posebno napihljivo blazino z vgrajeno vdolbino, s pomočjo katere bodo lahko med počitnicami med ležanjem na trebuhu končno uživale tudi bolj obdarjene uporabnice. Nepričakovani odziv jih je spodbudil, da je zadeva še istega poletja postala meso oziroma polivinilklorid. Lilo, kot napihljivi blazini rečejo na otočju, je vse odtlej naprodaj v njihovih trgovinah in na spletu. Glede na to, da sicer prodajajo le perilo s košaricami v velikostih od D do L, je vrzel v napihnjeni blazini bržkone dovolj globoka zanje. Hkrati se pri omenjeni vboklini poigravajo z dvojnim pomenom, ki ga ima besedna zveza cup holders, držala za kozarce oziroma skodelice, kakor v angleščini imenujejo tudi košarice pri nedrčkih. Napihljivke izdelujejo na Kitajskem, v intenzivno rožnati barvi.

Žoga brez duše

Žoga se odbija, ker je napolnjena z zrakom. Kadar v njej ni zraka, je kot mrtva, kot da ne bi imela duše. Kaj pa, če bi ustvarili žogo, ki je popolnoma revolucionarna, ker je ni treba niti enkrat samkrat napihniti? Pred to zahtevno nalogo so v legendarni firmi Wilson, ki slovi po kakovostnih športnih pripomočkih – med drugim njihove žoge uporabljajo v ameriški košarkarski ligi NBA –, postavili svoj razvojni oddelek. Konec februarja so na NBA All-star vikendu v Salt Lake Cityju svetu na tekmi v zabijanju predstavili wilson airless basketball, košarkarsko žogo, ki je ni treba napolniti z zrakom, a se kljub temu odbija kot običajna žoga, je podobne teže in velikosti, čeprav je videti, kot da je v resnici izdelana iz plastičnih čipk. Žoga je ustvarjena s 3D-tiskalnikom, iz elastomera oziroma gume v prahu, ki jo v posebnem vzorcu učvrstijo z laserji, preostanek prahu pa previdno odstranijo, kot bi šlo za kakšno arheološko izkopanino. Na koncu žogo, ki iz tiskalnika pride bela, tudi pobarvajo; za njen prvi javni nastop so se odločili za dramatično črno. Izdelek je za zdaj le prototip in ga vsaj še nekaj let ne bo mogoče kupiti.

Supergate

V zadnjega pol stoletja naj bi se število spermijev pri moških v svetovnem merilu zmanjšalo za kar 60 odstotkov, kar pomeni, da naj bi današnji moški imeli več kot pol manj spermijev od svojih dedkov, ko so bili ti v njihovih letih. Med drugim naj bi k temu pripomoglo tudi elektromagnetno sevanje mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov; prve moški radi nosijo v žepih hlač, le nekaj centimetrov od testisov, druge imajo med uporabo pogosto položene v naročje, v neposredno bližino mednožja. Ben Segal in Michael Golpanian sta se domislila, da bosta skrb za plodnost in proizvodnjo testosterona pretvorila v tržno priložnost; ustvarila sta spodnjice silverlining alpha, ki testise zaščitijo pred elektromagnetnim sevanjem, pa tudi pred mikrobi in neprijetnim vonjem. Prvi kupci si jih bodo lahko nadeli avgusta, trenutno zanje sprejemajo prednaročila prek spletne platforme za množično financiranje Kickstarter. Na voljo bodo v štirih barvah in petih velikostih, poleg srebrnih vlaken, ki bodo v mednožju skrbela za funkcionalnost in ime izdelka, bodo gate izdelane iz mešanice bombaža in modala ter elastana za prožnost.

Kitarozvonec

Ultimativni ljubitelji kitarskih zvokov lahko s pomočjo dejanskega glasbila uživajo v živi glasbeni spremljavi, ki se avtomatsko oglasi ob vsakokratnem odpiranju vhodnih vrat ali kakih drugih vrat v njihovem domu. Zadeva se imenuje guitdoorbell, »kitarozvonec«, zazveni pa ob odpiranju in zapiranju vrat, zaradi česar je bila prvotno verjetno mišljena za vhod v trgovino z glasbili ali v glasbeni studio. Deluje tako, da mehanizem, ki je s samolepilnimi trakovi pritrjen na vrata, ob premikanju vrat s trzalico potegne po strunah akustične kitare, ki je obešena na steni nad vrati. Če se naveličamo vedno enega in istega akorda, lahko strune uglasimo tudi drugače, da iz njih izvabimo drug zvok. Razen tega, da je kitara pol manjša od običajne, je namreč povsem funkcionalna, tako da jo je mogoče sneti in nanjo igrati, nato pa spet pritrditi nazaj. Na voljo je v dveh različicah, popolnoma črna ali svetla. Kitare, ki ustvarjajo glasbeno spremljavo za vrata, si je izmislil Dave Lynch, lastnik kitarske trgovine in delavnice iz Sacramenta v Kaliforniji, ki je očitno tudi soimenjak slovitega režiserja.

Buggy rollin

Slovencem so ekstremni športi pri srcu, zato ni vrag, da bo prej ali slej tudi po kateri od naših cest leže švigal nekdo, ki je videti kot kiborg ali transformer s koleščki, strateško razporejenimi po celem telesu. Francoz Jean-Yves Blondeau z vzdevkom Rollerman si je zastavil posebno nalogo – ustvariti ovoj iz kolesc okoli celotnega človekovega telesa. Prvo obleko, s katero lahko človek brzi stoje, leže na trebuhu ali hrbtu ter kleče na kolenih, je izdelal že pred tremi desetletji, jo vsa leta izpopolnjeval, danes pa jo lahko kdorkoli kupi na njegovi spletni strani. Sam je v svojem koleščkastem oblačilu že dosegel hitrost 126 kilometrov na uro. Sicer ima obleka za celotelesno rolanje 32 kolesc in veliko oboževalcev na Kitajskem, kjer so pred leti organizirali celo tekmo v spustu, ki je imela štiri udeležence, eden od njih je bil Blondeau. Buggy rollin, kot se zadeva imenuje, sta si nadela Jim Carrey za film Reci da iz leta 2009 in legendarni hongkongški igralec, mojster borilnih veščin ter zabavljaških kaskaderskih podvigov Jackie Chan v svojem filmu Kitajski horoskop leta 2012.

Podmizni nogomet

Finec Jarno Saarinen in njegova štiriletna hči Emma sta bila na počitnicah v Španiji. Pisalo se je leto 2008, Jarno ni hotel zamuditi televizijskega prenosa nogometne tekme evropskega prvenstva med Španijo in Rusijo, ki ga je gledal na balkonu, Emmi pa je bilo dolgčas in je hotela početi kaj zabavnega. Začela sta brcati žogo ter si jo podajati sedeč na vrtnih stolih. Ko je Emmi uspelo žogo brcniti pod očetov stol, je zmagoslavno zavpila. Naredila sta tudi improvizirani stadion iz brisač, kopalk in rjuh, da jima žoga ne bi ves čas uhajala iz dosega, in tako se je rodil subsoccer, podfuzbal – nogomet za dva igralca, ki ga igramo sede. Sedem let kasneje se je Jarno lotil izdelave prvega resnejšega kompleta za podmizni nogomet, sestavljenega iz mize in dveh stolov, ki so ob straneh vsi opremljeni z mrežo, stola pa jo imata tudi zadaj, saj delujeta kot gola. Danes sta naprodaj dve različici; pri eni ima miza na vrhu mrežo, pri drugi robustno pleksi steklo, v kompletu sta seveda tudi žoga in igralna podlaga. Pravila igre so preprosta: prvi, ki sede zadene tri gole, dobi set, za zmago pa sta potrebna dva dobljena seta.