Kakalni pas

Ne le psi, tudi ljudje se radi zatečejo k drevesom, ko začutijo klic narave. Med taborjenjem, pohodništvom in planinarjenjem nam zna sredi gozda priti prav poseben »trak za sranje«, kot so ga poimenovali (krapp strapp), ki poskrbi, da nam pri odgovarjanju na klic narave ni treba čepeti, ampak se nanj odzovemo v polstoječem položaju, dobro podprti. Lahko si ga omislijo uporabniki obeh spolov za lažje opravljanje potrebe na prostem; velike in male pri ženskah ter velike pri moških. Širši del traku, ki si ga namestimo čez ledja, ima na vsaki strani po en žep za potrebščine, kot sta na primer toaletni papir ali razkužilo. Poleg tega da kakalni pas razbremeni stegna in kolena, tudi osvobodi roke, tako da si lahko med iztrebljanjem krajšamo čas s pametnim telefonom – enako kot v udobju domačega stranišča. Najlonski trak, ki je nastavljiv, bo zdržal do 181 kilogramov težkega posameznika, okoli drevesa pa ga pričvrstimo s karabinom. Zadevo ponuja ameriško podjetje Air boss, ki sicer z izbranimi pripomočki oskrbuje lovce.

Pograd na letalu

Na enem najdaljših letalskih poletov, med Aucklandom in New Yorkom, ki traja več kot 17 ur, naj bi potnikom družbe Air New Zealand že prihodnje leto omogočili počitek na posteljah v ekonomskem razredu. Pravzaprav bo šlo za skupek pogradov, ki so jih poimenovali gnezdo na nebu (sky nest). Vgrajevali jih bodo v letala tipa Boeing 787 Dreamliner, ki imajo v posebnem delu, nad potniškim, tudi skrivni prostor s posteljami, namenjen počitku pilotov in ostale posadke. Ker je sedežev na letalu veliko, pogradov pa bo samo šest, jih bodo potniki lahko najeli za štiriurni počitek; tako se jih bo med prekooceanskim poletom na ležiščih zvrstilo kar nekaj. Na dvometrski postelji jim bodo na voljo čepki za ušesa in bralna lučka, posteljnino pa bodo seveda preoblekli, ko se bodo uporabniki zamenjali. Letalski prevoznik Air New Zealand potnikom na daljših poletih že zdaj ponuja tako imenovani kavč na nebu (skycouch), pri katerem lahko ceneje zakupijo tri vzporedne sedeže in jih uporabljajo kot kavč, dolg nekaj več kot poldrugi meter – zase ga lahko na primer celega najamejo posamezniki ali pa ga starši delijo z otroki.

Žoga velikanka

Recimo, da ste za rojstni dan dobili sto evrov ter bi si radi kupili nekaj zabavnega in velikega. Štirimetrsko napihljivo žogo, na primer. Žogo, ki je tako gigantska, da bi v njej lahko stanovalo kar 307 običajnih napihljivih žog. Vanjo gre tudi več kot deset tisoč litrov zraka, ki ga boste verjetno hoteli vpihniti s pomočjo električne zračne tlačilke; kljub temu boste potrebovali vsaj uro in pol, da žogo do konca napolnite. Napihnjena tehta približno dvajset kilogramov in plava na vodi, je pa treba biti pozoren, da je ne odnese predaleč. Z njo je mogoče igrati celo odbojko, čeprav kar kliče po tem, da si izmislite nove športne dejavnosti, kot je balinanje na travi, pri katerem vlogo kegljev odigrajo vaši sorodniki in prijatelji. Pred leti je žoga velikanka zaslovela zaradi objavljenega mnenja kupca na Amazonovi spletni strani, kjer je naprodaj; v njem je opisal prigodo, ko je žogo veter odnesel po plaži, da je podirala vse pred seboj, peščene gradove in tudi odrasle moške. Naj vas to ne odvrne od nakupa in uporabe tega impresivnega športnega rekvizita. Le na otroke in manjše pse pazite, če jih slučajno imate.

Pribor iz avokada

Mehika vodi v pridelavi avokada in pridela dobro tretjino vsega na svetu. Avokadove koščice pa vsebujejo podoben naravni polimer kot koruza, iz katere že nekaj časa izdelujejo razgradljivo bioplastiko. Mehiško podjetje Biofase, ki ga je pred desetletjem ustanovil inženir kemije Scott Munguía, je tako nastalo z misijo, da iz avokadovih pešk poskusijo izdelati »naravno« plastiko. Uspelo jim je in danes iz nje delajo jedilni pribor; pečke, ki so neužitne ter bi sicer romale v smeti, se reinkarnirajo v žlice, vilice in nože, pa tudi slamice, krožnike in embalažo za hrano. Vsi izdelki iz neužitnega dela avokada so v nasprotju s tistimi iz umetnih mas razgradljivi, razpadejo pa v približno 240 dneh. Namenjeni so za hladne ali vroče jedi in pijače, videti so kot plastični in so prav tako trpežni, le da so zaradi lastnosti materiala, iz katerega so izdelani, prožnejši. Samo v ZDA na primer vsako leto porabijo poldrugi milijon ton avokada, obenem pa zavržejo 40 milijard kosov plastičnega pribora za enkratno uporabo. Zdaj bodo lahko avokado rezali z nožem iz avokada, gvakamole jedli z vilicami iz avokada in skozi avokadovo slamico srkali avokadov smuti.

Britvica s kolesom

Samostojno britje glave terja kar nekaj spretnosti, a s pomočjo britvice, ki je videti kot igračka, zna biti otročje lahko. Razvili so jo prav za britje glave, v zadnjih letih prejšnjega tisočletja, pod imenom headblade. Je presenetljivo majhna, lahka in enostavna za manevriranje, s plastičnim spodnjim delom ter britvijo s štirimi rezili, ki jo je mogoče zamenjati s táko s šestimi. Zgornji del iz gume je ročaj, oblikovan kot prstan, v katerega uporabnik vtakne sredinec, s katerim nato vodi brivsko vozilo po glavi. Izvorni model ATX spominja na miniaturni avtomobilček, saj ima prav taki kolesci, kot smo jih vajeni pri igračah. Novejši model Moto, za katerega so leta 2017 prejeli oblikovalsko nagrado Red dot, ima v podvozju eno samo vrtljivo kroglico in je na pogled podoben motorčku ali motornim sanem, med vožnjo po lasišču pa se dejansko nagiba kot med polaganjem ovinkov; medtem ko ga z roko premikamo naprej, nazaj, gor in dol, se britev po zaslugi dvoosnega vzmetenja premika še levo in desno. Zaradi dobre vodljivosti je britje glave z motobritvico izvedljivo celo brez ogledala ali miže, uporabna pa je tudi za brado in dlake po telesu.

Blazina z vdolbino

Prvoaprilska šala, ki jo je pred petimi leti na družabnih medijih objavila britanska znamka spodnjega perila Bravissimo – ta sicer z nedrčki in kopalkami že malo manj kot tri desetletja nudi oporo ženskam z mogočnejšim oprsjem –, je požela huronsko navdušenje med sledilkami. Objavili so namreč potegavščino, da razvijajo posebno napihljivo blazino z vgrajeno vdolbino, s pomočjo katere bodo lahko med počitnicami med ležanjem na trebuhu končno uživale tudi bolj obdarjene uporabnice. Nepričakovani odziv jih je spodbudil, da je zadeva še istega poletja postala meso oziroma polivinilklorid. Lilo, kot napihljivi blazini rečejo na otočju, je vse odtlej naprodaj v njihovih trgovinah in na spletu. Glede na to, da sicer prodajajo le perilo s košaricami v velikostih od D do L, je vrzel v napihnjeni blazini bržkone dovolj globoka zanje. Hkrati se pri omenjeni vboklini poigravajo z dvojnim pomenom, ki ga ima besedna zveza cup holders, držala za kozarce oziroma skodelice, kakor v angleščini imenujejo tudi košarice pri nedrčkih. Napihljivke izdelujejo na Kitajskem, v intenzivno rožnati barvi.

Žoga brez duše

Žoga se odbija, ker je napolnjena z zrakom. Kadar v njej ni zraka, je kot mrtva, kot da ne bi imela duše. Kaj pa, če bi ustvarili žogo, ki je popolnoma revolucionarna, ker je ni treba niti enkrat samkrat napihniti? Pred to zahtevno nalogo so v legendarni firmi Wilson, ki slovi po kakovostnih športnih pripomočkih – med drugim njihove žoge uporabljajo v ameriški košarkarski ligi NBA –, postavili svoj razvojni oddelek. Konec februarja so na NBA All-star vikendu v Salt Lake Cityju svetu na tekmi v zabijanju predstavili wilson airless basketball, košarkarsko žogo, ki je ni treba napolniti z zrakom, a se kljub temu odbija kot običajna žoga, je podobne teže in velikosti, čeprav je videti, kot da je v resnici izdelana iz plastičnih čipk. Žoga je ustvarjena s 3D-tiskalnikom, iz elastomera oziroma gume v prahu, ki jo v posebnem vzorcu učvrstijo z laserji, preostanek prahu pa previdno odstranijo, kot bi šlo za kakšno arheološko izkopanino. Na koncu žogo, ki iz tiskalnika pride bela, tudi pobarvajo; za njen prvi javni nastop so se odločili za dramatično črno. Izdelek je za zdaj le prototip in ga vsaj še nekaj let ne bo mogoče kupiti.

Supergate

V zadnjega pol stoletja naj bi se število spermijev pri moških v svetovnem merilu zmanjšalo za kar 60 odstotkov, kar pomeni, da naj bi današnji moški imeli več kot pol manj spermijev od svojih dedkov, ko so bili ti v njihovih letih. Med drugim naj bi k temu pripomoglo tudi elektromagnetno sevanje mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov; prve moški radi nosijo v žepih hlač, le nekaj centimetrov od testisov, druge imajo med uporabo pogosto položene v naročje, v neposredno bližino mednožja. Ben Segal in Michael Golpanian sta se domislila, da bosta skrb za plodnost in proizvodnjo testosterona pretvorila v tržno priložnost; ustvarila sta spodnjice silverlining alpha, ki testise zaščitijo pred elektromagnetnim sevanjem, pa tudi pred mikrobi in neprijetnim vonjem. Prvi kupci si jih bodo lahko nadeli avgusta, trenutno zanje sprejemajo prednaročila prek spletne platforme za množično financiranje Kickstarter. Na voljo bodo v štirih barvah in petih velikostih, poleg srebrnih vlaken, ki bodo v mednožju skrbela za funkcionalnost in ime izdelka, bodo gate izdelane iz mešanice bombaža in modala ter elastana za prožnost.

Kitarozvonec

Ultimativni ljubitelji kitarskih zvokov lahko s pomočjo dejanskega glasbila uživajo v živi glasbeni spremljavi, ki se avtomatsko oglasi ob vsakokratnem odpiranju vhodnih vrat ali kakih drugih vrat v njihovem domu. Zadeva se imenuje guitdoorbell, »kitarozvonec«, zazveni pa ob odpiranju in zapiranju vrat, zaradi česar je bila prvotno verjetno mišljena za vhod v trgovino z glasbili ali v glasbeni studio. Deluje tako, da mehanizem, ki je s samolepilnimi trakovi pritrjen na vrata, ob premikanju vrat s trzalico potegne po strunah akustične kitare, ki je obešena na steni nad vrati. Če se naveličamo vedno enega in istega akorda, lahko strune uglasimo tudi drugače, da iz njih izvabimo drug zvok. Razen tega, da je kitara pol manjša od običajne, je namreč povsem funkcionalna, tako da jo je mogoče sneti in nanjo igrati, nato pa spet pritrditi nazaj. Na voljo je v dveh različicah, popolnoma črna ali svetla. Kitare, ki ustvarjajo glasbeno spremljavo za vrata, si je izmislil Dave Lynch, lastnik kitarske trgovine in delavnice iz Sacramenta v Kaliforniji, ki je očitno tudi soimenjak slovitega režiserja.

Buggy rollin

Slovencem so ekstremni športi pri srcu, zato ni vrag, da bo prej ali slej tudi po kateri od naših cest leže švigal nekdo, ki je videti kot kiborg ali transformer s koleščki, strateško razporejenimi po celem telesu. Francoz Jean-Yves Blondeau z vzdevkom Rollerman si je zastavil posebno nalogo – ustvariti ovoj iz kolesc okoli celotnega človekovega telesa. Prvo obleko, s katero lahko človek brzi stoje, leže na trebuhu ali hrbtu ter kleče na kolenih, je izdelal že pred tremi desetletji, jo vsa leta izpopolnjeval, danes pa jo lahko kdorkoli kupi na njegovi spletni strani. Sam je v svojem koleščkastem oblačilu že dosegel hitrost 126 kilometrov na uro. Sicer ima obleka za celotelesno rolanje 32 kolesc in veliko oboževalcev na Kitajskem, kjer so pred leti organizirali celo tekmo v spustu, ki je imela štiri udeležence, eden od njih je bil Blondeau. Buggy rollin, kot se zadeva imenuje, sta si nadela Jim Carrey za film Reci da iz leta 2009 in legendarni hongkongški igralec, mojster borilnih veščin ter zabavljaških kaskaderskih podvigov Jackie Chan v svojem filmu Kitajski horoskop leta 2012.

Podmizni nogomet

Finec Jarno Saarinen in njegova štiriletna hči Emma sta bila na počitnicah v Španiji. Pisalo se je leto 2008, Jarno ni hotel zamuditi televizijskega prenosa nogometne tekme evropskega prvenstva med Španijo in Rusijo, ki ga je gledal na balkonu, Emmi pa je bilo dolgčas in je hotela početi kaj zabavnega. Začela sta brcati žogo ter si jo podajati sedeč na vrtnih stolih. Ko je Emmi uspelo žogo brcniti pod očetov stol, je zmagoslavno zavpila. Naredila sta tudi improvizirani stadion iz brisač, kopalk in rjuh, da jima žoga ne bi ves čas uhajala iz dosega, in tako se je rodil subsoccer, podfuzbal – nogomet za dva igralca, ki ga igramo sede. Sedem let kasneje se je Jarno lotil izdelave prvega resnejšega kompleta za podmizni nogomet, sestavljenega iz mize in dveh stolov, ki so ob straneh vsi opremljeni z mrežo, stola pa jo imata tudi zadaj, saj delujeta kot gola. Danes sta naprodaj dve različici; pri eni ima miza na vrhu mrežo, pri drugi robustno pleksi steklo, v kompletu sta seveda tudi žoga in igralna podlaga. Pravila igre so preprosta: prvi, ki sede zadene tri gole, dobi set, za zmago pa sta potrebna dva dobljena seta.

Zaščita motoristov

Motoristi so prvi znanilci pomladi na cestah, zato je ob spremembi letnega časa previdnost v prometu še posebej pomembna. Da bo vožnja z motorjem varnejša, bodo kmalu skrbele tudi posebne kavbojke z vgrajenimi zračnimi blazinami, ki zaščitijo trtico, boke in stegna. Pred vožnjo se bo moral motorist s posebnim jermenom, ki bo vodil od njegovih bedres, povezati z motorjem. Zračne blazine se bodo nato vključile samodejno in le v primeru padca z motorja, ko nanje deluje dovolj velika sila. Poleg kavbojk v modri ali črni barvi in v bolj oprijeti ali ohlapnejši verziji bodo na voljo tudi kratke hlače, zaščiti zgornjega dela telesa pa je namenjen črn brezrokavnik, ki se bo ob morebitnem padcu prav tako napihil. V nasprotju z avtomobilskimi sorodnicami so motoristične zračne blazine uporabne vedno znova, vanje je treba le vstaviti novo kapsulo s stisnjenim ogljikovim dioksidom. Moses Shahrivar, ustanovitelj podjetja Mo’cycle iz Švedske, je napihljiva oblačila razvijal kar sedemnajst let. Namenjena so tako ženskemu kot moškemu spolu, ročno jih izdelujejo v Italiji in Franciji, prvim kupcem pa jih bodo dostavili maja.

Mutalk

Tiho kričanje zveni kot bistroumni nesmisel, a dejansko obstaja naprava, ki to omogoča. Mutalk je mikrofon, ki ga namestimo prek ust ter deluje kot zvočni filter med govorcem in okolico. Naprava uporablja princip Helmholtzevega resonatorja, zasnovanega konec 19. stoletja za dušenje hrupa v nižjem frekvenčnem območju, ter poskrbi za to, da zvok, ki prihaja iz govorčevih ust, potuje samo v mikrofon, hkrati pa zvok iz okolice ne pronica vanj. Videti je kot nekaj med masko in nagobčnikom, a morda bo njegova uporabnost znala preglasiti čudnost in bomo v javnosti dejansko srečevali ljudi z bizarnim ustnim naveskom. Uporaben je pri sestankih med delom na daljavo, ki poteka v hrupnem okolju, za (brez)glasno igranje iger, za vse, ki na avtobusu ali vlaku nočejo deliti svojih telefonskih pogovorov, ali tiste, ki jih skrbi prestrezanje dragocenih oziroma zaupnih informacij. Deluje s pomočjo povezave bluetooth, vanj lahko vključimo slušalke. Glasnost kričanja na primer zniža za trideset decibelov ter glasu na splošno ne popači, le pri nosnih soglasnikih lahko zazvenimo rahlo spremenjeno.

Ravnalec brade

Moški, ki se brijejo dokaj redno, naj bi v življenju porabili kakih 1080 ur ali 45 dni samo za ta opravek, ki je še vedno precej manj zamuden od britja nog, za katero ženske žrtvujejo 1728 ur oziroma 72 dni življenja. Po letošnjih statističnih podatkih naj bi kar 44 odstotkov moških na svetu nosilo brade (v zadnjih petih letih je številka narasla za krepkih petnajst odstotkov), rast dlak pa seveda spodbuja tudi rast trga pripomočkov za njihovo nego. In čeprav lepotni ideali ženskam ne prizanašajo tako kot moškim, si kozmetična industrija tudi za možakarje rada izmisli kak problem, za katerega brž ponudi rešitev. Za urejanje moškega obraznega dlačja so na primer ustvarili ravnalec brade. Videti je kot električna krtača, ki s pomočjo toplote ukroti dlake, da ne sršijo na vse strani, ampak so zgledno poravnane, zglajene, počesane. Za likanje brade naj bi v povprečju porabili dve minuti, kar je v primerjavi z britjem prava malenkost. Temperatura je pri večini krtačnih likal nastavljiva, ker imajo moški radi praktičnost, pa je pripomoček za negovanje bradnih kocin lahko tudi ravnalec las.

Samooskrbni ples

Navadili smo se že, da v tujini na letališčih in železniških vozliščih srečujemo polnilne postaje s stacionarnimi kolesi, ki jih poganjamo, da sami ustvarimo elektriko, s katero napolnimo svoje elektronske naprave. Kaj pa, če bi na primer energijo tisočih razgretih plešočih teles v klubu uporabili za energetsko (samo)preskrbo tega istega kluba? Genialno zamisel so po treh letih razvoja pilotno udejanili v klubu SWG3 v Glasgowu na Škotskem, kjer imajo od oktobra lani poseben talni sistem: ta lovi toploto, ki prihaja od obiskovalcev, in jo spreminja v obnovljivi vir energije. Sistem je imenovan bodyheat oziroma telesna toplota in toploto po ceveh prek toplotnih črpalk spelje do kamnin, ki so dvesto metrov pod zemljo in ki jih dosežejo prek termalnih vrtin. Tam jo uskladiščijo, da jo, ko jo potrebujejo, spet pripeljejo nazaj do toplotnih črpalk, nastavijo na želeno temperaturo ter z njo ogrevajo ali hladijo prostore in vodo; tako energetsko oskrbujejo dogodke v klubu in celo zgradbe v bližini. Inovativna tla, katerih videz je mogoče prilagoditi, so na primer idealna za telovadnice, razvijajo pa tudi premično različico za festivale.

Razgrabljeni parfum

Pred sedemdesetimi leti so v San Diegu v Kaliforniji v laboratoriju iznašli sredstvo za izpodrivanje vode oziroma mazivo, brez katerega si danes ne predstavljamo mehanične delavnice ali škatle z orodjem domačih mojstrov. Naporno rojstvo nove snovi – zadeva jim je uspela šele v štiridesetem poskusu – je poskrbelo za ikonično ime WD-40, ki začetnicama angleške besedne zveze water displacement, torej izpodrivanje vode, združuje s številom izvedenih poskusov. Slovito sredstvo proti rji in škripanju vrat ima očitno tako presunljiv vonj, da so v oblikovalskem kolektivu MSCHF iz Brooklyna ustvarili parfum z imenom »diši kot WD-40«, smells like WD-40. Dvesto izvodov parfumske vodice, ki je bila naprodaj za oseminštirideset dolarjev, je pošlo v trenutku. Umetniški kolektiv sicer slovi po ustvarjanju neobičajnih izdelkov, s katerimi opozarjajo na nori svet potrošnje; med njihovimi stvaritvami so bili na primer Jezusovi čevlji, superge Nike Air Max, z vodo v podplatu. Vnaprej so razprodali tudi skrivnostno figurico, ki bo na voljo prihodnje leto, ko naj bi Disneyju potekle pravice za najznamenitejšo miš na svetu.

Vece sedalo

Ena od izpeljank Murphyjevega zakona, ki se izvorno glasi, »če lahko gre nekaj narobe, bo zagotovo šlo«, bi se lahko nanašala na klic narave med vožnjo v avtomobilu: kadar voznika ali koga od sopotnikov neustavljivo pritisne na potrebo, je velika verjetnost, da se to zgodi ravno takrat, ko daleč naokrog ni nobenega stranišča, ko sploh ni mogoče ustaviti ali ko avto sicer stoji, a v prometnem zastoju. Za take primere nuje obstaja posebno vece sedalo, nekakšna popotna kahlica, namenjena otrokom in tudi odraslim. Gre za plastično posodo s pokrovom, ki jo lahko namestimo na katerikoli sedež v avtu. Da avtomobilsko stranišče ne bi nenadzorovano poplesavalo naokrog, ima pod seboj nedrsljivo podlogo ter ob strani dva paščka za pričvrstitev okoli stegen uporabnika. Pred uporabo je treba v plastično posodo vstaviti vrečko, možno pa je tudi izločanje naravnost v posodo, ker je kompletu priložena še straniščna metlica za čiščenje. Pokrov je snemljiv in dvodelen – obodni del omogoča sedenje kot na školjki, osrednji posodo po opravljeni potrebi nepredušno zapre, da jo spremeni v eno tako taperverko za izločke.

Praženi črički z okusi

Hišni črički so običajno naprodaj v trgovinah za male živali in so namenjeni prehrani eksotičnih ljubljenčkov, kot so kuščarji, pajki ter večje akvarijske ribe. Ker so črički dober alternativni vir beljakovin ter med drugim vsebujejo še prehranske vlaknine, kalcij in železo, pomenijo hrano prihodnosti tudi za ljudi. Evropska komisija je že pred letom odobrila uporabo zamrznjenih, posušenih ali uprašenih čričkov – in kobilic – v prehrani, a si ti niso takoj utrli poti na naše krožnike. Zdaj je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena uredba o uporabi razmaščene moke iz čričkov v prahu, ki začne veljati 24. januarja, tako da bomo po novem lahko jedli vse živo iz zmletih čričkov. Na spletu pa lahko že kupimo pražene čričke, ki jih zobamo kot prigrizek in ki so jim dodani najrazličnejši okusi – od lazanje, karija, sira, feferonov s česnom do okusa sladkorne pene, pomarančnega sladoleda in limonovih španskih vetrcev. Posebno opozorilo sicer velja za vse, ki so alergični na pršice, rake, školjke ali mehkužce, ker obstaja verjetnost, da so alergični tudi na čričke, ki vsebujejo hitin.

Pogovori s podnapisi

Dan Scarfe si bo predlanski božič nedvomno zapomnil za vedno, saj ga je družinsko praznovanje navdihnilo za revolucionarno iznajdbo, ki bo olajšala življenje slušno prikrajšanim po vsem svetu. Opazoval je svojega naglušnega 97-letnega dedka, kako se je trudil vklopiti v živahen pogovor družinskih članov, a je na koncu le nemočno tiho obsedel. Če lahko zavoljo podnapisov ves čas sledi televizijskemu programu, si je rekel Scarfe, mu gotovo lahko s pomočjo tehnologije v podnapise nekako prevedemo tudi pogovore v realnem času. Pametna očala za tako imenovano obogateno resničnost (angl. augmented reality), ki so že obstajala in uporabnikom omogočajo, da s pomočjo vgrajene kamere prek očal v resničnem svetu vidijo tudi virtualne oziroma navidezne elemente, je povezal s pametnim telefonom; ta prek programske opreme pogovore, ujete v mikrofon v očalih, sproti prevaja v podnapise, ki se nato prikazujejo v očalih, da uporabnik lahko med branjem ves čas gleda sogovornika namesto zaslona telefona. Inovacija se imenuje XRAI glass ter za začetek deluje v devetih različnih svetovnih jezikih, pri čemer lahko tudi prevaja iz enega v drugega.

Ella Glüxkind

Krasno novo starševstvo je tu – končno je na voljo otroški voziček, ki se samodejno pelje naprej, da lahko roditelji medtem preživljajo kakovostne trenutke s svojim naraščajem, se pravi, z obema rokama naenkrat brkljajo po pametnem telefonu. Pri kanadski firmi Glüxkind, ki je ustvarila robotske vozičke, že sprejemajo prednaročila za prvi model, ki se imenuje Ella in bo na voljo aprila. Če se malček v njem ne bo hotel peljati in ga bo treba nesti v naročju, se bo pametni voziček peljal sam, pri tem pa ostal na dosegu roke. Umetna inteligenca staršem seveda ponuja veliko več kot le dodatni par rok, ki namesto njih potiska voziček. Ella bo ves čas budno opazovala okolico in sporočila, ko bo v njej kaj, kar bi zahtevalo pozornost, na primer bližajoče se vozilo. Imela bo tako košarico za dojenčka – z možnostjo zvočnega belega šuma, ki naj bi otroka pomirjal – kot sedež za malčka. Pametne zavore bodo priskočile na pomoč pri vožnji po klancu navzdol, motorizirana kolesa bodo olajšala vožnjo navkreber ali po razgibanem terenu, z nežnim zibanjem naprej in nazaj pa bo ustavljeni vozek skrbel, da se speče dete ne predrami.

Lunohodke

Kadar hodimo, se ljudje premikamo s hitrostjo približno pet kilometrov na uro. Za tiste, ki so ambicioznejši in bi želeli z enakim korakom ter tempom hoditi kar dvainpolkrat hitreje, bodo že poleti na voljo najhitrejši čevlji na svetu, moonwalkers oziroma lunohodke, revolucija iz Pittsburga. Gre za čevlje, v katerih tečemo tako, da hodimo. Seveda so za to potrebni koleščki, osem njih na vsakem podplatu, zato je obuvalo, ki ga v resnici nataknemo prek svoje običajne obutve, videti kot kotalke. A videz vara. Lunohodke se s pomočjo vgrajene umetne inteligence prilagodijo uporabnikovemu načinu hoje, hoje z njimi pa se baje naučimo prej kot v desetih korakih. Poganja jih tristovatni motorček, imajo posebne pametne zavore, zato se kolesca nikoli ne vrtijo v prazno in je z njimi mogoče hoditi tudi po stopnicah ali vstopiti na avtobus. Električni čevlji znajo priti še kako prav za pešačenje navkreber, pri hoji po klancu navzdol se njihova hitrost avtomatsko prilagodi. Prilegajo se katerimkoli čevljem, so prožni in primerni tudi za neraven teren ali dež. Polnijo se kot telefon, v uri in pol so pripravljeni za približno desetkilometrski pohod.

Zabavni koledar

V letu, ki se izteka, smo bili priča vrnitvi legendarne moške pričeske iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se pri nas imenuje bundesliga, po nemški nogometni ligi, v angleško govorečem svetu pa ji rečejo mullet. Pričesko, pri kateri so lasje spredaj ter ob straneh kratki, zadaj pa dolgi, naj bi sicer moški nosili že v Mezopotamiji in antični Grčiji, Homer jo je celo opisal v Iliadi. Zdaj je dobila čisto svoj koledar za prihodnje leto, ki ga je ustvaril samooklicani kralj koledarjev, the calendar king, iz Walesa v Veliki Britaniji, in gre za med. Najboljši bundesliga koledar na svetu, kot so ga poimenovali, je natisnjen na kakovostnem papirju formata A4 ter vsak mesec prinaša kar dva možakarja z markantno pričesko. Da gre za uspešnico, potrjuje tudi več kot sto ocen zadovoljnih kupcev, ki so koledarju na spletni platformi Etsy, prek katere ga je mogoče naročiti, dali čisto petico. Duhovita alternativa koledarjem nagic, ki vztrajno visijo na stenah različnih servisov in delavnic, v katerih so zaposleni moški, se bo nemara znašla tudi v kakšnem slovenskem ženskem kolektivu.

Moške vilice

Na celinski Evropi je ob začetku renesanse noblesa že rada posegala po vilicah, možakarji na britanskem otočju pa so se posmehovali tej poženščeni iznajdbi in še naprej jedli s prsti. V stoletjih, ki so sledila, so klonili tudi oni, saj je prehranjevanje s pomočjo vilic v zahodnem svetu postalo dokaz civiliziranosti. Ker si moški očitno zaslužijo življenje zajemati z velikimi vilicami, so pred dvema letoma zanje zasnovali posebne, večje, moške vilice, the man fork. Te že na prvi pogled dajo vedeti, da je velikost pomemben del možatosti. Nanje gre kar štirideset odstotkov več hrane, zato med drugim obljubljajo prihranek časa, saj je mogoče z njimi obrok pojesti hitreje. Obstaja tudi različica moških vilic, ki ima več rogljev – šest namesto klasičnih štirih – in niso toliko večje kot širše od običajnih. Moške vilice kot poseben jedilni pribor, ki moškemu zapoveduje »več, bolj, hitreje«, so bile sprva nemara res mišljene kot šaljivo darilo, a uporabniki zatrjujejo, da so se potem, ko so jedli z njimi, težko vrnili k običajnim.

Celoletni natikači

Čevlji, ki bi bili ravno prav hladni in ravno prav topli, da bi jih lahko udobno nosili poleti in pozimi, ne obstajajo. Popravek; do nedavnega niso obstajali. Sodelovanje med losangeleško znamko oblačil Market in legendarnim brazilskim podjetjem Havaianas, ki že šest desetletij izdeluje barvite plastične natikače, znane pod domačim imenom japonke, je rodilo obuvalsko dvoživko, ki naj bi se enako dobro obnesla na plaži in na smučišču. Omenjeni natikači s pridom posnemajo koncept dolgih hlač, ki jih lahko z zadrgo po potrebi kadarkoli skrajšamo v kratke. Pri obuvalu z dolgim imenom Havaianas x Market zip top slides gre za kombinacijo rumeno-črne japonke, ki jo nadgradimo v čevelj tako, da z zadrgo nanjo pritrdimo vrhnji, črni sloj, ki je prešit, topel in vodotesen ter pokrije celoten zgornji del stopala. Obutev, v kateri smo pripravljeni na skoraj vse, je izjemno ekonomična za popotnike, praktična za vse, ki jih celo poleti rado zebe v noge, nedvomno pa bo kot nalašč tudi za ekstremne podnebne spremembe, ki jim bomo v prihodnjih letih izpostavljeni.

Palačinkobot

Kdaj so že obljubljali, da nas bodo roboti razbremenili vsakodnevne kuharije, pa še kar čakamo! Obstaja sicer robotska kuhinja Moley z dvema robotskima rokama, ki znata samostojno pripraviti obrok, a je navadnim smrtnikom cenovno nedostopna. Obstaja tudi pripomoček, ki se mu reče kuhinjski robot in je v bistvu le malo bolj sofisticiran mešalnik, sekljalnik ter stepalnik v eni napravi z različnimi nastavki. Sarme moramo še naprej zvijati lastnoročno, sami kuhati in odcejati testenine, razbijati jajca ter – kar je verjetno najhujše – sami za sabo počistiti štedilnik. Verjetno bodo prvi dostopni roboti v kuhinji pravzaprav tiskalniki hrane, podobno kot Pancakebot 2.0, ki nam natisne oziroma speče palačinke, seveda potem, ko smo mu pripravili testo in ga dali v posebno steklenico. Kombinacija 3D-tiskalnika in električne žar plošče omogoča palačinke najrazličnejših oblik, te pa lahko pretočimo s spleta ali v posebnem programu narišemo sami. Sicer čisto zabavni Palačinkobot 2.0 ima v prihodnosti precej priložnosti za izboljšave, saj je treba na primer zdaj palačinke, ko ocenimo, da so dovolj zapečene, še vedno obrniti ročno.

Večerja v balonu

Culiair skydining je edina restavracija v balonu na vroč zrak na svetu, v kateri priznana nizozemska kuharska mojstrica Angélique Schmeinck – gledalci jo poznajo tudi po oddaji na kanalu 24kitchen – svoje specialitete pripravlja v višavah, med poletom. Zamisel, da toplozračni balon deluje kot ogromna konvekcijska pečica ter da je jedi mogoče počasi cmariti s pomočjo toplote, ki balon drži v zraku, se je porodila prav njej. »Kulinarični užitek med Zemljo in nebesi« olajša denarnico za nekaj več kot štiristo evrov, traja približno poldrugo uro, dva kilometra in pol visoko, na Nizozemskem. Sezona se začne maja in traja do konca septembra, v tem tednu pa so začeli sprejemati rezervacije za prihodnje leto, ko bodo obeleževali dvajsetletnico delovanja; če slučajno potrebujete idejo za darilo zase ali za koga, ki že ima vse. Večerjali boste z neznanci, razen v primeru, da boste celotno balonsko restavracijo najeli samo zase oziroma za skupino od šest do deset ljudi. Vsak polet se seveda konča s šampanjcem, kdor želi po dobrem obedu prižgati cigareto, pa mora počakati na pristanek in izkrcanje.

Obešalnik za malčka

Nenska javna stranišča pogosto ne premorejo niti kljukice, kamor bi obesili plašč ali torbico, kaj šele sedežek, na katerega bi lahko za nekaj trenutkov odložili in s pasovi pripeli majhnega otroka. Za mame tako obisk javnega stranišča z dojenčkom ali malčkom postane prava mora, če s sabo nimajo vozička. Kakopak obstaja rešitev tudi za to. Baby keeper, varuh dojenčka, je obešalnik, v katerega lahko vtaknemo dete, ki ni mlajše od šestih mesecev in ne starejše od leta in pol – prvi pogoj, da lahko sploh visi v obešalniku, je, da glavo že zmore samostojno držati pokonci. Obešalo bo sicer prišlo prav tudi med pomerjanjem oblek v kabini, med preoblačenjem v slačilnicah ali celo za omejevanje mobilnosti otroka med prevažanjem v nakupovalnem vozičku. Obešalnik je videti podobno kot priljubljeni kengurujček, ki služi prenašanju otrok, namenjen pa je le statični uporabi. Nosilna pasova imata na koncu kovinski kljuki, s katerima zadevo z malčkom vred obesimo na vrata ali predelno steno. Medtem ko roditeljica opravlja potrebo, je njen varno obešeni otrok lahko držalo za toaletni papir.

Vinska jelka

Z alkoholom, ki je tudi družbeni lubrikant, praznujemo polnost življenja ali polnimo praznino, pred nami pa je ravno čas, ko je najtežje biti abstinent. Najprej je tu martinovo, praznik alkohola, potem pa še veseli december, ko je družabnost na vrhuncu in se povsod na veliko nazdravlja. Ekstremni ljubitelji žlahtne kapljice bodo nedvomno znali ceniti posebno praznično jelko, na kateri se namesto iglic sušijo vinske steklenice. Prihaja iz ZDA, izdelana je iz jekla, prebarvanega na zeleno, in služi kot stojalo za šestdeset steklenic. Te so lahko polne ali prazne, litrske ali buteljke, vinska krošnja pa se da okrasiti tudi z lučkami, da je videti še bolj praznična. Superjelka ni poceni, saj je treba zanjo odšteti štiristo ameriških dolarjev, nato pa jo seveda napolniti z buteljkami vina ali šampanjca. Steklenice lahko na primer tudi zavijete v darilni papir ter goste povabite, da si z drevesa obilja sami postrežejo z darilom in izberejo buteljko presenečenja. Vinska jelka je – v nasprotju s svojo novoletno iglasto sorodnico – uporabna vse leto, saj jo je v preostalih letnih časih mogoče postaviti na vrtno zabavo.

Božični vlakec

Počasi se začenja odštevanje dni do božiča, in medtem ko ste v nizkem štartu za redno letno žrtvovanje mladih iglavcev – če se seveda niste odločili za plastično repliko –, morda razmišljate, kakšna naj bo okrasitev. Če ste naveličani vedno istih ornamentov, si lahko omislite le enega, a tega megalomanskega, ki se tudi premika. S prstom kažemo na električni vlakec ameriške firme Mr. Christmas, ki že od leta 1933 skrbi za mehanske in glasne božične okraske. Tračnice, sklenjene v krog, je treba pripeti na deblo nekje sredi drevesca, da vlakec na njih nato kroži okoli krošnje. Za to potrebujete novoletno jelko s premerom, ki ni večji od enega metra, sicer pa lahko tračnice z vlakcem položite okoli drevesa pod vznožjem. Celotna instalacija skupaj tehta približno kilogram, premikajoči se del okraska v božični rdeče-belo-zeleni kombinaciji pa sestavljajo lokomotiva, tovorni vagon, poln premoga, ter potniški vagon. Vlakec deluje na baterije, z značilnim zvokom ali brez njega. Ko ga poženemo, nekajkrat obkroži smreko, preden se ustavi, lahko kroži tudi neprenehoma. Na primerni višini bo varen pred hišnimi ljubljenčki in otroki, ki bi ga znali zamenjati za igračo.

Pametna postelja

Človek bi mislil, da bodo pametno posteljo ustvarili zato, da nam bo pomagala do hitrejšega in boljšega spanca, a zdi se, da je v resnici ravno obratno in se posteljna pametnjakovička trudi, da bi ostali čim dlje pokonci, pa čeprav leže. Gre za novodobni kokonček, v katerem so optimalne razmere za horizontalno druženje s tehnologijo, pri čemer lahko v njem tudi spimo. Ogrodje postelje Hi bed, ki so si jo zamislili oblikovalci italijanskega studia Hi Interiors, po obliki spominja na kraljevske postelje z baldahinom, končni videz pa prilagodijo vsakemu kupcu. Naklon vzglavja in vznožja lahko spreminjamo po potrebi, osvetlitev je vgrajena in nastavljiva, lahko izberemo tudi bralno luč ali ambientalno svetlobo izpod postelje, zatemnitev in zasebnost ustvarimo s pomočjo avtomatiziranih senčil ob strani. V ogrodju postelje so poleg brezžičnega dostopa do spleta vgrajeni še zvočniki, s platnom ob vznožju ter projektorjem nad vzglavjem se lahko gremo domači kino, postelja pa podpira tudi igralne konzole, sodeluje s pametno uro, nas zjutraj zbudi z alarmom ter nam prek aplikacije pove, koliko in kako smo spali ter celo koliko tehtamo.