Fejk palica

Najboljša prijateljica najboljšega človekovega prijatelja je palica. Seveda ne takšna za tepež, temveč takšna, ki mu je v veselje, še zlasti kadar je v zraku ali v gobcu. Pes rad žveči palico, rad jo išče in nato nosi lastniku, da jo ta vedno znova zaluča stran ter jo gre lahko štirinožec vedno znova iskat. Ker navadna lesena palica očitno ni dovolj dobra oziroma pri njej obstaja nevarnost lesenih trsk, izdelujejo tudi umetne. Eno od njih ponuja majhno nemško podjetje MiaCara, ki v sodelovanju z različnimi oblikovalci – tudi s slovenskim studiem Raketa – razvija izdelke za pse in mačke. Ramo, kot se palica imenuje, v italijanščini pomeni veja. Izdelana je iz naravnega kavčuka, v treh različicah – v barvi sandalovine, skrilavca in žajblja, kar so bolj fensi poimenovanja za rjavo, sivo in pastelno zeleno. Gumijevko minimalistične oblike so zasnovali danski oblikovalci iz studia Hans Thyge & Co.. Je povsem ravna, dolga 26 centimetrov in ima zaobljene robove. Prodajalci opozarjajo, da ni namenjena žvečenju, tako da morajo lastniki to dopovedati tudi psom.

Kockaflix

Stavka ameriške zveze scenaristov, ki združuje več kot 11.500 piscev, se je začela 2. maja ter se, ker s producenti v tem času niso uspeli najti skupnega jezika glede boljšega plačila in pogojev dela, še kar nadaljuje. Grozi celo, da se jim bo pridružil tudi sindikat filmskih in televizijskih igralcev, če ti pri filmskih studiih in pretočnih platformah ne bodo izposlovali ugodnejših pogojev zase. Netflix, ki je bil s svojo storitvijo začetnik pretočne revolucije, je označen za enega glavnih krivcev, a za zdaj njegovi naročniki zastoja produkcije zaradi stavke piscev še ne občutijo toliko kot na primer gledalci ameriških televizijskih šovov. Nemalokrat se zgodi, da za izbiranje vsebin na pretočni platformi gledalci porabijo skoraj toliko časa kot za samo gledanje; da bi jim prihranila breme odločanja in usklajevanja s partnerji, je londonska oblikovalska firma Bubblegum Stuff ustvarila kocki dice-flix. Z eno najprej izberemo številko vrstice, z drugo nato smer, v katero se premikamo v izbirnem meniju, za število polj pa spet vržemo kocko s številkami. Odločitev za film ali serijo se tako spremeni v igro na srečo.

Mikrovalovka na baterije

Prve mikrovalovne pečice, ki so jih ustvarili leta 1947, so bile visoke več kot poldrugi meter in težke tristo petdeset kilogramov. Tehnologija je vmes postala dostopnejša v vseh pogledih in danes ima mikrovalovno pečico v ZDA kar devetdeset odstotkov gospodinjstev. Japonski proizvajalec orodja za profesionalne ter domače mojstre Makita zdaj ponuja tudi brezžično akumulatorsko verzijo. Njihovo orodje za hitro pripravo obrokov za delovanje potrebuje eno do dve 40-voltni bateriji, pri čemer je mikrovalovka naprodaj brez akumulatorja ali polnilnika, a je kompatibilna z obstoječimi akumulatorskimi baterijami te firme. Tehta malo manj kot devet kilogramov in ima velik ročaj za prenašanje; ni sicer mišljeno, da bi delovala med premikanjem, saj se ob nagibanju samodejno zaustavi. Njena notranjost je osvetljena, zunanjost odporna proti prahu in vodi. Ima osem litrov prostornine ter lahko pogreje do enajst obrokov ali dvajset napitkov, preden izprazni dve bateriji. Prenosna mikrovalovka ima celo USB-priključek, tako da lahko z njeno pomočjo mojstri poleg svojih trebuhov napolnijo tudi prenosne telefone.

Naslonjalo za obraz

Zaradi težav med letom iz Singapurja v ZDA je bila Chloe Hill na letalu ujeta kar 32 ur, to pa ji je bil navdih za naslonjalo za glavo, ki omogoča počitek in pri katerem se ne naslonimo nazaj, temveč z obrazom naprej. S partnerjem Darrylom Yangom sta ustvarila podjetje Hypnap, ki ponuja Trurest, kot so naslonjalo poimenovali. Namontiramo ga na letalsko mizico pred sabo, se nagnemo naprej ter položimo obraz v oblazinjeni okvir, ki spominja na odprtino v masažni mizi; tisto, v katero zakopljemo obličje, ko ležimo na hrbtu. In prav to predlagata stvaritelja naslonjala – da gre za pripomoček, ki je v bistvu mini masažna miza, saj razbremeni hrbet, vrat in ramena, tako pa podpira ne le glavo, temveč celoten zgornji del telesa. Uporabniku omogoča globlje dihanje, ki zmanjšuje občutek napetosti in tesnobe, z njegovo pomočjo lahko spimo in tudi beremo. Naslonjalo ne pomeni prevelikega bremena za ročno prtljago, je zložljivo in tehta pol kilograma. Uporabno je tudi na vlaku, če med vožnjo radi zakinkamo, pa v kavarnah, pisarnah in čakalnicah, če je na voljo miza za pritrditev.

Robotvist

Odpiranje kozarcev za vlaganje lahko včasih pomeni tak izziv, da so zanj ustvarili robota, imenovanega robotvist. Zmogljivi samodejni odpirač kozarcev z vložninami bo kos vsakemu pokrovu, katerega premer je med tremi in malo manj kot devetimi centimetri. Deluje s pomočjo dveh AA-baterij, ni ravno najbolj tih in tudi ne vedno najhitrejši. Omogoča pa prostoročno uporabo in ga še posebej priporočajo otrokom, starostnikom ter ljudem z artritisom. Primemo ga le toliko, da ga položimo na vrh pokrova, ki ga želimo odviti s kozarca, nato pa s prstom pritisnemo na gumb. Robotvist se takoj loti dela. Najprej z obeh strani zagrabi pokrov v svoj primež – pri čemer se kozarca za vlaganje oprime z dvema izrastkoma, ki sta kot nekakšni roki –, nato pa s trmastim počasnim vrtenjem primeža pokrovček odvije. Pripomoček ni namenjen za uporabo na plastenkah in pri plastičnih pokrovčkih, a uporabniki poročajo tudi o uspehih pri teh, če le niso premajhni. Kos je celo najtrdovratnejšim, zasušenim pokrovom kozarcev, ki ždijo v drobovju vašega hladilnika in na katere ste že čisto pozabili.

Dvojni krigel

Dvojni vid je eden od znakov močne alkoholiziranosti, dvojni vrček za pivo pa vas lahko do tega pojava pripelje še hitreje. Gre za dvojni kozarec, namenjen pitju piva, po domače imenovan tudi krigel, z enim samim ročajem. Namenjen je tistim, ki so zelo žejni ali radi pijejo hitro, ne da pa se jim tako pogosto hoditi do šanka ali hladilnika. Vanj gresta dve pollitrski pivski steklenici ali pločevinki, ki smo jima odpili požirek; po zmogljivosti je torej primerljiv z litrskim vrčkom, ki ga obiskovalci Oktoberfesta poznajo pod imenom superca. Dvojni pivski vrček je izdelan iz nezlomljive plastike, med obema kupama pa je v spodnjem delu pretok, tako da lahko v vsako od čaš natočite drugo pivo in uživate v mešanici. Krigel zahteva pitje od strani, saj bi se lahko pri frontalnem žlampanju polili. Izmislil si ga je Američan Mike Bolland, ki se je rodil brez desne dlani – zaradi tega se mu je zdelo duhovito poimenovanje kozarca dvoroki pivec oziroma two-fisted drinker, kar je izraz, ki v angleškem jeziku opisuje pivca, ki v vsaki roki drži en vrček s pivom. Končno lahko s svojim kriglom enoročno to počne tudi sam.

Napredni vodomat

Prihodnost našega planeta, ki mu med drugim grozi resno pomanjkanje vode, že nekaj časa visi v zraku. Prav tako v zraku najdemo tudi (vsaj delno) rešitev tega problema. Mehiško podjetje Innovaqua, katerega ustanovitelj je Mauricio Bonilla, ponuja generator pitne vode, ki to dragoceno tekočino načrpa kar iz ozračja. Izdelek je videti kot klasični vodomat, s pomočjo katerega si ljudje natakajo vodo v kozarce v službi in drugih javnih prostorih, le da pri njem ne potrebujemo priklopa na vodovodno omrežje ali polnjenja z bidoni. Delovanje vodomata posnema proces kroženja vode, kot ga poznamo iz narave, vodo, ki jo pridobi z razvlaževanjem zraka, pa večkrat temeljito prefiltrira, prečisti in razkuži z UV-svetlobo. Lahko jo tudi ohladi ali segreje. Lovilec vode ustvari do trideset litrov vode na dan, obstajajo pa še zmogljivejše različice; od take, ki lahko iz zraka na dan posrka več kot sto deset litrov vode, do takšne, ki zmore pridelati tisoč litrov. Bonilla želi, da bi Nube, kot se naprava imenuje, sčasoma postal del vsakega gospodinjstva, podobno kot hladilnik.

Kakalni pas

Ne le psi, tudi ljudje se radi zatečejo k drevesom, ko začutijo klic narave. Med taborjenjem, pohodništvom in planinarjenjem nam zna sredi gozda priti prav poseben »trak za sranje«, kot so ga poimenovali (krapp strapp), ki poskrbi, da nam pri odgovarjanju na klic narave ni treba čepeti, ampak se nanj odzovemo v polstoječem položaju, dobro podprti. Lahko si ga omislijo uporabniki obeh spolov za lažje opravljanje potrebe na prostem; velike in male pri ženskah ter velike pri moških. Širši del traku, ki si ga namestimo čez ledja, ima na vsaki strani po en žep za potrebščine, kot sta na primer toaletni papir ali razkužilo. Poleg tega da kakalni pas razbremeni stegna in kolena, tudi osvobodi roke, tako da si lahko med iztrebljanjem krajšamo čas s pametnim telefonom – enako kot v udobju domačega stranišča. Najlonski trak, ki je nastavljiv, bo zdržal do 181 kilogramov težkega posameznika, okoli drevesa pa ga pričvrstimo s karabinom. Zadevo ponuja ameriško podjetje Air boss, ki sicer z izbranimi pripomočki oskrbuje lovce.

Pograd na letalu

Na enem najdaljših letalskih poletov, med Aucklandom in New Yorkom, ki traja več kot 17 ur, naj bi potnikom družbe Air New Zealand že prihodnje leto omogočili počitek na posteljah v ekonomskem razredu. Pravzaprav bo šlo za skupek pogradov, ki so jih poimenovali gnezdo na nebu (sky nest). Vgrajevali jih bodo v letala tipa Boeing 787 Dreamliner, ki imajo v posebnem delu, nad potniškim, tudi skrivni prostor s posteljami, namenjen počitku pilotov in ostale posadke. Ker je sedežev na letalu veliko, pogradov pa bo samo šest, jih bodo potniki lahko najeli za štiriurni počitek; tako se jih bo med prekooceanskim poletom na ležiščih zvrstilo kar nekaj. Na dvometrski postelji jim bodo na voljo čepki za ušesa in bralna lučka, posteljnino pa bodo seveda preoblekli, ko se bodo uporabniki zamenjali. Letalski prevoznik Air New Zealand potnikom na daljših poletih že zdaj ponuja tako imenovani kavč na nebu (skycouch), pri katerem lahko ceneje zakupijo tri vzporedne sedeže in jih uporabljajo kot kavč, dolg nekaj več kot poldrugi meter – zase ga lahko na primer celega najamejo posamezniki ali pa ga starši delijo z otroki.

Žoga velikanka

Recimo, da ste za rojstni dan dobili sto evrov ter bi si radi kupili nekaj zabavnega in velikega. Štirimetrsko napihljivo žogo, na primer. Žogo, ki je tako gigantska, da bi v njej lahko stanovalo kar 307 običajnih napihljivih žog. Vanjo gre tudi več kot deset tisoč litrov zraka, ki ga boste verjetno hoteli vpihniti s pomočjo električne zračne tlačilke; kljub temu boste potrebovali vsaj uro in pol, da žogo do konca napolnite. Napihnjena tehta približno dvajset kilogramov in plava na vodi, je pa treba biti pozoren, da je ne odnese predaleč. Z njo je mogoče igrati celo odbojko, čeprav kar kliče po tem, da si izmislite nove športne dejavnosti, kot je balinanje na travi, pri katerem vlogo kegljev odigrajo vaši sorodniki in prijatelji. Pred leti je žoga velikanka zaslovela zaradi objavljenega mnenja kupca na Amazonovi spletni strani, kjer je naprodaj; v njem je opisal prigodo, ko je žogo veter odnesel po plaži, da je podirala vse pred seboj, peščene gradove in tudi odrasle moške. Naj vas to ne odvrne od nakupa in uporabe tega impresivnega športnega rekvizita. Le na otroke in manjše pse pazite, če jih slučajno imate.

Pribor iz avokada

Mehika vodi v pridelavi avokada in pridela dobro tretjino vsega na svetu. Avokadove koščice pa vsebujejo podoben naravni polimer kot koruza, iz katere že nekaj časa izdelujejo razgradljivo bioplastiko. Mehiško podjetje Biofase, ki ga je pred desetletjem ustanovil inženir kemije Scott Munguía, je tako nastalo z misijo, da iz avokadovih pešk poskusijo izdelati »naravno« plastiko. Uspelo jim je in danes iz nje delajo jedilni pribor; pečke, ki so neužitne ter bi sicer romale v smeti, se reinkarnirajo v žlice, vilice in nože, pa tudi slamice, krožnike in embalažo za hrano. Vsi izdelki iz neužitnega dela avokada so v nasprotju s tistimi iz umetnih mas razgradljivi, razpadejo pa v približno 240 dneh. Namenjeni so za hladne ali vroče jedi in pijače, videti so kot plastični in so prav tako trpežni, le da so zaradi lastnosti materiala, iz katerega so izdelani, prožnejši. Samo v ZDA na primer vsako leto porabijo poldrugi milijon ton avokada, obenem pa zavržejo 40 milijard kosov plastičnega pribora za enkratno uporabo. Zdaj bodo lahko avokado rezali z nožem iz avokada, gvakamole jedli z vilicami iz avokada in skozi avokadovo slamico srkali avokadov smuti.

Britvica s kolesom

Samostojno britje glave terja kar nekaj spretnosti, a s pomočjo britvice, ki je videti kot igračka, zna biti otročje lahko. Razvili so jo prav za britje glave, v zadnjih letih prejšnjega tisočletja, pod imenom headblade. Je presenetljivo majhna, lahka in enostavna za manevriranje, s plastičnim spodnjim delom ter britvijo s štirimi rezili, ki jo je mogoče zamenjati s táko s šestimi. Zgornji del iz gume je ročaj, oblikovan kot prstan, v katerega uporabnik vtakne sredinec, s katerim nato vodi brivsko vozilo po glavi. Izvorni model ATX spominja na miniaturni avtomobilček, saj ima prav taki kolesci, kot smo jih vajeni pri igračah. Novejši model Moto, za katerega so leta 2017 prejeli oblikovalsko nagrado Red dot, ima v podvozju eno samo vrtljivo kroglico in je na pogled podoben motorčku ali motornim sanem, med vožnjo po lasišču pa se dejansko nagiba kot med polaganjem ovinkov; medtem ko ga z roko premikamo naprej, nazaj, gor in dol, se britev po zaslugi dvoosnega vzmetenja premika še levo in desno. Zaradi dobre vodljivosti je britje glave z motobritvico izvedljivo celo brez ogledala ali miže, uporabna pa je tudi za brado in dlake po telesu.

Blazina z vdolbino

Prvoaprilska šala, ki jo je pred petimi leti na družabnih medijih objavila britanska znamka spodnjega perila Bravissimo – ta sicer z nedrčki in kopalkami že malo manj kot tri desetletja nudi oporo ženskam z mogočnejšim oprsjem –, je požela huronsko navdušenje med sledilkami. Objavili so namreč potegavščino, da razvijajo posebno napihljivo blazino z vgrajeno vdolbino, s pomočjo katere bodo lahko med počitnicami med ležanjem na trebuhu končno uživale tudi bolj obdarjene uporabnice. Nepričakovani odziv jih je spodbudil, da je zadeva še istega poletja postala meso oziroma polivinilklorid. Lilo, kot napihljivi blazini rečejo na otočju, je vse odtlej naprodaj v njihovih trgovinah in na spletu. Glede na to, da sicer prodajajo le perilo s košaricami v velikostih od D do L, je vrzel v napihnjeni blazini bržkone dovolj globoka zanje. Hkrati se pri omenjeni vboklini poigravajo z dvojnim pomenom, ki ga ima besedna zveza cup holders, držala za kozarce oziroma skodelice, kakor v angleščini imenujejo tudi košarice pri nedrčkih. Napihljivke izdelujejo na Kitajskem, v intenzivno rožnati barvi.

Žoga brez duše

Žoga se odbija, ker je napolnjena z zrakom. Kadar v njej ni zraka, je kot mrtva, kot da ne bi imela duše. Kaj pa, če bi ustvarili žogo, ki je popolnoma revolucionarna, ker je ni treba niti enkrat samkrat napihniti? Pred to zahtevno nalogo so v legendarni firmi Wilson, ki slovi po kakovostnih športnih pripomočkih – med drugim njihove žoge uporabljajo v ameriški košarkarski ligi NBA –, postavili svoj razvojni oddelek. Konec februarja so na NBA All-star vikendu v Salt Lake Cityju svetu na tekmi v zabijanju predstavili wilson airless basketball, košarkarsko žogo, ki je ni treba napolniti z zrakom, a se kljub temu odbija kot običajna žoga, je podobne teže in velikosti, čeprav je videti, kot da je v resnici izdelana iz plastičnih čipk. Žoga je ustvarjena s 3D-tiskalnikom, iz elastomera oziroma gume v prahu, ki jo v posebnem vzorcu učvrstijo z laserji, preostanek prahu pa previdno odstranijo, kot bi šlo za kakšno arheološko izkopanino. Na koncu žogo, ki iz tiskalnika pride bela, tudi pobarvajo; za njen prvi javni nastop so se odločili za dramatično črno. Izdelek je za zdaj le prototip in ga vsaj še nekaj let ne bo mogoče kupiti.

Supergate

V zadnjega pol stoletja naj bi se število spermijev pri moških v svetovnem merilu zmanjšalo za kar 60 odstotkov, kar pomeni, da naj bi današnji moški imeli več kot pol manj spermijev od svojih dedkov, ko so bili ti v njihovih letih. Med drugim naj bi k temu pripomoglo tudi elektromagnetno sevanje mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov; prve moški radi nosijo v žepih hlač, le nekaj centimetrov od testisov, druge imajo med uporabo pogosto položene v naročje, v neposredno bližino mednožja. Ben Segal in Michael Golpanian sta se domislila, da bosta skrb za plodnost in proizvodnjo testosterona pretvorila v tržno priložnost; ustvarila sta spodnjice silverlining alpha, ki testise zaščitijo pred elektromagnetnim sevanjem, pa tudi pred mikrobi in neprijetnim vonjem. Prvi kupci si jih bodo lahko nadeli avgusta, trenutno zanje sprejemajo prednaročila prek spletne platforme za množično financiranje Kickstarter. Na voljo bodo v štirih barvah in petih velikostih, poleg srebrnih vlaken, ki bodo v mednožju skrbela za funkcionalnost in ime izdelka, bodo gate izdelane iz mešanice bombaža in modala ter elastana za prožnost.

Kitarozvonec

Ultimativni ljubitelji kitarskih zvokov lahko s pomočjo dejanskega glasbila uživajo v živi glasbeni spremljavi, ki se avtomatsko oglasi ob vsakokratnem odpiranju vhodnih vrat ali kakih drugih vrat v njihovem domu. Zadeva se imenuje guitdoorbell, »kitarozvonec«, zazveni pa ob odpiranju in zapiranju vrat, zaradi česar je bila prvotno verjetno mišljena za vhod v trgovino z glasbili ali v glasbeni studio. Deluje tako, da mehanizem, ki je s samolepilnimi trakovi pritrjen na vrata, ob premikanju vrat s trzalico potegne po strunah akustične kitare, ki je obešena na steni nad vrati. Če se naveličamo vedno enega in istega akorda, lahko strune uglasimo tudi drugače, da iz njih izvabimo drug zvok. Razen tega, da je kitara pol manjša od običajne, je namreč povsem funkcionalna, tako da jo je mogoče sneti in nanjo igrati, nato pa spet pritrditi nazaj. Na voljo je v dveh različicah, popolnoma črna ali svetla. Kitare, ki ustvarjajo glasbeno spremljavo za vrata, si je izmislil Dave Lynch, lastnik kitarske trgovine in delavnice iz Sacramenta v Kaliforniji, ki je očitno tudi soimenjak slovitega režiserja.

Buggy rollin

Slovencem so ekstremni športi pri srcu, zato ni vrag, da bo prej ali slej tudi po kateri od naših cest leže švigal nekdo, ki je videti kot kiborg ali transformer s koleščki, strateško razporejenimi po celem telesu. Francoz Jean-Yves Blondeau z vzdevkom Rollerman si je zastavil posebno nalogo – ustvariti ovoj iz kolesc okoli celotnega človekovega telesa. Prvo obleko, s katero lahko človek brzi stoje, leže na trebuhu ali hrbtu ter kleče na kolenih, je izdelal že pred tremi desetletji, jo vsa leta izpopolnjeval, danes pa jo lahko kdorkoli kupi na njegovi spletni strani. Sam je v svojem koleščkastem oblačilu že dosegel hitrost 126 kilometrov na uro. Sicer ima obleka za celotelesno rolanje 32 kolesc in veliko oboževalcev na Kitajskem, kjer so pred leti organizirali celo tekmo v spustu, ki je imela štiri udeležence, eden od njih je bil Blondeau. Buggy rollin, kot se zadeva imenuje, sta si nadela Jim Carrey za film Reci da iz leta 2009 in legendarni hongkongški igralec, mojster borilnih veščin ter zabavljaških kaskaderskih podvigov Jackie Chan v svojem filmu Kitajski horoskop leta 2012.

Podmizni nogomet

Finec Jarno Saarinen in njegova štiriletna hči Emma sta bila na počitnicah v Španiji. Pisalo se je leto 2008, Jarno ni hotel zamuditi televizijskega prenosa nogometne tekme evropskega prvenstva med Španijo in Rusijo, ki ga je gledal na balkonu, Emmi pa je bilo dolgčas in je hotela početi kaj zabavnega. Začela sta brcati žogo ter si jo podajati sedeč na vrtnih stolih. Ko je Emmi uspelo žogo brcniti pod očetov stol, je zmagoslavno zavpila. Naredila sta tudi improvizirani stadion iz brisač, kopalk in rjuh, da jima žoga ne bi ves čas uhajala iz dosega, in tako se je rodil subsoccer, podfuzbal – nogomet za dva igralca, ki ga igramo sede. Sedem let kasneje se je Jarno lotil izdelave prvega resnejšega kompleta za podmizni nogomet, sestavljenega iz mize in dveh stolov, ki so ob straneh vsi opremljeni z mrežo, stola pa jo imata tudi zadaj, saj delujeta kot gola. Danes sta naprodaj dve različici; pri eni ima miza na vrhu mrežo, pri drugi robustno pleksi steklo, v kompletu sta seveda tudi žoga in igralna podlaga. Pravila igre so preprosta: prvi, ki sede zadene tri gole, dobi set, za zmago pa sta potrebna dva dobljena seta.

Zaščita motoristov

Motoristi so prvi znanilci pomladi na cestah, zato je ob spremembi letnega časa previdnost v prometu še posebej pomembna. Da bo vožnja z motorjem varnejša, bodo kmalu skrbele tudi posebne kavbojke z vgrajenimi zračnimi blazinami, ki zaščitijo trtico, boke in stegna. Pred vožnjo se bo moral motorist s posebnim jermenom, ki bo vodil od njegovih bedres, povezati z motorjem. Zračne blazine se bodo nato vključile samodejno in le v primeru padca z motorja, ko nanje deluje dovolj velika sila. Poleg kavbojk v modri ali črni barvi in v bolj oprijeti ali ohlapnejši verziji bodo na voljo tudi kratke hlače, zaščiti zgornjega dela telesa pa je namenjen črn brezrokavnik, ki se bo ob morebitnem padcu prav tako napihil. V nasprotju z avtomobilskimi sorodnicami so motoristične zračne blazine uporabne vedno znova, vanje je treba le vstaviti novo kapsulo s stisnjenim ogljikovim dioksidom. Moses Shahrivar, ustanovitelj podjetja Mo’cycle iz Švedske, je napihljiva oblačila razvijal kar sedemnajst let. Namenjena so tako ženskemu kot moškemu spolu, ročno jih izdelujejo v Italiji in Franciji, prvim kupcem pa jih bodo dostavili maja.

Mutalk

Tiho kričanje zveni kot bistroumni nesmisel, a dejansko obstaja naprava, ki to omogoča. Mutalk je mikrofon, ki ga namestimo prek ust ter deluje kot zvočni filter med govorcem in okolico. Naprava uporablja princip Helmholtzevega resonatorja, zasnovanega konec 19. stoletja za dušenje hrupa v nižjem frekvenčnem območju, ter poskrbi za to, da zvok, ki prihaja iz govorčevih ust, potuje samo v mikrofon, hkrati pa zvok iz okolice ne pronica vanj. Videti je kot nekaj med masko in nagobčnikom, a morda bo njegova uporabnost znala preglasiti čudnost in bomo v javnosti dejansko srečevali ljudi z bizarnim ustnim naveskom. Uporaben je pri sestankih med delom na daljavo, ki poteka v hrupnem okolju, za (brez)glasno igranje iger, za vse, ki na avtobusu ali vlaku nočejo deliti svojih telefonskih pogovorov, ali tiste, ki jih skrbi prestrezanje dragocenih oziroma zaupnih informacij. Deluje s pomočjo povezave bluetooth, vanj lahko vključimo slušalke. Glasnost kričanja na primer zniža za trideset decibelov ter glasu na splošno ne popači, le pri nosnih soglasnikih lahko zazvenimo rahlo spremenjeno.

Ravnalec brade

Moški, ki se brijejo dokaj redno, naj bi v življenju porabili kakih 1080 ur ali 45 dni samo za ta opravek, ki je še vedno precej manj zamuden od britja nog, za katero ženske žrtvujejo 1728 ur oziroma 72 dni življenja. Po letošnjih statističnih podatkih naj bi kar 44 odstotkov moških na svetu nosilo brade (v zadnjih petih letih je številka narasla za krepkih petnajst odstotkov), rast dlak pa seveda spodbuja tudi rast trga pripomočkov za njihovo nego. In čeprav lepotni ideali ženskam ne prizanašajo tako kot moškim, si kozmetična industrija tudi za možakarje rada izmisli kak problem, za katerega brž ponudi rešitev. Za urejanje moškega obraznega dlačja so na primer ustvarili ravnalec brade. Videti je kot električna krtača, ki s pomočjo toplote ukroti dlake, da ne sršijo na vse strani, ampak so zgledno poravnane, zglajene, počesane. Za likanje brade naj bi v povprečju porabili dve minuti, kar je v primerjavi z britjem prava malenkost. Temperatura je pri večini krtačnih likal nastavljiva, ker imajo moški radi praktičnost, pa je pripomoček za negovanje bradnih kocin lahko tudi ravnalec las.

Samooskrbni ples

Navadili smo se že, da v tujini na letališčih in železniških vozliščih srečujemo polnilne postaje s stacionarnimi kolesi, ki jih poganjamo, da sami ustvarimo elektriko, s katero napolnimo svoje elektronske naprave. Kaj pa, če bi na primer energijo tisočih razgretih plešočih teles v klubu uporabili za energetsko (samo)preskrbo tega istega kluba? Genialno zamisel so po treh letih razvoja pilotno udejanili v klubu SWG3 v Glasgowu na Škotskem, kjer imajo od oktobra lani poseben talni sistem: ta lovi toploto, ki prihaja od obiskovalcev, in jo spreminja v obnovljivi vir energije. Sistem je imenovan bodyheat oziroma telesna toplota in toploto po ceveh prek toplotnih črpalk spelje do kamnin, ki so dvesto metrov pod zemljo in ki jih dosežejo prek termalnih vrtin. Tam jo uskladiščijo, da jo, ko jo potrebujejo, spet pripeljejo nazaj do toplotnih črpalk, nastavijo na želeno temperaturo ter z njo ogrevajo ali hladijo prostore in vodo; tako energetsko oskrbujejo dogodke v klubu in celo zgradbe v bližini. Inovativna tla, katerih videz je mogoče prilagoditi, so na primer idealna za telovadnice, razvijajo pa tudi premično različico za festivale.

Razgrabljeni parfum

Pred sedemdesetimi leti so v San Diegu v Kaliforniji v laboratoriju iznašli sredstvo za izpodrivanje vode oziroma mazivo, brez katerega si danes ne predstavljamo mehanične delavnice ali škatle z orodjem domačih mojstrov. Naporno rojstvo nove snovi – zadeva jim je uspela šele v štiridesetem poskusu – je poskrbelo za ikonično ime WD-40, ki začetnicama angleške besedne zveze water displacement, torej izpodrivanje vode, združuje s številom izvedenih poskusov. Slovito sredstvo proti rji in škripanju vrat ima očitno tako presunljiv vonj, da so v oblikovalskem kolektivu MSCHF iz Brooklyna ustvarili parfum z imenom »diši kot WD-40«, smells like WD-40. Dvesto izvodov parfumske vodice, ki je bila naprodaj za oseminštirideset dolarjev, je pošlo v trenutku. Umetniški kolektiv sicer slovi po ustvarjanju neobičajnih izdelkov, s katerimi opozarjajo na nori svet potrošnje; med njihovimi stvaritvami so bili na primer Jezusovi čevlji, superge Nike Air Max, z vodo v podplatu. Vnaprej so razprodali tudi skrivnostno figurico, ki bo na voljo prihodnje leto, ko naj bi Disneyju potekle pravice za najznamenitejšo miš na svetu.

Vece sedalo

Ena od izpeljank Murphyjevega zakona, ki se izvorno glasi, »če lahko gre nekaj narobe, bo zagotovo šlo«, bi se lahko nanašala na klic narave med vožnjo v avtomobilu: kadar voznika ali koga od sopotnikov neustavljivo pritisne na potrebo, je velika verjetnost, da se to zgodi ravno takrat, ko daleč naokrog ni nobenega stranišča, ko sploh ni mogoče ustaviti ali ko avto sicer stoji, a v prometnem zastoju. Za take primere nuje obstaja posebno vece sedalo, nekakšna popotna kahlica, namenjena otrokom in tudi odraslim. Gre za plastično posodo s pokrovom, ki jo lahko namestimo na katerikoli sedež v avtu. Da avtomobilsko stranišče ne bi nenadzorovano poplesavalo naokrog, ima pod seboj nedrsljivo podlogo ter ob strani dva paščka za pričvrstitev okoli stegen uporabnika. Pred uporabo je treba v plastično posodo vstaviti vrečko, možno pa je tudi izločanje naravnost v posodo, ker je kompletu priložena še straniščna metlica za čiščenje. Pokrov je snemljiv in dvodelen – obodni del omogoča sedenje kot na školjki, osrednji posodo po opravljeni potrebi nepredušno zapre, da jo spremeni v eno tako taperverko za izločke.

Praženi črički z okusi

Hišni črički so običajno naprodaj v trgovinah za male živali in so namenjeni prehrani eksotičnih ljubljenčkov, kot so kuščarji, pajki ter večje akvarijske ribe. Ker so črički dober alternativni vir beljakovin ter med drugim vsebujejo še prehranske vlaknine, kalcij in železo, pomenijo hrano prihodnosti tudi za ljudi. Evropska komisija je že pred letom odobrila uporabo zamrznjenih, posušenih ali uprašenih čričkov – in kobilic – v prehrani, a si ti niso takoj utrli poti na naše krožnike. Zdaj je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena uredba o uporabi razmaščene moke iz čričkov v prahu, ki začne veljati 24. januarja, tako da bomo po novem lahko jedli vse živo iz zmletih čričkov. Na spletu pa lahko že kupimo pražene čričke, ki jih zobamo kot prigrizek in ki so jim dodani najrazličnejši okusi – od lazanje, karija, sira, feferonov s česnom do okusa sladkorne pene, pomarančnega sladoleda in limonovih španskih vetrcev. Posebno opozorilo sicer velja za vse, ki so alergični na pršice, rake, školjke ali mehkužce, ker obstaja verjetnost, da so alergični tudi na čričke, ki vsebujejo hitin.

Pogovori s podnapisi

Dan Scarfe si bo predlanski božič nedvomno zapomnil za vedno, saj ga je družinsko praznovanje navdihnilo za revolucionarno iznajdbo, ki bo olajšala življenje slušno prikrajšanim po vsem svetu. Opazoval je svojega naglušnega 97-letnega dedka, kako se je trudil vklopiti v živahen pogovor družinskih članov, a je na koncu le nemočno tiho obsedel. Če lahko zavoljo podnapisov ves čas sledi televizijskemu programu, si je rekel Scarfe, mu gotovo lahko s pomočjo tehnologije v podnapise nekako prevedemo tudi pogovore v realnem času. Pametna očala za tako imenovano obogateno resničnost (angl. augmented reality), ki so že obstajala in uporabnikom omogočajo, da s pomočjo vgrajene kamere prek očal v resničnem svetu vidijo tudi virtualne oziroma navidezne elemente, je povezal s pametnim telefonom; ta prek programske opreme pogovore, ujete v mikrofon v očalih, sproti prevaja v podnapise, ki se nato prikazujejo v očalih, da uporabnik lahko med branjem ves čas gleda sogovornika namesto zaslona telefona. Inovacija se imenuje XRAI glass ter za začetek deluje v devetih različnih svetovnih jezikih, pri čemer lahko tudi prevaja iz enega v drugega.

Ella Glüxkind

Krasno novo starševstvo je tu – končno je na voljo otroški voziček, ki se samodejno pelje naprej, da lahko roditelji medtem preživljajo kakovostne trenutke s svojim naraščajem, se pravi, z obema rokama naenkrat brkljajo po pametnem telefonu. Pri kanadski firmi Glüxkind, ki je ustvarila robotske vozičke, že sprejemajo prednaročila za prvi model, ki se imenuje Ella in bo na voljo aprila. Če se malček v njem ne bo hotel peljati in ga bo treba nesti v naročju, se bo pametni voziček peljal sam, pri tem pa ostal na dosegu roke. Umetna inteligenca staršem seveda ponuja veliko več kot le dodatni par rok, ki namesto njih potiska voziček. Ella bo ves čas budno opazovala okolico in sporočila, ko bo v njej kaj, kar bi zahtevalo pozornost, na primer bližajoče se vozilo. Imela bo tako košarico za dojenčka – z možnostjo zvočnega belega šuma, ki naj bi otroka pomirjal – kot sedež za malčka. Pametne zavore bodo priskočile na pomoč pri vožnji po klancu navzdol, motorizirana kolesa bodo olajšala vožnjo navkreber ali po razgibanem terenu, z nežnim zibanjem naprej in nazaj pa bo ustavljeni vozek skrbel, da se speče dete ne predrami.

Lunohodke

Kadar hodimo, se ljudje premikamo s hitrostjo približno pet kilometrov na uro. Za tiste, ki so ambicioznejši in bi želeli z enakim korakom ter tempom hoditi kar dvainpolkrat hitreje, bodo že poleti na voljo najhitrejši čevlji na svetu, moonwalkers oziroma lunohodke, revolucija iz Pittsburga. Gre za čevlje, v katerih tečemo tako, da hodimo. Seveda so za to potrebni koleščki, osem njih na vsakem podplatu, zato je obuvalo, ki ga v resnici nataknemo prek svoje običajne obutve, videti kot kotalke. A videz vara. Lunohodke se s pomočjo vgrajene umetne inteligence prilagodijo uporabnikovemu načinu hoje, hoje z njimi pa se baje naučimo prej kot v desetih korakih. Poganja jih tristovatni motorček, imajo posebne pametne zavore, zato se kolesca nikoli ne vrtijo v prazno in je z njimi mogoče hoditi tudi po stopnicah ali vstopiti na avtobus. Električni čevlji znajo priti še kako prav za pešačenje navkreber, pri hoji po klancu navzdol se njihova hitrost avtomatsko prilagodi. Prilegajo se katerimkoli čevljem, so prožni in primerni tudi za neraven teren ali dež. Polnijo se kot telefon, v uri in pol so pripravljeni za približno desetkilometrski pohod.

Zabavni koledar

V letu, ki se izteka, smo bili priča vrnitvi legendarne moške pričeske iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se pri nas imenuje bundesliga, po nemški nogometni ligi, v angleško govorečem svetu pa ji rečejo mullet. Pričesko, pri kateri so lasje spredaj ter ob straneh kratki, zadaj pa dolgi, naj bi sicer moški nosili že v Mezopotamiji in antični Grčiji, Homer jo je celo opisal v Iliadi. Zdaj je dobila čisto svoj koledar za prihodnje leto, ki ga je ustvaril samooklicani kralj koledarjev, the calendar king, iz Walesa v Veliki Britaniji, in gre za med. Najboljši bundesliga koledar na svetu, kot so ga poimenovali, je natisnjen na kakovostnem papirju formata A4 ter vsak mesec prinaša kar dva možakarja z markantno pričesko. Da gre za uspešnico, potrjuje tudi več kot sto ocen zadovoljnih kupcev, ki so koledarju na spletni platformi Etsy, prek katere ga je mogoče naročiti, dali čisto petico. Duhovita alternativa koledarjem nagic, ki vztrajno visijo na stenah različnih servisov in delavnic, v katerih so zaposleni moški, se bo nemara znašla tudi v kakšnem slovenskem ženskem kolektivu.

Moške vilice

Na celinski Evropi je ob začetku renesanse noblesa že rada posegala po vilicah, možakarji na britanskem otočju pa so se posmehovali tej poženščeni iznajdbi in še naprej jedli s prsti. V stoletjih, ki so sledila, so klonili tudi oni, saj je prehranjevanje s pomočjo vilic v zahodnem svetu postalo dokaz civiliziranosti. Ker si moški očitno zaslužijo življenje zajemati z velikimi vilicami, so pred dvema letoma zanje zasnovali posebne, večje, moške vilice, the man fork. Te že na prvi pogled dajo vedeti, da je velikost pomemben del možatosti. Nanje gre kar štirideset odstotkov več hrane, zato med drugim obljubljajo prihranek časa, saj je mogoče z njimi obrok pojesti hitreje. Obstaja tudi različica moških vilic, ki ima več rogljev – šest namesto klasičnih štirih – in niso toliko večje kot širše od običajnih. Moške vilice kot poseben jedilni pribor, ki moškemu zapoveduje »več, bolj, hitreje«, so bile sprva nemara res mišljene kot šaljivo darilo, a uporabniki zatrjujejo, da so se potem, ko so jedli z njimi, težko vrnili k običajnim.