Samo Rugelj: Triglavske poti

Knjiga, ki zadene v vprašanje biti življenjskega sloga. Na ravni pogleda se zdi, da gre za izbiro: BTC vs. posedanje po stari Ljubljani, hrvaško morje vs. all inclusive Sredozemlje vs. Kambodža, megamarketi vs. tržnice. Človek se v njej odloča, pod katerim imidžem se bolje počuti, ne da bi kaj krucialno spremenil. In tu udari Rugelj – na Triglav ne gre tako, da se pod vznožje pripelje, na vršaca odkoraka od doma iz Ljubljane. To ni izlet, to je napor, garanje, podvig telesa in duha. Zlasti ker opis poti intonira s koloritnim optimizmom.

Evald Flisar: Zbiralec sanj

Lahko rečemo, da je lanski roman Evalda Flisarja (letnik 1945) Greh zrela predelava pisateljevega zgodnjega dela Mrgolenje prahu, ki je bilo tako zavezujoče, da je ob nastanku poleg romaneskne oblike dobilo tudi dramsko, z bolj ali manj istimi vpletenimi in podobnim razpletom. Novi roman Zbiralec sanj pa je nekakšna summa, vsota in zgostitev dosedanjih Flisarjevih proznih del.

Lindsay Rogers: Partizanski kirurg

Tokratno izdajo uvaja obsežen predgovor Alenke Puhar, ki prvi prevod umešča v duh komunističnega časa. Takrat so izdajatelji izpustili vse pasuse, ki se niso skladali z vladajočo ideologijo. Novi prevod tako ponuja še intrigantno branje obilja prepovedanih mest, ki so tokrat natisnjena v ležečem tisku. Novozelandski zdravnik je kot član britanske misije v letih 1944 in 1945 sodeloval s partizani v bitkah, predvsem pa kot kirurg, ki je zdravil in operiral številne ranjence na Visu, v Liki, Bosni in Beli krajini. Opisi tujca z druge poloble prinašajo pogled, kakršnega v partizanski memoaristiki ne najdemo. Zločini Nemcev, četnikov, ustašev, poboji, grozodejstva in posilstva so skupna tema, h kateri pa Lindsay Rogers dodaja še opise bivanja v partizanskih enotah: vojake prvega in drugega razreda, tudi aroganco članov britanskih misij – eden njenih poveljnikov se je obnašal kot kolonialni častnik, ki je zvečer z zvončkom zahteval kozarec porta –, srečanje s Titom in njegovo servilnost do ruskega generala. Posebej pa poudari nadoblast komisarjev, ki je je bil deležen tudi sam in je bila po njegovih izkušnjah daleč najhujša v Sloveniji. Ideološki teror, nenadna izginotja nepravovernih partizanov, bojevanje proti razrednim sovražnikom namesto proti okupatorjem … Prostovoljca, ki je vodil skrito bolnišnico v Ajdovcu, tvegal življenje, da bi pomagal partizanskim ranjencem, so provocirali, zalezovali, mu omejevali svobodo gibanja in ga obtoževali slabega dela!?? Knjiga, ki je hommage partizanskim bolnišnicam v Sloveniji vs. drugod po Jugoslaviji, ki prikazuje iznajdljivost in obenem horror operacij in ki osvetli manj znana dejstva: obseg pomoči, ki je neke belokranjske noči štela kar 180 letal, iz katerih so s padali odvrgli vojaške, medicinske in živilske pakete, ter Kidričevo zlorabo britanske vojne pomoči.

Mathias Göritz: Kratkotrajne sanje Jakoba Vossa

V prejšnjem prevedenem romanu, Grešniki in sanjači, se je nemški književnik Mathias Göritz (letnik 1969) duhovito lotil industrije sanj s pripovedjo o ostarelem producentu, ki hoče posneti spektakel o nemški prevari. Nemci so namreč, preoblečeni v Poljake, napadli lastno obmejno postojanko, to pa je bil menda povod za začetek druge vojne. Zdaj smo dobili prevod njegovega prvenca, v katerem se je pred dobrim desetletjem lotil živilske industrije, in to še pred dokumentarci iz klavnic in s perutninskih farm, ki so pokazali, zakaj jemo tako poceni perutnino in kje nam potem zdravje to zaračuna.

Peter Jambrek: Ustanovitev Slovenije

Ustanavljajo namreč društva, fakultete in podjetja, država pa je onkraj primerjanj z običajnimi institucijami. Tako njeno pojavitev navadno predstavljajo pojmi – nastanek države, zgradili smo državo, jo izborili et simile. Poleg začetnega začudenja pa dani naslov takoj napelje na misel, da ustanovitev ni bila samoumevna, da velja premisliti širši zgodovinski okvir. Knjiga potem dejansko na kratko vključi še čas Habsburžanov, Karađorđevićev in Tita, potem pa nadvse podrobno obdobje komunističnega režima. Stvari, ki so drugod minorne, so tu izhodiščne. Režim, ki nas je določal, iz katerega je izšla slovenska država, je 40 let grobo, množično in sistematično kršil človekove pravice. A avtor ne napiše samo konstatacije, temveč v nekaj poglavjih oriše oblike kršitev, med drugim tudi ustanovitev taborišča Ferdreng leta 1949, v katerega so zaprli 800 žensk, ki so jih poprej dobesedno polovili po državi. Režim, ki je svoje državljane silil v suženjsko delo in z zapornicami nečloveško ravnal. Skozi perspektivo kršenja človekovih pravic nam knjiga predstavlja prelomne politične dogodke, obračun s Kavčičevo vlado, akcijo 25 poslancev, ustavno reformiranje, centralizacijo in kajpak osemdeseta leta ter čas po osamosvojitvi. Sankcioniranja poskusa poslancev z začetka sedemdesetih let, da bi povsem v skladu z ustavo lahko sami predlagali kandidate za najvišje funkcije, ne popiše kot fait accompli, ampak se mu čudi. Predpostavlja namreč, da je bila Jugoslavija pravna država, torej tudi ne more preganjati posameznikov, ki ravnajo po postavi. Čudenje nato preide v sklep, da je bila imanenca režima in njegovih voditeljev permanentno kršenje pravic teh, ki so mu idejno nasprotovali. Jambrek ostane svojemu razmišljanju zvest tudi, ko pride do letnice 1991. Enako pretresa obdobje slovenske države s simptomatičnimi zgledi zakonov, ki še naprej kršijo človekove pravice, le da so te po vsebini drugačne.

Hanne Ørstavik: V Bordeauxu je odprt prostor

Romanček ujame norveško umetnico na zdomskem delu v Bordeauxu, južnofrancoskem mestu iz naslova, kamor pride postavit razstavo, in očitno je tako znana, da jo prepoznajo po fotografijah iz razstavnih katalogov. Tako spozna žensko, galeristko in Argentinko, ki ima enako staro hčer kot sama, in ta visoka temna dama jo spominja na moškega, nekaj skrivnostno privlačnega je v njeni pojavi, eleganci, frizuri, ploskosti. Žensko prijateljstvo na prvi pogled, potem pa nekaj spijeta in realnost se zamaje in gresta v prostor, kjer so pohotni gospodje in romunske plesalke ob drogu, in si mislimo, hkrati s pripovedovalko, da smo se znašli v nečem v slogu široko zaprtih oči, iniciaciji, skupincu, nastavljanju in gleduštvu.

Ashley Jackson: Churchill

Ni ga med voditelji, ki bi bil tako kratek čas predsednik vlade (skupaj devet let), a se tako močno vpisal v svetovno zgodovino. Več kot leto je bil edini vojaški antagonist, ki je kljuboval Hitlerju, potem pa skupaj z Rooseveltom in Stalinom tvoril veliko trojico svetovne politike.

Catherine Cusset: Tisti, ki smo ga oboževali

Francoska pisateljica Catherine Cusset (1963), ki živi v ZDA in je desetletje poučevala na univerzi Yale, je napisala kar najbolj tipičen roman kampusa, podoben tistim, kakršne izpisuje Philip Roth in kakršnih med pisci, zaprtimi v univerzitetno sfero, ne manjka. Pišejo o tem, kar se jim dogaja, in vse se dogaja v samozadostnem akademskem krogu, ki ga poživljajo vedno nove generacije, s katerimi se zapletajo v odnose in na njihovih zgodbah sami parazitirajo in jih vampirsko izsesavajo. Toda pri takšnih delih je v preteklosti še ostajalo nekaj očarljivosti in vzvišenosti, zdaj ju nadomestijo skrbi zaradi študentskih posojil, ki se počasi prevesijo v asistentska in kasneje profesorska. Ta kot nabrušeno nihalo visijo nad glavo obetavnega francoskega uživača na pretežno čezatlantskem zdomskem delu.

Tine Debeljak, Mihael Glavan: Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik

Zbir neznanih Cankarjevih pisem Nini Bergmanovi in njeni družini je izdal pisatelj Tine Debeljak že leta 1943. Zakaj torej knjigo danes ponatiskovati?

Jerzy Franczak: Da capo

Poljski pisatelj mlajše generacije Jerzy Franczak (letnik 1978) roman Da capo o pretežno spodletelem odraščanju začne blizu konca – v vrtiljaku podob, ki jim je izpostavljen pripovedovalec, Kamil, srednjeletni kreativec ali vsaj do nedavnega zaposlen v eni takšnih firm, kjer se delajo, da so kreativni, in to drago prodajajo. Njegov zadnji projekt je recimo reklama reklame, ki naj bi nagovorila naročnike, da bi se zatekli po pomoč pri prodaji ravno k njihovemu podjetju.

Catherine Samary: Komunizem v gibanju: Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja

Da sta socializem in samoupravljanje le forma, skozi katero je novi razred komunistične partije ustvarjal svoje privilegije, je razkril Đilas v legendarnem Novem razredu. Da je jugoslovansko samoupravljanje kot gospodarski režim obstajalo tako, da je vseskozi samoproduciralo krize in reforme, ki so pripeljale v kolaps, smo prebirali pri sociologu Županovu, na koncu pa ga je potrdila še realnost. Knjiga Samaryjeve je več kot izziv, ki pelje v premislek: kaj če je bilo samoupravljanje v resnici uspešen model? Dejansko, kdaj se mora človek vprašati tudi o samoumevnosti pogledov in verovanj. Kako je torej pristopila? Sledila je ideji, ki so jo lansirali Tito, Kardelj in partija in po kateri je to oblika neposrednega vpliva in odločanja delavcev o proizvodnji in družbi v celoti.

Ana Schnabl: Razvezani

V zbirki Razvezani, na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu nagrajeni z nagrado za najboljši prvenec, je deset zgodb, v katerih večinoma prvoosebni pripovedovalci obeh spolov uspešno razvijajo svoje simptome: iz drobnih trzavic, odvisnosti in prekoračenj je sestavljeno njihovo življenje, iz drobnih kriz in dolgoletnih osebnostnih usedlin je sestavljen čas njihovih zemeljskih dni, iz tega nabrkljana njihova osebnost.

Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenje

Kanadski profesor je v zadnjih letih zaslovel s predavanji in intervjuji, skozi katere je svoje konservativne poglede odločno in privlačno argumentiral prek polemike s postmarksisti, feministkami, zagovorniki teorije spolov, levičarskimi aktivisti et simile. Denimo imeti krščanske nazore in razumevanje za patriarhalnost ali biti privrženec discipliniranja otrok ni manjvredno nazadnjaštvo, temveč povsem racionalna in tudi demokratična drža. Preprosto – tako kot si lahko gej ali antiglobalist, si lahko tudi konservativec. Njegova knjižna uspešnica je seveda drugačna kot nastopi v živo, ki jih odlikujeta veselje do disputa in hkrati dopuščanje pogledov, ki jih sam sicer argumentirano pobija. Knjiga je parafraza dekaloga in postavlja 12 miselnih sklopov. V njej pledira za razmišljanje, za katero pravi, da je redko, saj implicira notranji dialog med dvema ali več pogledi na svet. Misel torej ni aparat, s katerim uveljavljamo svoj prav, ampak stanje razdvojenosti, notranje razprtosti, ko misleči vzame v pretres tudi poglede, s katerimi se na začetku ne strinja, kar pa pomeni naporno notranje vrenje. Prednost takšnega načina je odmik od dogmatičnosti, ki omogoča, da mislimo tudi stereotipe in vladajoče ideje, ki nam jih kot samoumevne servirajo mediji. Vednost je zanj orožje, zakaj spomin je orodje, ki je vodnik preteklosti za prihodnost; kadar ne poznamo preteklosti, se ne bomo znali orientirati v sedanjosti. Ali pa načelo: imeti smisel v življenju je bolje kot imeti to, kar želite, ker morda ne veste, niti kaj želite niti kaj resnično potrebujete.

Lutz Seiler: Kruzo

Seilerjev roman govori o utopiji, o avtonomni coni na otoku v Severnem morju, torej v Baltiku, v bližini meje z Dansko, kamor se po zaročenkini smrti v precej sesutem stanju zateče pripovedovalec Ed. Tam najde zatočišče za čas sezone in pričuje sesutju sindikalističnega sistema počitnikovanja zaslužnih tovarišev, ki ga konča padec Zidu.

Silvio Pons: Svetovna revolucija: zgodovina mednarodnega komunizma 1917–1991

Kaj je objekt knjige? – Pojavne oblike komunizma? Ne, italijanskega zgodovinarja vsebine komunističnih vladavin ne zanimajo, za stalinske procese proti Buharinu, Zinovjevu in tovarišem ne porabi več kot nekaj vrstic, gulagi in njihove milijonske žrtve pa niso tema niti za okvirček. V lahkotnem sprehodu si avtor privošči celo nonšalantni stavek, da sta se represija in preganjanje disidentskih intelektualcev v SZ začela že sredi šestdesetih let!? – Nikakor, že s prvim trenutkom oktobrske revolucije, dragi Pons; ko bi vas brali, bi se v grobu obrnili Mandelštam (1938), Meyerhold (1940), Cvetajeva (1941) in ... Skratka, pisec meri le na odnose med voditelji posameznih partij v luči prelomnih dogodkov. A taka knjiga bi mirno lahko izšla tudi za časa Tita, saj je povsem benevolentna do komunističnega gibanja; za enega redkih podležev je v njej označen Trocki, o katerem piše, da je leta 1925 »s še zahrbtnejšim« argumentom nastopil proti voditeljem. Kot bagatele se pojavljajo gladomor v Ukrajini, kulturna revolucija na Kitajskem, moderna represija nad Poljaki leta 1981 je opisana le mimogrede, še konca SZ ne pojasni z Jelcinovim odgovorom na vojaški puč dela komunističnega vrha. Zgodba je preprosta: ko partijske države ne uporabijo tankov in nasilja nad opozicijo, ampak jo sprejmejo, je komunizma konec. Komunistične revolucije pač ni brez državnega nasilja nad »razrednimi sovražniki«. Za to spoznanje porabiti 400 strani pripovedi? Škoda, da avtorja zanima le ideja revolucije. Lahko bi napravil primerjalno študijo različnih komunističnih držav skozi čas s stališča svobode gibanja, govora, podjetništva, ali pa radikalneje – s stališča boja proti eksploataciji zaposlenih, se pravi skozi njihov materialni standard, količino prostega časa, poceni sindikalnih počitnic …

Bekim Sejranović: Tvoj sin Huckleberry Finn

Sejranović, ki je sicer hodil na pomorsko šolo v Bakru, takoj prizna, da ne zna zamenjati štifta na penti, zunajkrmnem motorju, da je zanj nasedanje na sipine, ki jih preoblikuje reka, nekaj najbolj vsakdanjega, tudi do načrtovanega Črnega morja z ekipo ne pripluje, ker se vsi skupaj zataknejo v Džerdapu. Pa vendar prigod v tem porečnem romanu, sorodnem pocestnemu (on the road) žanru, samo dogajalno premaknjenem na Savo, ne manjka.

Florence Williams: Narava zdravi in popravi

No, tako radikalna avtorica sicer ni, tudi ne posnema ameriškega filozofa Thoreauja, ki se je za nekaj let odselil iz mesta v divjino, in kajpak še toliko manj Pol Pota, ki je z Rdečimi Kmeri celotno kampučijsko prebivalstvo pregnal na podeželje. Williamsova je predvsem potovala in opazovala vladne politike na Japonskem, v Južni Koreji, na Finskem ter Škotskem, v Singapurju, Kanadi in ZDA.

Luca D’Andrea: V senci zla

Zgornje Poadižje oziroma Južna Tirolska, narodno mešano gorato območje, je skoraj idealno prizorišče. Tja pobegnejo zvezde špageti vesternov opravljat službo čuvaja gorskega krajinskega parka. Spomin na tenzije in terorizem izpred desetletij je še živ in gorjanci so ravno prav nezaupljivi in malo tudi sovražni do tujcev in prišlekov, čeprav živijo od turizma, da je iz njih težko izvabiti skrivnosti. Podobno kot Bohinjski ’trikotnik’, ki je s Fužinskim zalivom postal privilegirano prizorišče domačih kriminalk in fantastičnega čtiva, je Bolzano, avtorjev rojstni kraj, z okolico imenitna freska in hkrati dovolj zanimiv in zaprt svet – kar skoncentrira in naredi ves čas dostopne vse osumljence in ljudi z motivom – za raziskavo davnega krvavega pokola. In seveda, kot se spodobi, ta svet z razkritjem skrivnosti postane nekaj čisto drugega.

Miroslav Krleža: Izlet v Rusijo 1925

Francoski novinar in književnik Henri Beraud je objavil dve knjigi To, kar sem videl v Moskvi in To, kar sem videl v Rimu, v katerih je bralcem predstavil v marsičem podoben vsakdanjik, primerjaje Leninovo in Mussolinijevo vladavino ene same stranke. Hrvaški književnik Krleža, ki je bil sicer prav tako pretanjeni opazovalec, pa je v tem delu prinesel bolj apoteozo komunizma. In to na poseben način: srečeval se je z razlaščenimi plemiči, trgovci in admirali (časa kot rdeči buržuj kajpak ni izgubljal v druženju s proletarci), ki so z mržnjo pripovedovali o novem svetu, potem pa jih je okarakteriziral za ljudi, ki prezirajo sebe, lastno usodo in revolucionarno stvarnost!? Toda delo je v nekaj poglavjih izjemen pričevalec časa, najsi bo v opisih dihotomije, ki je takrat še bivala med rokokojskim teatrom, kjer blestijo dame z dekolteji in briljanti, in proletarskim gledališčem, kjer je publika v škornjih in srajcah ter se vključi v predstavo s petjem v futuristični, kdaj tudi dadaistični režiji. Še bolj pa v opisu velike noči, ki jo je slišal kot cerkveno kontrarevolucijo, ko je 40 zvonov cerkve Kristusa Odrešenika »udarjalo po glavah pravoslavnih vernikov, kot bi jih tolkli z mlinskimi kamni«; prav tako v zanesenem prostodušnem zapisu o anticerkveni kampanji, ki je kulminirala šest let kasneje, ko so to cerkev po Kaganovičevem ukazu razstrelili z dinamitom, po vojni pa na njenem mestu zgradili plavalni bazen. In seveda v opisu vzdušja po Leninovi smrti, ko je preminuli voditelj še naprej zrl na ljudstvo, le da zdaj s pepelnikov, poštnih nabiralnikov, tort in čokolad, bančnih koledarjev, cenikov kavarn, vinjet buteljk, medaljonov po brivnicah, kdaj sestavljen celo iz podkev in žebljev. Knjiga, nekoč pisana za ljubitelje revolucije, danes pa čtivo tudi za sociologe in zgodovinarje.

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh

Minoli Salgado je ena tistih avtoric, ki o regiji, iz katere izvirajo, pišejo na podlagi izkušenj v novem domu in postkolonialnih študij o razumevanju prejšnjega doma. Malezijske korenine, angleško literarno izobrazbo in zanimanje za šrilanško bližnjo preteklost, ki jo zaznamujejo zapletene politične razmere in komaj razumljivo nasilje, pa pregnete s prvencem lastno silovitostjo.

Luna J. Šribar: Starinarnica

Glede na založbo, ki je osnovala novo zbirko, postaja pisanje prvega romana nov literarni žanr. Njegov avtor je pač prost in si lahko slog, perspektivo in tematiko zgradi mimo šablon. Pa še bralec pristopi z radovednostjo, kakšna zgodba se skriva pod imenom, ki ga še ne pozna.

Sylvie Germain: Magnus

Magnus je ofucan medvedek z rutico z imenom okoli vratu in z od bomb ožganim uhljem, po katerem si protagonist romana nadene ime, potem ko odvrže ali izgubi vsa druga: tisto, po katerem so ga klicali starši in ga je moral spremeniti, ko so bežali zaradi očetove službe v zavodu, iz katerega se nihče ne vrne – mali si misli, da zaradi tifusa.

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Kako pisati o vojnem in povojnem ubijanju s stališča ljudi in ne skozi zrklo ideologije dobrega in zla? Avtor likom vdahne najprej erotično in ljubezensko življenje, ki se dvojno zaplete: ona nemška graščakinja, on slovenski proletarec in komunist, potem pa: ona žrtev partizanskih eksekucij, on udbovski likvidator. Takih parov v modificiranih oblikah se zvrsti kar nekaj, tako da se branje špeha na več kot 800 straneh hitro pretvori v vabeče čtivo. Pisatelju vsekakor uspe ujeti bralca. Drži ga s suspenzom, obenem pa z dvojno strukturo pripovedi, z linearnimi biografijami, ki jih poganja piščevo brskanje po arhivih in ogledovanje starih fotografij. S tem nadomesti manko poglobljenih psiholoških orisov junakov, ki izpadejo iz historičnega romana, v katerem prostor zasede več kot ducat likov s svojimi peripetijami. Ti seveda živijo in se spreminjajo, kdaj umrjejo ali pa izginejo, zato se tudi ne srečata le rabelj in žrtev, ampak prav tako bivša sošolca. Čeravno so ta srečevanja večpomenska, jih avtor simplificira, natančneje – ideologija pri njem presega osebno izkušnjo. Tako denimo nekdanji ljubimec ostane neizprosni partizanski komandant, tudi ko ga ogovori ujeta mladostna ljubica pred konvojem smrti. Obratov ali notranjih dilem je za prgišče, čas le potencira prvotne antagonizme: sošolec, ki je stalno dražil in trpinčil vrstnika, ga bo desetletje kasneje z mučenjem pognal v smrt. Tudi prijatelje ustvarja le znotraj istih skupin: dva komunista, ne pa komunist in buržuj.

Juan Rulfo: Pedro Paramo

Mehiški pisatelj Juan Rulfo (1917– 1986) se je, ker je bil uradnik za mehiške staroselce – torej neodvisen od pisateljevanja, srečnež – zavedal, da manj ko bo napisal, trdnejša in manj omadeževana bo njegova slava: romanček Pedro Paramo in zbirka kratkih zgodb, oboje napisano v prvi polovici petdesetih let, sta ga ponesla med legende, ki naj bi spodbudile nič manj kot sloviti roman Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza.

Dušan Kos: Ljubezen, greh in kazen

Ljudje nasploh menijo, da dlje ko gremo v zgodovino, mračnejše in bolj restriktivne prakse najdevamo. Za kazen to očitno drži: možakarja, ki je občeval s kobilo, so leta 1661 obsodili na smrt, pod Marijo Terezijo so stoletje kasneje poznali že zastaralne roke: za prešuštvo po petih letih, za bigamijo po 20, zakon iz leta 1803 pa je kazen za homoseksualni akt skrajšal na leto zapora. Toda v preteklosti najdemo tudi bizarne spore: Katarina Uršula se je leta 1670 hkrati zaročila z dvema plemičema. Se je torej drugi, ko je izvedel za tekmeca, užaljeno obrnil na petah ali pa prvega izzval na dvoboj? Nak, pravico do žene je šel terjat na sodišče. Še slikovitejši je spor zakoncev Ursini-Blagay leta 1769, v katerem je žena terjala ločitev zaradi nekonzumiranega zakona, pa so medicinski izvedenci šteli in ocenjevali: ali je 20 koitusov v treh letih dovolj za izpolnjen zakon? Frivolnost svojega časa razkriva primer baronice Taufferer (1731– 1779), ki je v zakonu rodila devetkrat. Zgledna ženka? Nikakor, mož se je čudil, od kod toliko otrok, ko pa je on bolj ali manj zdoma, medtem pa se pri njej zadržujejo stotnik in drugi mladci, in je jasno besnel. A soproga ni sprejela hišne tiranije in je v jezi pobrala otroka in odšla v samostan, iz katerega se je bila pripravljena vrniti le ob moževem dovoljenju za svobodno »frekventiranje«. V kloštru kakopak ni dolgo ostala. Avtor je z navajanjem podrobnih zgodb spisal literarizirano obliko zgodovine, ki med drugim prinaša danes nezamisljive oblike, denimo prijateljstva, ko je leta 1749 baron Raigersfeld posodil baronu Tauffererju tri zvezke Guliverjevih potovanj, ali pa predfeministični razmah uporabe arzenika v reševanju zakonskih težav. Drobno natiskana knjiga, ki namesto zgodovine vladarjev in gospodarskega razvoja prinese zgodovino medosebnih odnosov.

Augusto Monterroso: Zgodbe, basni, utrinki

»Pogosto slišim, kako hvalijo kratkost, in se za hip tudi sam počutim prav srečnega, ko slišim, kako ponavljajo, da je vsaka dobra stvar še dvakrat boljša, če je kratka,« je latinskoameriški pisatelj Augusto Monterroso deklarativno, pa tudi z ironijo in ne brez satirične osti, ki je obrnjena proti ponavljavcem in repeticiji, zapisal v uvodu k enemu svojih fragmentov. Ta drobec verjetno najbolje povzema njegovo poetiko.

Jurij Kunaver: Pavel Kunaver – Sivi volk

Hommage, pisan za množice njegovih nekdanjih učencev in prijateljev. Toda z nekaj bralne vztrajnosti se tudi drugim bralcem razkrije mož, zunaj vseh kategorij.

Katharina Winkler: Modro okrasje

Avstrijska pripovednica Katharina Winkler (letnik 1979) se v prvencu nasloni na resnično zgodbo turške priseljenke iz Anatolije, ki je z možitvijo samo zamenjala roko, ki jo hrani in še raje pretepa: po nasilnem očetu, ki je mlatil za vsako figo ženo in otroke, se s poroko proti očetovi volji izroči na (ne)milost možu in tašči, ta dva pa nadaljujeta zanju in večino okoli nesporno in samoumevno vzgojno in posedovalno tradicijo.

Helen Fischer: Anatomija ljubezni

Navkljub obetavnemu naslovu to ni priročnik, kot denimo Ovidova Umetnost ljubezni, po katerem bi vtirili življenje. Delo je razdeljeno na 16 poglavij in okoli 200 podpoglavij. Ta so intrigantna: ljubezen pri neandertalcih, zmenkarije, lisičja ljubezen, biologija varanja, seks v Kalahariju, znaki dvorjenja, priložnostni seks … v upanju na ljubezen, novi prazgodovinski moški etc. A v zajetni knjigi (616 strani) je to mnoštvo tematik opisano tako na kratko, da se bralec kdaj počuti prav opeharjenega.

Nathacha Appanah: Povratnik nasilja

Kako je to mogoče, saj to je vendar Francija, reče v romanu francoski prostovoljec in humanitarec, ki vodi mladinski center na otoku Mayotte in poskuša s predvajanjem filmov in branjem animirati tamkajšnje fante, da bi v življenju počeli še kaj drugega: pohajo namreč in kradejo na drobno, se pustijo malo podkupovati politikom pred volitvami, da med kampanjo ne delajo preveč kravala, sicer pa postopajo po getu, enem od francoskih okrožij v Mozambiškem kanalu. Ta je hvaležen cilj za vse migrante, območje s civilizirano azilno politiko, obljuba raja, kakršna je recimo za tiste, ki z afriških obal gledajo čez morje proti severu, italijanska Lampedusa.