Peter Jančič: »Fake news« – Lažnive novice

Petindvajset let je bil eden osrednjih političnih novinarjev, potem pa ga je sredi dneva ekipa Stojana Petriča preprosto odpustila. Ne le njega, več deset, celo več kot sto jih je izgubilo službo. A med njimi je Jančič edini, ki je osebne izkušnje objavil v knjigi in jih osmislil tudi iz perspektive korektnega poročanja. Ko je konec prejšnjega desetletja pod pritiskom odstopil s položaja odgovornega urednika, je imel časnik tolikšno naklado, kot jo imajo danes skupaj Večer, Delo in Dnevnik. To daje še dodatno kredibilnost njegovim kritičnim zapisom. V njih izrisuje konkretne osebe v konkretnih situacijah, pri čemer ohranja faktografski credo – istega urednika predstavi v njegovi propagandni vnemi, a mu v drugem primeru zapiše tudi pohvalo o profesionalnih standardih, novinarko, s katere pisanjem se ne strinja, vseeno brani pred preganjanjem tožilstva. Skozi njegovo pisanje pa se kristalizira tudi novejša zgodovina časnikarstva.

Neil Jordan: Utopljeni detektiv

Irski filmar in pisatelj Neil Jordan tudi tokrat postavlja pred bralca izgubljenca, luzerja, ki je preveč plemenit, da ne bi deloval sebi v škodo. Podobno kot njegovi zbegani in rahlo melanholični junaki v knjigi Sončni zahod z morsko pošastjo ali v filmu Igra solz, kjer glavni iz severnoirske organizacije IRA od britanskega vojaka, ki ga likvidirajo, »podeduje« ljubezen do »transe«. Zdi se, da Jordan tudi v tem romanu uporabi recept proti kolcanju; to mora pač preskočiti na koga drugega in tokrat se mu kot naslednja žrtev kar sam ponuja sodelavec, s katerim ga je prevarala žena.

Guadalupe Nettel: Telo, v katerem sem se rodila

Avtoričine Bodljikave zgodbe so govorile o različnih specializantih na področju spolnosti, ki so v polnosti razvili svoj fetišizem in se ukvarjajo z najbolj nemogočimi in obsesivnimi praksami, se samoskrunijo, recimo po lasišču, zalezujejo, se razkazujejo, vohajo do skrajnih mej vzdraženosti in vonju sledijo do konca in naprej; imajo vse, kar imajo veliki, zato pa prignano do roba. Od avtobiografskega romana mehiške avtorice, ki živi (tudi) v Franciji in piše v francoščini, smo tako pričakovali vse polno drastičnosti in pikantne izpovednosti, posebej še, če je v naslovu dela telo.

Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del

O čem je pripovedovala: o zatajeni zgodovini spolnih praks, higiene in drugih vsakdanjih drobcih, ki so jih izpovedale babice in prababice iz odročnih krajev gorenjskega podeželja. Druga knjiga je podobna in hkrati zelo drugačna. Temelji na posnetih pogovorih, le da ne govori več samo o oddaljenih časih in kmečkem življu. Poleg pripovedi babic, najstarejša je bila letnik 1923, hčera, so tu tudi izpovedi povsem modernih vnukinj, najmlajša je letnik 1997.

Enrique Vila-Matas: Dublineska

Že naslov romana katalonskega pripovednika Enriqueja Vila-Matasa (1948) Dublineska prefriganemu bralcu potegne na velike irske literate, ki so zaznamovali prejšnje stoletje, na Jamesa Joycea in njegove Dublinčane in morda na prijatelja Samuela Becketta. Res gre za roman o smrti Gutenbergove dobe, ta nastopi po smrti avtorja, ki so jo oznanjali francoski literarni kritiki z Rolandom Barthesom na čelu, za roman o smrti romana in o prehodu v novo, digitalno obdobje.

Anton Komat: Zemlja voda seme

Tu ne gre za slog življenja, kot je veselje do narave, pridelovanje zelenjave in potikanje po ekotržnicah. V igri je pogum za noro, nesprejemljivo in zasmehovano, ko se človek poda proč od avtomatizma potrošništva in ujetosti v medijsko-družabni svet, ki poleg mode diktira celo vsebine sreče in načine preživljanja prostega časa. Duhovni aristokrat je izviren in radoveden, predvsem pa samosvoje svoboden. Fukuoka je to prostost izpeljal iz miniaturnega vrta, na katerem si posameznik pridela toliko hrane, da se mu ni treba udinjati v duhamornih službah, Komat pa je delo vrtnarjenja preoblikoval v metafiziko, natančneje – v svetovni nazor.

Manuel Baixauli: Peto nadstropje

Tokrat hiša s petim nadstropjem ni pravzaprav trinadstropna, kot je bila pri Ruplu in Dolencu, temveč gre za štirinadstropni Sanatorij, v katerem okreva pisatelj B. po šesttedenski popolni otrplosti zaradi skrivnostne in slabo raziskane bolezni, zaradi katere sliši vse in še več. Šumu bolnišnice se, negiben in čuječen, ne more izmakniti. Najvišje, peto nadstropje zgradbe, ki se ne vidi na fotografijah in ki ga tudi sicer ne vidi vsak, nadstavba, tako rekoč, ga mika, tako da se s to enigmo ukvarja tudi po okrevanju.

Gabriel Garcia Marquez: S poti po Vzhodni Evropi

Pogled prek železne zavese je imel še na začetku šestdesetih let status čuda, ki ga je Marquez v polni obliki predstavil nekaj let kasneje v romanu Sto let samote v okolju Latinske Amerike. Tokrat torej popiše Vzhodno Nemčijo, Poljsko, Češkoslovaško, Sovjetsko zvezo in Madžarsko. Ne v kasnejši maniri T. G. Asha, ki je bil podkovan v poznavanju politike in idej disidentskega vzhoda, ampak kot potopisec.

Jonathan Franzen: Čistost

Tokrat ameriški pisatelj Jonathan Franzen (1959) v romanu z umazano vodo ni zlil iz banjice tudi dojenčka; dete se je izgubilo, ker ga je pomočil v preveč vode. Sicer je poskrbel za medbesedilni okvir, ki naj bi držal skupaj nabrkljanko človeških usod – hči, Pip oziroma Purity, Čistost, išče očeta, kar je seveda napoved odisejade, pri tem pa je njeno potovanje skozi življenje, medijske in umetniške krajine bolj tavanje in izgubljanje kot razvoj(ni roman).

Frank Furedi: Moč branja

Alberto Manguel je napisal Zgodovino branja iz perspektive knjig in bralcev, Frank Furedi pa je Moč branja razbiral iz umeščenosti bralnih učinkov v družbi.

Lukas Bärfuss: Koala

Ko pisatelja kmalu po literarnem večeru v rojstnem švicarskem mestu – tam se z bratom zadnjič srečata in se ta odpelje v temo, ne pa tudi v pozabljenje, sam pa odkolovrati do hotela in zjutraj zmačkan čim hitreje in čim dlje stran – doleti vest o bratovem samomoru, se mu kar naenkrat odpre.

Vladimir Iljič Lenin: Država in revolucija in drugi spisi iz leta 1917

Po Stalinovi smrti in obračunu s stalinizmom se je po vzhodu Evrope, tudi po Jugoslaviji, razširil pogled, da je Lenin začrtal svetlo pot komunizma, ki pa jo je diskreditiral njegov samozvani naslednik. Kakšen je bil torej izvorni Leninov plan?

Muriel Barbery: Življenje vilinov

V prejšnjem romanu, Eleganci ježa, je francoska pisateljica Muriel Barbery pisala o hišnici, ki prikriva svojo izobraženost. Ta samoukinja in zasilna kantovka mimogrede napade fenomenologijo in še kaj iz filozofije in opravi s tem, skupaj z dvanajstletnico, ki ima močna samomorilna nagnjenja, pa se potem lotita družbe in njene zlaganosti z dveh izločenih pozicij, od spodaj in z obrobja.

Noam Chomsky: Kdo vlada svetu

In vsakič je to miselni izziv. Mož, ki je pred šestdesetimi leti napisal Sintaktične strukture in v hipu postal prvo ime svetovne lingvistike, je zadnjega pol stoletja opuščal jezikoslovje in postal osrednji politični mislec. Dosleden samemu sebi, zakaj po njem je intelektualec dolžan, da svojih znanj o manipulacijah oblasti ne deli le v predavalnicah, ampak jih širi tudi množicam.

Sarival Sosič: Starec in jaz

Od prvega do zadnjega stavka v hlastnem dolgem dihu izpisan pripovedni tok romana Starec in jaz asociacijsko povezuje in oblikuje zgodbo o intenzivnem druženju mentorja in učenca. Tega, v začetku srednješolsko zbeganega, starec nekako posvoji in mu z neizmerno disciplino, ki je temelj njunega odnosa, v hitrem kurzu približa glasbo do te mere, da se ne samo pobere iz adolescentskega blodenja, temveč tudi uspešno začne kariero z vpisom na glasbeno akademijo.

Eric Hazan: Zapiski o okupaciji

Desetletje staro čtivo o vsakdanjem življenju Palestincev pod izraelsko okupacijo se zdi zastarelo. Življenje se je pač vmes v marsičem spremenilo. Seveda, toda Hazan je ustvaril redko antropološko sliko dejanskosti. V njej sistematično daje besedo stotini sogovornikov, ki izpovedujejo svoje zgodbe, obenem pa je izdelal kartografsko sliko dežele, ki podira ustaljene predstave. Izrael je postavil zid med matično deželo in anektiranimi palestinskimi teritoriji. To je znano in svetovno kritizirano. Toda tudi znotraj in okoli posameznih mest je zgradil serijo zidov, s čimer je postavil na glavo življenje domačinov.

Evald Flisar: Dekleta, ki se jih spomnim

Že v kakšnem prejšnjem besedilu Evalda Flisarja je bila na preizkušnji možnost avtentičnosti bivanja. V tragikomediji Kaj pa Leonardo, recimo, naslovni junak z okvarjenimi možgani v hipu, ko se osvobodi kompulzivnih vlog, s katerimi se odziva na nemogoče stanje sveta, spet zdrsne v repetitivnost in mehaničnost. Podobnikov najdemo cel kup tudi v Flisarjevih romanih, ljudi z lažnimi identitetami, ponarejenimi spomini, preskakujočo identiteto ali nezmožnostjo, da bi se zanesli na svoje spomine ali jih izrazili. Zdi se, da je maska, persona, tisto temeljno, kar omogoča razvoj in preobrazbo njegovih oseb v dramatiki, romani pa ponujajo premislek o možnosti avtentičnosti na podlagi mitskega potovanja, tako da so vsi Flisarjevi romani odisejade.

Daniel Miller: Potrošnja in njene posledice

Reklame običajno razumemo kot proces globalizacije, ki nekje iz biznis centra posname promocijske filme in jih potem prevedene vsiljuje po različnih koncih sveta. Avtor proučuje Trinidad, v katerem pa zapazi, da se tam oglaševalci skušajo približati domačinom tako, da ustvarjajo reklamne filme na podlagi lokalnih tradicij, da torej paradoksalno podpirajo domače kulturne vzorce.

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

Francoski pisatelj Laurent Binet je poskušal v prejšnjem romanu HHhH kar najverneje, čeprav s precej simpatije do izvršiteljev, popisati dogodke, povezane z atentatom na t. i. praškega klavca Reinharda Heindricha leta 1942. Pod drobnogled je vzel delovanje iz Anglije prispelih komandosov, njihovo akcijo in še bolj čakanje, pa tudi represalije, ki so sledile smrti vestnega in sposobnega izvrševalca holokavsta. Potem ko je »rešil« judovsko vprašanje na Češkoslovaškem, bi moral namreč uspešno delo nadaljevati v Franciji, pa so se mu zgodili slovaški padalci.

Cirila Toplak: European Continentalism

Začetek kajpak v antiki, vsaj s pojmom Evrope in politično tvorbo rimskega imperija, nato dominacija krščanstva, a šele l. 1766 vznikne termin evropska civilizacija. Nato mimobežnici Napoleona, a tudi Hitlerja, ki je bitko pri Stalingradu skupaj z evropskimi legionarji vodil kot spopad za Evropo, ter na koncu formiranje Evropske unije. Knjiga poleg širokega spektra referenc prinaša tri manj poznana dejstva. Daljnosežnost političnih misli filozofov, zgodovinarjev in literatov, kot so Montesquieu, Michelet, Mazzini in Herder, serijo neuspešnih evroasociacij v prvih desetletjih 20. stoletja in vlogo ZDA. Montesquieu je postavil kulturne razlike med Evropo in Azijo namesto na fizičnih pojavnostih in klimatskih posebnostih na temeljih dinamizma in obsesije z delovnimi aktivnostmi. Med drugim je tudi pojasnil, zakaj je bil tedanji francoski kralj osvajalsko uspešnejši od španskega navzlic bogastvu španskega zlata; bojevitost svojih poveljnikov je namreč spodbujal z neskončnim arzenalom ničevosti – podeljeval jim je plemiške nazive in privilegije.

Pavel Sanajev: Pokopljite me za šprajc

Roman Pokopljite me za šprajc je zagonetni naslov dobil po infantilni želji otroka, da bi skrit in neviden še po smrti – s katero mu obilno grozijo, zaradi česar grožnje o njeni vseprisotnosti jemlje zares – oprezal za odsotno materjo, ki je privolila v to, da ga je stara mati mrcvarila.

Irvin D. Yalom: Darilo terapije

Psihiatri običajno pišejo knjige, v katerih na primerih pacientov predstavljajo smisel in učinke terapije. Yalom je stvar obrnil: z varne distance opazovalca je prestopil v prvo osebo – kaj počne terapevt na seansi s pacientom? In potem premišljuje o svoji praksi in početju svojih kolegov. Ne gre za ekshibicionista, mož je zaslužni profesor psihiatrije na univerzi v Stanfordu, s pol stoletja prakse in številnimi knjigami, avtor modela eksistencialne psihoterapije. Njegova knjiga hodi po robu, saj namesto distance poantira bližino s pacientom, ki ga vzame kot sopotnika. Odpira vprašanje, zakaj mora tudi sam kaj povedati o svojem življenju, v čem je smisel, da kdaj obišče pacienta, o trenutkih, ko je pacient postal terapevt terapevtu, predvsem pa o nevarnostih in neuspešnosti terapij, od transfernih pasti in seksa naprej. Ali ko denimo pacient uživa v terapiji, ki jo vzame za nadomestek življenja, ne pa za šolo življenja, kar v biznis usmerjeni terapevti s pridom izkoriščajo. In spregovori o meji: če delaš več kot 40 ur na teden, boš kot terapevt padel v osamljenost in zanemaril svoje odnose. Preprosto – pregoreli terapevt pomeni zgrešeno terapijo. Gleda v duhu ekosofije, ki jo je prestavil v psihosofijo.

Adriana Lisboa: Simfonija v belem

Brazilska pripovednica Adriana Lisboa zgodbo o sestrah, njunih razhajanjih in srečevanjih splete okoli enega od njunih zadnjih srečanj, ko je tisto, kar ju je razdruževalo, že nekako ugaslo in odmrlo. Njuno skupno otroštvo in razselitev, velike skrivnosti, ki se kažejo v vrsti odvisnosti, obiskovanju klinike za razstrupitev in sledeh tapetniškega noža na zapestjih ene od njiju, pri drugi pa v muhavem odnosu do partnerjev in srepem pogledu, ki se šele z leti ublaži – vse to popisuje na preskok, nekronološko. Pravzaprav iz trenutka, ko se vse reši in ni več skrivnosti, prehajamo v čase skupnega odraščanja in se prestavimo na pomembne postaje v njunem življenju. Logika je asociacijska, tako ob branju bežimo na vse čase in včasih malo traja, da ugotovimo, v katerem segmentu razkrivanja zgodbe smo.

Svetlana Slapšak: Antična miturgija

Resda v neobičajni formi, pred leksikonski del je postavljen uvod, v katerem avtorica uperi puščice zoper krščansko prisvajanje antike in vpelje koncept miturgija. Toda v geselskem delu ga potem bolj ali manj opusti, saj tam ne prinaša sistematične zgodovine recepcije oziroma preoblikovanja antičnih mitov.

Alec S. Patrić: Črna skala, belo mesto

Srednjeevropski humor iz sedemdesetih in osemdesetih let se je obilo pasel na neprimernem obravnavanju akademikov. Pri Bohumilu Hrabalu v Prebučni samoti se recimo smetarji menijo o dragih monografijah, saj so vsi profesorji, ki v nemilosti pometajo in delajo na papirnih deponijah. Zdaj, v tem krasnem novem tisočletju brez socialistične represije, se akademiki udinjajo kot bolniški strežniki. O njih beremo v Jergovićevih Psih na jezeru. Podobno je v prvencu Aleca S. Patrića, kjer Jovana, nekdanjega sarajevskega profesorja književnosti, pri delu v bolnišnici doleti privilegij. Med prvimi se seznani z grafiti, ki jih storilec umetelno izrezuje v trupla, žge v menzne krožnike, vodomate polni z maščobjem, pridobljenim z liposukcijo – vse zelo artificielno, v zapletenih mešanih tehnikah. Nad maščomatom bi moralo pisati Izvor vrste, sporoči storilec, vmes zasledimo oftalmološke tablice v obliki vizualne poezije. Slutimo nekoga iz bližine ali iz preteklosti, pesniškega genija, ki je stal na robu prepada in je storil nujni korak naprej.

Renata Salecl: Tek na mestu

Serija malce preoblikovanih kolumn, ki jih je filozofinja objavljala v Sobotni prilogi Dela. Natančneje – esejev. Saj so stkani skozi miselne obrate, ki razgradijo samoumevnosti v delce absurdov in prepoznanih manipulacij. Vzemimo himno jemanja vitaminov in prehranskih dodatkov, ki ji zoperstavi dejstvo, da se v ZDA 20 tisoč ljudi na leto znajde na urgenci prav zaradi uživanja teh »čudežnih« substanc. Renata Salecl akademske polemike vešče prevede v laični jezik, a ne z namenom dociranja, temveč kot orodje, s katerim misli moderna verovanja. O prehranjevanju, delu, lenobi, revščini, čiščenju telesa in odnosov, vlogi kocke pri odločitvah, užitka v transgresiji et cetera. A striktno skozi perspektive dominantnih idej, ki jih bo vešče ironizirala in kazala njihov nesmisel (gluten, pesticidi, prehranska industrija, neverodostojni napisi na vrečkicah hrane, tabletomanija), ne bo pa zavzela enostavnega gledišča, da je najzanesljivejša pot do zdrave hrane, da jo pač sam pridelaš.

Elif Shafak: Čast

Prejšnji roman turške, vendar po širini in rezidencah kozmopolitske pisateljice Elif Shafak Štirideset pravil ljubezni – nekakšna sufijska uspešnica z instantnimi nasveti za duhovnost, kjer čas usojenega srečanja med skoraj kristološko pojavo ter pesnikom in modrecem Rumijem odmerjajo aforizmi – je med prebiranjem na plaži zbujal zanimanje za Bližnji vzhod. Tokratni roman je drugačen, Čast pripelje zgodbo o družini s kurdskega območja Turčije v Anglijo in je zato bližje kakšnemu Rushdiejevemu Klovnu Šalimarju. Tudi tam se pomeša tradicija, ki zahteva čast in čistost celo v okoljih, ki so to že prerasla: glavni zaplet je umor matere zaradi prešuštva. Umor mora, spodbujen od sorodnikov in ob odsotnem očetu, opraviti najstarejši sin. Tako se mu vsaj zdi, čeprav se njegovi ortodoksiji potem vsi, tudi tisti, za katere je mislil, da ga k dejanju spodbujajo, čudijo in ga bolj ali manj tiho obsojajo.

Stefan Zweig: Neznankino pismo

Leta 1922 je nemški pisatelj objavil neznankino pismo na 12 straneh, a stoletje potem še vedno izhajajo ponatisi in prevodi, snemajo filme (tudi v Mongoliji), uprizorili so celo opero.

Ian McEwan: Cementni vrt

Uveljavljenega in popularnega britanskega pripovednika Iana McEwana smo že brali in si ga zapomnili predvsem po romanu V imenu otroka, v katerem literarno premišlja o ugovoru vesti: sodnica dobi primer fanta, ki ga starši in verski starešine na podlagi starih spisov, ki omenjajo, da je v krvi duša, prepričujejo, naj zavrne transfuzijo. Sodnica se zanj zavzame, poudari njegovo pravico ne le do vere, temveč do vsega tistega, kar ga čaka po polnoletnosti, vendar poba zaradi ljubezenskega nesporazuma zatrmari in upošteva napotke starejših.

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

Banalizacija virtuoza med predavatelji, katerega zvočni posnetki nastopov na Collège de France so po 40 letih še vedno pojem predavateljske erudicije v formi šarmantnih obratov? Seveda, še več, avtor za polje knjige vzame francosko intelektualno sceno sedemdesetih, kjer ironizira še druge velikane, kot so bili Foucault, Althusser, Sollers, Kristeva, Derrida, Deleuze in Lacan. Znamenito French Theory, ki je zasedla ameriške univerze, in Ecovo Bologno. Skratka, imitira njihove pogovore, spopade, predstavlja njihove teorije v formi za telebane, slika študentsko vzdušje v času, ko je bil študij kult, ko se je hodilo na predavanja dve uri prej, da si sploh dobil prosto mesto v predavalnici. Obenem pa sega v predsedniški spopad Giscard vs. Mitterrand, kjer se slednji dokoplje do čudežnega orožja sedme funkcije jezika (neznani Jakobson), ki omogoči, da bi lahko v katerikoli situaciji kogarkoli prepričali, da naredi karkoli. Pred tem z enako vivisekcijo kot pri teoretikih razčleni tudi intelektualni think tank francoske levice in desnice.