David Gilmour: On An Island

Ko sta se na samovšečnem dobrodelnem zletu Live 8 ob istem času na istem mestu, manj kot kilometer oddaljena drug od drugega, pojavila za zmeri skregana David Gilmour in Roger Waters ter za splošno dobro z nekaterih ponarodelih zgodovinskih solov politično korektno otrla prah, so optimistično nastrojeni nostalgiki zaihteli, ah, kapital najde pot in zdravi vse razprtije, veselimo se torej skorajšnjega snidenja...

Stereo Total: Discotheque

Ko smo ob lani izdanem Do The Bambi hoteli že ugotoviti, da je od Stereo Total pričakovati le še par posrečenih viž na album, je pregnani dvojec demantiral črne prognoze z zbirko svojih in tujih remiksov. Discotheque je seveda posvečen plesni plati dua, ki črpa iz rokenrola in panka in navadno ne rabi več od ščepca lo-fi elektronike, Stereo Total pa se je poleg obdelav vrste lastnih požvižgavk lotil tudi...

MEF in Narodnoosvobodilni bend: Svoboda

Niti smešno ni več, kako Založbi RTVS že nekaj časa ne uspe predstaviti poslušalcem svojih novih projektov. Včasih so te stvari tekle ustaljeno. Umek je poklical Mišo in televizija je bila polna njihovih bendov in pevcev. Zdaj, če ne gre ravno za Nude, za katere se ata potrudi osebno, ni prave reklame, celo za genija Iztoka Mlakarja ne. In podobno se dogaja z Dragom Mislejem - Mefom, človekom, ki je v zadnjih...

MF Doom - Special Herbs: The Box Set

MF Doom je krutost in neizprosnost glasbene industrije doživel na lastni koži že pred več kot desetletjem, ko je bil z bratom v obetavnem tandemu KMD. Okoli leta 1990 sta podpisala pogodbo z velikanko Elektro, a sta se z njo po enem izdanem albumu sprla. Zaradi te neprijetne izkušnje in bratove smrti se je Doom (takrat Zevlove X) umaknil s scene za nekaj let.

Katalena: Kmečka ohcet

A poznate komad Žvižgovska Urška? Če ga slučajno ne, in glede na vseobsežno pandemijo družbene amnezije z glasbeno-slušalsko vred je precejšnja verjetnost, da ga ne, vam izdamo, da ga je na začetku osemdesetih let posnela, objavila na plošči, igrala, se šla ob njem " jamming " druga postava ljubljanske skupine Begnagrad. Vnazajsko razbiranje konstruiranja žanrskih zgodovin nam v mednarodni recepciji benda...

Vajta & Scandal Music Orchestra: Album No. 1

Evo, vračajo se stari rokerji, eni zdolgočaseni, drugi brez denarja, tretji spet s krizo srednjih let. Kaj je pičilo Seida Memića Vajto, ki je najprej s Teško industrijo, potem pa v solo obliki sredi sedemdesetih in manj v osemdesetih razturil po Jugi, ni povsem jasno. Dejstvo je, da mu solidne stare komade aranžirajo in igrajo slovenski mojstri na čelu z Martinom Štibernikom.

Santos: Home Sweet Home

Santos, s pravim imenom Sante Pucello, je eden redkih, ki lahko demantira obče veljavni predsodek, da se Italijani spoznajo na hrano, modo in popevke, na rokenrol in elektroniko pa sploh ne. Demanti se v Santosovemu primeru tiče obeh omenjenih panog, saj njegova hudo plesna elektronika, kjer mrgoli semplov rokerskih bobnov, basov in kitar, ne skriva dratarskih korenin in volje do destrukcije, izjemnost produkcije...

Oliver Lake Quintet: Live

Med izidi albumov in časom posnetega gradiva je vsaj pri manjših, neodvisnih, jazzovskih založbah vse večji razmik. To je indic, da je stanje zafrknjeno, da se vložek ob vloženemu trudu, znanju, ustvarjalnemu zagonu ravno ne izplača, da si tudi z internetom kaj dosti več, navkljub marljivosti in mreženju, ne da pomagati. Posredi so še težke odločitve glasbenikov in urednikov, kaj uvrstiti in kaj ne od posnetega.

Buckethead: Kaleidoscalp

Čudaški, virtuozni kitarist, ki se skriva za belo masko in ne komunicira z javnostjo, je po odpovedi v Guns'n'Roses ponovno na vso moč zagnal lastno kitarsko mašino. Na ploščku Kaleidoscalp postreže z bogatim spektrom modificiranih brenkal v družbi popolne in žanrsko neomejene ritem sekcije.

Ramilson Maia: Sambass 3

Frank Siccardi, urednik serija Sambass, in DJ Ramilson Maia sta tandem, ki stojita za novim, svežim in dobro tekočim laserskim dvojčkom brazilske drum and bass produkcije. Tisto "sveže" je tokrat namerno izpuščeno, ker se nekateri komadi slišijo že dve leti, kar nekaj iz nabora pa je Patife vrtel že na lanskem Exitu. Obregnjenemu navkljub pa gre za dobro svežo predstavo elektronske variacije džungle (Sao Paolo je...

Artifakt: Artifakts II

Tistim, ki bi radi razstreljevali z agresivno muziko, pa naj je govora o dratarjih ali elektrotehnikih, se med gonjo za čim ostrejšimi prijemi kaj rado primeri, da prečkajo mejo za poslušalstvo še dojemljivih BPM-ov, izgubijo poudarke in se jim načrtovani vihar sfiži v monotonijo ali celo ambientalo. Večini čeri, ki čakajo na besne, pod oznako full on zbrane psy trance artiste pa se je, tokrat veliko...

American Gigolo II

Newyorški tehno veteran Abe Duque (glej tudi pod: Kirlian ) se, če se je ozreti na lani izdani album So Underground It Hurts, še drži lastnih produkcijskih standardov, najsi gre za umazan podzemni zvok ali za tisti kanec samoironije in norije, zaradi katerega njegovi ploščki toliko laže zdrknejo niz sluhovod. Tu, v službi DJ Hellovega krdela žigolov, ki ga je s še veliko dolgočasnejšim ploščkom pred petimi...

Cyantific: Ghetto Blaster

Na tale prvenec Cyantifica so lahko pri Hospitalu sila ponosni, saj jim je po dolgem času uspelo izdati avtorsko ploščo, na kateri je kaj poslušati. Resda je Cyantific precej bolj sintetičen od svojih kolegov - v grozljivo dobrem Cover Story (kjer kooperiira Matrix) je celo vokal zabrisan na nivo inštrumenta, komaj po načinu igranja na ta specifičen inštrument ga je moč razpoznati po obdelavi skozi vse...

Caliban: The Undying Darkness

Peti samostojni plošček nemških metalcore kratkolascev Caliban ponuja slušatelju dokaj regularno zmes žanrsko raznolikih metalskih kitar in besnečih vokalov, ki jih občasno povozijo pocukrani napevi. Sicer pa Caliban godbeno ne ponujajo nobenega pretresljivega presežka, ki ga ža davno tega konzumentom ne bi ponudili kakšni Machine Head ali Fear Factory.

Črna kuhna

Kakor se reči odvijajo v tukajšnjem glasbenem prostoru, če bi ga na silo hoteli obmejiti z nacionalnimi zidovi, bojo na koncu koncertirali, igrali godbe, nastopali le še institucionalno podprti "klasiki" s staro glasbo in pa "folkiji" različnih branž z "novo glasbo". Saj bi človek pomislil, da tule vse kar podrhteva od starih viž, ljudskosti, triglasja. Videz - na srečo, za zdaj - vseeno vara.

Toby Keith: Honkytonk University

Med oportunističnimi kantrijaši, ki so 11. september izkoristili za dokapitalizacijo svojih hitropotezno domoljubnih popevk, Toby Keith vendarle zavzema posebno mesto. Zaradi odkritega simpatiziranja z bolj desnim kot sredinskim naborom ameriških vrednot se ga je v tako imenovanih intelektualističnih krogih oprijel sloves kmetavzarja in hardlinerja, ki na svet gleda izključno skozi zvezde in proge nacionalne...

Multiball: Endless Journey

Kar nekako hitro se z novim produktom vračajo na rock sceno Multiball, nekakšen teen punk rock bend. Za razliko od prejšnje plošče so malce bolj sproščeni, malce manj natančno pankerski in včasih jih za hip potegne celo v malo bolj metalne vode. Besedila so vedno - ni povsem jasno, zakaj - angleška, še vedno preveč patetična, ampak oni, kot kaže, odnehali vseeno ne bodo.

Maria Kalaniemi: Bellow Poetry

Maria Kalaniemi je tista harmonikarka iz plemena meharjev (Accordeon Tribe), ki se med vsemi najbolj opira na tradicionalne godbe, konkretneje Finske in njene okolice. To še ne pomeni, da je "zahojena" etno-puristka ali pa pišmevuhovka, ki se požvižga na stabilnost forme, tonalne in melodijske konture "starih godb". Obe skrajna konca ji uspeva uravnotežiti premišljeno, z neko digniteto, kjer njena avtorska muzika...

Lightning Bolt: Hypermagic Mountain

V t.i. indie-rockovskih krogih se je zasedba Lightning Bolt že ustoličila kot ena bolj zanimivih in samosvojih, po svoje tudi ekstremnih nojz rock zasedb. Tako v zvoku kot v svojih nastopih sta kultni boben in bas trash duo, dva Braina, Chippendale in Gibson, kot že samo ime zasedbe napeljuje namreč zelo udarna in po drugi strani povsem samosvoja, posebna (na koncertih nastopata vedno kar na tleh, med publiko).

Kataklysm: In the Arms of Devastation

Deseti celovečerni izdelek kanadskih prvakov death metala Kataklysm suvereno nadaljuje in tudi nadgrajuje dosedanje ustvarjanje čupave zasedbe. In the Arms of Devastation je godbeno in produkcijsko dovršen izdelek, ki poleg obilice brutalnosti in nečloveške hitrosti ponuja tudi presenetljivo neposiljene harmonije. Da zadeva prehitro ne zapade v monotonost, se glavnemu urlatorju med hropenjem in brundanjem v eni od...

Prefuse 73: Security Screenings

Scott Herren nadaljuje z izjemnim tempom izdajanja materiala. Po lanskoletnem albumu Surrounded by Silence in raznih projektih, kot sta Piano Overlord in Savath & Savalas, se vrača z novo ploščo. Po Scottovih besedah Security Screenings v bistvu ni pravi album, ampak le tranzicijski izdelek, na kar namiguje tudi sama dolžina - okroglih štirideset minut.

Counterstrike: From Beyond the Grave

Counterstrike (ali včasih tudi Metalgear) sta Animal Chin in 500 Miles, dva južnoafriška težkokategornika, ki sta v preteklosti že plenila s svojimi hiti kot Hydra. Njun najnovejši album ob videih za komada Maniac in Killswitch prinaša deset komadov, ki na metalske ne spominjajo le po naslovu plate, ampak tudi zvokovju, vokal(nimi sampl)i in vzdušjem nasploh.

Elliott Sharp's Terraplane: Secret Life

Najnovejša različica Sharpovega avant-bluesovskega benda Terraplane, ki jo je med drugimi z nekaj kosi predstavil na lanskoletnem koncertu v klubu Cankarjevega doma, daje še več, kot je bilo slišati. Secret Life je album novega, drugačnega bluesa, ki spoštuje stabilno bluesovsko formo, obrazce, zven, a ob slastnem plavanju v njej taisto formo tudi širi, nadgrajuje, a ohranja emocionalno moč, politično držo,...

In Flames: Come Clarity

Švedski In Flames se že kar nekaj časa prodajajo opredalčkani kot melodični death metal, kar pa bi se za zadnjo stvaritev bolj težko trdilo. Sicer je v harmoničnem delu zgoščenke prisotnih malo morje pristnih death metal elementov, vendar se v enakovredni dozi pojavi tu še hardcore, metalcore, nupopmetal, simfo rock in še kdo. Predvsem pa na celotnem ploščku moteče prevladuje malce komercialno naperjeni vokalni...

London Electricity, High Contrast & Cyantific: Hospitalised - 10 Years of Hospital

Naslov pove pravzaprav dovolj; najbolj na vsesplošni plesni trg usmerjena drum and bass založba z Otoka se je vrgla na proslavljanje in služenje, jim pa tale trojček tudi sovpada s stoto izdajo na njihovi založbi. 68 komadov so zvozili gazda Tony Colman alias London E., ki so mu pripadla zgodnja leta in izdaje, na katerih je dejansko znatno soproduciral ter vplivati na zvok tak...

Clifford Brown / Max Roach Quintet: The Last Concert

V avtomobilski nesreči 26. junija 1956 v Philadelphii so umrli trobentar Clifford Brown, pianist Richie Powell (brat Buda Powella) in njegova žena. Nenadna smrt dveh nadarjenih jazzarjev je presunila jazzovsko srenjo. Brown je veljal za enega največjih trobentarskih talentov na sceni. Njegov kvintet z bobnarjem Maxom Roachem je bil med bolj vročimi modernimi bopovskimi zasedbami.

Rosanne Cash: Black Cadillac

Video Hurt, priredba Reznorjeve pesmi v interpretaciji Johnnyja Casha, je eden najbolj srhljivih in pretresljivih izdelkov, kar jih je sproducirala umetna potreba po glasbeni televiziji. Ob mojstrskem kontrapunktu vztrajnosti spomina in surove resničnosti, ki življenje, trpljenje, vzpon in padec morda največje ameriške legende v nekaj minutah brez tržne patetike strne v veličastno sleherniško priliko, posvečeni...

EMA 06 - Evrovision Song Contest

Zanimanje za tole TV-prireditev je vsako leto večje, čeprav vedno dobimo ven podobna jajca. En ali dva povprečna komada in desetino slabih, slabših in najslabših. Ne vem, kaj bi me moralo doleteti, da bi postal oboževalec Nuške Drašček ali čupastega Marijana Novine. Ne vem, na katerih drogah bi moral biti, da bi se mi zdela Alenka Godec mlada in perspektivna evropevka ali Maja Slatinšek seks bomba.

Dominik Euhlberg: Kreucht und Fleucht

Le redki si upajo in priobčijo na mah dva, največkrat žanrsko ali po vzdušju različna si miksa, še redkejšim uspe. Med redkimi srečneži ne boste našli Dominika Euhlberga, ki se je lani proslavil z nekaterimi remiksi, tule pa postreže z enim bolj sanjavim in enim udarnejšim scenosledom, tam med abstraktnejšim housom in ne tako razbijaškim, z elektrom prežetim tehnom.

National Mayhem

Tale trojček se je od lanskega poletja nekaj časa vlačil po špilavcu. Je vreden glodanja. Nacionalna pohaba, naslov velja kakopak ameriški naciji, ki ji to sporočajo njeni mladi ozaveščeni državljani (vse globlje drugega reda), je namreč trojček treh samostojnih albumov. Natančneje, prihaja iz glasbeniške združbe iz Severne Karoline, iz Durnhama in tamkajšnjega okrožja koledža, kjer se je osnoval in mreže spletel...