Brujeria: Brujerismo

Morda bi morali imeti plošček, ki se je privalil po petletni odsotnosti Brujerie (izgovori: Bruherija ), nalašč anonimnega, celo konspirativnega ansambla, ki naj bi ga uradno tvorili mehiški dilerji, po nekaterih domnevah pa člani Fear Factory, Faith No More in drugih zvezdniških kovinarskih skupin, za neke vrste come back. Če je temu tako, naj takoj povemo, da so Brujeriji mačete otopele.

Lester Bowie Brass Fantasy: When The Spirit Returns

Lester Bowie je bil zares zadnji trobentar, ki je povsem zmešal tukajšnje občinstvo. Bilo je že davnega leta 1982 na jazz festivalu, ko je po nastopu njegovega benda From Roots to the Source norelo še četrt ure. Kasneje, ko se je vračal z Brass Fantasy na "jazz" in na Lent, ga je spravljal na noge, a takšnega delirija ni bilo.

Cuban Boys: Eastwood

Kvartet, ki se je kot eden izmed mnogih zavihtel na angleške lestvice s pomočjo karizmatičnega radijskega didžeja Johna Peela, je po histeričnosti in nagnjenju do parodiranja "popularnih" glasbenih panog - denimo plastičnega tehno popa, tja do kavbojskega vala in največjih dance ostudnosti - sorodnik hardcore tehna, obenem pa vsaj zaradi gospodinjskega, vsaki Bridget Jones bližnjega zvena glasu budi spomine na...

Erazem In Zrele Češnje: Nikol zaprt, ne kaznovan

Izdelki najlepšega slovenskega pop blondinca in edine resne konkurence Jana Plestenjaka, so kot kaže postala pravi doživljal. Prebijanje skozi njegovo poezijo, pa zabava, ki jo ni moč primerjati niti z največji dosežki angleške pitonske, konjske in alo scene. Za lažje razumevanje: "...ene se smejijo, druge mal je sram, tretje se bojijo, divjaka med nogam." No, no, no Eraz...

Nasum: Human 2.0

Nekoč duo, zdaj trio-Nasum so izbljuvali album, kjer domuje petindvajset hitrih hard core skladbic s primesmi grinda in industriala in katerih povprečna dolžina obstoja je nekje med minuto in minuto petindvajset. Ta kvalitetni izdelek surove švedske scene je editiran doma pri underground guruju Dan Svanu, da je veselje še večje, pa švedski trio ravno v tem času obiskuje različne Evropske koncertne odre s...

Guitars On Mushroom

Kitare in elektronika? Če se ne menimo za občasne nastope kitar v vlogi mimobežne zanke ali sempla, pozabimo na EBM in industrial mutante in krenemo z elektrotehničnega konca obzorja, lahko rečemo, da je govora o izjemno redki španoviji. Ki bi, sklepajoč po analogiji, našla rodovitno prst v načeloma zlobni in po rokerskem žaganju vonjajoči zvrsti, kot je psychedelic trance.

P. J. Harvey: Stories From the City, Stories From the Sea

Vse bolj bližajoča se srednja leta v gospodično Harvey očitno še niso zasadila svojih lenobnih krempljev, saj štepa nove albume z zelo solidno frekvenco: lepo in prav. Se pa vsak pretečeni mesec do neke mere pozna na sami vsebini. Ne da nismo črne dame imeli zelo radi, ko je kot razštelana čarovnica s svojimi vriski loputala vseh devet vrat pekla hkrati, vendar je Stories From the City, Stories From the Sea ...

Anette Peacock : An Acrobat's Heart

Pri devetnajstih z ljubimcem Garyjem pobegnila v New York. Kako čuden začetek mimobežnih biografij zares posebne glasbenice, pesnice, skladateljice. Impresarij Eicher se ji oddolžuje. Ne pozabimo. V Novem mestu na avantjazzovski sceni ob koncu šestdesetih ustvarjata dva markantna, danes razšla muzična para, ki sta mu takorekoč pomagala štartati ECM: basist Gary in pianistka Annette, in pianist Paul Bley in...

The Berzerker

Zadnje čase bolj uspavana Angleška založba Earache na svoji 222 izdaji ponuja nič kaj preveč uspavane Berzerker, katerih ritem mašine, blackmetalske kitare, sempli in psihotični vokali so se sprijeli v nasilno, rušilno gmoto v najlepši tradiciji elektro-industrial-techno-harsh godbe. Poslušalčeva vzdržljivost je na preizkušnji tekom petnajstih štiklcov nevrotičnega nažiganja....

Bertrand Burgalat: The Sssound of Mmmusic

Bertrand se težko zbudi pred drugo popoldansko uro, zato pa se lahko izkaže kot nepoboljšljiv romantik in talent za zadeta besedila, vešč producent, strokoven vzdihovalec in dirigent sončnih dekliških zborov. Njegov soundtrack za užitkarjenje v izmišljenih pokrajinah bi morda zadel še tanjši živec, ko bi se prikotalil v plavalni sezoni in nam z vato oblagal slana ušesa.

Zmelkoow: Izštekani pri Jureu Longyki

Postalo je pravilo, da morajo slovenski bendi, če si hočejo narediti ime ali pa obdržati status, nastopiti pri Juretu Longyki. Med izštekane, oziroma malo manj električne, so se konec lanskega leta katapultirali tudi naši zajebantsko buldožerski favoriti. Če smo na njihovi zadnji plošči poleg heca, ki ga tako zelo potrebujemo v življenju, dobili tudi nekaj šusa v glavo, so se na svojem radijskem nastopu iz...

Blessed By The Night - The Dark Metal Compilation

Prijeten, a bolj na hitro in z levo roko zbit zabojček osemindvajsetih bendov ter podzvrsti s temnejše strani metalske zakladnice, ki so svoje največje adute v veliki večini že zmetali na mizo. Žal se le redki znajdejo na pričujoči kompilaciji. Nič sveže krvi za posvečene, le dvourni šnelkurz za nedeljske darkerje in mlajše generacije, ki jih mika peklenščkovo uglasbeno kraljes...

Black Eyed Peas: Bridging the Gap

Oh kako zelo se kot požirek ledene studenčnice v toksični puščavi sredi vse tiste s strani MTV-ja pumpane črne kuge prileže tale sveža in dejansko gruvi zadevica. Trije na videz tipični naduti in pozersko vzravnani afroti se izključno preko svoje ustvarjalnosti in superiornega občutka za mešanje med seboj ne preveč prijateljskih prvin za par trenutkov povzpnejo na vrh sveta, od koder potem lagodno ščijejo po...

Ruben Gonzalez: Chanchullo

Gospod Gonzalez zna pogladiti tipke. Zapojejo in se zmedijo s sladkimi glasovi, svetlo predirno trompeto, umaknejo rezkemu zvenu strun kitare tres ali pa v pregibanju viže prestavijo že tako žmohtno poliritmijo baterije. To je ena plat medalje. Zaradi tega je Ruben Gonzalez v že obsceni kampanji Cooderja, Londončanov in drugih prišlekov v Havano z Wendersom vred - le kam bi, če ne v zlate čase, ki nikdar niso...

Roni Size Reprazent: In The Mode

Roni Size je rabil kar nekaj let, da si je opomogel od prvenca New Forms, ki ga je v hipu povzdignil med drum&bass in, na splošno, angleške pop zvezdnike, ter se lotil pregovorno kočljivega drugega albuma. Na njemu priobčene novosti pa se končajo pri uvajanju plehnatih simfoničnih semplov ter, če je to kaka novost, vodilni vlogi vokalov, ki popolnjujejo praznine vsevdilj "ostro" zastavljenega ploščka.

Alen Vitasović: Ja ne gren

Alen Vitasović je eden tistih redkih estradnikov - okej, njegov rojak Šajeta je takrat, ko ima dober dan, drugi v vrsti - ki mu po koncentraciji nezamenljivega, prijetno svetobolnega istrijanskega šentimenta v popevkah uspeva držati štih s fenomenalnimi Gustafi. Spomnite se recimo na pesmi Ni me briga, Pjesma o gospođi in Come va? z istoimenskega albuma.

The Wallflowers : (Breach)

Recimo, da si sin največje glasbene ikone dvajsetega stoletja. Tvoja mati je ženska, ki jo slavi eden najlepših ljubezenskih spevov na enem izmed najboljših albumov vseh časov. In pesem Forever Young, ki je tako fenomenalna, da jo veliki Bob na plošči Planet Waves zapoje dvakrat zapredoma, je posvečena prav tebi. Kako bodo ta dejstva vplivala na tvojo glasbeno kariero? Pot, ki so jo prehodili takrat 22-letni...

Wumpscut: Blut Kind

Bivši DJ gospod Rudy Ratzinger, ki se skriva za imenom Wumpscut, ima za seboj preko 30 izdaj nosilcev zvoka unikatne elektronske godbe. Od leta 1991 pa do danes Rudy ustvarja maksimalno zapolnjen zvok kompleksno strukturirane electronic body music, ki pluje med mračno romantično gotiko in agresivno distorzirano kitarsko elektroniko, v svet nasilja, odvisnosti od vojne, okužbe z bestialnostjo, mračnih kleti,...

Pascal F.E.O.S. - Remixed

Tehno veteran Pascal F.E.O.S. izdaja pri svoji založbi vinile in ploščke nadebudnih elektrotehnikov - navsezadnje tudi Zagrebčana Brother's Yarda - tule pa je na enem ploščku priobčil različice treh svojih poskočnic, kakor jih je razstavilo in zopet sestavilo enajst remikserjev. Čeprav se le trojica izvirnikov zdi borna osnova za cel plošček muzike, se ta izkaže za eno pestrejših zbirk tudi spiderjem dovolj na...

Regina Carter: Motor City Moments

Ni dolgo tega, kar smo zastrigli ob svinganju goslarskega jazzovskega in R&B veterana, nažavbanca Clauda Williamsa. Zraven smo še potarnali, da goslarjev dandanašnji ni ravno v obilju, kaj šele tako prevejanih v lokovalskih potegavščinah. Saj se bolj sramežljivo vračajo, vražje gosli, marsikoga bi lahko našteli med prvaki, a ne ravno za pretirano navdušenje.

Green Day: Warning

Kakorkoli že, z viški adrenalina gnana trojica iz kalifornijskega Berkeleya je za popularizacijo spomina na pankerski konec sedemdesetih ter za reafirmacijo triminutnih kitarskih zadetkov v minulih desetih letih prelila največ švica. Deset milijonov mulcev, ki je bezljalo naokoli s primerkom albuma Dookie, se preprosto ni moglo motiti. Green Day so ustoličili za svoje Ramones in Stiff Little Fingers hkrati.

Klemen Klemen: Trnow stajl

Da je Trnovo kraj, kjer pesniki zrejo v svoje muze in potem od njih navdiha ne morejo spati, je zapisal že oni, ki ga gledamo na tisočakih in ki si gotovo ni mislil, da se bo čez 150 in nekaj let okoli cerkve, kjer je njega začarala Primicova Julija s fičkom podil zapohan mulc, ki se bo s tem svojim početjem še bahal po vzoru ameriških uličarjev. Pa se je le zgodilo.

Zlata leta vesele jeseni -(festivalske uspešnice 1962-1979)

Vesela jesen je bila delno v šestdesetih, vendar veliko bolj v sedemdesetih, nekakšna alternativa Slovenski popevki. Nekakšen popevkarski Maribor proti Ljubljani. Skladbice so bile v začetku povsem običajne, kasneje pa so se odločili za narečen festival podobno kot Hrvati v Čakovcu. In bili nekaj časa uspešni potem pa, podobno kot ostali festivali, propadli.

Joan osbourne: Righteous Love

Relish je bila resnična poslastica, ki smo jo lahko reliširali do zadnjega bita, zdaj pa očiten problem drugega albuma. Res je, pričakovanja so mnogo večja in plošček ne more biti deležen normalne, povsem nepristranske obravnave, saj ga človek vseskozi povsem hote primerja z imenitnim prvencem. Kaj, Joan, kje je zdaj bridka in popolna One of Us, kje je srh vzbujajoča St.

Mambo Kurt: Back in Beige - The Return of Alleinunterhalter Vol.II

Je že konec oktoberfesta? Škoda. Saj bi se podvigi totega, le z antično Yamaho oboroženega "privatnika", ki, malenkostno sintetiziran in obrobno aranžiran kruza čez priredbe narodnih in ponarodelih, od zabavnoglasbenih in pop do rokenrol in hip-hop standardov, tako prilegla ob superci in presti, pardon, krači. Posebej, če bi človek v omotici imel pred sabo še dobrovoljno Kurtovo pojavo, jebača iz zaledja osebno.

The Doors: Essential Rarities

Hej, tale Morrison pa res že dolgo ni nič napisal, mar ne. Šalo na stran, Jim še zmeraj v relativnem miru počiva na Pere Lachaiseu, trenutno poplavo raznoraznih kolekcij, ki pustošijo po zakladnici enega najvplivnejših bendov vseh časov, pa gre najverjetneje pripisati okrogli obletnici. The Doors so 12. novembra 1970, takorekoč natanko pred tridesetimi leti, v New Orleansu odigrali svoj zadnji koncert v popolni...

The pretenders: Greatest Hits

Američanka Chrissie Hynde je v Londonu iz neposredne bližine prisostvovala rojstvu punka, brez opaznejših posledic prebolela njegovo kratkotrajnost in spodletelo poroko s Sidom Viciousom, zajahala novi val ter postala glas, stas in karizmatična poetesa benda, ki predstavlja pojem miroljubne koeksistence punka, rocka in popa pod isto streho. Istoimeni prvenec Pretendersov je izšel že pred davnimi dvajsetimi leti in...

Tantadruj: Karantanski blues

Zapeljivi vokalno akustični overdose v pretežno baladnem vzdušju, ki v za spoznanje vedrejših odtenkih nadaljuje Sedminino zapuščino ter pogumno brodi po resignirano morbidni ikonografiji slovenskega narodnega blaga. Tolmuni Tantadrujeve vezane besede, vključno z zanimivo uglasbitvijo žalostinke Pa ne pojdem prek poljan Josipa Murna-Aleksandrova, so sveži in bistri, občasno jim zmanjka le globine, ki recimo...

Titan: Elevator

Pretežno brkata trojica, kateri marsikateri Američan ne bi nikoli podelil zelene karte, ne prihaja iz katerega od Almodovarjevih filmov, temveč iz Meksika, začuda (ali pa sploh ne tako presenetljivo) pa je vir njihovega navdiha iskati v lahki glasbi šestdesetih in predvsem v funku in disku, ki sta trgala najprej črni, potem pa še beli del Hzdruženih držav v sedemdesetih.

Ian Pooley: Since Then

Kot kaže, se je naš stari znanec, tehno veteran - davno tega smo ga slišali vrteti v neki pizzeriji v Beli krajini - v zrelih letih omečil in se pridružil vrstam latino "džezistov", no, tistim, ki se s tovrstno pop žolico ubadajo v domačih, elektronskih studijih. Ian Pooley resda še ne kleplje housa za epizode silikonskih MTV Grind popoldnevov, niti nima pod pasom remikserskih trofej po meri "vazeljin" Moralesa...