Braxtaal: Dworr buun

Nizozemski trio, ki kroži pod "piarovskim" nazivom "avant-rock trio s sintetizatorjem in bobni", je ena izmed združb, ki jih vodi glasovni čudotvornik Jaap Blonk. Cedejka ni nova, a je novatorska po načinu zajemanja iz zgodovinskih avantgard, sodobnega rokovanja z vnanjskimi elektrofonskimi pripravami za uglasbljanje šumov, pop senzibilna v poskusu njihovega vkomponiranja v...

Akosh S. Unit: Vetek

Akosh S. je pihalec in vokalist z "brezkonkurenčnim" priimkom Szelevenyi. Njegova zunajserijska freejazzovska pljučna kapaciteta se topot v združenih silah predstavlja z zasnovo, ki nas tako "vsebinsko" kakor po "karakterju" in "personalno" najprej spomni na Aylerjevi "avant klasiki" Ghosts ali Witches and Devils. S tem razločkom, da so Unit spretno "zaranžirani" in nosijo v sebi dovolj tkim.

The Ganelin Trio: 15-Year Reunion

Pojasnjevalni podnaslov vnovične združitve je "V živo na frankfurtskem knjižnem sejmu". Vse skupaj je trajalo zgolj 36 minut, nič več. A prigoda je vseeno ugledala svojo uradno fonično zabeležko neumornega Leva Fejgina, šefa ljube založbe Leo Records, ki vseskozi skrbi za pravočasne edicije, dokumentiranost nove jazzu blizku godbe, začenši s tisto sovjetskega, še železnozavesnega domicila v...

Miss.Bee

Evo tako ti je to pri nas, da se v bistvu povsem komercialni bendi, ki gojijo muziko, ki se zunaj vrti na vseh lestvicah (Massive Attack, Kosheen... razlaga Ceri), pri nas dogajajo v samozaložbah, medtem ko na tržišče iz slovitih založb prihajajo nove in nove popevkarice in deški oziroma dekliški bendi, Dunajski dečki tako rekoč. V vseh pojavnih oblikah: lahko rahli pank uporniki, lahko so simfo pankerji,...

Dimmu Borgir: Death Cult Armageddon

Da se Dimmu Borgir dobro prodajajo in da so že zdavnaj prestopili v prvo ligo, je jasno že skoraj vsakemu. Vseeno pa še zdaj ni jasno, zakaj. Gre za samo godbo, ki združuje v sebi vse mogoče elemente metalske glasbe ( black, heavy, gothic...)? Gre za močno promocijo neusmiljene mašine založbe Nuclear Blast? Je to teatralna, peklenska atmosfera, ki jo je bilo moč že slišati na izdelkih še enih dobro prodajanih...

Lost On Arrival

Čeprav se je založba Naked Music doslej še najraje izkazovala s serijami "seksi" housa in čeprav na platnicah pričujoče kompilacije še vedno ni prezreti gole ženske figure, ki naj bi vzburjala ljubitelje tovrstne muzike, krasi Lost on Arrival osvežilno pomanjkanje za vsako profitno house podjetje pač značilnih vokalov, ki tu sopejo in hrepenijo le močno previjačeni, v vlogi efekta.

T. Raumschmiere: Radio Blackout

Medtem ko so drugi pretendenti na pankovstvo zadovoljni že s kakim semplom, ki spominja na tumpaste bas linije iz sedemdesetih, T. Raumschmiere oziroma Marco Haas z velikim guštom sprehaja akorde po izdatno popačenem sintetizatorju, reže čez ušesa s pomendranimi saksofoni in podlaga razdrapanine z brutalnimi berlinskimi tehno ritmi.

Krafterk: Tour de France Soundtracks / Karl Bartos: Communication

Navsezadnje so se zganili tudi pri usodnem pogonu Kraftwerk in po skoro dvajsetletnem, le s "prigodnimi" izdajami pretrganem molku priobčili nov plošček. Čeravno bo fanovstvo avtomatsko navdušeno nad novim izdelkom z imenom nemških botrov elektronike in hip-hopa ter bodo ob do podrobnosti izpiljeni produkciji hlipali tudi fetišisti studijskega mojstrstva, se zdi, da noviteti manjka nemalo tega, kar je krasilo...

Dew Scented: Impact

Nemška thrash metal zasedba Dew Scented ponuja tržišču že peti samostojni album. Glede na plošček Inwards (2002), zgoščenka Impact ne prinaša nikakršnih drastičnih sprememb v godbi Dew Scented, ki ostaja zvesta osnovni thrash metal logiki - hitra in agresivna kitarska godba podkrepljena s kristalno čisto produkcijo, ki se ne spogleduje z novodobnimi glasbenimi prijemi.

God Dethroned: Into The Lungs Of Hell

Poleg novega bobnarja nudijo Nizozemci God Dethroned tudi novo ploščo, ki je v besedilih ekstremno naperjena proti kakršni koli religiozni obliki čaščenja višje sile. Peti album Into The Lungs Of Hell je čistokrvni metalski izdelek brez dodatnih elektronskih olepšav, tako, da smo deležni kvalitetnega death metala, ki se spogleduje z osnovnimi black metal prijemi.

Ana Dežman: Mlado srce

Ana Dežman je kao mlada pevka slovenska pevka, ki si je kot toliko drugih v zadnjem času zaželela obujanja popevke kot take. V vrsti raznoraznih udeleževalk festivalov, od EME do Oriona, od Hita do MMS-ja, pa se zdi vseeno malce manj enaka drugim.

Uncle Tupelo: No Depression

Manija ponovnega izdajanja že izdanih plošč ima tudi svoje dobre plati. Pravkar predvajamo eno od njih. Zdaj, ko se nashvillska glasbena mašinerija trudi kantrijaško izročilo karseda bankabilno spariti s stereotipi instantnega popevkarstva, bo vsekakor zelo zanimivo, da ne rečem poučno, vnovič zasukati prvenec kultne zasedbe Uncle Tupelo, ki je leta 1990 ikonografijo kavbojske godbe revolucionarno oplemenitila s...

Jeff Beck: Jeff

Ejga, Beckov ata pa še kar gor stojijo in urnih prstov po strunah drgnejo. Vse lepo in prav, dokler nas Jeff s kitarskim rokohitrstvom po preverjeni metodi utrjuje v prepričanju, da vaja dela mojstra in tudi pri šestdesetih letih uspešno odganja misel na penzijo. Ko pa mu prste ovije vokalni hiphoperski kičeraj gostujoče ekipe raznorodnih glasbenikov, češ "if the voice don't say it, the guitar will play it", in...

Contaminated: 0.5

Relapse že nekaj časa čedalje bolj razširja glasbena obzorja svojih izdaj in ne ostaja ozko usmerjena paranoidna metalska založba. Tako zdaj že na petem vsakoletnem predstavitvenem kompilacijskem izboru zaužijemo zajeten del Relapsove ponudbe. Na dveh polnih zgoščenkah, ki jih konzumentu ponujajo za borih 2000 SIT, je moč uživati v recimo bolj rockerskih zadevah ( Alabama Thunderpussy, Mastodont, High On Fire...

Dr.Zero: Dr.Zero

Čeprav se je velik njihove zgodbe zgodil že lani, so plato prijavili letošnjega maja in menda poželi na ROCKU Otočec veliko slave. Na malem odru seveda. Na žalost je bil mali oder zgolj simbolično obiskan in so jih celo prijatelji bolj odtrgane muzike spregledali. Evo, ploščo pa smo poslušali do konca, in to dvakrat, dobro prebrali slabo čitljiva besedila in ostali hladni.

Sertab

Nacionalkin izvršni komite za izbor slovenske predstavnice za izbor evrovizijske popevke na svojih plenarnih zasedanjih še ni prišel do spoznanja, da evropski živelj vsakoletnega popevkarskega wrestlinga ne gleda z ušesi, ampak posluša z očmi. Zato letošnjega debakla ne gre toliko pripisati nananananju kot prav strokovni usposobljenosti stilističnega servisa, katerega socialni nadrealizem se daje v zobe vsak dan...

Jane's Addiction: Strays

“Here we go!” zadoni uvodni klic Perryja Farella, lucidno (o)kultnega frontmana kalifornijske reminiscence osemdesetih, ki je pred natanko pred 15 leti izdala prvi studijski album Nothing's Shocking. Odisejada Janinih odvisnežev skozi mnogolike glasbene kolizije se tudi na svežem Potepuštvu nadaljuje brez nižje prestave ali bistvenejšega odmika od zvoka, ki je markiral skupino in jo svojdan...

Dj Cutlass Supreme: Presents UK Bass

Še en angleški elektrozvok prihaja sramežljivo, skorajda skozi zadnja vrata urbanih glasbenih trendov. UK Bass (alias ghetto-tech - hip-hop - booty - ragga - elektro - drum & bass, pa verjetno še kaj) je nastal na zelnikih nekaj londonskih vrtilcev vinila in MC-jev; poleg podpisanega so to še Mixmaster General in Tha Paddy Pimp, Debasser in kopica drugih clubberjev iz otoške prestolnice, ki jih je...

Napalm Death: Noise For Music Sake

Ko je skupina Napalm Death pred dobrimi petnajstimi leti izdala prvenec Scum, je s tem iznašla tudi grindcore in povzročila ogromen preobrat na takratni hardcorovski/metalski sceni. Plošček Noise For Music Sake je zbirka vseh let dosedanjega delovanja skupine Napalm Death in zajema posnetke še iz leta 1986.

The Bananas: Greasy Peel

Mogoče bo kdo pomislil, da se dogaja revival nečesa, kar nikoli ni prav uspevalo na naših tleh. Kitarske surf glasbe namreč; a v ploščkovniku je prvenec Banan, še ene domače zasedbe na sledi sončnih kitarskih valov, žlahtnejših za soliden tremelo. Na štiridesetminutni poti v sončni zahod, ki se prične z nekaj redkimi besedicami ( "Dej mir, Igor.

Hoću? Neću!: Hoću? Neću!

Hoću? Neću! so pankerji iz Kraljeva, ki so jih mariborski založniki (Hedl) odkrili in posneli na lanskem festivalu No Border Jam. Nekaj komadov je bilo odigranih prav tam, nekaj so jih dosneli in plato, ki v državi SČG še ni našla izdajatelja, letos v začetku poletja ponudili zahtevnemu slovenskemu trgu. Tako imamo svojevrsten primer, da so srbski ultralevičarji in skrajni anarhisti postali prej slovenski kot...

Skat: Nasedla ladja

En tak psihedelično morski motiv na ovitku bi lažje prepričal julija kot 1. septembra, ko naj bi plošča uradno izšla. Jasno, razen ovitka in nekaterih naslovov komadov na plošči ni bogve koliko psihedelije. Je pa solidno odigrana in besedila proizvajajo približno takšno količino neumnosti, kot je v slovenskem pop rocku v navadi. "Mam kr neki za sabo sramežljivi fantje niso za nobeno rabo...

Alexander Von Schlippenbach Trio: Pakistani Pomade

Lani se je v Mariboru ponudila redka priložnost za soočenje z evropskim svobodno improvizacijskim triom par excellence. Toda ponatis albuma iz leta 1972 za znano svobodnjaško "hišo" in "nišo" - berlinsko FMP (Free Music Production) - prejkone zbuja skomine po silovitosti, s katero sicer trije še vedno radi postrežejo.

Siddharta: Rh -

Mnogi, ki se sprašujejo o smislu Siddhartinega početja, so našli pravo rdečo nit: dogajanje s podpisom pogodbe za založbo Menart. Kaj bi lahko založba Multimedia bendu, ki jih je tako presegel, še ponudila. Denar? Naklado, višjo od 25.000 prodanih izvodov? Več promocije v medijih? Ne! Multimedii se ni uspelo več kosati s prelepimi glasbeniki, ki na svojem pohodu rušijo vse rekorde.

Uršula Ramoveš: Na sunčn dan sm se biciklam pelu

Založbo bomo kar na začetku pohvalili. Trudijo se izdajati (najti denar) za projekte, ki jih drugi izpustijo. Ježek, Hadalin... In evo, tole je še ena plošča z malo več filinga, z malo več dogajanja. In ki ne bo ravno redno predvajanja na naših radijskih postajah. Stručkoti so me opozarjali na Janeza Ramoveša, ki je za svojo ženo napisal besedila, ki jih prepeva na albumu.

Aleš Hadalin: Kako lepo je

Aleš Hadalin, eden naših najbolj prominentnih vokalnih interpretov recimo temu folkloristično obarvane scene, na solo projektu v lastni produkciji ponuja izštekanih 37 minut pevskih variacij na nekatere zimzelene motive, ki jih najdemo v zakladnici ljudske, ponarodele in še zlasti Ježkove zapuščine. Hadalinov svet je svet vsakdanje, preproste, čiste lepote in nič drugačne niso njegove pesmi in njegov izbor.

Live: Birds Of Pray

Problem je v tem, da Live že vse od Secret Samhadi snemajo eno in isto plato, in sicer bledo kopijo imenitnega Throwing Copper. Vedno so izkazovali več kot nadpovprečno nagnjenost do najrazličnejših mesijanstev, ki so se mu tokrat vdali še bolj kot običajno, tako da imamo pred sabo pravo malo moralno in metafizično čitanko predanosti, vere v boljši jutri in dokazov o nečem več.

The Derek Truck's Band: Soul Serenade

Četrti solo projekt Dereka Trucka, tako in drugače neposrednega podmladka dinozavrske institucije The Allman Brothers Band, je bil dejansko posnet še pred njegovim tretjim, Joyful Noise naslovljenim lanskim albumom. Kar pa je tako ali tako podatek akademskega značaja, saj Derekova glasba ni ravno trendseterski produkt, ki bi vedril in oblačil na mainstreamovskih lestvicah.

Kevin Coyne: Carnival

Stari kantavtorski maček, neprilagojenec iz angleškega Derbyja Kevin Coyne ne neha. Nekdanji socialni terapevt, ki je po 11 albumih za Virgin v sedemdesetih leta 1981 popolnoma zabredel v alkoholizem, doživel živčni zlom, se je počasi vračal prek Nemškega, kamor se je bil preselil. Pobral se je, vedno oster jezičnež, protestnik, multiinštrumentalist, pevec, in na svoje zadnje raznolične albume - za ducat...

George Strait: Honkytonkville

Če bi se mali Bush, dezorientiran zaradi lova na orožje za množično uničevanje, v pregovorni neprištevnosti nekoč lotil orožja za množično požvižgavanje, bi karto s srčevim oziroma pikovim asom zagotovo krasila fotka njegovega neprimerno bolj popularnega rojaka in soimenjaka, jep, Georga Straita, ki izrazu kontinuiteta v glasbenem smislu daje take sorte mističen pridih, da dovolj paranoičnemu umu občasno res lahko...