Hiram Bullock: Color Me

Jejhata, ko se zadeve sfižijo do omlednega recikliranja pop formul, potem ni več pomoči. V temle artefaktu čislanega ameriškega mehkega, v skrajni sili, bluesrocka, R&B-ja ali karkoli že to je, je vsega na pretek in nič konkretnega. Hiram Bullock, za povrh obdan še z mainstream jazzarji, od Randyja Breckerja, Davida Sanborna, Kennyja Kirklanda, celo Jerryja Gonzalesa, na Color Me skuša vse poteze, ki jih...

Krs-One: Spiritual Minded

Ko je KRS-ONE pred slabim letom dni napolnil naša ušesa z novim dolgometražnim izdelkom The Sneak Attack, ki je sledil nekajletni produkcijski pavzi, je bilo jasno, da se je prvi hiphopovski filozofski um (tako rekoč ideolog hiphopa) oglasil z razlogom. Komercializacija, misognija, nasilje, materializem, plehkost, odsotnost pravih skillsov, otročavost in nekreativnost, ki so v zadnjih letih preplavile...

Die Like a Dog Quartet: Aoyama Crows

Kvartet Die Like A Dog so evropski freejazzovski veteran, saksofonist Peter Brotzmann, japonski trobentar in uporabnik elektronskih priprav Tošinori Kondo, Američana, bobnar Hamid Drake in kontrabasist William Parker. Ker je bil podpisani prisoten in zapečaten na njegovi svečani evropski inavguraciji leta 1993 v avstrijskem Nickesldorfu na "festivalu konfrontacij", si lahko privošči sodbo, da...

Toby Keith: Pull My Chain

'Country najbolj uspeva v slabih časih. Ljudje se morajo nečesa oprijeti. Takrat pesmi o človeških čustvih in vrednotah postanejo dejstvo,' pravi Toby Keith, najboljši moški vokal leta 2001 po izboru Akademije za country glasbo, ki se je za priznanje najprej zahvalil Jezusu Kristusu.

Pungent Stench: Masters of Moral Servants of Sin

Po nekajletnem počitku se dunajski stvaritelji bizarnega metala vračajo v šoubiznis z novim poslanstvom stvaritelja greha. Čudaško producirani in zvočno polni digitalizirani zapis godbe Pungent Stench tvori v večnem ognju goreča metalska kitara in neustavljiva tolkalna sekcija, podkrepljena z blaznimi glasilkami vrhovnega vodje zla. Pungent Stench kot resnični gospodarji moralnih sprevrženosti podarjajo svojim...

Figurine: The Heartfelt

Za razliko od patetičnih, "vživetih" interpretacij tujih in domačih malikovalcev Depeche Mode (in tudi Soft Cell, Human League...) trio Figurine dokazuje, da je še najti iskrico življenja, več kot ščepec humorja in vsaj decimeter distance v risu elektropopa.

Sven Vath: Fire

Lahko seveda upamo, da starosta in zaslužni borec Sven ne pride v studio in si brkljajoč po mašineriji izmisli motiv, s katerim natančno ne ve, kaj bi počel, in se mu ta motiv potem brez drastičnih premen in povsem predvidljivo vleče skozi mašine do neslavnega konca. Morda bi si kdo tudi mislil, da se Sven novega ploščka ne loteva tako, da si reče: danes bom navijačil eno vižo hard tehna, jutri eno bolj...

Ritem planet: Zadnji dobri fantje

Plošček zadnjih dobrih fantov smo z drhtečo roko, polno pričakovanja, previdno vtaknili v za to namenjeno špranjo in čakali, da se kaj zgodi. Seveda se ni zgodilo prav dosti oziroma zgodilo se je še več.

Zad Moultaka "Anashid" in Fadia Tomb El-Hage

"Himna ljubezni", ki je povzeta iz Stare zaveze. Gre za kompleksno suito v osmih razpoznavnih stavkih. V tekstu in podajanju občutenja šteje samo neskončni prezent. Tako je zapisal libanonski skladatelj in producent komada Zad Multaka. Besedilo v arabščini poje libanonska pevka Fadia Tomb El-Hadž. Produkcija je, po francosko pompozna, teatralična.

Bitch Boys: ... in heat

Ko rockabillyji odrastejo, imajo bore malo razvojnih možnosti. Ena je pop(ačenje) rokenbendovskega tipa, druga ponovno odkrivanje zgodovinskih valov iz Amerike lansirane glasbe. Kot surf glasbe. Deskanje brez vetra in besedil za poslušljivost zahteva veliko hitrost ritma, Bitch Boysi pa 20 komadov poženejo v pičlih 59 minutah.

Korado in Brendi: Čevapčiči

Pravzaprav me bolj kot jedi na žaru pogreje dejstvo, da se najbolj prodajanemu tandemu ne zdi problematično, da se Brendi brez vsakega sramu mirno podpiše pod Jaz pa ti pa židana marela. Kolikor poznam razmere na Sazasu, mu seveda nihče ne bo zatežil, in verjetno se bo na naslednji plati upal podpisati pod V tihem gozdu ob tabornem ognju.

Willie Nelson: The Great Divide

Willie Nelson je klasika. Njegov nosljajoči vokal, upal bi si trditi, da edini, ki se lahko po mitskih razsežnostih kosa z Dylanovim, in njegove prostrane, permanentno otožne pesmi te vržejo v neko prav posebej vedro razpoloženje, ne glede na to, ali zbrano prisluhneš njihovi virtuozni iskrenosti ali pa jih zasukaš kot spokojno zvočno kuliso ob prebiranju dnevnega časopisja in srkanju popoldanske kave.

Soul Center

Thomas Brinkmann si je od tehna sposodil suho, kot iz odpadnih gum ulito opno bas bobna, od housa pa igrivo, sinkopirano stop činelo ter se na tej podlagi gradeč pridružil drugim upom koelnskega minihousa in če podrobneje prisluhnemo, bi pač rekli, da bi si bilo treba oblizniti vse prste, ko bi imeli redno dobavo tako poletne in duhovite plesne muzike, kot je Brinkmannov, s posemplanim funkom založbe Stax ...

Les Mc Cann: Pump It Up

Karkoli že počnejo rokodelci, novodobni studijski veščaki in praktiki iz časov, ko je R&B v vseh odvodih cvetel, to danes pač ni več ista reč. Ne žgečka, ne giba na isti način, dasiravno je bliže sodobni plesni senzibilnosti poplesavajoče mladezni kakor pred petnajstimi leti, ko je bil rock dominantna (ne)popularna kultura. Ameriški veteran, z vsemi žavbami namazan, včasih predvsem pianist in pevec Les...

EMA 2002

Letošnja Ema bo zaradi vseh zgod in homofobičnih napadov postala dobro prodajan projekt, in tudi tale kaseta, obstaja pa tudi CD, bo šla gotovo dobro v promet. Tudi glasba s kompilacije je še kar solidna, vsaj v okviru, ki ga takole tekmovanje dopušča.

The Roma in Serbia: Anthology of Traditional Gypsy Music

Naj spomnimo na navdušene in olajšane vzklike glasbenih žurnalistov, ko so ob koncu osemdesetih let v ploščarne in na delovne mize redakcij množičneje planili world music artefakti: "Končno, nič več predolgih posnetkov ljudskih, etničnih godb, marveč poslušljiva, sodobno producirana etnična glasba." Danes je navdušenje splahnelo, saj so trg preplavili še bolj "poslušljivi"...

Mat Maneri: Trinity

Sin ameriškega modernega komornika je običajno priklopljen na ojačevalec. To pot lokuje "na suho" po strunah violine in viole. Njegov oče Joe Maneri, eden bolj pregnanih "strukturalistov" v novi muziki, tegale po svojih načelih ne bi ravno objel iz srca - saj, komorna, "tazaresna" muzika, pa naj raziskuje mikrotonalnost ali kaj drugega, je tule, jazzovska...

Luke Slater: Alright On The Top

Nekaj indicev - kaka kičasta, po osemdesetih zaudarjajoča eurotrash simfonija ali cukreni electropop drobiž - bi govorilo celo v prid domnevam, da se je tehno, nazadnje pa v electro spreobrnjeni veteran in vrhunski didžej Luke Slater tokrat namenil pohecati. Ampak s heci v muziki je v nasprotju z resnobnejšimi zastavki že tako, da jih znajo, ne da bi dolgočasili ali banaliziral...

Ambient Soho vol.III

Morda pa bi si veljalo čakajoč vse redkejših pošiljk domačega, kaj inertnega uvozništva elektronike, malce oddahniti ob poljudno speljani, glede na obvezni delež balasta na kompilacijah še dovolj dostojni zbirki hladil in ujčkal, dediščini sedaj že bivše, za ambientalo specializirane londonske trgovine. Od natransiranega duba do na založbo Rephlex spominjajočih čudaštev, z nekaterimi perlami, pa tudi v nebo...

Blood Duster: Cunt

Nemoralna tolpa avstralskih divjakov, ki se skriva pod imenom Blood Duster ne muči sluh le z bizarnosti na svoji zadnji digitalni plošči, temveč tudi z izborom odlomkov iz slabih splatter/porno filmov, ki zapolnijo tišino med komadi.

Xenia: Total

V zadnjem času se lotevam poslušanja slovenskih kantavtorjev in akustičarjev in po Mlakarju, Smolarju in Soddihaju je na vrsti Xenia, med vsemi ocenjevanimi najbolj odtrgana. Mračna (ženska) poezija, podložena s težkimi ritmi akustične kitare. Mariborčanka ne snema hitov, ne gruli poljudnih balad, ne zanima jo, ali jo poslušajo otroci v vrtcu, vseeno ji je, koliko točk ji bo namenilo telefonsko glasovanje.

Nite: Life 06- by Ian Pooley

Kateri virus je napadel enega veteranov evropske elektronike Iana Pooleya, ki v zadnjih letih prilaga razočaranje za razočaranjem - na primer: omledni album Since Then, kvečjemu še bolj mlahavo didžejanje na jadranski turneji pred letoma in tule recenzirani artefakt? Če izveste, javite na uredništvo.

Agnostic Front: Dead Yuppies

Hja, Agnostic Front so eden tistih bendov, ki nikakor ne umre in se ob enem še vedno trudi nositi izročilo NYHC scene osemdesetih let. V svoji dolgoletni karieri so Roger Mirett in spremljajoča tetovirana banda preplavali od hardkora do metala in, kot kažejo s svojim zadnjim izdelkom, se vračajo globoko nazaj k svojim koreninam.

Shepik Trio: Short Trip

Vse večja težava jazzovske kitare postaja njen prislovično mehak, "topel", konvencionalno rahlo razmazan zven, ki kraljuje vsaj od novatorja Charlieja Christiana prek Wesa Montgomeryja naprej. Torej dobrih šestdeset let. Zasičenost, ki jo je vsaj spodbodel rock z odvodi, in vsesplošno kinkanje, plod neustavljivih strunskih in dratarskih egotripov, sta se vsaj začasno zaustavila.

William Topley: Feasting With Panthers

Kaj je zdaj to, so uspešno klonirali Vana Morrisona, pa o tem do zdaj nismo imeli pojma? So nam Jagger in družba konspirativno zatajili enega izmed svojih najbolj prominentnih članov?

Wibutee: Eight Domestic Challenges

Klinc pa takšna veselica, ko ob razvpitih "elektronskih inženirjih" še basist in bobnar ne moreta iz tirnic, se pravi iz metruma, na katerem so razpršeni zlahka določljivi ritmi. Še sreča, da je bend sposoben kakšnih postankov, kjer se malo poigravajo z zvenskimi plastmi in sproti širijo harmonije ob izstopajoči vlogi pihalca Kornstada.

Andrej Šifrer: Zoboblues (25 let)

V navado nam je prišlo, da kupujemo kompilacije starih komadov. Najprej smo to počeli v osemdesetih, ko so nam svoje mixe prodajali pirati, ki so zdaj ugledni državljani z velikim avtomobili in komfortnimi bivališči. Potem, ko je to postalo nezakonito celo za našo policijo, so se kompilacij lotile založbe. Tuje kompilacije so izginile, pojavile so se naše.

Busta Rhymes: Genesis

Ko pogovor v hiphopovsko razgledani družbici nanese na Busto Rhymsa si ne moremo kaj, da ne bi kvakali o njegovih v kar dolgem mikrofonskem stažu izpričanih kvalitetah, predvsem o masivni mikrofonski prezenci in karizmi, ki ju poseduje, zlahka pa se je navduševati nad njegovimi brzostrelnimi, hiperenergetskimi, značilno raskavimi divjarijami.

Tidfall: Instinct Gate

Norvežani Tidfall ali po domače "Das Ende aller Zeiten" na svojem drugem celovečernem albumu namešajo simpatično kombinacijo black metala in elektronike, kar po dolgem času prispeva lahkoten premik na področju od vseh metalskih s hudičem najbolj spečane zvrsti. Mogoče se bo lahko zdaj pojavil termin industrial black metal ali, še bolje, techno black metal. B...

Malachi Thompson: Talking Horns

Ob odprti godbi čikaškega veterana, trobentarja Malachija Thompsona, ki je okrog sebe zbral kvintet s saksofonistoma iz sijajnega World Saxophone Quarteta, Hamieta Bluietta in Oliverja Laka, pozornost vzbuja njegova spremna beseda. Je upravičena in argumentirana ataka na v dominantnih trobilih hvaljeno televizijsko serijo Kena Burnsa o jazzu, kjer filmar postavlja tezo, da "zgodovina piše končane...