Skrajneži

Kako so nekatere stvari lahko preproste. Ko gre na primer za nemško politiko in nemške politične stranke, TV Slovenija hitro prepozna, katero stranko je mogoče označiti kot skrajno levico in skrajno desnico. Saj ni dvoma, da je Alternativa za Nemčijo (AfD) skrajno desna politična stranka, je pa presenetljivo, da tako o njej poročajo in govorijo novinarji in voditelji TV Slovenija. Ta nemška politična stranka ima namreč dejansko enaka stališča do beguncev, tujcev, Evrope, evropske politike itd. kot slovenska SDS. Še celo malo bolj mila je, ne organizira namreč pohodov zoper tujce v nemškem Šenčurju, to v Nemčiji počne Pegida, s katero pa tudi AfD vsaj javno ne želi imeti nič. A ne glede na to Rosviti Pesek & Slavku Bobovniku & Tanji Gobec & Igorju E. Bergantu ne pride na misel, da bi Janeza Janšo označili kot vodjo skrajne desnice v Sloveniji, seveda ne. Kar je dovoljeno v Sloveniji, ni v Nemčiji.

Cela ulica nori

Pretekli konec tedna je bil za večino Slovencev po zaslugi košarkarske reprezentance zelo čustven. In ko so ljudje preveč čustveni, jih je na družbenih omrežjih najteže prenašati: od nedelje dalje so se najprej na tisoč in en način veselili, a potem, kar je bilo še huje, na tisoč in en način zgražali. Predvsem nad politiki, ki so si drznili iti v Istanbul, politiki, ki so se razkazovali in naj bi se malone kitili z rezultatom naših zlatih dečkov. Kakor bi vsi pozabili, da je nastop reprezentance politično dejanje, prav tako kot je politično dejanje vihranje s slovenskimi zastavami in petje himne. Premierova ali predsednikova prisotnost v finalu tako pomembnega prvenstva je stvar protokola. In tudi: bi bilo dežurnim preganjalcem politike ljubše, da politikov sploh ne bi bilo? Da ob zmagoslavju zlatih dečkov ne bi pokazali ničesar, jim niti stisnili roke? To bi jim šele zamerili!

Cenene varjante

Nacionalka nam je v ponedeljek predvajala soočenje podpornikov in nasprotnikov zakona o drugem tiru. Če smo se iz tovrstnih predreferendumskih soočenj česa naučili, je to, da kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Spomnite se zasedbe, ki je bila proti družinskemu zakoniku: kako histerično se ji je posmehovala urbana liberalna manjšina, ki si rada domišlja, da je središče sveta. Zakon je seveda padel, na koncu pa so se smejali tisti obrazi, ki smo si jih lahko ogledali tudi v ponedeljek. Na tem mestu si ne jemljemo radi pravice do napovedovanja prihodnosti, a vendarle si bomo tokrat drznili trditi, da bo zakon padel, saj je normalen gledalec ob soočenju kvečjemu zavzdihnil, da se tega ne gre, in ugasnil televizijo.

Dobri, slabi in zli

»Jaz se zavedam, da je moja percepcija ljudi drugačna, zato je tudi on predsednik republike,« je Gregor Golobič o Borutu Pahorju dejal po uri in desetih minutah zasliševanja pred parlamentarno preiskovalno komisijo o TEŠ 6, ki jo je v petek popoldne prenašal tretji program nacionalne televizije. To je res – in če kaj, je Pahor na soočenju z Golobičem pokazal, da je star in prekaljen politik. Resda za funkcijo predsednika države igra nevednega tepčka, a le zato, ker ve, da mu to koristi. To je taktika vseh naših najtrdovratnejših politikov – samo pomislite na Karla Erjavca ali Matjaža Hana, kako vedno znova zaigrata nevednost. Pahor pred preiskovalno komisijo ni bil predsednik z instagrama, marveč politik s kilometrino, ki ve, kje igrati na čustva, kdaj pomolčati, kako kratko in učinkovito napasti – in predvsem – kako napad obrniti proti nasprotniku samemu. Čeprav je na stavnicah pred soočenjem Golobič kotiral bolje, je Pahor hitro pokazal svojo moč in na polovici soočenja, preden se je Golobič prebudil iz tehnicističnega sna pravičnika, se je situacija že obrnila do te mere, da se je zagovarjal pred Pahorjem.

Mož brez prepričanja

Malo stvari je tako dih jemajočih kot opazovati Boruta Pahorja in njegovo prenovljeno retoriko. Samo spomnite se ga kot predsednika vlade; kako negotov in izgubljen je bil in kako skoraj ni minil teden, da se ne bi izkazal kot nesposoben. Nato je ubral drugačen ton; začel je govoriti državniško z zanosom amaterskega igralca, čedalje bolj se je vživljal v vlogo, in ko si je že dodobra verjel, so mu začeli verjeti tudi volivci. S to odločno, državniško držo je Pahor nastopil tudi v ponedeljkovih Odmevih.

Delo osrečuje

»Arbeit macht glücklich,« je med oblikovanjem lizike začebljala Mojca Mavec na svojem zadnjem popotovanju po Nemčiji. Ta poved je vse, kar moramo vedeti o popotniški oddaji Čez planke, ki nam jo nacionalka servira že vse od leta 2001.

Afera feministi

Zdelo se je že, da se bomo ves teden ukvarjali s turisti na Bledu, ki nam, domorodcem, onemogočajo, da bi se z avtom pripeljali prav pred cerkev na otoku, ko nas je razveselila druga najbolj slovenska stvar po kremšniti: politična afera.

Dragi Dick – kaj pa, če bi ti vse začele pisati?

Ko je Chris Kraus leta 1997 izdala roman I love Dick, se ji je zgodilo, kar se avtoricam, ki pišejo na tankem robu med avtobiografsko in povsem izmišljeno fikcijo, pogosto dogaja – povedali so ji, da je preveč radikalna in preveč banalna hkrati, da trači niso snov za visoko literaturo in da je v javnem razpredanju o svoji intimi nekaj neoprijemljivo neokusnega.

Naj nerodno ti ne bo

Pretekli petek smo si ob 20. uri na nacionalni televiziji lahko ogledali posnetek Festivala narodno-zabavne glasbe Števerjan.

Vsebina in oblika

O obliki je v naših krajih nemarno govoriti; do lepo oblečenih ljudi smo sumničavi, prav tako pa tudi do slehernega ambicioznejšega dizajna ali kakršnekoli druge skrbi za estetiko. Še preden smo s pomočjo interneta postali vsak svoj zdravnik, smo bili Slovenci že leta vsak svoj arhitekt in oblikovalec. Ker je javna televizija le odraz javnosti, je taka tudi sama. Na njej kraljujejo uvodne in odjavne špice, ki so še vedno zataknjene v devetdesetih, studii so v večini primerov vredni kakšne ambicioznejše lokalne televizije, kostimi (!) večine voditeljic (kot) od vaške šivilje, novinarji na terenu pa radi pozabljajo, da jih na posnetkih tudi vidimo. Temu primerno se obnašajo tudi gostje v studiih; nič nenavadnega ni, da se moški v Odmevih znajdejo v flisih, srajcah s kratkimi rokavi, majicah s potiski ali celo v kratkih hlačah, sandalih ali natikačih. Res ne pričakujemo veliko; po enobarvno srajco z dolgimi rokavi, dolge hlače in zaprte čevlje vam ni treba v Milano, obljubimo. In če v ljubljanski studio niste prišli peš s Pohorja, naj čevlji po možnosti ne bodo gojzerji. Ne, tudi če ste profesorji na filofaksu, kjer kot marsikaj drugega ta obutev velja za normalno, to ni sprejemljivo.

Dogodek v vasi Vurberk

Slavko Grum je ob koncu 20. let preteklega stoletja med zdravniškim delom v blaznici dobil navdih za svojo najbolj znano dramo. V njej popisuje dušeče okolje v manjšem (slovenskem) kraju, ki ga tlačijo neznosna poletna sopara, dolgčas, neizživeti goni in želja po dogodku, ki bi vsaj za hip prevetril mučno ozračje. Zgodbe ni, dramski konflikt je medel in le dozdeven, edini dogodek pa bi bil lahko veliki požar, a se še ta na koncu izkaže za lažnega, saj zagori in svoj dim v zrak spusti le nekaj desk. Leta 2017 smo dobili Gogo iz mesa in krvi in bombe. Imenuje se Vurberk.

Oče naroda

V četrtek, 13. julija, smo si ogledali zadnji ministrski nastop pred parlamentarnimi počitnicami. Tako pri Urošu Slaku na POP TV kot pri Slavku Bobovniku na TV Slovenija je gostoval pravosodni minister Goran Klemenčič. Klemenčičev nastop je bil eden najboljših, kar smo jih v mandatu te vlade lahko videli. Bil je jedrnat, razumljiv in odločen; kar je delno stvar talenta in sposobnosti, sploh pa stvar priprave na nastop, ki je, če sodimo po večini vladnih (in opozicijskih) kolegic in kolegov, še vedno nihče ne jemlje resno. Ali pa jim, kar je še bolj žalostno – ne pomaga.

Hamburk, Hamburk

Nacionalka je na začetku tedna v središče postavila kar samo sebe. Spremljali smo sejo sveta, na kateri je generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc želel odstaviti direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj zaradi prispevka Igorja Pirkoviča, objavljenega v oddaji Tednik, ki je Thompsona sprenevedavo prikazoval kot prijetnega domoljuba in družinskega človeka, namesto da bi osvetlil tudi njegovo odkrito spogledovanje s fašizmom. S štirinajstimi glasovi za in petimi proti je do zahtevane absolutne večine, ki bi televizijo lahko obvarovala pred drsenjem v domačijsko flirtanje z desnico, zmanjkal en glas. Lahko bi ga prispeval Igor E. Bergant. Ali pa Jelka Stergel. Ampak ga nista.

Stara fora, nov bedak

Jože Možina, prvi v službi resnice nacionalne televizije, je v oddaji Intervju gostil Rada Pezdirja, ki se je iz neoliberalnega teoretika zarote prelevil v ljubiteljskega zgodovinarja. Voditelj je uvodoma povedal, da je Rado Pezdir »izvrsten raziskovalec slovenskih arhivov«, v čemer se je bržkone izmojstril kot član komisije Anžeta Logarja (SDS), ki raziskuje bančno luknjo. Pezdir v njej očitno opravlja predvsem funkcijo arhivskega krta, ki je rumeno-modri stranki od nekdaj blizu. Ista komisija je nedavno privlekla na plan teorijo zarote o »pranju iranskega denarja« v NLB. Radi bi verjeli, da je do te »afere« po naključju prišlo v času, ko želi vlada prodati delež naše največje banke, in v resnici ne gre za to, da si SDS kot morebitna prihodnja največja koalicijska stranka želi NLB prodajati pod lastnimi pogoji.

Peter Mlakar ima talent

Leto proslav se je začelo z osmofebruarsko veseloigro, ki je bila namesto v vaški kulturni dom postavljena na oder Gallusove dvorane, režirala pa jo je Neda R. Bric. Ko smo mislili, da je že vse izgubljeno, sta za dan upora proti okupatorju eno od najboljših proslav sploh v trboveljskem Delavskem domu ustvarila Stojan Pelko in Iztok Kovač. Naivno smo začeli verjeti v vstajenje tega žanra, pa nas je dan državnosti kaj hitro streznil: režiser Igor Zupe je z besedilom – oziroma kakor so ga imenovali, esejem – Petra Mlakarja poskrbel za proslavo, ki je bila tako slaba, da nam ni preostalo drugega, kot da v njej uživamo. Konec koncev se je vse skupaj zdelo kot parodija državne proslave.

Čas kislih nasmehov

Preden zaplujemo v televizijsko poletno mrtvilo, se še enkrat ozrimo v preteklo sezono. Priznati moramo, veliko smo se smejali. Se spomnite Slavka Bobovnika, očeta naroda, ki je, kot mu je v navadi, ko govori kaj posebej žgočega, počasi zlogoval vprašanje o tem, ali sploh pišemo na slovenske tipkovnice? Ali pa tistega, ko je Uroš Slak, oče vseh senzacij, v enem najočitnejših poskusov medijskega linča Zdenko Čebašek Travnik histerično spraševal, ali bo odstopila, ter mežikal s svojimi sinjimi očmi? Ali pa, ko je Irena Joveva, ki jo je kljub solidnim temeljem Popova medijska šola izmojstrila v histeriji, morilca Olovca, ki so ga spremljali s sodišča v avto in se je branil z molkom, kričavo vprašala, zakaj se brani z molkom, in čakala odgovor? Pa ko je večni Mario na Emi v slovenščino prevajal, kar je govoril hrvaški pevec Tony Cetinski, čeprav je ta v resnici govoril slovensko?

Narodnozabavni rock

V soboto zvečer so na prvem programu nacionalne televizije predvajali dokumentarec Zvezdana Martiča Revolucionarne zabave naših mladosti. Videli smo, da je bilo v dokumentarec vloženega malo denarja, malo truda in malo estetskega čuta, vendarle pa mu je vseeno uspelo zastaviti pomembno vprašanje: Zakaj mladi, celo študentje, poslušajo Modrijane in narodnozabavno glasbo?

Živadinova za predsednika

Predsednik Borut Pahor je spet razočaral. Ko nas je s svojo ves mandat trajajočo predvolilno kampanjo že prepričal, da je predsednik države lahko prav vsak, smo ugotovili, da to ni res. Vsaj dva, kamniški župan Marjan Šarec in veleposlanik v Makedoniji dr. Milan Jazbec, to ne moreta biti. V ponedeljkovi oddaji Studia City sta predsedniška kandidata nastopila z mešanico arogance in neumnosti, z navidezno odločnimi vnaprej pripravljenimi odgovori, ki so na vsebinski ravni ostajali tako prazni, da smo že po manj kot desetih minutah, kolikor sta jih imela skupaj na voljo, začeli pogrešati Pahorja.

Brizgalna brizga

Televizijska sezona gre h koncu. V soboto se je odvrtel zadnji del nacionalkinega kviza Kdo bi vedel, ki je največji dosežek zabavnega programa pod taktirko urednika Maria Galuniča, v nedeljo pa se je na POP TV poslovila franšizna oddaja Zvezde plešejo.

Scena v enoprostorcu

Lada Bizovičarja se spomnimo iz časov, ko je na nacionalki vodil oddajo v nedeljo popoldne, v neelitnem terminu, in bil dovolj dober, da smo ga gledali. Bil je nadležen, a je tudi premogel precej več duha od večine, ki nam jih ponuja slovenska televizija, sploh pa ga je imel po zaslugi urednika Bojana Krajnca in sovoditeljice Anje Tomažin tudi možnost pokazati. To so bili lepi časi za televizijo. Nato je odšel na POP TV, kjer sta z Jurijem Zrnecem poskrbela za zadnjo urbano zabavno televizijsko oddajo pri nas, ki je bila deležna elitnega termina. Kaj pa je z Ladom danes? Je žirant v franšizni oddaji Zvezde plešejo. Po njej se usede še v enoprostorec, avto, v katerem umirajo sanje, avto za velike družine z veliko prtljage, in v njem vodi prav tako franšizne Avto karaoke.

Pozabljena umetnost Thompsona

V torek je nacionalka postregla z dokumentarcem Mojce Pašek Šetinc Pozabljena umetnost vladanja, ki govori o času vladavine stranke LDS Janeza Drnovška. Dobili smo nekaj čudovitih posnetkov mladega Žižka, nasmejanega Janše in Bavčarja, ki napihuje predvolilne balone stranke LDS. Druga najboljša stvar je bil Gregor Golobič, ki si v nasprotju z Janezom Podobnikom, Lojzetom Peterletom in Dimitrijem Ruplom ni prizadeval pokazati, kako zelo ga je Drnovšek potreboval, je pa pojasnil, da Drnovšek za svojega naslednika na prvem mestu ni videl Ropa, marveč Bavčarja, ki naj bi bil bolj prekaljen in zrel, a je Golobič opozoril, da bi Bavčar stavil na »razumevanje politike, ki je razbremenjena vsebine in jo zanima oblast kot oblast«. No, Bavčar je po letu 2001 namesto politike raje razbremenjeval Istrabenz, kar pa ne pomeni, da je politika obdržala kaj prida vsebine.

Kite in neveste

Po vseh skrbeh, ki so nam jih konec tedna povzročile francoske volitve, in potem ko smo dočakali zmago manjšega zla, smo ob pogledu na poraženko, skrajno nacionalistko Marine Le Pen, ki je pred kamerami bruhnila v jok, ugotavljali, da je napočil skrajni čas, da si privoščimo še kaj drugega razvedrilnega. Kot nalašč smo že v torek dočakali največjega med televizijskimi spektakli, Pesem Evrovizije, ki jo letos prenašajo iz Ukrajine.

Ste ljudje al kva ste?

Prejšnjo sredo se je zgodil manjši čudež: državna proslava, katere prenosa smo se veselili. Ja, res, še sami nismo mogli verjeti, da smo komaj čakali na proslavo, ko pa vemo, da so te nekaj najbolj duhamornega, kar si lahko ogledamo na televiziji. Tokrat pa smo z ušesi zastrigli že ob napovedi. Na predvečer dneva upora proti okupatorju naj bi na istem odru dočakali (pokojnega) borca za človekove pravice Stéphana Hessla, (pokojnega) predsednika države Janeza Drnovška, bosanskega rudarja Mehmedalijo Alića, ki je, potem ko je v bosanski moriji izgubil družino, postal vodja izkopa posmrtnih ostankov iz Hude Jame, in – kar je v tej druščini zvenelo še najbolj neverjetno – zasedbo Laibach.

Od punc do žensk

Ugasnili so sliko in zrli smo v črn ekran, iz katerega je prihajal le še tih glas mame, ki je pomirjujoče nagovarjala svojega dojenčka in mu občasno zapela. Potem je dojenček zacmokljal in s tem naznanil, da se je po večdnevnem upiranju, ki ga njegova mama ni znala razumeti in ga je občutila kot svoj življenjski neuspeh in je zato pobegnila od doma, a se je po večurnem tavanju po ulicah le vrnila domov ... pomiril in se spet začel dojiti.

Hotelski blišč viktorjev

Čeprav smo letos že spremljali eno podelitev nagrad za medijske dosežke, podelitev žarometov, so v soboto po enoletnem premoru in po tem, ko so jih na podelitvi žarometov že razglasili za mrtve, spet podelili viktorje. Tiste nagrade, ki jih ponavadi domov odnesejo Odmevi, Slavko Bobovnik in Tanja Žagar. In tiste nagrade, ki jih ne podeljuje Borut Pahor. Že samo slednje je bilo verjetno dovolj, da nam je bila prireditev že kar malo simpatična, čeprav je bila nekoliko hecna in nerodna ter postavljena na retro preprogo in v napol prazno dvorano portoroškega hotela.

Terorizem kot neprijetnost

Velikonočni konec tedna je bil čas za novice iz Vatikana, cerkva in mejnih prehodov s Hrvaško, kjer pa je bila tipična praznična gneča videti manjša od tiste, o kateri se je teden prej zaradi novih schengenskih pravil in posledičnega večurnega čakanja poročalo kot z vojnih območij. Kolone na meji so sicer banalna težava, če ne bi izvirale iz bizarne predpostavke, da je teroristične napade mogoče preprečiti s pregledom osebnih izkaznic. Nasploh je zabavno, kako v času, ko svet milijonom ljudi odreka pravico do prostega gibanja, četudi bežijo pred smrtjo, beli Zahod in tudi Slovenijo najbolj razburjajo neprijetnosti pri potovanju. Ta konec tedna se je tako na nacionalki Utrip začel z zastoji na slovenskih mejah, Zrcalo tedna pa z incidentom na prezasedenem letalu družbe United Airlines, s katerega so nasilno odstranili enega potnikov.

Melania pokliče ob uri

Ob obisku ameriškega senatorja Johna McCaina v Sloveniji so nas na nacionalki in na POP TV opomnili, da zunaj Slovenije obstajajo samo še ZDA in nič drugega. Natančneje, zunaj Slovenije obstajata Donald Trump in njegova žena Slovenka, ki ima to smolo, da se zdaj vsak, ki jo je kdaj srečal, že kvalificira za poznavalca slovensko-ameriških odnosov.

Micike in Mukice

Prejšnji teden so v ne preveč zahtevnem kvizu Vem! na nacionalki tekmovalce spraševali po ženskih oblačilih. Če ob strani pustimo problematičnost kategorije, ne moremo spregledati enega od odgovorov. Poleg bluze, kostima, bolera in rute se je med ženskimi oblačili znašel tudi predpasnik. Logično, kadar ženska ne nosi bluze in kostima, nosi predpasnik. In kot smo lahko ugotovili v resničnostnem šovu Ljubezen po domače, kadar ženska ni zadovoljiv seksualni objekt, naj si nadene predpasnik in dela, saj bo tako vsaj za kaj koristna.

Utrujeni od Planice

Težko bi rekli, da živimo v časih, ko se ne bi dogajalo veliko. Pravzaprav živimo v zoni somraka, v obdobju, ko spremljamo legalizacijo praks, ki bi jih še pred petimi leti označevali za fašistične. V obdobju, ko v istem tednu izženemo družino z dojenčkom in ustanovimo novo stranko, ki se bo zavzemala, da rodijo vse, tudi posiljene ženske. In razumemo, vsi trpimo ob pogledu na svet, ki se sesuva sam vase, medtem ko bi raje brezskrbno gledali serijo, ki se odvija v gorah ali med vinogradi in kjer so glavna grožnja trači in zlomljena srca. A tridnevno pretvarjanje nacionalke, da je glavna novica celotnega konca tedna tekmovanje v smučarskih poletih, je vsaj problematično, če ne skrajno neodgovorno.

Lik in delo Hansa Sigla

Vsake toliko se zgodi, da se slovensko občinstvo navduši nad kakšnim likom iz neameriške serije, zaradi katerega se začnejo učiti njegovega jezika ali se odločijo za določen študij, občasno, čeprav res redko, pa se zgodi tudi, da se povsem zabrišejo meje med likom in igralcem. Takrat nemudoma pride do posploševanja, posmeha in pokroviteljstva nad naivnim občinstvom, češ da je to tako neumno, da ne loči med fikcijo in realnostjo, in enkrat zbira denar za Esmeraldino operacijo, drugič kliče na POP TV za telefonsko številko gorskega zdravnika, ki bi lahko popravil slovenski zdravstveni sistem.