Parada plesnega kiča

Potem ko je svoje goste serijsko spravljal v jok v oddaji Dan najlepših sanj, se je Peter Poles s Taro Zupančič vrnil z licenčno oddajo Zvezde plešejo. Predstavljali smo si prefinjeno in zategnjeno oddajo o plesu, dobili pa smo nabuhlo triurno oddajo, v kateri je toliko vsega, da smo utrujeni že ob sami misli nanjo. V oddaji Zvezde plešejo se namreč zdi, da so scenografi na POP TV porabili ves svoj arzenal svetlobnih učinkov, kostumografski oddelek pa se je lahko do skrajnosti izživljal s kostumi in, to je treba še posebej poudariti, z globokimi moškimi dekolteji. Teh kar ni in ni bilo konec. Tri ure evforije, bleščic in golih moških prsi.

Male sive celice za odrasle

Televizijski kvizi so lahko vrhunec zabavnega programa ali pa nekaj, kar še za spremljavo ob likanju ni uporabno. Domači programi so zadnje čase sledili predvsem slednjemu, na nacionalki so pred osrednjo informativno oddajo na primer uvrstili kviz Vem!, kjer katatonični voditelji in na gumbih naslonjeni gostje bolj ugibajo, kako se kakšna beseda črkuje, kot pa da bi se dejansko ukvarjali s poznavanjem trivialnosti, ki jih kvizi praviloma zahtevajo. Čeprav je Vem! v neuglednem terminu, bi se lahko na primer zgledoval po hrvaški Potjeri (Zasledovanje), kjer je poleg znanja potrebno tudi nekaj hazardiranja in skupinskega taktiziranja. In v kateri so najtežja vprašanja tista o Sloveniji.

Predsednik pod žarometi

Prejšnji konec tedna na nacionalki ni manjkalo spektaklov. Potem ko smo v petek dočakali zadnji večer Eme, smo v soboto izbirali med novim kvizom Kdo bi vedel in derbijem, v nedeljo pa so verjetno na isti sceni kot Emo odigrali še podelitev novih medijskih nagrad žarometi.

Mario in šaljivke

Priznamo, leta smo si želeli, da bi nas kakšen večer na nacionalki spet pozdravil Mario Galunić, nas malo potolažil, ker je nedelja in moramo naslednji dan v šolo oziroma službo, nato pa bi se z njim igrali licenčne igrice in kramljali s Heleno Blagne. A kot se ponavadi izkaže, se ne moreš nikoli zares vrniti domov oziroma nobena Marieva vrnitev ne bi mogla potešiti našega hrepenenja po starih dobrih časih, ko smo mislili, da je plesalka, ki se pretvarja, da igra saksofon, sprejemljiv uvod v nedeljski večer.

Za odrasle moške

V ponedeljek sta se, kot je v Dnevniku opisal Dejan Ladika, »po dveh tednih napetosti le sestala odrasla moška« in se odločila, da enemu ne bo treba odstopiti, ker se ne strinja s skrajno spornim zakonom o tujcih. S tem sta se odrasla moška, ki sta slučajno predsednik vlade in predsednik državnega zbora, tudi odločila, da sprejeti zakon, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, ni zadosten razlog, da bi prišlo do razdora med moškimi znotraj največje parlamentarne stranke. Tudi laži, da se odpira nova begunska pot po Jadranskem morju proti Istri, niso zadosten razlog, da bi predsednik državnega zbora prekinil sodelovanje v tej stranki. Zakon, ki prihaja iz istega ministrstva kot nasprotovanje prepovedi uporabe električnih paralizatorjev v policiji, res ne more biti razlog za konec političnega prijateljstva.

»Prvo jutranje veselje in šok«

Prejšnji teden je petnajst let praznovala oddaja Dobro jutro, za katero direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj pravi, da z njo doživlja prva dnevna veselja in kdaj tudi prve dnevne šoke. Nekoč so bili, vsaj za občinstvo, to šoki na ravni Zvezdane Mlakar, ki je pred kamero spila svoj urin, danes pa je to Angelca Likovič, ki poziva k prepovedi splava tudi za posiljene ženske. Včasih jih zanese v teorije zarote, a večinoma se ukvarjajo s kuhanjem in nasveti za boljše počutje in nakupovanje na tržnici.

Hipnotizirajte še občinstvo

Nad razvedrilnim programom slovenskih televizij smo bolj ali manj že obupali. Ko ravno nismo sredi še ene sezone katerega od resničnostnih šovov, večinoma lahko izbiramo med osladnimi licenčnimi oddajami na POP TV ali narodno-zabavno veselico na nacionalki. Ali še bolje, narodno-zabavno veselico z domoljubno noto, kot se je minuli konec tedna zgodilo na nacionalki, ko so tako v petek kot v soboto zvečer predvajali koncert Prifarskih muzikantov. V dveh delih. Da ne bi slučajno kdo začutil praznine, ko na sporedu ni Blaža Švaba ali kakšnega drugega podjetniškega odvoda Modrijanov.

Nemotivirani za izkoriščanje

Še prejšnji teden nas je nacionalka v dokumentarcu Pod mostovi seznanjala z razsežnostmi revščine pri nas in tudi z dejstvom, da v revščini živi vedno več takšnih, ki po uradnih statistikah imajo delo, torej so zaposleni ali samozaposleni, a kljub temu ne zaslužijo dovolj za preživetje, kaj šele za normalno življenje. Ne dvomimo, da so se vsi na nacionalki strinjali, da je revščina res grozna, in morda po koncu filma celo poslali kakšen SMS in tako revnim darovali nekaj evrov. A eno je, ko problem eksplicitno obravnavamo, nekaj povsem drugega pa sta dnevna praksa in poročanje s terena.

Vrnitev malomeščanske utopije

Konec novembra je televizijska mreža Netflix objavila štiri težko pričakovane nove dele ameriške nadaljevanke Midve z mamo (Gilmore Girls), ki smo jo tudi pri nas redno spremljali na Kanalu A in še vedno sodi med najbolj priljubljene nadaljevanke prejšnjega desetletja. Zgodba o življenju Lorelai Gilmore in njene 16 let mlajše hčerke Rory v fiktivnem mestecu Stars Hollow v Connecticutu je tako po devetih letih, odkar so posneli zadnjo, sedmo sezono, dobila dodatne štiri 90-minutne epizode.

Revščina in Vivaldi

O revščini se na nacionalki večinoma govori zgolj ob spremljavi statistik brez konteksta, kot se to dogaja v informativnih oddajah, nekoliko bolj redno pa se z revščino ukvarjajo v Tedniku, kjer vsaj v zadnjem času prihaja do bolj sistemske obravnave tega problema, čeprav se pogosto ne premaknejo dlje od moraliziranja, pavšalnega pljuvanja čez državo in na koncu pozivanja k donacijam.

Poliamorni kardinal

Redki so trenutki, ko ob ogledu intervjuja na nacionalki ne razmišljamo o nesmislu bivanja in neizbežnem propadu sveta, a ko je v gosteh kardinal, seveda ni prostora za nihilizem. Vesni Milek je v oddaji Od blizu doslej uspelo že marsikaj, Cerarju je na primer v roke položila bas kitaro, iz Jana Plestenjaka pa izvlekla modre misli o tem, kako ceni Donalda Trumpa, ker se je »sam naredil«. Tako je bilo že vnaprej jasno, da bo tudi pogovor s Francem Rodetom prav poseben. Da bomo po ogledu tako duhovno obogateni, pa si vseeno nismo mogli misliti.

Bobovnikovo leto

Leto 2016 je bilo res precej slabo, polno televizijskih katastrof, a le malo stvari je bilo tako trapastih kot oddaja Slovenija v letu 2016, ki jo je na prvem programu TV Slovenija vodil Slavko Bobovnik. Priznamo, letni pregledi so praviloma boleči, dolgočasni in odveč, zato pred Bobovnikom, ki je pregled tudi pripravil, ni bila najlažja naloga. Da so se mučili tudi sodelujoči novinarji in novinarke, so dokazovali uvodi v prispevke, na primer v tistega o olimpijskih igrah, ko je Bobovnik Igorju E. Bergantu očitno dal navodilo, naj najde statistični podatek z iger, po katerem so bili slovenski športniki in športnice najboljši. Ni mu uspelo.

Apologija zabavne glasbe

Slovenska zabavna glasba je tisti izmuzljivi pojav, za katerega vsi vemo, da se dogaja, a odkar na nacionalki ni več oddaj, ki bi jih vodil Mario, moramo za vse nove senzacije s tega področja izvedeti drugje. Se je pa nacionalka zato letos vsaj dvakrat resno ukvarjala z zabavno glasbo; februarja v dokumentarcu Mihe Šaleharja, Ne grem na koleno, in v petek v dokumentarcu Lahko noč, ljubezen moja, ki je bil posvečen lani preminuli Simoni Weiss. Podobnosti med obema je ogromno, na primer pristop in nastopajoči, a glavna razlika je v tem, da so se v slednjem (isti) ustvarjalci in ustvarjalke te glasbe jemali resno, v Šaleharjevem pa ne.

Čustva kot spektakel

Oddaja Dan najlepših sanj je domača različica oddaj z Rudijem Carrellom, le da v njej želje uresničuje Peter Poles, ki se je v svoji karieri iz naključnega voditelja Videospotnic prelevil v voditelja, ki bi po logiki stvari moral kmalu začeti nositi suknjiče pastelnih barv. Ta teden se je zaključila tretja sezona oddaje, v kateri ljudje v zameno za uresničitev svoje ali želje drugih na televiziji razkrivajo svoje življenjske zgodbe in čustva. In medtem ko je lahko čisto simpatično gledati, kako se navijačici uresniči želja in za nagrado dobi dan druženja z nogometaši NK Maribor, ali pa ko skupina gledalk izve, da bo spoznala gorskega zdravnika, se oddaja pogosto sprehaja po meji okusnega, ko svoje goste, pogosto tudi otroke, z razkrivanjem travmatičnih dogodkov iz preteklosti spravlja v jok.

Groza nerazpada koalicije

Prejšnji konec tedna se je saga o najbolje plačanih v zdravstvu končala z dogovorom, v ponedeljek pa še s podpisom sporazuma med vlado in Fidesom. A na očitno veliko žalost domačih voditeljev in voditeljic večernih novic ob tem še ni razpadla koalicija, se zlomila hrbtenica Matjaža Hana ali se zgodilo kaj podobno usodnega. Tako se nam je v četrtek zvečer, ko je po nekaj grožnjah o razpadu koalicije vendarle vse ostalo tako, kot je bilo, skoraj malo zasmilil Uroš Slak v svojih večernih 24urah, ko je moral goste spraševati o doseženem dogovoru, ne pa o skorajšnjem koncu sveta, pardon, sporu znotraj koalicije.

Dajte že oglase!

Domača televizijska serija je vsakič znova razlog za vznemirjenje, saj človek nikoli ne ve, ali bo morda tokrat, vendarle, končno, nastalo nekaj, kar bo gledljivo in primerljivo s svetovno produkcijo. Mogoče smo na to pomislili ob Življenjih Tomaža Kajzerja ali pa ob seriji Na terapiji, ampak vsakdan nam kaže, da je kakovostna slovenska televizijska serija skoraj tako redek pojav kot dobro besedilo Igorja Pirkoviča.

Se gremo zdaj lahko novinarstvo?

Prejšnji četrtek smo dočakali več mesecev nastajajočo Tarčo o nabavi medicinske opreme, ki je sicer nadaljevala že načete zgodbe drugih, a hkrati prvič sistematično, s podatki in primerjavami, predstavila razsežnost preplačevanja opreme in zdravil v zdravstvu. Mega projekt, zaradi katerega je Lidija Hren postala ime tedna na Valu 202, je seveda dobrodošel in nujen, a težava je v tem, da ga sploh obravnavamo kot izjemen novinarski dogodek.

Veličastni šarlatan

Ne, ta teden v oddaji Tednik nismo slišali nobene nove skladbe Igorja Pirkoviča, le nekaj starih in novih posnetkov Tomaža Domicelja v prispevku, ki je nosil naslov Slovenskega naroda sin. Pirkovič obožuje slovenstvo, nacionalka narodno-zabavno glasbo in te dni že s ponosom napovedujejo nov posnetek koncerta Prifarskih muzikantov, ki sploh še ni nastal, saj je koncert napovedan za konec meseca, posvečen pa bo, seveda, 25-letnici Slovenije.

Odprite s. p. in srečni boste

Da je sodobni slovenski heroj podjetnik, tu pa tam celo podjetnica, nas je več let učila Edita Cetinski v nacionalkini oddaji Prava ideja, kjer je gostila osebe, ki izumljajo, vodijo podjetja ali pa s prepevanjem o lepoti žensk na pragu srednjih let polnijo dvorane po Sloveniji. Oddaja Prava ideja je ne glede na to, ali gostje v njej plačujejo davke v Sloveniji ali so poslovanje raje preselili na Ciper, povzdigovala podjetništvo, vse z bolj ali manj izraženim pozivom, da je treba iti na svoje in začeti služiti.

Od groba do groba

Tik pred dnevom spomina na umrle sta se predsednik republike Borut Pahor in slovenska vlada ukvarjala s prekopom posmrtnih ostankov žrtev v Hudi Jami ter ignorirala pozive Zveze združenj borcev NOB, ki je opozorila, da stati poleg venca z napisom »padlim junakom« pomeni prestopati mejo spodobnosti in politične odgovornosti do Slovenije in njene zgodovine.

Naj živi OF?

Že odbita animirana uvodna špica Osvežilne fronte (OF) napoveduje, da gre za odštekano mladinsko oddajo. Koliko je tu pristnosti in koliko maske, boste presodili sami. Oddaja naj bi bila namenjena srednješolcem, nacionalka pa želi iz tega zelo očitno narediti drugo Štafeto mladosti, na kar namiguje že ime, ki je ponovna asociacija na čase, ki jih danes nekateri tako radi opevajo, drugi pa še raje pljuvajo po njih.

Slovenski pop na razprodaji

Oddaje o pop glasbi na nacionalni televiziji v zadnjih letih igrajo drugo violino. Na hitro jih ustvarjajo in še hitreje ukinjajo. Po Jonasovem Videošponu in Videospotnicah, ki so med voditeljske zvezde izstrelile Miho Šaleharja in Petra Polesa, pravzaprav ni bilo nobene, ki bi bila tako omembe vredna, da bi o njej še danes govorili. Predvsem pa, da bi kakorkoli pripomogla k domači pop in rock sceni, ki zdaj že skoraj desetletje tarna, da nima oddaje, kjer bi lahko prikazovala svoje nove videoizdelke, in pozablja, da je mladina danes pač na internetu. In da je televizijske oddaje o pop glasbi zamenjal YouTube.

Okrogla miza za ležanje

Nedeljska oddaja Vikend paket je naslednica vseh bolj in manj priljubljenih popoldanskih oddaj ob koncu tedna, ki jih na nacionalni televiziji gledamo že od devetdesetih let. Prav tam si je ime ustvaril Lado Bizovičar, ki je stare babice jezil z odvezanimi vezalkami, kasneje si je tam blagovno znamko utrdil Klemen Slakonja, nedavno pa so na istem mestu ob istem času v morje vrgli tudi Ulo Furlan, čeprav še ni znala povsem plavati. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Ko smo že pri njeni mami Miši Molk – slednja se je te dni konkretno modernizirala in odšla med podkastarje, na portalu MMC namreč vodi Govori molk, spletno radijsko oddajo.

Tudi poslanke preklinjajo, mar ne?

Poslanke in poslance ponavadi pobližje spoznamo v njihovih aferah, afericah in škandalih. Tako so številni slovenski mediji moralizirali povsem nedolžen spodrsljaj poslanke SMS Maruše Škopac, ki je v parlamentu med branjem govora oz. finančnega poročila z računalnika potiho (ampak res potiho, celo šepetaje) zaklela. Pred tem je še prosila poslanskega kolega poleg nje, naj ji pomaga, saj ji je očitno zamrznil zaslon. A slednji jo je gladko ignoriral in nato celo odšel. Toliko o kolegialnosti v SMC. Obema dejanjema je skupno, da so ju ujele kamere tretjega programa nacionalne televizije.

Tujci imajo talent

Pop TV je začel novo sezono šova Slovenija ima talent. Prizorišče ostaja ljubljanska Opera, kar se je pred leti polemiziralo, češ da tovrstna komercialna oddaja v takšni kulturni ustanovi nima kaj iskati. Predvsem to najbolj ustreza žirantki in baletki Ani Klašnji, ki ji za to, da pride iz redne v popoldansko službo, ni treba narediti niti koraka. Poleg Klašnjeve ikse še vedno talajo programski direktor popteveja Branko Čakarmiš, ki mu je za kamero očitno nadvse dolgočasno in nenehno sili pred njo, edina slovenska evrovizijska predstavnica s slušalkami na glavi in bojda glasbena profesorica Marjetka Vovk ter Lado Bizovičar ... em, pač Lado Bizovičar, nekdanja senca Jurija Zrneca. Tej opazki se je vedno težko upreti.

Starec iz ozadja

Da sledi nekaj bizarnega, bi nam lahko bilo jasno že po tem, da je Erika Žnidaršič v TV Dnevniku zgodbo napovedala ob fotografijah iz Reporterja. Njihov fotograf je namreč pred ministrstvom za gospodarstvo »naključno« ujel Janeza Zemljariča (87), ki »ni registriran kot lobist«, je bilo pa seveda pomembno omeniti tudi, da je bil pred desetletji šef Službe za državno varnost (v paranoidnem žargonu torej Udbe). Sicer je bil tudi predsednik slovenske vlade, samo mimogrede.

Popočitniške buč(k)e

September je čas, ko vstopimo tudi v novo televizijsko leto. Nekatere oddaje ostanejo takšne, kot so bile, druge dobijo novo podobo, tretje pa izginejo. Informativno-pogovorna oddaja Tarča je tako izgubila Jasmino Jamnik, ki jo je moralo zamenjati kar pet novih voditeljev. Prva izmed njih se je v studiu preizkusila Vida Petrovčič, v zadnjih letih najbolj znana po vodenju Polnočnega kluba. S predstavniki parlamentarnih strank je analizirala prvo polovico mandata aktualne vlade. V studiu so stali Simona Kustec Lipicer (SMC), Jelka Godec (SDS), Karl Erjavec (DeSus), Ljudmila Novak (NSi), Alenka Bratušek (ZSD), Dejan Levanič (SD) in Miha Kordiš (ZL).

Ko Slovenci pečejo Bosance

Tako imenovani roast, ali poslovenjeno žar, je Slovenijo osvojil pozno, glede na to, da kot komedijantski žanr v Ameriki obstaja že desetletja. Širša javnost ga je pri nas spoznala, ko smo na žaru pekli predsednika republike Boruta Pahorja. A na ta boleči spomin bi najraje pozabili.

Zato, ker tukaj je Slovenija

Družabna omrežja in klasični mediji so iz dneva v dan bolj povezani. Vseeno pa novinarji na spletu večkrat zapišejo mnenja, ki jih v tradicionalnih »trobilih« očitno ne morejo ali pa si jih ne upajo objaviti. Tako je tudi s televizijo, ki je, ne glede na to, da živimo v dobi interneta, še vedno eno od najmočnejših orodij sodobnega časa. »Sovražniki beguncev so spet dosegli svoj cilj: 2 minuti in 4 sekunde reklame v osrednjem Dnevniku ne more biti slab izkupiček. Bravo, nacionalka,« je na svojem Facebook profilu zapisal filozof dr. Boris Vezjak. In res smo gledali skupino nabitih in po glavi obritih mladeničev, ki je pred parlamentom plapolala z zastavami, na katerih se je bohotil karantanski panter. Poleg njih je na pol sedela manjša gručica starejših občanov s slovenskimi zastavami. »Zbrali smo se za Slovenijo, da ohranimo Slovenijo in slovensko kulturo,« je povedal na prvi pogled sicer dobrodušen gospod. »Zakaj? Zato, ker tukaj je Slovenija in hočemo Slovenijo za Slovence, ne pa tam za multikulti,« je dodala jezna gospa, obdana s še bolj jeznimi napisi na transparentih. Nestrpni množici je nato kamera sledila pred azilni dom, kjer so na vsa pljuča vpili »Migranti ven!«. A kot je poudaril avtor prispevka Saša Krajnc, so azilante isti dan že zjutraj prostovoljci odpeljali na morje. Smola pa taka.

Narodno-nezabavno

Narodno-zabavno oddajo Slovenski pozdrav, ki se na male zaslone spet vrača jeseni, najbrž poznate. Tudi če je ne gledate, veste, da obstaja. Tam nekje – med tistimi dežniki, v tisti oštariji in z istimi slabimi šalami o taščah. Oddaje tega formata so trend, ki ga je začela Raketa pod kozolcem in nadaljeval Na zdravje! Narodno-zabavno glasbo je treba pač nekam stlačiti tudi na nacionalki, ker je ljudska, pravijo, in ker si tega ljudje želijo, vztrajajo. In ker pač moramo ob nečem vriskat, jodlat in na vse pretege kričat »Kdor ne skače, ni Sloven’c«.