Bobovnikovo leto

Leto 2016 je bilo res precej slabo, polno televizijskih katastrof, a le malo stvari je bilo tako trapastih kot oddaja Slovenija v letu 2016, ki jo je na prvem programu TV Slovenija vodil Slavko Bobovnik. Priznamo, letni pregledi so praviloma boleči, dolgočasni in odveč, zato pred Bobovnikom, ki je pregled tudi pripravil, ni bila najlažja naloga. Da so se mučili tudi sodelujoči novinarji in novinarke, so dokazovali uvodi v prispevke, na primer v tistega o olimpijskih igrah, ko je Bobovnik Igorju E. Bergantu očitno dal navodilo, naj najde statistični podatek z iger, po katerem so bili slovenski športniki in športnice najboljši. Ni mu uspelo.

Apologija zabavne glasbe

Slovenska zabavna glasba je tisti izmuzljivi pojav, za katerega vsi vemo, da se dogaja, a odkar na nacionalki ni več oddaj, ki bi jih vodil Mario, moramo za vse nove senzacije s tega področja izvedeti drugje. Se je pa nacionalka zato letos vsaj dvakrat resno ukvarjala z zabavno glasbo; februarja v dokumentarcu Mihe Šaleharja, Ne grem na koleno, in v petek v dokumentarcu Lahko noč, ljubezen moja, ki je bil posvečen lani preminuli Simoni Weiss. Podobnosti med obema je ogromno, na primer pristop in nastopajoči, a glavna razlika je v tem, da so se v slednjem (isti) ustvarjalci in ustvarjalke te glasbe jemali resno, v Šaleharjevem pa ne.

Čustva kot spektakel

Oddaja Dan najlepših sanj je domača različica oddaj z Rudijem Carrellom, le da v njej želje uresničuje Peter Poles, ki se je v svoji karieri iz naključnega voditelja Videospotnic prelevil v voditelja, ki bi po logiki stvari moral kmalu začeti nositi suknjiče pastelnih barv. Ta teden se je zaključila tretja sezona oddaje, v kateri ljudje v zameno za uresničitev svoje ali želje drugih na televiziji razkrivajo svoje življenjske zgodbe in čustva. In medtem ko je lahko čisto simpatično gledati, kako se navijačici uresniči želja in za nagrado dobi dan druženja z nogometaši NK Maribor, ali pa ko skupina gledalk izve, da bo spoznala gorskega zdravnika, se oddaja pogosto sprehaja po meji okusnega, ko svoje goste, pogosto tudi otroke, z razkrivanjem travmatičnih dogodkov iz preteklosti spravlja v jok.

Groza nerazpada koalicije

Prejšnji konec tedna se je saga o najbolje plačanih v zdravstvu končala z dogovorom, v ponedeljek pa še s podpisom sporazuma med vlado in Fidesom. A na očitno veliko žalost domačih voditeljev in voditeljic večernih novic ob tem še ni razpadla koalicija, se zlomila hrbtenica Matjaža Hana ali se zgodilo kaj podobno usodnega. Tako se nam je v četrtek zvečer, ko je po nekaj grožnjah o razpadu koalicije vendarle vse ostalo tako, kot je bilo, skoraj malo zasmilil Uroš Slak v svojih večernih 24urah, ko je moral goste spraševati o doseženem dogovoru, ne pa o skorajšnjem koncu sveta, pardon, sporu znotraj koalicije.

Dajte že oglase!

Domača televizijska serija je vsakič znova razlog za vznemirjenje, saj človek nikoli ne ve, ali bo morda tokrat, vendarle, končno, nastalo nekaj, kar bo gledljivo in primerljivo s svetovno produkcijo. Mogoče smo na to pomislili ob Življenjih Tomaža Kajzerja ali pa ob seriji Na terapiji, ampak vsakdan nam kaže, da je kakovostna slovenska televizijska serija skoraj tako redek pojav kot dobro besedilo Igorja Pirkoviča.

Se gremo zdaj lahko novinarstvo?

Prejšnji četrtek smo dočakali več mesecev nastajajočo Tarčo o nabavi medicinske opreme, ki je sicer nadaljevala že načete zgodbe drugih, a hkrati prvič sistematično, s podatki in primerjavami, predstavila razsežnost preplačevanja opreme in zdravil v zdravstvu. Mega projekt, zaradi katerega je Lidija Hren postala ime tedna na Valu 202, je seveda dobrodošel in nujen, a težava je v tem, da ga sploh obravnavamo kot izjemen novinarski dogodek.

Veličastni šarlatan

Ne, ta teden v oddaji Tednik nismo slišali nobene nove skladbe Igorja Pirkoviča, le nekaj starih in novih posnetkov Tomaža Domicelja v prispevku, ki je nosil naslov Slovenskega naroda sin. Pirkovič obožuje slovenstvo, nacionalka narodno-zabavno glasbo in te dni že s ponosom napovedujejo nov posnetek koncerta Prifarskih muzikantov, ki sploh še ni nastal, saj je koncert napovedan za konec meseca, posvečen pa bo, seveda, 25-letnici Slovenije.

Odprite s. p. in srečni boste

Da je sodobni slovenski heroj podjetnik, tu pa tam celo podjetnica, nas je več let učila Edita Cetinski v nacionalkini oddaji Prava ideja, kjer je gostila osebe, ki izumljajo, vodijo podjetja ali pa s prepevanjem o lepoti žensk na pragu srednjih let polnijo dvorane po Sloveniji. Oddaja Prava ideja je ne glede na to, ali gostje v njej plačujejo davke v Sloveniji ali so poslovanje raje preselili na Ciper, povzdigovala podjetništvo, vse z bolj ali manj izraženim pozivom, da je treba iti na svoje in začeti služiti.

Od groba do groba

Tik pred dnevom spomina na umrle sta se predsednik republike Borut Pahor in slovenska vlada ukvarjala s prekopom posmrtnih ostankov žrtev v Hudi Jami ter ignorirala pozive Zveze združenj borcev NOB, ki je opozorila, da stati poleg venca z napisom »padlim junakom« pomeni prestopati mejo spodobnosti in politične odgovornosti do Slovenije in njene zgodovine.

Naj živi OF?

Že odbita animirana uvodna špica Osvežilne fronte (OF) napoveduje, da gre za odštekano mladinsko oddajo. Koliko je tu pristnosti in koliko maske, boste presodili sami. Oddaja naj bi bila namenjena srednješolcem, nacionalka pa želi iz tega zelo očitno narediti drugo Štafeto mladosti, na kar namiguje že ime, ki je ponovna asociacija na čase, ki jih danes nekateri tako radi opevajo, drugi pa še raje pljuvajo po njih.

Slovenski pop na razprodaji

Oddaje o pop glasbi na nacionalni televiziji v zadnjih letih igrajo drugo violino. Na hitro jih ustvarjajo in še hitreje ukinjajo. Po Jonasovem Videošponu in Videospotnicah, ki so med voditeljske zvezde izstrelile Miho Šaleharja in Petra Polesa, pravzaprav ni bilo nobene, ki bi bila tako omembe vredna, da bi o njej še danes govorili. Predvsem pa, da bi kakorkoli pripomogla k domači pop in rock sceni, ki zdaj že skoraj desetletje tarna, da nima oddaje, kjer bi lahko prikazovala svoje nove videoizdelke, in pozablja, da je mladina danes pač na internetu. In da je televizijske oddaje o pop glasbi zamenjal YouTube.

Okrogla miza za ležanje

Nedeljska oddaja Vikend paket je naslednica vseh bolj in manj priljubljenih popoldanskih oddaj ob koncu tedna, ki jih na nacionalni televiziji gledamo že od devetdesetih let. Prav tam si je ime ustvaril Lado Bizovičar, ki je stare babice jezil z odvezanimi vezalkami, kasneje si je tam blagovno znamko utrdil Klemen Slakonja, nedavno pa so na istem mestu ob istem času v morje vrgli tudi Ulo Furlan, čeprav še ni znala povsem plavati. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Ko smo že pri njeni mami Miši Molk – slednja se je te dni konkretno modernizirala in odšla med podkastarje, na portalu MMC namreč vodi Govori molk, spletno radijsko oddajo.

Tudi poslanke preklinjajo, mar ne?

Poslanke in poslance ponavadi pobližje spoznamo v njihovih aferah, afericah in škandalih. Tako so številni slovenski mediji moralizirali povsem nedolžen spodrsljaj poslanke SMS Maruše Škopac, ki je v parlamentu med branjem govora oz. finančnega poročila z računalnika potiho (ampak res potiho, celo šepetaje) zaklela. Pred tem je še prosila poslanskega kolega poleg nje, naj ji pomaga, saj ji je očitno zamrznil zaslon. A slednji jo je gladko ignoriral in nato celo odšel. Toliko o kolegialnosti v SMC. Obema dejanjema je skupno, da so ju ujele kamere tretjega programa nacionalne televizije.

Tujci imajo talent

Pop TV je začel novo sezono šova Slovenija ima talent. Prizorišče ostaja ljubljanska Opera, kar se je pred leti polemiziralo, češ da tovrstna komercialna oddaja v takšni kulturni ustanovi nima kaj iskati. Predvsem to najbolj ustreza žirantki in baletki Ani Klašnji, ki ji za to, da pride iz redne v popoldansko službo, ni treba narediti niti koraka. Poleg Klašnjeve ikse še vedno talajo programski direktor popteveja Branko Čakarmiš, ki mu je za kamero očitno nadvse dolgočasno in nenehno sili pred njo, edina slovenska evrovizijska predstavnica s slušalkami na glavi in bojda glasbena profesorica Marjetka Vovk ter Lado Bizovičar ... em, pač Lado Bizovičar, nekdanja senca Jurija Zrneca. Tej opazki se je vedno težko upreti.

Starec iz ozadja

Da sledi nekaj bizarnega, bi nam lahko bilo jasno že po tem, da je Erika Žnidaršič v TV Dnevniku zgodbo napovedala ob fotografijah iz Reporterja. Njihov fotograf je namreč pred ministrstvom za gospodarstvo »naključno« ujel Janeza Zemljariča (87), ki »ni registriran kot lobist«, je bilo pa seveda pomembno omeniti tudi, da je bil pred desetletji šef Službe za državno varnost (v paranoidnem žargonu torej Udbe). Sicer je bil tudi predsednik slovenske vlade, samo mimogrede.

Popočitniške buč(k)e

September je čas, ko vstopimo tudi v novo televizijsko leto. Nekatere oddaje ostanejo takšne, kot so bile, druge dobijo novo podobo, tretje pa izginejo. Informativno-pogovorna oddaja Tarča je tako izgubila Jasmino Jamnik, ki jo je moralo zamenjati kar pet novih voditeljev. Prva izmed njih se je v studiu preizkusila Vida Petrovčič, v zadnjih letih najbolj znana po vodenju Polnočnega kluba. S predstavniki parlamentarnih strank je analizirala prvo polovico mandata aktualne vlade. V studiu so stali Simona Kustec Lipicer (SMC), Jelka Godec (SDS), Karl Erjavec (DeSus), Ljudmila Novak (NSi), Alenka Bratušek (ZSD), Dejan Levanič (SD) in Miha Kordiš (ZL).

Ko Slovenci pečejo Bosance

Tako imenovani roast, ali poslovenjeno žar, je Slovenijo osvojil pozno, glede na to, da kot komedijantski žanr v Ameriki obstaja že desetletja. Širša javnost ga je pri nas spoznala, ko smo na žaru pekli predsednika republike Boruta Pahorja. A na ta boleči spomin bi najraje pozabili.

Zato, ker tukaj je Slovenija

Družabna omrežja in klasični mediji so iz dneva v dan bolj povezani. Vseeno pa novinarji na spletu večkrat zapišejo mnenja, ki jih v tradicionalnih »trobilih« očitno ne morejo ali pa si jih ne upajo objaviti. Tako je tudi s televizijo, ki je, ne glede na to, da živimo v dobi interneta, še vedno eno od najmočnejših orodij sodobnega časa. »Sovražniki beguncev so spet dosegli svoj cilj: 2 minuti in 4 sekunde reklame v osrednjem Dnevniku ne more biti slab izkupiček. Bravo, nacionalka,« je na svojem Facebook profilu zapisal filozof dr. Boris Vezjak. In res smo gledali skupino nabitih in po glavi obritih mladeničev, ki je pred parlamentom plapolala z zastavami, na katerih se je bohotil karantanski panter. Poleg njih je na pol sedela manjša gručica starejših občanov s slovenskimi zastavami. »Zbrali smo se za Slovenijo, da ohranimo Slovenijo in slovensko kulturo,« je povedal na prvi pogled sicer dobrodušen gospod. »Zakaj? Zato, ker tukaj je Slovenija in hočemo Slovenijo za Slovence, ne pa tam za multikulti,« je dodala jezna gospa, obdana s še bolj jeznimi napisi na transparentih. Nestrpni množici je nato kamera sledila pred azilni dom, kjer so na vsa pljuča vpili »Migranti ven!«. A kot je poudaril avtor prispevka Saša Krajnc, so azilante isti dan že zjutraj prostovoljci odpeljali na morje. Smola pa taka.

Narodno-nezabavno

Narodno-zabavno oddajo Slovenski pozdrav, ki se na male zaslone spet vrača jeseni, najbrž poznate. Tudi če je ne gledate, veste, da obstaja. Tam nekje – med tistimi dežniki, v tisti oštariji in z istimi slabimi šalami o taščah. Oddaje tega formata so trend, ki ga je začela Raketa pod kozolcem in nadaljeval Na zdravje! Narodno-zabavno glasbo je treba pač nekam stlačiti tudi na nacionalki, ker je ljudska, pravijo, in ker si tega ljudje želijo, vztrajajo. In ker pač moramo ob nečem vriskat, jodlat in na vse pretege kričat »Kdor ne skače, ni Sloven’c«.

Štoparski vodnik po Mojčino

Voditeljica Mojca Mavec se je ta mesec na nacionalno televizijo vrnila s svojo dokumentarno-popotniško oddajo Čez planke, ki jo ustvarja že 15 let. Ponuja nam pet novih epizod, od katerih smo tri že videli, tokrat pa je menda izbrala kraje, ki naj bi bili zaradi političnih in drugih odmevnih dogodkov medijsko bolj izpostavljeni.

Zaklepanje in odklepanje ust

Letošnje poletne olimpijske igre potekajo v brazilskem Riu de Janeiru, v znamenju športa bomo v času kislih kumaric tako do 26. avgusta. Okoli tega se vrtijo tudi domala vsi televizijski programi, najbolj pa nacionalkin.

TV Putinija

Nacionalna televizija je obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina v soboto namenila skoraj celotno popoldne. Sklop so naslovili Putin v Sloveniji, zaradi odkritega navdušenja v televizijskem studiu pa bi ga lahko naslovili tudi Putin v Narniji. Zato se ponovno nismo mogli otresti občutka, da je Slovenija pač majhna in nepomembna in je lahko za obisk Putina, kot tudi za vsakršen drug obisk tako visoke politične figure, pravzaprav hvaležna.

MTV Cribs po slovensko

Ljudje radi gledamo lepe hiše. To so ugotovile tudi televizijske postaje, zato po vseh kanalih kar mrgoli oddaj o prenovi in gradnji domov. Pohvalno, da je z oddajo Ambienti tudi TV Slovenija stopila v korak s časom, čeprav spet kakih deset let kasneje, ko smo se tujih oddaj v slogu Grand Design že skoraj naveličali. Ambienti kakopak ne dosegajo ravni teh oddaj, kar je po svoje razumljivo, saj nimajo primerljivega proračuna. A z malo inovativnosti in idej se danes marsikaj spravi pod streho tudi za manj denarja.

Pleši, Miro, pleši

Slovenskemu televizijskemu gledalcu – ne pa bralcu tiska, a teh je vse manj – so intervjuji, kot ga je v svoji novi oddaji Od blizu na TV Slovenija odvodila Vesna Milek s predsednikom vlade Mirom Cerarjem, precej tuji. Ko sprašuješ z nianso, ko komentiraš z zaigrano naivnostjo in sproščeno šalo, ali pa zgolj nasmehom, ko ne ponavljaš vprašanj kot kakšna zaripla tepka (kako sem ostra, si očitno pri tem misli povprečna televizijska primadona današnjega televizijskega tejmenta), ampak včasih prikažeš praznino odgovora svojega intervjuvanca zgolj tako, da ob iskrenem nasmehu malce zaokrožiš z glavo. Kot na primer Lesley Stahl ni treba drugega kot malo pripreti oči in Donaldu Trumpu pokazati svojo zbirko belih zob, pa pove vse: da sedi pred njo čudak, ki malo ve, govori neumnosti, pa še predsednik bo morda postal. Ja, Slavko Bobovnik, kričati, kdaj boste odstopili, ni novinarstvo, ampak kričanje.

Melodije Maria in Lorelle

Nacionalka je v soboto v živo prenašala že 36. Melodije morja in sonca (MMS). MMS je primorski, torej regijski festival, ki bi zaradi svoje italijansko-slovenske narave morda bolj sodil na TV Koper. Daleč od San Rema.

Mediji kot osamosvojitelji

TV Slovenija je prejšnji teden premierno predvajala dokumentarni film Dosje: Mediji v vojni za Slovenijo, v katerem je avtor Zvezdan Martič pred kamero povabil 25 urednikov, novinarjev, snemalcev in fotoreporterjev različnih slovenskih medijev, ki so bili tako ali drugače vpeti v desetdnevno vojno. Sporočilo dokumentarca je jasno: brez aktivne oziroma celo aktivistične vloge medijev med osamosvojitveno vojno bi se lahko stvari za Slovenijo razpletle drugače. Bistveno slabše. »Petindvajset let je obdobje, ko se lahko pove tudi kakšna zamolčana resnica in ko se lahko podelijo zasluge spregledanim,« v filmu poudari Martič, Jelko Kacin pa gre še dlje, ko javno »prizna«, da so vojno pravzaprav dobili mediji.

Državna in "paradržavna proslava" 

Na ljubljanskih Trgu republike in Kongresnem trgu je na predvečer dneva državnosti potekala osrednja državna proslava, ki naj bi bila vrhunec praznovanja 25. obletnice osamosvojitve Slovenije. Seveda jo je prenašala TV Slovenija in tako smo lahko v živo spremljali pristanek padalca, ki je z neba dostavil zastavo, ki je nato zaplapolala, mimohod domačih in tujih VIP-gostov, ki so jih na rdeči preprogi spremljali slovenski otroci, pa topovske salve, nizke prelete helikopterjev in pilatusov ter drugo vojaško hvalisanje, značilno za takšne priložnosti. Pravzaprav je manjkala samo še ladja Triglav.

Slovenka z Netflixa

Televizijski program leta 2016 je videti nekako takole – na eni strani so resničnostni šovi kova Big Brother in šovi talentov v slogu X Factorja, na drugi pa oddaje o velikih, bleščečih domovanjih ter ne nazadnje kuharske oddaje. Sploh slednje so pravi hit, čeprav vse seveda niso kakovostne.

Pet na eno

Povabilo v nacionalkino oddajo Tarča z Jasmino Jamnik s podnaslovom Delaj, trpi, molči je zavrnilo kar pet ministrov in ministric. Nič čudnega, saj je bila tema socialna. Šlo je za ljudi, terjali pa so se konkretni odgovori na konkretna vprašanja. Izpostavljena je bila tragična zgodba nekdanjega podjetnika Primoža Smrtnika, očeta štirih otrok, ki je novinarki Jeleni Aščić zaupal, da je zaradi propada svojega naročnika ujet v dolžniški krog in si ne more privoščiti ničesar, niti pravnega pregona niti nujnega zdravljenja Parkinsonove bolezni. Država mu je enostavno obrnila hrbet.

Fantastični štirje

Ob 25-letnici slovenske države je TV Slovenija pripravila različne programske vsebine. A že v napovedniku smo lahko ugotovili, da bo izstopala predvsem ena, ki je nosila naslov Dosje: Latentna vojna avtorja Igorja Pirkoviča, ki se je podpisal tudi pod himno stranke SDS.