Titov primer človekovega dostojanstva

Dr. Andraž Teršek je ustavni pravnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem

4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Komentar

Odločitev ustavnega sodišča o protiustavnosti poimenovanja javne ceste po Josipu Brozu Titu je bila za marsikoga presenečenje. A za ustavnopravni komentar te odločitve to ni pravno odločilno. Pomembneje je, ali je bila presenečenje za predstavnike zgodovinske stroke. Seveda niti njihova subjektivna občutenja niso pravno odločilna za mnenje o ustavnopravni prepričljivosti te odločbe. Drugače je s strokovnimi argumenti, ki utemeljujejo analize zgodovinarjev o družbeni preteklosti in posebni vlogi posameznikov. Seveda ima lahko (podobno kot pri pravnikih) več zgodovinarjev različen strokovni pogled in z njim osebni odnos do preteklega časa in zgodovinskih osebnosti. Takšno razlikovanje je legitimno, četudi naj bi temeljilo na »dokazanih dejstvih«. Lahko pa celoten proces zgodovinskega opisovanja in vrednotenja zgodovine postane manj legitimen, celo nelegitimen, če so razlike v razlagah zgodovine in presojanju te pretirane.

Kakor zaradi nesoglasij, tudi polemičnih in ostrih, znotraj stroke nekatere zgodovinske razlage izgubijo pomemben del legitimnosti (kot vero javnosti v njihovo verodostojnost, prepričljivost in znanstveno objektivnost), so tudi pravniki, navsezadnje pa tudi ustavni sodniki postavljeni v neprijeten položaj. Ni jim zagotovljena pomembna točka oprijema, ki naj bi bila več kot le koristno vodilo pri odločanju o ustavnosti poskusov, da se ohrani javni in posvečeni spomin na posamezni element narodne zgodovine oziroma na njene glavne akterje. Zmanjka jim točka, ki je za vsebino takšnih odločitev lahko odločilna, ker zadeva strokovne ugotovitve o dejstvih, ki so nujni pogoj za pristno in prepričljivo ustavnopravno presojo teh dejstev s pravno zavezujočimi učinki.

Zgodovinski čas in negativne značilnosti takratnega družbenega sistema je sodišče personaliziralo v Titovi osebi. Naj ne bo nesporazuma: ustavno sodišče sme storiti tudi to. A pri tem ne sme biti teoretično, metodološko in razlagalno površno.

V primeru odločbe ustavnega sodišča glede posvečene javne rabe imena Tito je bilo to sodišče zaradi različnih zgodovinskih razlag in presoj Titove zgodovinske vloge in osebne drže resda v nekoliko manjši negotovosti. Ni namreč pravno presojalo njegove osebne odgovornosti za tisto, kar je bilo po mnenju sodišča v tistem času pravno nesprejemljivo in nevzdržno z vidika ustavnega reda Republike Slovenije. A takšen sklep utegne biti napačen, če izhaja iz dvomljive domneve, da je zato odgovornost tega sodišča za pravno prepričljivost odločitve manjša. Ali če izhaja iz dvomljive domneve, da zaradi tega za ugotovitev protiustavnosti posvečenega poimenovanja ceste po Titu zadošča majhno dokazno breme o njegovi osebni odgovornosti. Ali pa iz dvomljive domneve, da je ta osebna odgovornost lahko manjša, ker je že samo ime Tito prepoznavno in neposredno povezano s tistim časom. Pa tudi iz dvomljive domneve, da za takšen ustavnosodni sklep zadošča splošna in pavšalna ocena zavržnih značilnosti tedanjega pravnega reda, političnega sistema in družbenih praks. Zdi se, da so bila izhodišča ustavnega sodišča takšna. Zgodovinski čas in negativne značilnosti takratnega družbenega sistema je sodišče personaliziralo v Titovi osebi.

Naj ne bo nesporazuma: ustavno sodišče sme storiti tudi to. A pri tem ne sme biti teoretično, metodološko in razlagalno površno. Predvsem ne do zgodovinskih pojasnil o sistemski vlogi posameznikov. Ustavnopravnih teorij, konceptov, argumentov in metodologij ne sme ogroziti s politično refleksijo in z ideološkim občutenjem. Pravnih razlag ne sme podrediti pragmatizmu literarne preproščine. Ne sme jih tudi narediti še ranljivejše pred dnevno politiko. Nasprotno, ustavnosodna presoja takšnega primera, kjer se (posredno) posameznikovo ime in (neposredno) posvečeno poimenovanje javne infrastrukture po njem opredelita kot protiustavna, mora biti še bolj ustavnopravno dosledna in pravoznanstveno prepričljiva. To sodišče se lahko spoprijema s trajnim izzivom dokazovanja dnevnopolitične nadpolitičnosti samo s pravoznanstveno suverenostjo.

Odločitev ustavnega sodišča sama po sebi ni razlog, da bi sodišču očitali neuspešnost pri doseganju omenjenih ciljev. Zmoti konceptualna in metodološka pomanjkljivost utemeljitve odločitve. Še bolj pa zmoti struktura in vsebina ločenih mnenj ustavnih sodnic in sodnikov. Nedavno jih je ugledni zgodovinar označil za poskus poenostavljenih zgodovinskih esejev.

Najbolj pa zmoti širši kontekst delovanja ustavnega sodišča, ki ga sestavljata njegovo etično in strokovno samorazumevanje in njegova pravna politika. Neposredno se odražata skozi mnenje o sprejemljivosti vlog za ustavnosodno odločanje in skozi vsebino ustavnosodnih odločitev. Nekatere so kar malo iritirajoče zaradi svoje (precej očitne) teoretične ali razlagalne neprepričljivosti. Predvsem pa se je že prevečkrat zgodilo, da ustavno sodišče posameznikom ni zagotovilo nujne, primerne ali učinkovite pravne zaščite njihovih ustavnih pravic, svoboščin oziroma legitimnih interesov. Tudi iz naslova človekovega dostojanstva, ki je tako zelo poudarjeno v odločbi ustavnega sodišča o Titovem imenu. Seveda od ustavnega sodišča ne le želimo, ampak tudi upravičeno pričakujemo prav to: učinkovito in odločno varovanje človekovega dostojanstva in drugih ustavnih pravic in svoboščin. A tudi v številnih drugih primerih, kjer gre za škodljive posledice v življenju posameznikov zaradi bolj ali manj očitno protiustavnega ravnanja državnih oblasti! Nekaterih od njih, kot rečeno, to sodišče sploh ne želi sprejeti v obravnavo, za to pa neredko navede manj prepričljive procesne ali vsebinske razloge.

Ne le večjo odločnost, doslednost in učinkovitost, tudi večjo pravoznanstveno prepričljivost bi pričakovali od ustavnega sodišča na primer pri pravno nevzdržnih obsodbah novinarjev zaradi ostre kritike na račun nekega politika, pri nacionalizaciji nepremičnin ob očitnem neobstoju javne koristi ali zaradi drugih očitnih kršitev zakonodaje, pri delovanju policije in njenih dnevnih posegih v pravne interese in dostojanstvo ljudi, pri prekrškovnem inkasantstvu pa pri odločanju upravnih organov o različnih dovoljenjih in drugih lastniških vprašanjih, potem pri kršenju socialnih pravic, pri posegih v zasebnost, v premoženjskih sporih med posamezniki in državo pa navsezadnje pri ustavno nevzdržni ureditvi nekaterih sistemskih vprašanj kazenskega postopka, pri neučinkoviti pravni zaščiti zasebnih tožilcev, pri vprašanjih lokalne samouprave itd.

Dokler bo ustavno sodišče puščalo vnemar toliko drugih zadev, kjer gre za očitne in hude posege javne oblasti v človekovo dostojanstvo in druge ustavne pravice, bo takšna drža ustavnega sodišča, kot je bila prikazana v tem primeru, zbujala vtis o sodniškem prikazovanju moči.

Zatorej ne gre toliko za to, da takšen ustavnosodni precedens široko odpira vrata za obnovo in ohranjanje ideoloških in pragmatično političnih spopadov v dnevni politiki in na račun obče blaginje prebivalcev Slovenije. Tudi ne gre toliko za to, da ta odločitev lahko spodbudi predvsem nekatere politike, da se vrnejo k ideji o ustavni obtožbi predsednika republike zaradi podelitve nekega odlikovanja osebi, ki je v tistih predosamosvojitvenih časih opravljala pomembno javno funkcijo. Tudi ne gre toliko za to, da ustavno sodišče opredeli posvečeni javni spomin na neko zgodovinsko osebo kot kategorično in očitno protiustavno držo, četudi veliko državljanov do nje ohranja pozitiven odnos. To samo po sebi ni nesprejemljivo in tudi to lahko ustavno sodišče stori. Za pravno pravilnost in družbeno legitimnost odločitve ustavnega sodišča tudi sicer ni bistveno, če se znaten del javnosti z njo ne more ali ne želi poistovetiti. Ne gre niti toliko za to, da bi lahko ta ustavnosodni precedens na neki način spodbudil začetek dolgotrajnega, mukotrpnega, dnevnopolitično izrabljanega, ideološko polariziranega in celo s sovraštvom obremenjenega obračunavanja z zgodovino in drugimi zgodovinskimi osebnostmi. Morebiti tudi začetek spremenjenega učenja o zgodovini. Četudi ta odločba ustavnega sodišča ne zahteva in ne predvideva, da bi se pred njim še naprej odpirala vprašanja ustavne sprejemljivosti poimenovanj ulic, trgov, cest ali drugih javnih površin, vseeno in posredno opogumlja za kaj takega. Takšno družbeno dogajanje ne bi bilo nesprejemljivo, se pa ne bi zdelo produktivno.

Pri iskanju bistva ustavnopravne kritike na račun ustavnosodne odločitve o Titovem imenu gre predvsem za to, da si je ustavno sodišče ponovno privoščilo manjšo prepričljivost obrazložitve, predvsem pa manjšo prepričljivost pri sklicevanju na - sicer res nujno - potrebo po odločni in učinkoviti zaščiti človekovega dostojanstva. Dokler bo to sodišče puščalo vnemar toliko drugih zadev, kjer gre za očitne in hude posege javne oblasti v človekovo dostojanstvo in druge ustavne pravice, bo takšna drža ustavnega sodišča, kot je bila prikazana v tem primeru, nedavno pred tem pa na primer v primeru ustanavljanja občine Ankaran, zbujala vtis o sodniškem prikazovanju moči in o poenostavljeni lahkotnosti etičnega samorazumevanja ustavnega sodišča.

Tudi tisti ljudje, ki do Titovega imena niso povsem ravnodušni, bodo verjetno soglašali, da za posvečena poimenovanja javne infrastrukture obstajajo dobre alternative. Nihče pa ne sme biti ravnodušen do učinkovite in odločne pravne in sodne zaščite človekovega dostojanstva in drugih ustavnih pravic. Nujno je, da je ustavno sodišče pri tej zaščiti odločno, dosledno in prepričljivo v vseh ustavnopravnih pogledih.