Siamo pieni!*

Trattoria Da Gianni
Via Morelli 8 b, Gorica, Italija
Tel.: +33 0481 534 568
Gianni ima oštarijo za kosilo in večerjo polno vsak dan, razen ob ponedeljkih in torkih. Rezervacije obvezne!

Fino:
ljubljanski zrezek
argentinska taljata
price performance

Ne tako fino:
tris strozzapretov »tre preti«

Ker je težko oceniti, kaj zmore kakšen jedec, naj za cenovni orientir navedemo, da trio pašt stane 7,5, pečenice 10,5, A4 ljubljanski zrezek 11,5 in taljata 14,5 evra.

Kdor se razmeroma resno in v dovolj pogostih razmikih loteva obedovanja zunaj domačega ali prijateljskega kroga, torej tam, kjer je po pokonzumirani sladici in posrebanem kofetku treba odpreti denarnico, ve, da skoraj vsaka obedovalnica v percepcijskem trikotniku, pri katerem v ogliščih stojijo postavke veliko-dobro-poceni, kaže težnjo po pozicioniranju čim bolj v bližino stranic te percepcijske mape in tako potrjuje tele izključitvene teze:

a) če je dobro in poceni, ni veliko,
b) če je veliko in poceni, ni dobro,
c) če je veliko in dobro, ni poceni.

Tako smo se tistega deževnega popoldneva odpravili v staro Gorico, prepričani, da bomo s svojimi razvajenimi okušalnimi aparaturami v tratoriji pri Gianniju še enkrat empirično dokazali eno od naštetih pravil, konkretno tisto, zavedeno pod črko b). Poročila naših oglednikov izza zahodne meje so namreč večkrat eksplicitno omenjala kombinacijo gargantuoznih porcij in liliputanskih cen, ki jih menda prakticira vedno do poslednjega stola zabasana oštarija v središču Gorice.

Preden smo se z natakarico spustili v medjezikovni dialog z uporabo govorice rok, smo bili s strani oglednika opozorjeni k zmernosti, med naročanjem samim pa nas je poskusil še enkrat ustaviti, češ da ne moremo pojesti toliko. V odgovor je dobil le vzvišeni prh in Obamov volilni slogan. Pa je imel prav: na neki točki smo bili prisiljeni reči no, we can't!, čeprav smo bili štirje in smo naročili le tri glavne in dve predjedi.

Ker smo bili formalno na italijanski grudi, smo predjedli dva testeninska trisa, oba postrežena na krožnikih zelo resnega premera. Na prvem, po hiši imenovanem trisu so zastavo nosili široki rezanci z dišečim, krepkim, sočnim in mehkim divjačinskim ragujem, ki je bil one čistunske, neparadajzaste sorte, zelo všečna pa je bila tudi omaka iz na kocke narezanih jurčkov, s katero je laški Janez prelil velike polkrožne raviole. Še najmanj lajkov so pokasirali še kar gumasti bučni njoki, minimalistično potreseni z grobo naribano dišečo dimljeno rikoto. Drugi tris je gradil na isti osnovi, kratki zaviti pašti, imenovani strozzapreti (besedna zveza menda pomeni »daveči se duhovnik«; po izročilu naj bi bil neki župnik v Emiliji Romanji tovrstno testenino goltal s tako brzino, da se je zadavil), ki pa je bila opremljena s tremi precej neinspirativnimi in zateženimi omakami. Najmanj škode je povzročila ona z grobo strtimi lešniki, tista s kockami šunke in smetano in ona s šunko in plahto čez položenega štacunskega sira pa sta bili v popolno sramoto ne le državi svojega izvora, ampak bi se jima odrekla tudi kakšna menza.

No, na tej točki pa se je pravi dagiannizem šele začel: izkazalo se je namreč

a) da je naročena porcija pečenic sestavljena iz nič manj kot dvanajstih (12!!!) klobas,
b) da je razvpita Giannijeva s šunko in sirom polnjena ljubljanska bistecca dejansko formata A4 (fotodokaz priložen) in
c) da je s hrbta argentinske krave odrezana taljata velika kot zajetno poleno.

In kar je še največji hec - ves ta šleper hrane je bil dejansko zelo okusen: pečenice dišeče, s propisno kompaktno strukturo in brez kasnejšega spahovanja, ljubljanski šnicelj sočen in s hrustljavo zapečeno skorjico, taljata pa lepo uležana, mehka in pečena natančno tako, kot je bilo zapovedano. Ko smo si polovico klobas in četrtino ljubljanske dali zaviti v vrečko, smo si celo drznili naročiti sladico (vsi štirje eno, jasno). Tiramisu je bil slasten in - na našo srečo - normalnih dimenzij. Po plačilu presenetljivo nizkega računa je postalo jasno, da je bilo pravilo b) tokrat zrušeno in da si lahko skupaj z natakarico, ki je odgovarjala na telefonske klice potencialnih gostov, ki so spraševali po prostih sedežih, le ponavljamo misel iz naslova tega članka.

* Polni smo!