Janševa „socialistična“ plača: Zaslužil trikrat več od rdečih direktorjev

Pred četrt stoletja, v osemdesetih letih, smo v Sloveniji živeli v socializmu. Osebni dohodki in vrednost premoženja družbenopolitičnih delavcev tedaj niso igrali posebne vloge. Če pogledamo v arhiv Večera, ugotovimo, da so v desetih letih, med letoma 1980 in 1990, novinarji tega časnika besedno zvezo „osebni dohodek predsednika“ uporabili zgolj dvakrat, zvezo „plača direktorja“ ali „osebni dohodek direktorja“ pa trikrat. Enkrat leta 1981 in dvakrat leta 1988, od tega enkrat na straneh, namenjenih zunanji politiki.

V socializmu so bile razlike v plačah majhne, razmerja so bila znana in razmeroma majhna ter zato za javnost precej nezanimiva. Leta 1981 je recimo največ zaslužil predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, to je bil tedaj Viktor Avbelj - Rudi. Če njegovo tedanjo plačo v dinarjih s spletno aplikacijo urada za statistiko preračunamo in revaloriziramo v današnji znesek, ugotovimo, da je Avbelj tedaj prejemal 2050 evrov na mesec.

Drugi na družbenopolitični lestvici so zaslužili manj, a ne toliko manj. Predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Milan Kučan, predsednik republiške konference SZDL Jože Smole, člani predsedstva Slovenije, člani ustavnega sodišča in javni pravobranilci so tedaj zaslužili okrog 1300 evrov neto. Tudi delavci niso imeli veliko nižjih osebnih dohodkov. Najbolje plačani so bili rudarji, kvalificirani rudniški delavec je v „Titovem Velenju“ sredi osemdesetih let v rudniku lignita prejemal nekaj več kot 1000 evrov na mesec.

„Navadni“ delavci so imeli sicer nižje plače, a so bile te vendarle zgolj štirikrat nižje od plače najbolje plačanega v republiki. V gradbeništvu so recimo delavci zaslužili 570 evrov neto, učitelji okrog 690 evrov, zaposleni v bančništvu ali v poslovnih storitvah v povprečju 635 evrov. V gospodarstvu direktorske plače navadno niso presegale plač najbolje nagrajenih t. i. družbenopolitičnih delavcev. V arhivih smo zasledili podatek o plači direktorja bivše Primatove tovarne kovinskih izdelkov, ki je tedaj veljala za eno najnaprednejših. Delavci v tovarni so zaslužili 579 evrov neto, direktor pa zgolj enkrat več, 1200 evrov neto.

Minuli teden, tik pred volilnim molkom, je Janez Janša pri pojasnjevanju izvora svojega premoženja, predvsem hiše, stanovanja, počitniške hiše in parcel, zapisal, da je vse, kar ima, zaslužil transparentno, v več kot 30 letih trdega dela. Največ, je zapisal, naj bi bil zaslužil prav v socializmu. Sredi osemdesetih let je bil sedem let zaposlen v gospodarstvu, njegova plača „vodje razvoja v računalniškem podjetju“, verjetno v podjetju Mikro Ada, naj bi bila tedaj znašala kar 4000 evrov neto na mesec.

Zaslužil je torej trikrat več od vseh drugih t. i. rdečih direktorjev, od predsednika republike in predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov. Morda pa v socializmu vendarle ni bilo tako slabo?