Pravica do »nepopolnosti«

Carrie Buck, deklica iz ameriške zvezne države Virginija z začetka dvajsetega stoletja, se je v zgodovino zapisala kot srhljiv primer zlorabe Darwinovega nauka o evoluciji. Njena mama je potem, ko ji je razpadel zakon, ni mogla preživljati, zato jo je oddala v posvojitev. Leta 1923 je zanosila, ko jo je posilil nečak njenih krušnih staršev. Njena moralnost je bila v očeh okolice s tem nepopravljivo omadeževana, še zlasti ker so njeno mamo medtem obsodili zaradi prostitucije in jo za štiriindvajset let (do smrti) zaprli v umobolnico. Kljub svoji inteligenci in delavnosti Carrie ni imela na zaslišanju pred komisijo za slaboumnost nobenih možnosti. A ker je zvezna država ravno tedaj sprejela zakon o obvezni sterilizaciji, so ga želeli njegovi zagovorniki na primeru Carrie utrditi tudi v sodni praksi. Tako so uprizorili bolj ali manj režiran sodni proces, v katerem so Carrie razglasili za bebavo in spolno promiskuitetno.

Primer je prišel vse do ameriškega vrhovnega sodišča, varuha ameriške ustave in najvišjega sodnega organa ZDA. To je sterilizacijo odobrilo in sodnik O. W. Holmes Jr. je v obrazložitvi sodbe zapisal: »Namesto da njihove izrojene potomce usmrtimo zaradi zločinov ali jih pustimo izstradati zaradi njihove imbecilnosti, bo za ves svet bolje, da družba vidno neprilagojenim posameznikom prepreči nadaljevanje vrste. Princip, ki opravičuje obvezno cepljenje, je dovolj širok, da pokrije tudi prekinitev jajcevodov. Tri generacije imbecilov so dovolj.« Carrie so sčasoma izpustili iz umobolnice, poročila se je in o njeni domnevni slaboumnosti ni bilo do njene smrti leta 1983 niti sledu. Njena sestra je šele leta 1979 odkrila, da so pod pretvezo operacije slepiča sterilizirali tudi njo. V letih po sprejetju zakonov o sterilizaciji so v ZDA neprostovoljno sterilizirali od šestdeset do petinšestdeset tisoč ljudi. Merilo za imbecilnost ni bila le domnevno nizka inteligenca, temveč tudi domnevno nemoralna dejanja, tudi samozadovoljevanje v puberteti.

ZDA pri tem še zdaleč niso bile osamljene. Evgenika, gibanje za izboljšanje genske sestave človeške populacije, je pognala globoke korenine tudi v Združenem kraljestvu. Ker je mnogo njenih idej izhajalo iz evolucijske teorije Angleža Charlesa Darwina, to niti ni čudno.

Darwin je večinoma zavračal bolj temačne posledice svoje teorije, drugi pa s tem niso imeli težav. Med njimi so bili njegovi sinovi, bratranec Francis Galton, ki je skoval izraz evgenika, in drugi sorodniki. Na pritisk evgenikov so v Angliji z zakonom odprli ustanove za segregacijo »neprilagojenih« iz štirih kategorij: idiotov, imbecilov, slaboumnežev in moralnih izprijencev. Zlasti zadnja kategorija je bila poljubno široka in je omogočala vse od pridržanja neporočenih mater do lobotomije istospolno usmerjenih. Kot bi lahko pričakovali, so se na ločevanje ljudi na tiste z dobrimi in druge s slabimi geni hitro navezali še drugi družbeni strahovi. Evgenik Sidney Web je zapisal: »V Veliki Britaniji se zdaj, ko polovica ali dve tretjini poročenih ljudi načrtuje svoje družine, otroci svobodno rojevajo irskim katolikom ter poljskim, ruskim in nemškim Judom.« To razmnoževanje naj bi po njegovem vodilo v nacionalni propad. Najbrž si ni nemogoče predstavljati, da bi podobne besede zapisali naši Tomaži Majerji.

Celo institucijam, kot je ustavno sodišče, se nenadoma zdi poimenovanje cest bolj problematično kot referendumski pogrom na diskriminirano manjšino.

V nacistični Nemčiji je bila evgenika pod imenom »rasna higiena« najbolj brutalna. Za začetek so sterilizirali štiristo tisoč Nemcev. Ker to ni bilo dovolj, se je leta 1939 začela operacija »Aktion T4«: otroke z različnimi boleznimi, mlajše od treh let, je na podlagi poročil zdravnikov in babic ocenila posebna komisija zdravnikov v Berlinu. Izbrane nesrečneže so odvzeli staršem in jih usmrtili s cianidom ali morfijem. Potem se je akcija ponovila, tokrat s starejšimi otroki. Za odrasle invalide in duševne bolnike so razvili plinsko celico, zakrinkano v skupne prostore za tuširanje, in samo do sredine leta 1941 so v njih usmrtili sedemdeset tisoč invalidov.

Evgenika v Sloveniji

V našem prostoru evgenika ni dosegla takšne popularizacije kot v zahodnih državah, so pa jo (precej kasneje) obravnavali v strokovni literaturi. Številni članki so se pri nas pojavili v Zdravniškem vestniku, pa tudi v drugem tisku, med letoma 1935 in 1938 celo v Evgeniki, posebni prilogi Zdravniškega vestnika, ki jo je urejal antropolog doc. dr. Božo Škerlj. Avtorji so razpravljali o različnih vidikih evgenike, zlasti sterilizacije, pa tudi o splavu, nataliteti in pomenu alkoholizma za narod. Občudovali so nemško odločnost na tem področju, bili pa so zadržani do nemške militantnosti. Evgeniki so namreč odločno nasprotovali vojni, saj so jo videli kot zapravljanje najboljših genov zaradi umiranja sposobnih mladih ljudi, medtem ko so za vojsko nesposobni s svojimi slabimi geni ostajali na varnem. Med povsem strokovnimi članki o genetiki v Evgeniki zasledimo poročila o »uspehih« evgenike v ZDA in Nemčiji, prevode evgenične zakonodaje drugih držav (zlasti germanskih) in pozive k sprejetju podobnih zakonov v Jugoslaviji. Avtorji zapisov so apokaliptično opozarjali na veliko ogroženost naroda zaradi prevelikega števila otrok nižjih slojev prebivalstva in pretiranega »množenja manjvrednih« in ponujali sterilizacijo kot najbolj humano rešitev. Pisanje tistega časa je po vsebini in izrazju usklajeno z evgeniko drugih držav:

»Primarni namen nemškega zakona o sterilizaciji je varovati nemški narod, da se ne razmnože duševno manjvredni elementi.« (Doc. dr. Avgust Munda, Zdravniški vestnik, 1934: str. 208).

»Takrat, čez onih 270 do 300 let, ko bodo manjvredni zavzeli več kot polovico celega prebivalstva, ne bo več mogoče braniti se proti njim, ker bodo oni vplivali na vse javno življenje in na zakonodajo. Takrat bo pomagalo samo še kruto sredstvo pobijanja manjvrednih odn. boj na življenje in smrt. Tega nas lahko pametna evgenična politika brez dvoma obvaruje.« (Doc. dr. Božo Škerlj, Zdravniški vestnik, 1934: str. 499).

Evgenika in argumenti »naravnega« se danes pojavljajo v mnogih oblikah in pod številnimi imeni – a veter sovraštva ostaja enak.

»Za l. 1927. je izdalo Ministrstvo soc. pol. i nar. zdr. statistiko manjvrednih, ki obsega: 11536 slepih, 16571 gluhonemih, 38000 pohabljenih in 22586 slaboumnih otrok za vso državo. Dasi so te številke velike, so gotovo – vsaj, kar se tiče slaboumnih – mnogo premajhne.« (Doc. dr. Božo Škerlj, Evgenika, 1937: str. 1–2).

»Naravno« = »dobro«?

Kako daleč lahko pripelje napačno razumevanje znanstvenih odkritij, lahko preberemo v knjigi The political gene (Politični gen) Dennisa Sewella, ki svojo pripoved gradi na podlagi številnih zgodovinskih primerov. Teh ni bilo težko najti, saj je evolucijska teorija morda najgrozovitejši primer zlorabe biologije za utemeljevanje etičnih usmeritev in vrednot.

Biologija ne more biti vir naše etike. Kot so že pred več kot dvesto leti ugotovili filozofi razsvetljenstva, iz naravnih dejstev ni mogoče izpeljati vrednostnih sodb. Narava pač ni ne dobra ne slaba. Izjave, ki jih še danes pogosto slišimo v javnih razpravah, o tem, kar je »naravno« (in torej dobro) ali »nenaravno« (in torej slabo), so naivne in naravnost smešne. Kljub temu jih tudi v Sloveniji nekatere družbene skupine še vedno uspešno uporabljajo: na njih so na primer utemeljile velik del referendumske kampanje proti zakonu o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. A kaj je za človeka »naravno«? To, kar lahko opazimo v našem živalskem in širšem sorodstvu? Potem je naše vedenje »nenaravno« vsakič, ko uporabljamo mobilni telefon, nosimo obleko ali jemo kuhano hrano. Za človeka značilna dolgoletna zvestoba istemu partnerju je pri živalih redkost (najpogostejša je pri ptičih, pa še v tem primeru ne izključuje občasne nezvestobe), haremi in promiskuitetno vedenje pa so med živalmi mnogo pogostejši, kot bi si najbrž želeli zagovorniki »naravnosti«.

Kaj je za človeka »naravno«? To, kar lahko opazimo v našem živalskem in širšem sorodstvu? Potem je naše vedenje »nenaravno« vsakič, ko uporabljamo mobilni telefon, nosimo obleko ali jemo kuhano hrano.

Če selekcija z naravnim izborom temelji na prevladi bolje prilagojenih nad slabše prilagojenimi posamezniki in vrstami, to ne pomeni, da bi morali po tem načelu ravnati tudi s soljudmi. Povrhu vsega so bili načrti o izboljšanju genetske zasnove človeštva z izločanjem »neprilagojenih« v veliki meri šarlatanstvo in populizem brez znanstvene podlage. Smer evolucije in evolucija sama po sebi ni niti pravilna niti napačna, z enako pravico jo lahko poskušamo pospešiti kot ustaviti. Družbena pravila si moramo postavljati sami, in če neki družbeni sistem (npr. laissez-faire kapitalizem, ki temelji na boju za obstanek) ljudem ne prinaša boljšega življenja, ga moremo (ali moralno gledano celo moramo) spremeniti ne glede na njegovo morebitno posnemanje naravnih procesov.

Evolucijska teorija kot krivec za evgeniko

Ali je zaradi evgenike evolucijska teorija vprašljiva? Nikakor ne. Bila je enostransko razumljena in zlorabljena za doseganje družbenih in političnih ciljev. Znanstvenih odkritij ne moremo ovrednotiti glede na posledice, ki jih povzročajo. Z dokazi podprta dejstva niso nič manj veljavna, če nam niso všeč. Znanstvene hipoteze in teorije je seveda mogoče ovreči, vendar le s kredibilnimi znanstvenimi metodami. Smrtonosnost jedrskega orožja ne vpliva na veljavnost jedrske fizike in na enak način evolucijske teorije ne morejo spodkopati niti zločini evgenike, niti neskladnost s svetopisemsko razlago nastanka sveta ali naše želje, da bi svet nastal na bolj prijaznih temeljih, kot je zmaga močnih nad šibkimi. Kar pa nikakor ne pomeni, da moramo v tem krvavem boju za obstanek sodelovati še sami s svojim orožjem. Kajti, kot je opozoril znani pisatelj C. S. Lewis, se ne moremo strinjati s »prepričanjem, da je najvišji moralni cilj preživetje človeške vrste in da moramo temu cilju slediti tudi, če je za to preživetje treba naši vrsti odvzeti vse, zaradi česar jo cenimo«.

Še zlasti, ker to niti ni potrebno, saj darvinizem ni le brezobzirno tekmovanje, kot je bilo videti v prvih desetletjih po njegovem nastanku. Je tudi sodelovanje. Ljudje nismo samotarski bojevniki, temveč družbena bitja s prirojenim občutkom za skupnost in soljudi. Sodelovanje in pomoč drugim sta bistvena elementa našega uspeha. In prav na prevladi sodelovanja nad tekmovanjem lahko utemeljimo do posameznikov bolj prijazno družbo. Upajmo, da se nam bo uspelo pri tem kaj naučiti tudi iz nesrečne zgodbe darvinizma, ki je pokazala, kako hitro smo pripravljeni svojo človečnost podrediti predsodkom in »višjim ciljem«.

Lekcija za prihodnost

Ne samo znanstveni, tudi preostali izzivi novega časa bodo od nas terjali nove etične temelje. Etika preteklih stoletij (nedvomno tudi krščanska) nam je lahko pri tem trdna osnova, vendar najbrž ne bo dovolj. Ko bo znanost nekega (najbrž ne več zelo daljnega) dne pred nas postavila vprašanja o genskem spreminjanju naših otrok, moramo biti na to pripravljeni z močnejšimi argumenti in trdnejšim konsenzom o prihodnosti, kot so današnji. Strah pred novimi odkritji in histerično vreščanje o »nenaravnosti« te ali one družbene spremembe lahko razvoj kvečjemu upočasnijo. Le notranje povezana družba z jasno začrtanimi vizijami ga lahko usmeri tako, da bo koristil vsem njenim pripadnikom.

Ampak za kaj takega bomo morali najprej prekiniti trenutno stanje, v katerem brezglavo nihamo med nespremenljivimi tradicionalnimi vrednotami na eni in izgubljanjem vrednot skupnosti zaradi vsesplošnega individualizma na drugi strani. Predvsem pa se bomo morali nehati slepiti, da se zločini, ki so jih ljudje v dvajsetem stoletju zagrešili v imenu evgenike, v enaindvajsetem stoletju ne morejo ponoviti. Evgenika je v svoja jadra ujela veter starih človekovih predsodkov, sovraštva in strahu pred drugačnimi in »nepopolnimi«, pred vsemi, ki izstopajo iz idilične podobe »popolnega« sveta po meri večine.

Evgenika in argumenti »naravnega« se danes pojavljajo v mnogih oblikah in pod številnimi imeni – a veter sovraštva ostaja enak. Ujame ga lahko vsak, ki je zaradi svojih osebnih ambicij ali frustracij pripravljen pozabiti na tisto v sebi, zaradi česar človeško vrsto cenimo in jo imamo radi. Ob spremljanju medijev se zdi, da je takšnih ljudi iz dneva v dan več. Država naglo tone pod težo sebičnosti in malenkostne škodoželjnosti posameznikov, ki zavirata napredek na resnično pomembnih področjih. Celo institucijam, kot je ustavno sodišče, se nenadoma zdi poimenovanje cest bolj problematično kot referendumski pogrom na diskriminirano manjšino. Sodniki so se pri tem sicer skrili za formalistično kuliso in njihova obrazložitev zadnje v nizu nenavadnih sodb je bila neprimerno bolj zadržana kot sodba sodnika Holmesa iz leta 1927, v kateri je zapisal da »bo za cel svet bolje, če družba vidno neprilagojenim posameznikom prepreči nadaljevanje njihove vrste«. Ampak ker so ustavni sodniki izkušeni in izobraženi ljudje, se nedvomno zavedajo, da bo to namesto njih prej ali slej povedal kdo drug.