Proti Iranu z e-bombo?

ZDA imajo v arzenalu kar nekaj orožij, ki bi jih lahko že kmalu uporabile tudi proti Iranu. Njihova največja težava je, da ta orožja povzročajo nekaj več “stranske” oziroma “kolateralne” škode.

Napetosti med Iranom in ZDA ter članicami EU se vse bolj stopnjuje. Iran je zaradi napovedanih sankcij oziroma prepovedi izvoza nafte že zagrozil z zaprtjem Hormuške ožine, ameriški predsednik Barack Obama pa naj bi na to takoj odgovol z napovedjo, da bi se v primeru iranskega prestopanja “rdeče črte” ZDA odločile za “odprtje plovnih poti”, kar pomeni vojno z Iranom. Skozi Hormuško ožino namreč vsak dan prepeljejo 20 odstotkov svetovne proizvodnje nafte. Poveljnik iranske mornarice admiral Habibolah Sajari je kljub temu prepričan, da lahko Iran Hormuško ožino zapre tako hitro kot "se popije kozarec vode".  Evropski zunanji ministri naj bi nov krog zaostrenih sankcij proti Iranu napovedali že 23 januarja.

Scenariji “sodnega dne”

Iran je svoje sosede že opozoril, naj ob napovedani prepovedi izvoza iranske nafte ne povečajo svoje proizvodnje nafte, ker bo to "dojel kot sovražno dejanje".  “Odgovorne bodo za to, kar se bo zgodilo. Nihče ne more predvideti posledic,” je dejal Mohamed Ali Khatibi, iranski predstavnik v organizaciji proizvajalk nafte OPEC.

Vse bolj se povečuje tudi vojaški pritisk na Iran. ZDA in Velika Britanija že usmerjata ladjevje proti Perzijskemu zalivu, Izrael pa naj bi se že dlje časa pripravljal na napade proti iranskim jedrskim objektom. Napetosti je povečal še atentat na vodjo iranskega jedrskega programa, ki ga Iran pripisuje Izraelu in ZDA. Gre že za peti uboj najpomembnejših iranskih znanstvenikov, ki se ukvarjajo z raketno tehnologijo ali pa jedrskim programom.

Vse več je tudi vprašanj o tem, kakšen bi lahko bil ameriški vojaški odgovor v konfrontaciji z Iranom. Iran je namreč svoje jedrske kapacitete zgradil globoko pod zemljo in sredi planin, kar preprečuje učinkovite napade s klasičnimi bombami, specializiranimi za uničevanje bunkerjev. Uporabo taktičnega jedrskega orožja s strani Nobelovega nagrajenca za mir in predsednika ZDA Baracka Obame zgolj zato, da bi Iranu preprečili izdelavo jedrskega orožja, večina vojaških analitikov še zmeraj ocenjuje kot preveč absurdno in neverjetno, vendar ob eskalaciji vojne tudi te možnosti ne bi bilo mogoče povsem izključiti. Nekateri analitiki pa ob tem opozarjajo tudi na razne scenarije “sodnega dne”, ki jih pogosto navaja republikanski kandidat za predsednika države Newt Gingrich. Nedavno je na primer dejal, da bi eksplozija jedrske bombe z EMP učinkom ZDA zaradi elektromagnetnega valovanja “spravila v obdobje mraka”.

Toda prav ta fenomen bi lahko ZDA uporabile v morebitni vojni z Iranom. Elektromagnetni impulz (EMP), ki bi nastal ob eksploziji “prirejene” jedrske bombe, bi lahko predstavljal okoli 50 % moči takšne bombe, hkrati pa bi v okolici več tisoč kilometrov uničil oziroma preprečil delovanje skoraj vseh električnih naprav. Na EMP so deloma neobčutljive starejše naprave z “elektronkami”, vsa novejša oprema pa je na EMP zelo občutljiva. Ameriški časnik Times navaja, da je Gingrich zagovornik uporabe takšnih bomb predvsem proti Iranu in Severni Koreji, saj naj bi onemogočile izstrelitev raket s potencialnimi jedrskimi glavami. ZDA naj bi takšno e-bombo že imele, da so pripravljene uporabljati nova orožja in z njimi eksperimentirati, pa je leta 1999 pokazal tudi napad na ZRJ, ko so ZDA v Srbiji prvič uporabile “grafitne bombe". Te bombe so z dolgimi grafitnimi trakovi povzročile kratke stike na daljnovodih in s tem popolnoma onesposobile srbsko električno omrežje. Uporabo teh bomb so kritizirali, zato bi najverjetneje kritično ocenili tudi uporaba e-bombe v Iranu, predvsem zaradi kolateralne škode. Zaradi uporabe grafitnih bomb v Srbiji so namreč brez električnega toka ostale tudi bolnišnice, šole, vrtci, različne zdravstvene ustanove, prometna infrastruktura, civilne ustanove in druge ustanove, ki nimajo nikakršnega vojaškega pomena.

NATO se je tudi ob napadih na mostove, vodne zbiralnike in druge cilje, ki imajo pretežno civilen namen, vztrajno skliceval na to, da je napadal samo cilje z “dvojnim namenom”, torej cilje, ki bi lahko bili uporabljeni tudi v vojaške namene, toda pri uporabi “grafitnih bomb” je tudi to slepomišljenje postalo popolnoma neprepričljivo, saj izključitve elektrike bolnišnicam preprosto ni mogoče ubraniti z nobenim argumentom in “višjim vojaškim ciljem”. Toda prav dejstvo, da  so ZDA brez zadrškov uporabile orožje, ki je zagotovo kršilo vojno pravo med intervencijo leta 1999, je lahko dokaz, da bi bile ZDA zaradi svojih vložkov in interesov ob discipliniranju naslednje “odpadniške države” na svojem seznamu pripravljene uporabiti tudi orožje, ki izkorišča učinke EMP. Še več, po podatkih ameriških časnikov, naj bi Pentagon o uporabi EMP razmišljal že med invazijo v Iraku leta 2003. Ko so ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda novinarji neposredno vprašali, ali so ZDA razmišljale o uporabi e-bombe, je namreč dejal, da “nikoli ne morete vedeti”.

Nujna “potranska škoda”

Učinke EMP so ZDA spoznale leta 1958, ko je vrsta jedrskih testov v Tihem oceanu za 18 ur “izključila” javno razsvetljavo in radijske postaje na Havajih in v Avstraliji. Primerno močan elektromagnetni impulz lahko “prekine” vsak tokokrog, večino električnih naprav pa uniči nepopravljivo, kar pomeni, da napadena država v nanosekundah pristane v 19. stoletju. Laboratoriji v Livermoru in Los Alamos naj bi od tedaj pa do danes naredili že večje število delujočih in izpopolnjenih e-bomb. Princip delovanja je sicer preprost – cev, ki je napolnjena z eksplozivom in zavita v bakrene žice ter zaprta v kovinsko ohišje, ob eksploziji povzroči izjemno močno magnetno polje, tako da nastane Comptonov efekt. Večja bomba lahko v delčku sekunde sproži moč dveh milijonov vatov, kar je energija, ki jo največje elektrarne na svetu proizvedejo v enem dnevu. O nevarnostih tega orožja govori tudi prispevek National Geographica, ki pa več pozornosti posveča nasprotni možnosti – napadu na ZDA s takšnim orožjem. Takšne bombe bi najverjetneje izstreljevali iz manevrirnih raket, saj bi učinki EMP valovanja lahko uničili tudi elektroniko v letalu, ki bi odvrglo takšno bombo. Vendar bi lahko letala uporabljala manjše, toda naprednejše »mikrovalovne« bombe z bolj usmerjenim delovanjem.

Ob večjih, jedrskih primerkih e-bomb, pa obstajajo tudi manjše naprave. Britansko podjetje Matra Bae Dynamics je na primer izdelalo topovski izstrelek, ki deluje na principu EMP in lahko uniči vse elektronske naprave v polmeru nekaj kvadratnih kilometrov. Takšno “oslepljevanje” nasprotnika bi nato lahko omogočilo napadalcu, da pred najmodernejšim orožjem napreduje brez strahu. Po oceni strokovnjaka za to orožje Davida Fulghuma je orožje EMP “orožje, ki lahko premaga nasprotnika, ne da bi povzročilo smrt”. Vendar to ni vsa resnica. Sevanje e-bombe bi ustavilo tudi vse računalnike, srčne vzpodbujevalnike, opremo bolnišnic in prve pomoči, mobilne telefone, vodne črpalke in podobno, prav to pa bi bila kršitev 48. in 54. člena Ženevske konvencije, saj takšno orožje ne dela razlik med civilnimi in vojaškimi cilji. Zaradi učinkov tega orožja bi lahko nastala povsem nova vrsta humanitarne katastrofe. Toda po drugi strani tudi primer ZRJ in enostranska mednarodna pravičnost, ki je še vedno pravica močnejšega kažeta, da bi vojaški strategi takšno orožje lahko – v kolikor vojna ne bi pomenila tudi trajnega nazadovanja ZDA in njenih zaveznikov – uporabila brez težav. Tudi v primeru ZRJ se je namreč meddržavno sodišče ob tožbi države ZRJ njeno zahtevo zavrnilo in izrazilo zgolj “skrb glede legalnosti uporabe sile s strani zveze NATO”, Mednarodno kazensko sodišče v Haagu (ICTY) pa proti članicam zveze NATO iz nikoli povem pojasnjenih razlogov ni dovolilo - niti preiskave.

Mednarodno pravo je torej še zmeraj zelo upogljiva in virtualna kategorija, ki ne onemogoča nediskriminatorne uporabe nehumanega orožja. Po drugi strani pa je e-bomba zelo resničen izdelek vojaške industrije. In če daš vojakom novo igračko, potem je zelo verjetno, da jo bodo v položaju, ko je njihova država sama najpomembnejši svetovni “steber miru in reda”, prej ali slej tudi uporabili. Morda že zgodaj spomladi, ki je po oceni strategov v Pentagonu že dolga leta najlepši čas za “humanitarne intervencije” po vsem svetu.