Ljubezenska nadaljevanka

O slovenskih mokrih sanjah bo odločal strogi Francoz

Po nekajtedenskih konzultacijah in ob posredovanju evropske komisije sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili za še zadnjo potezo pri reševanju mejnega spora. Določili sta skupen seznam treh preostalih sodnikov, ki bodo odločali v primeru. Potem ko se je Hrvaška odločila, da za sodnika predlaga „svojega“ Budislava Vukasa, Slovenija pa „svojega“ Jerneja Sekolca, sta sedaj obe skupaj in s soglasjem imenovali še Francoza Gilberta Guillauma, Britanca Vaughana Lowa in Nemca Bruna Simmo.

To je dobro. Glede na besedilo arbitražnega sporazuma bi se lahko nova hrvaška vlada in novoizvoljena slovenska politična elita ponovno sporekli. Mnogi so to pričakovali, tudi pisci sporazuma, zato so v ta namen predvideli varovalko. Če bi se Slovenija in Hrvaška o tem sprli, bi sodnike s seznama evropske komisije izbral predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, kot določa drugi člen sporazuma. K sreči se to ni zgodilo.

Poteza naj bi torej blagodejno vplivala na medsosedske odnose, kaj pa izbira omenjenih sodnikov v vsebinskem smislu pomeni za Slovenijo? Nasprotnik arbitražnega sporazuma Marko Pavliha je že omenil, da z izbiro Francoza Guillauma ni preveč zadovoljen. Guillaume je bil dolgoletni član in tudi predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu in sodi dosledno po tradicionalnih pravilih mednarodnega prava. Takšna pravniška nekreativnost in neinovativnost pa Sloveniji, ki se sklicuje predvsem na mehka, zgodovinska dejstva, v tem sporu gotovo ni v interesu.

Pavlihov pomislek drži; čeprav bi bilo seveda iluzorno pričakovati, da bi arbitražnemu razsodišču lahko predsedoval kakšen politik. A vendarle izbira Guillauma ni tako slaba; 82-letni Francoz je tudi član arbitražnega sodišča, ki razsoja v sporu med Perujem in Čilom. V tem sporu gre, podobno kot v sporu med Slovenijo in Hrvaško, za vprašanje, pod kakšnim kotom naj bo določena morska meja med sosednjima državama.

Vlogo „Hrvaške“ v tem primeru igra Čile, ki vztraja pri stališču, da mora biti meja na morju pravokotna glede na zaključek kopenske meje. Vlogo „Slovenije“ pa ima Peru, ki meni, da zaradi specifičnega poteka kopenske meje morska meja, če je določena dosledno po konvenciji o pravu morja, ni pravična. Zanimivo je, da so Perujci za „svojega“ sodnika izbrali prav Guillauma. So že vedeli, zakaj. Je torej možno, da bo Francoz z naklonjenostjo gledal na Slovenijo?

Tega ne bomo vedeli še vsaj približno tri leta, kolikor bo trajal postopek. Že danes pa vemo, kaj si Guillaume misli o Sloveniji in Hrvaški. Pri našem sporu gre za približno 115 kvadratnih kilometrov slane vode, v kateri tudi rib primanjkuje. Gilbert Guillaume pa v primeru Peruja in Čila razsoja o 38 tisoč kvadratnih kilometrih spornega morskega območja, polnega južnoameriških rib. In če v našem primeru ne gre za ribe, so v igri gotovo čustva. Včasih celo ljubezen, si verjetno misli Francoz ...