Tožilci so v preteklosti že velikokrat »pomagali« Janezu Janši

Prav tožilstvo je seveda tudi ključni faktor v procesu zaradi Patrie na sodišču

Predlagani prenos tožilstva pod okrilje ministrstva za notranje zadeve, ki ga načrtuje še ne oblikovana desna vlada, je upravičeno dvignil prah v javnosti. Generalni državni tožilec je prepričan, da za takšno potezo ni strokovnih argumentov, pač pa obstajajo samo politični, Pozitivna Slovenija pa je zaradi te napovedi nastajajoče desnosredinske Janševe vlade že napovedala ustavni spor. Komisija za preprečevanje korupcije je odločitev o prenosu resornih pooblastil glede državnega tožilstva ocenila kot »zaskrbljujočo«, novonastalo koalicijo pa poziva, naj sprejeto odločitev resno pretehta.

Zanimivo je, da se to rešitvijo ne strinja niti nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar, ki je za predsednico države neuspešno kandidirala na listi SDS, hkrati pa je s svojimi nestrokovnimi odločitvami velikokrat neposredno zaščitila Janeza Janšo in njegove najtesnejše sodelavce, ki so jih kriminalisti ujeli pri kršenju zakonov. Prav tožilstvo pa je seveda ključni faktor tudi v procesu zaradi Patrie na sodišču, kjer je med obtoženimi tudi naš pravkar izvoljeni premier.

Stranka SDS se je skupaj s svojim voditeljem po zadnjih volitvah zato znašla v resnem precepu. Večino težav, ki jih je imel Janša s tožilci v preteklosti, je uspešno »poservisirala« kar Barbara Brezigar s svojimi zvestimi oprodami. Na podoben način se je na tiralicah Interpola v zadevi Patria času ministra Dragutina Mateja nabiral prah, kar bi lahko privedlo tudi do zastaranja postopkov. Toda le-ti so kljub temu stekli, na čelu tožilstva pa je bila na koncu, sicer šele po izteku svojega mandata, zamenjana tudi Barbara Brezigar. Tožilski ščit, ki je doslej varoval Janeza Janšo zato v zadnjih nekaj letih ne deluje več najbolje, zato ni nenavadno, da si drugouvrščena stranka SDS želi nove, vsaj posredne zaščite. To zaščito pa ji je omogočila Lista Virant s svojim nenavadnim in predvsem nenačelnim ravnanjem.

V Listi Virant so namreč Zoranu Jankoviću, ko je bil mandatar, dejali, da zaradi domnevne vpletenosti v morebitne nepravilnosti nočejo, da bi Pozitivna Slovenija vodila bodisi notranje, bodisi zunanje ministrstvo, da se izognejo morebitnim političnim vplivom na policijo ali pravosodne organe in tožilstvo. Zoran Janković je nato Listi Virant ustregel skorajda v vsem, toda nato je bil prav zaradi »prevelike popustljivosti« javno grajan s strani Gregorja Viranta. Kar je bilo precej nenavadno. Po navadi se namreč kritizira tistega, ki ti ne ustreže, nikakor pa se ne kritizira tisti, ki ti je dal vse, kar si zahteval. Kakorkoli že, Virant je nato raje sklenil pogodbo z Janezom Janšo, ker naj bi od Janše menda dobil več. Toda ob razpravi o potrditvi Janše za mandatarja je postalo jasno, da je dejansko dobil manj, saj mu je Janković ob stolčku predsednika parlamenta zagotovil še tri ministrska mesta. V desnosredinski koaliciji pa naj bi se Lista Virant (kljub temu, da naj bi od Janše menda dobila »več«) morala zato, da bi njen šef obdržal mesto predsednika parlamenta, odreči še notranjemu ministrstvu, ki ga bo vodil član SDS (najverjetneje Zvone Černač). V najboljšem primeru bo torej dobila zgolj dve ministrski mesti. MNZ bo torej prepustila SDS. In to kljub temu, da je Virant ves čas zagotavljal, da »je absolutno bolje, da najmočnejša koalicijska stranka ne obvladuje ministrstva za notranje zadeve.«

Tako se je jasno pokazalo, da ima Lista Virant dvojne vatle za Jankovića in Janšo. Hkrati pa Gregor Virant javnost zaman prepričuje še v nekaj, kar ni skregano samo z logiko in elementarnimi dejstvi, pač pa kar z zdravo pametjo: da je manj več in da je več manj. Dvojna morala pa je še bolj očitna tudi zaradi tega, ker je očitno, da predsednik SDS v svojo novo vlado tokrat prinaša celo prtljago »pravnomočne kazenske obtožnice«, ne pa zgolj neko domnevno ovadbo, ki naj bi bila menda spisana proti Jankoviću.

Pri iskanju odgovorov na vprašanje, zakaj si desnosredinska vlada na čelu z Janezom Janšo tako zelo želi umestitev tožilstva pod ministrstvo, se je potrebno spomniti nekaterih preteklih dogodkov, ko je Janši, njegovi stranki in sodelavcem ter simpatizerjem desnih strank zaščita tožilstva prišla še kako prav. Predvsem z metodo preproste »zavržbe« oziroma odstopa od pregona. Tožilci seveda imajo možnost odstopiti od pregona, vendar te svoje pravice, vse dokler se v stolček generalnega državnega tožilca ni povzpel Anton Drobnič, nikoli niso uporabljali v tako številnih primerih, predvsem pa ne brez obrazložitev ali celo v nasprotju z zakonodajo, ki je določala, da morajo tožilci o svojih odločitvah obveščati policijo. Povedano preprosto – od leta 1991 naprej so se nekateri tožilci z Barbaro Brezigar in Tomažem Miklavčičem na čelu postavili v vlogo sodnikov in s svojimi nestrokovnimi ter politično obarvanimi odločitvami preprečili, da bi do sojenj pred sodišči sploh lahko prišlo.

Čast in slavo prvega tožilca, ki je strokovnost podredil politiki nedvomno pripada nekdanjemu ljubljanskemu tožilcu Tomažu Miklavčiču ob »primeru Lesar«. Že leta 1991 je namreč mestni sekretar za komunalno dejavnost Janez Lesar dal odstraniti kovinske konstrukcije - jambore ob takratni Poti spominov in tovarištva. Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine je zaradi suma "kaznivega dejanja poškodovanja stvari, ki so posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena" pri temeljnem javnem tožilstvu v Ljubljani podal ovadbo proti neznanemu storilcu. Po približno petih mesecih je takratni temeljni javni tožilec Tomaž Miklavčič zavrgel ovadbo, ker je sprejel pojasnilo Janeza Lesarja, da je dal jambore demontirati zato, "da bi jih očistili od rje in prebarvali", čeprav niso bili nikoli vrnjeni na svoje mesto. Pristranskost tega tedanjega tožilca se je pokazala tudi kasneje, ob »aferi Smolnikar.« Isti Miklavčič je namreč Janezu Janši že takoj po aretaciji Smolnikarja nepooblaščeno izročil telefonski pozivnik (pager), čeprav je bil Janez Janša kot tedanji minister za obrambo, kot so v enem od zaupnih dopisov tožilcem napisali kriminalisti, »smiselno najbolj odgovoren za oviranje dela organov za notranje zadeve.«

Do zelo pomembne zavržbe obtožnice je prišlo tudi 1. februarja 1994, ko je Tomaž Miklavčič zavrgel ovadbo višjega javnega tožilca v Mariboru z dne 25. januarja 1994 zoper Janeza Janšo zaradi suma zlorabe javnih pooblastil. Janez Janša naj bi v skladu z ovadbo mariborskega višjega tožilstva zlorabil pravico obrambnega ministra, da izdaja dovoljenja za tranzit vojaškega orožja in opreme čez ozemlje Slovenije tako, da je v nasprotju z določili Ustanovne listine OZN in s kršitvijo Resolucije varnostnega sveta OZN št. 713 z dne o splošnem in celovitem embargu na vse pošiljke orožja in vojaške opreme v Jugoslavijo, izdal sedem dovoljenj za tranzit večjih količin vojaškega orožja, streliva in opreme čez ozemlje Slovenije za Republiko Hrvaško, in dve dovoljenji za BiH, ter prodal pooblaščenemu predstavniku BiH Hasanu Čengiću 5.560 avtomatskih pušk po 242 USA dolarjev. Pri tem je se je Miklavčič oprl na z mednarodnim in domačim pravom povsem skregano mnenje, da "resolucija Varnostnega sveta ni pravni, ampak politični akt" in da je zato Janez Janša s svojimi postopki sploh ni mogel kršiti. Pri tem je s stotinami strani dokazov podprto ovadbo višjega mariborskega tožilca mag. Dušana Požarja nekdanji ljubljanski tožilec Tomaž Miklavčič zavrnil samo pet dni potem, ko je bila poslana iz Maribora oziroma praktično v tistem trenutku, ko jo je prejel v roke! Po istem receptu je Tomaž Miklavčič nato umaknil še obtožnico proti Mihi Brejcu in soobtoženim, ne da bi sploh obrazložil svoj sklep.

Pod kakšnimi pritiski so tožilci v preteklosti zavrgli kazenske ovadbe proti našemu aktualnemu predsedniku vlade, kaže tudi primer okrožnega državnega tožilca Damjana Gantarja, ki se je pod pritiskom svoje šefice Barbare Brezigar znašel leta 1995. Gantarjeva napaka je bila – preveč predano, pošteno in vestno delo. Vsaj na začetku. Ko mu je bila s dodeljena ovadba proti akterjem »brniške afere«, je od kriminalistov najprej zahteval še bolj podrobno preiskavo. Med drugim je zahteval, da naj se zasliši tudi Janez Janša, ki bi ga kriminalisti morali soočiti z različnimi zanj tudi neprijetnimi podrobnostmi in obremenilnimi dokazi. S tem je Damjan Gantar storil samo to, kar se od tožilcev pričakuje. V svoji zahtevi za dopolnitev kazenske ovadbe zoper Konstantina Dafermasa, Nikolaja Omana, Francija Kosija, Igorja Bavčarja, Janeza Janšo in Ludvika Zvonarja je najprej navedel, da ni razvidno »kakšno vlogo« naj bi imeli v tej zgodbi posamezni osumljeni, »kam naj bi šel denar ki naj bi ga s prodajo pištol Makarov zaslužil Ludvik Zvonar« in prav tako pa ne, kaj je »z denarjem, ki ga je Zvonar v gotovini prejel od Kosija, ga predal Janši, ta pa naj bi ga zadržal toliko časa, dokler Oman ne bi poslal Fagotov.« Kot posebno napako kriminalistov je celo napisal, da »razgovor z Janezom Janšo sploh ni bil opravljen.«

Zaradi nepopolne ovadbe je zahteval dodatne razgovore z Dafemasom, Janšo, Zvonarjem in Bavčarjem. Od Dafermasa bi kriminalisti morali izvedeti, ali je Kosi pri njem na Dunaju res naročil dodatno »sporno pošiljko orožja« in v kakšni vlogi se mu je predstavil. »Če se bo izkazalo potrebno, mu tudi predočite pismi Nikolaja Omana ministru za notranje zadeve Igorju Bavčarju z dne 12.3.1992, iz katerih izhaja, da da naj bi Kosi dodatno orožje naročil direktno od Dafermasa,« je odločno zapisal Damjan Gantar. Takoj zatem je zapisan ključni odstavek: »Od Janeza Janše pa bo potrebno izvedeti, kaj se je zgodilo z denarjem, ki naj bi ga prejel v gotovini od Zvonarja, (ta pa od Kosija) in ga zadržal. Iz zapisnikov izhaja, da naj bi bilo tega denarja v skupni vrednosti 3.364.478,00 dolarjev. Pri razgovoru Janezu Janši predočite vse tri zapisnike o predaji denarja, kjer je bil poleg Kosija in Zvonarja prisoten tudi Daniel Anžič. Prav tako mu tudi predočite vsebino telefonskega razgovora med Omanom in Zvonarjem z dne 17.3 1992, iz katerega je razvidno, da bo Oman navedeni denar dobil šele, ko bo dostavil Fagote. Janša naj pove, ali je ta denar Zvonar v resnici izročil njemu in kakšna je bila njegova nadaljnja usoda,« je zahteval Damijan Gantar in hkrati zapisal svojo željo, da naj ga kriminalisti o razgovorih obvestijo »najmanj osem dni prej«, ker se hoče pogovorov udeležiti in na njih sodelovati.

Kriminalisti so se takoj lotili dela. Vendar pa si je že kmalu zatem Damijan Gantar nepričakovano premislil in od kriminalistov zahteval, da Janeza Janše ne zaslišijo. Od kod takšna nenadna sprememba? Damijan Gantar razlogov za to v svojih dopisih ni navedel. Ko smo ga poklicali, je za Mladino potrdil, da se je tedaj res premislil, vendar se ni mogel spomniti točnih razlogov, zakaj se je to zgodilo. Odgovor na to vprašanje pa se najverjetneje skriva v pisnih pripombah na samem dokumentu. Desno zgoraj, takoj pod datumom je zapisano »O.K.« Od nekdanjih zaposlenih v tem tožilstvu smo izvedeli, da gre najverjetneje zapis predpostavljene, ki je dopis pregledala. To je bila tedaj – to nam je potrdil tudi Damijan Gantar - vršilka dolžnosti vodje tožilstva Barbara Brezigar. Na drugi strani dokumenta je še nekaj oznak. Tam kjer so navedena vprašanja, ki jih je potrebno postaviti Zvonarju, sta dve kljukici, ob odstavku, ki zahteva zaslišanje Janše, pa črta in stavek s klicajem, ki se bere kot »Kaj je potrebno z … (nečitljivo) Janši!« Šlo je za komentarje tedanje nadrejene Barbare Brezigar, zapisani stavek pa izraža nestrinjanje z zaslišanjem Janeza Janše. Povsem enako pisavo in zraven podpis Barbare Brezigar je mogoče najti še na nekaterih drugih dokumentih. Znano je tudi, da je Damijan Gantar pogosto sprejemal nasvete s strani predpostavljene Barbare Brezigar. Očitno je, da je prav Barbara Brezigar pregledala delo Damijana Gantarja in mu preprečila, da Janeza Janšo v zvezi s trgovino z orožjem zaslišijo kriminalisti.

Svoj odločen prispevek k temu, da do zaslišanja Janše ne bi prišlo, je Barbara Brezigar pokazala tudi s podpisom posebne izjave, s katero je potrjevala, da je Damijan Gantar res odstopil od svoje zahteve po zaslišanju Janše in od kriminalista Jovanoviča res zahteval, da naj ga ne zasliši. Takšna izjava – potrdilo, da je nek tožilec slišal, kako je drugi tožilec res ustavil preiskavo proti enemu od najbolj resnih osumljencev za organizirano trgovino z orožjem v Sloveniji – je nekaj posebnega v slovenskem pravosodju. Pristranskost tožilcev v korist Janeza Janše je bila v tem primeru več kot očitna. Posebna tožilska skupina je v devetdesetih letih samo nadaljevala z omenjeno prakso. Ta skupina, ki je v svoje roke pod krinko raziskovanja "organiziranega kriminala" okrožnim tožilstvom takoj odvzela okoli 100 zadev, nato pa po preverjenem receptu zavrgla ovadbe ne samo v brniški orožarski aferi, pač pa tudi v primeru dveh ovadb v zadevi Depala vas, eno med njimi (proti Mitji Kunstlju) celo tako, da zanjo niso izvedeli niti na policiji, ki je ovadbe podala, kar je bila očitna kršitev zakonodaje.

Barbara Brezigar je bila za svoje delo bogato nagrajena – postala je kandidatka za predsednico države na listi SDS, kljub temu, da je s to potezo, ki je bila v nasprotju z evropskimi etičnimi standardi, demonstrirala svojo pristranskost in politično opredeljenost, kar je nesprejemljivo ravnanje za vsakega tožilca, ki želi veljati za neodvisnega. Leta 2002 sem se pogovarjal z enim od kriminalistov, ki je pogosto sodeloval z tožilko. “Barbika sploh ni tako slaba. Toda kadar dela napake, jih ne dela zaradi pomanjkanja znanja, ampak namenoma. Njena edina težava je v tem, da ima v glavi Janšo – ta je kakor nekakšen rak, ki jo od znotraj povsem obvladuje,” mi je dejal v pogovoru za Mladino. Zanimivo je, da je osmega februarja leta 2003 Barbara Brezigar na tiskovni konferenci sodelovala tudi pri predstavitvi državljanske pobude z naslovom “Nekaj je treba storiti,” ki jo je podpisala prva. Tedaj je bila vrhovna državna tožilka. Podpisniki v pobudi so ugotavljali, da je koncentracija politične, finančne in medijske moči v rokah vladajoče elite (in tedanje levosredinske vlade) v Sloveniji pričela že ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja, zato so v šestih točkah zahtevali spremembe. Paradoksalno je bilo to, da je očitke o “klientelizmu” izpostavila prav tista politika, ki sta leta 2000 v času svoje vladavine zamenjala kar petkrat več ljudi kot prejšnja Drnovškova vlada. Z isto politiko pa je nadaljevala tudi v obdobju 2004 – 2008.

Devet let pozneje se zgodba ponavlja – politika, ki je na oblast prišla ob pomoči glasov Virantove stranke in s kritiko centralizacije, klientelizma in nalogo, da demontira »obstoječa omrežja, ki želijo nadzorovati družbo«, si je kot prvo nalogo (poleg ukinitve ministrstva za kulturo, kljub dejstvu, da se že v osnovni šoli učenci naučijo, da je slovenski narod ohranila prav kultura) zastavila umestitev tožilstva pod ministrstvo za notranje zadeve. Kot nazorno kažejo primeri iz nedavne preteklosti, o katerih smo izčrpno poročali tudi v Mladini, so politično pristranski tožilci že doslej pogosto ustavljali kriminaliste. Ti časi so očitno minili. Toda sedaj je pred nami nova nevarnost – da bo v prihodnosti minister za notranje zadeve tako in drugače nadzoroval tožilce, ki bi po zakonu morali »usmerjati« njegove kriminaliste.