Kadrovski blitzkrieg

Ko je vlada Boruta Pahorja pred tremi leti zamenjala Anžeta Logarja, tedanjega vodjo vladnega urada za komuniciranje (UKOM), je zaradi t. i. političnega kadrovanja nastal cel halo. Vsi so bili na nogah, od opozicije do medijev. Ker je tedanji generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl Logarja zamenjal brez »pisne obrazložitve«, je protestirala SDS, Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je Pahorju poslal celo odprto pismo, v katerem mu je očital »komaj ste obuli premierske čevlje, že hodite po svojih lastnih obljubah«, glasila SDS pa so Logarja objavljala na naslovnih straneh kot žrtveno jagnje.

A je bil Logar seveda povsem očitno politično nastavljeni kader. Direktor vladnega urada za komuniciranje pod Janezom Janšo je postal predvsem zato, ker je bil član stranke SDS in bivši podpredsednik podmladka SDS, kar je pozneje stranki na položaju direktorja UKOM tudi obilno vračal. Recimo kadrovsko. Zaposlil je več članov podmladka SDS. To samo po sebi ne bi bilo sporno, a zaposlil je takšne, ki niso imeli posebnih referenc, razen če med reference za delo v uradu za komuniciranje štejemo študij teologije in končano srednjo šolo. Pa tudi po vsebini ali »strokovnosti« svojega dela se Logar ni izkazal.

Znan je njegov komunikacijski fiasko na prvi dan predsedovanja Slovenije EU, ko je državo obiskalo več kot 60 tujih novinarjev. Logar jim je tedaj pod vrata hotelskih sob potisnil sporočilo, v katerem so bile iz konteksta iztrgane izjave slovenskih urednikov in novinarjev, ki naj bi dokazovale, da v Sloveniji pod vlado Janeza Janše, v nasprotju s trditvami v novinarski peticiji, ni nobenih pritiskov. Mednarodna federacija novinarjev je tedaj ocenila, da je Slovenija »padla na izpitu«. Kljub temu pa Cviklu z odstavljanjem Logarja ni bilo lahko. Zamenjavo je tedaj moral opravičevati tudi s poročili računskega sodišča, ki je pod Logarjevim vodenjem UKOM našlo večje nepravilnosti, pa se vseeno ni ognil etiketi »kadrovika«.

Pahorjeva vlada je bojazljivo menjavala tudi najbolj goreče politične kadre, tokrat pa je Janševi vladi uspelo nasprotno. Strokovnjake je hitro nadomestila spet s politiki.

Kot je znano, je tedaj Borut Pahor celo javno skritiziral Cvikla, javno se je opravičeval Logarju (in stranki SDS), ga vabil v službo v svoj kabinet, kar je Logar zavrnil. S tem je Pahor, kot je tedaj poudaril, želel »prekiniti prakso, ki je pogubna za državo«. Dolgo časa potem vlada Boruta Pahorja ni imela svojega pravega PR-ovca. Potem je to postal bivši odgovorni urednik dela Darijan Košir. Torej nekdo, ki s strankarsko politiko ni imel nikoli nobene posebne zveze. In kaj se je zgodilo prejšnji teden? Čeprav se je nova koalicija v pogodbi zavezala, da bodo »kadrovali izključno po sposobnosti in osebni poštenosti«, so brez pisne obrazložitve Koširja odpustili in na njegovo mesto postavili Logarja.

Košir je torej pristal na cesti, brez službe, kar se pod Pahorjem ni zgodilo nobenemu, še tako jasno politično nastavljenemu kadru iz Janševe vlade. Očitno torej Pahor s svojo politiko ni prekinil »pogubne prakse političnega kadrovanja«. In medtem ko je Pahorjeva vlada bojazljivo, z opravičevanjem ter le stežka menjavala tudi najbolj goreče Janševe politične kadre, je tokrat Janševi vladi v prvem dnevu brez posebnih pretresov uspelo nasprotno. Na hitro, brez slabe vesti.

Isto, kar velja za Logarja, velja namreč tudi za nekdanjega direktorja vojaške obveščevalne službe Damirja Črnčeca, ki je prav tako na prvi dan Janševe vlade postal nov direktor Slovenske obveščevalne službe. Kdo je Damir Črnčec? Damir Črnčec je bil leta 1994, ko je bil po aferi Depala vas kot obrambni minister odstavljen Janez Janša, eden glasnejših protestnikov. Decembra leta 2005 je Črnčeca na mesto direktorja vojaške obveščevalne varnostne službe postavila prav prva Janševa vlada in vlada Boruta Pahorja ga potem ni odstavila. Ravno nasprotno, leta 2010 mu je Pahorjeva vlada še celo podaljšala mandat za novih pet let. Zakaj je to sporno?

Črnčec je seveda vodil vojaško obveščevalno službo prav v času afere Patria, ko bi moral že po uradni dolžnosti spremljati nakupe vojaške opreme. A čeprav je celo obrambna ministrica Ljubica Jelušič opozorila, da so tedaj »barantači z orožjem« hodili po ministrstvu, vojaška obveščevalna služba presenetljivo informacij o tem ni imela, kot je razvidno iz slovenskega obtožnega predloga. Tudi Marko Kryžanowski, bivši prvi mož Petrola, se je na eni od zadnjih obravnav primera Patria na zaslišanju začudil, kako to, da nobena od služb o tako velikem projektu ni obveščala predsednika vlade ali predsednika države. Dejal je, da bi morala vsakogar, ki se ukvarja s prodajo vojaške opreme, preveriti vojaška obveščevalna služba. In to temeljito, »od alkohola, drog do žensk«, je dejal.

Poleg tega je Črnčec sedaj na mestu direktorja Sove zamenjal Sebastjana Selana, ki bi mu težko očitali politično preteklost. Je pa seveda Selan javno kritiziral Janšev »vdor« v Sovo leta 2006, ko je tedanja vladna komisija med drugim po Sovi iskala dokumente, s katerimi bi lahko obremenili tedanjega predsednika države Janeza Drnovška. V intervjuju za Mladino je Selan lani dejal, da je bilo to težko obdobje za agencijo, polno nezadovoljstva in slabe motivacije: »To je bil čas popolnega nezaupanja tedanje vlade. Posledica tega odnosa je bilo zmanjševanje števila zaposlenih in izguba kar nekaj dobrih kadrov.« Očitno je Selan s takšno kritiko zagrešil verbalni delikt, zaradi česar se je odrezal s pozicije.

Povsem nesprejemljive standarde kadrovanja je nova koalicija ta teden pokazala tudi pri imenovanju Janeza Ujčiča na mesto državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Ujčič je namreč, kot so ta teden v sporočilu za javnost poudarili v društvu novinarjev (DNS), eden od solastnikov mariborske televizijske postaje RTS, ki svojim zaposlenim in pogodbenim sodelavcem »že več mesecev ne plačuje plač in honorarjev«, pa čeprav RTS kot regionalni program s statusom posebnega pomena od ministrstva za kulturo na leto prejema od 150.000 do 250.000 evrov subvencij. S takšnim »nagrajevanjem neplačnikov« naj bi nova vlada tudi pokazala, kakšen bo njen prihodnji odnos do medijev, so zapisali v DNS.

Ujčič je seveda zanikal, da bo svoj politični položaj v kabinetu predsednika vlade izkoristil na primer za ureditev odnosov z mariborsko banko NKBM, ki je največji upnik njegove RTS. A v resnici Ujčiču ni treba dokazovati, da ne bo grešil – ker je že grešil. Stranka SDS je namreč pred nekaj leti Ujčiču že pomagala pri financiranju njegovega podjetja. Računsko sodišče je leta 2006 ministrstvu za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija iz SDS podelilo negativno oceno za poslovanje v letu 2005, med drugim tudi zaradi financiranja Ujčičevega podjetja Tele 59, saj je Simoniti Ujčiču denar nakazoval mimo razpisov, kar neposredno iz »posebnega ministrovega fonda za nepredvidene akcije«.

Iz tega fonda bi smel sicer minister financirati le projekte, ki jih ni bilo mogoče načrtovati prej, zato njihovi avtorji tudi niso mogli sodelovati na rednih javnih razpisih. A v primeru Tele 59 je šlo za prijateljsko pomoč. Ujčičevo podjetje je namreč tedaj sprva izpadlo iz javnega razpisa, ker mu je protikorupcijska komisija prepovedala poslovanje z državo – Ujčič je bil pač mariborski svetnik. Nato je odstopil s položaja, protikorupcijska komisija je umaknila prepoved, Simoniti pa mu je denar, okrog 60 tisoč evrov, zagotovil kar »po domače«, mimo razpisa. Ni torej razlogov za to, da bi sedaj verjeli Ujčiču, da ne bo znova izkoriščal svojega političnega položaja.

Janševa vlada je torej že v prvi uri svoje vladavine naredila nekaj (kadrovskih) potez, s katerimi je osmešila vse minule Pahorjeve napore, njegov bojazljivi ter skrajno previdni odnos do Janeza Janše ter nekakšen poskus prevrednotenja vrednot ali dviga politične kulture. Kljub drugačnim prizadevanjem v Sloveniji spet dobivamo »kadrovski cunami« politično lojalnih. In ker bodo predsednik vlade ter ministri s svojim »etičnim ravnanjem dajali zgled vsemu javnemu sektorju«, kot piše v koalicijski pogodbi, lahko takšne vzorce nagrajevanja in kaznovanja očitno kmalu pričakujemo tudi širše po državi.