Nagrajeni kadri

Oblast sestavljajo ljudje. Načeloma so doslej vse koalicije poudarjale, da bodo pri zamenjavi oblasti na vrh postavile sposobnejše, bolj kompetentne in bolj strokovne kadre. Tudi nova koalicija se je zavezala k spoštovanju visokih standardov. V koalicijski pogodbi so zapisali, da bodo »kadrovali izključno po sposobnosti, osebni poštenosti in pripravljenosti, da izvajajo program vlade ter po svojih močeh prispevajo k izhodu iz krize in rasti blagostanja državljanov. Sistem cehovskega kadrovanja bomo v celoti razbili«. Minuli teden so po zasedbi ministrskih položajev sledile prve večje menjave po hierarhiji navzdol – torej imenovanja novih državnih sekretarjev, generalnih sekretarjev po ministrstvih, direktorjev direktoratov in kabinetnih zaposlitev, ki so vezana na mandat ministra. Kako novi koaliciji to uspeva?

Nagrajeni patrijec

Eden izmed najpomembnejših razlogov, zaradi katerih je Patria dobila posel v Sloveniji, so bile protidobave. Z njimi se je hvalil tedanji obrambni minister Karl Erjavec, ki je junija 2006 miril Korošce na sindikalnem shodu, z njimi sta nakup opravičevala tedanji predsednik vlade Janez Janša in gospodarski minister Andrej Vizjak. Vlada je tedaj zagotavljala, da bo posel s Patrio Sloveniji prinesel 2240 novih delovnih mest; 340 delavcev naj bi pri projektu delalo neposredno, predvsem v Gorenju Indop, kjer Patrie sestavljajo, 1920 delavcev pa naj bi delo dobilo posredno. Ko je junija 2006 Janša zavrnil revizijo posla, je v parlamentu na poslansko vprašanje odgovoril, da gre pri izbiri Patrie »enostavno za vprašanje, koliko domačih delov ali pa doma proizvedenih delov, domačega znanja in dela bo vgrajeno v eno ali drugo vozilo«. In ker je Rotis ponudil bistveno večji delež domače proizvodnje, je bil zato tudi izbran, je trdil.

Stavanja, ki je javnost zavajal, da bomo z nakupom patrij dobili 2240 novih delovnih mest, je nagrajen z mestom državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu.

Obljube se niso uresničile. V Gorenju sedaj pri projektu praktično nihče več ne dela, v trenutku največje proizvodnje leta 2007 pa je po podatkih Rotisa pri projektu delalo 66 neposredno in 61 posredno zaposlenih. Torej ne 2240 delavcev, ampak zgolj 127 delavcev, kar je manj kot šest odstotkov obljubljenega. Tudi protikorupcijska komisija je že leta 2008 v načelnem mnenju št. 134 ugotovila, da so obljube o protidobavah nerealne. Tedaj so za makroekonomsko analizo nakupa patrij zaprosili Ekonomski inštitut Pravne fakultete (EIPF), kjer so ugotovili, da so ekonomsko najbolj sporne prav medresorska komisija in njene smernice. Načela, po katerih je komisija delovala, naj bi bila ekonomsko nesmiselna, pristojnosti, ki jih je imela komisija pri presoji protidobav in »kvantifikaciji njihove koristnosti, pa ustvarjajo možnost za uveljavljanje političnih in osebnih interesov namesto gospodarskih«, so zapisali v inštitutu.

Protidobave naj bi bile tako v primeru Patria namenjene »le poslovnemu zamegljevanju in varanju slovenske javnosti«, avtor poročila o protidobavah pa, »ali stvari ne razume ali pa zavestno prikriva«, so zapisali v EIPF, zaradi česar je tudi protikorupcijska komisija ta del posla ocenila kot potencialno koruptivnega. Njihov sum se je nato potrdil tudi v kriminalistični preiskavi. Kriminalisti so namreč odkrili, da so podjetju Rotis pri pripravi na razpis, še posebej pri ponudbi protidobav, pomagali kar na Vizjakovem ministrstvu za gospodarstvo. Februarja 2006 sta na ministrstvu Vizjaka tudi obiskala sedaj obtožena korupcije Ivan Črnkovič in Anton Krkovič, Vizjaka pa je Črnkovič pred tem prosil za »navodilo in spisek prioritetnih firm, s katerimi bi stopil v kontakt in (se) z njimi pripravil« na razpis. Operativno nato spornih »protidobav« v primeru Patria ni urejal Andrej Vizjak.

Kdo je bil torej izvrševalec navodil? Tisti, ki stvari »ni razumel« ali pa jih – bolj verjetno – »zavestno prikrival«, in tisti, kot so tedaj pisali z ameriškega veleposlaništva v WikiLeaksovih depešah, ki je dovolil »predrzno napihovanje« številk? Kdo nas je tako, na prav nesramen in očiten način, prinesel okrog? To je bil Peter Stavanja (NSi), ki je bil v času največjega orožarskega nakupa na Vizjakovem ministrstvu predsednik medresorske delovne skupine za protidobave. Dal je zaslombo Vizjaku, Janši in Erjavcu in tudi na sindikalističnih shodih na Koroškem zavajal javnost. Minuli teden ga je nova vlada za to nagradila. Postal je drugi mož obrambnega ministrstva – postal je državni sekretar pod ministrom Alešem Hojsom, med njegovimi referencami pa so v uradu vlade za komuniciranje navedli prav vodenje omenjene medresorske komisije.

Na položaje se vračajo preverjeni kadri, ki so svojo lojalnost že izkazali, nova koalicija, ki je obljubljala kadrovanje »po sposobnostih«, pa očitno funkcije razume predvsem kot volilni plen.

Znotraj družine in med prijatelji

Poleg Petra Stavanje je nova vlada zadnji teden na mesta državnih sekretarjev, direktorjev direktoratov in na mesta novih generalnih sekretarjev imenovala še nekatere druge »zaslužne« kadre. V kabinetu finančnega ministrstva pod vodstvom Janeza Šušteršiča sta kabinetno zaposlitev, ki je vezana na mandat ministra, dobila Ana Jevšek Pezdir in Tomaž Štih. Njuna izbira je vse prej kot strokovno utemeljena. Ana Jevšek Pezdir je leta 2006 diplomirala na Fakulteti za družbene vede na temo vloga predsednika republike v Hrvaški, Češki in Romuniji ter ugotovila, da ima šef države v vseh treh državah različne funkcije, pristojnosti in vloge. Nato se je zaposlila kot kadrovsko-komercialna referentka na E-študentskem servisu, kjer je skrbela za posredovanje del dijakom in študentom. Sedaj bo v kabinetu finančnega ministra delala na področju »trga dela in socialne varnosti, saj ima na tem področju dolgoletne delovne izkušnje«, skrbela bo za vodenje »ključnih projektov ter za oblikovanje sistemskih rešitev s področja, za katero je usposobljena«, odgovarjajo z ministrstva.

Seveda je očitno, da je službo dobila zato, ker je žena Rada Pezdirja, tistega »civilnega« in domnevno neodvisnega podpornika Virantove stranke, ki je obljubil, da bo brezkompromisno kritično od zunaj bdel nad visokimi kadrovskimi standardi Liste Virant. A vprašanje o primernosti za mesto na finančnem ministrstvu se postavlja tudi pri Tomažu Štihu, ki je prav tako dobil kabinetno zaposlitev na ministrstvu. Tudi Tomaž Štih je v prvi vrsti Šušteršičev in Pezdirjev kolega, ustanovitelj Libertarnega kluba, sedaj društva Svetilnik, v katerem se zavzemajo za neoliberalna ekonomska načela in so del mreže pod sponzorstvom Fraserjevega inštituta. Ta izredno bogato financirana nevladna organizacija ne razkriva svojih donatorjev, so pa predvsem novinarji v Kanadi, kjer ima inštitut sedež, že razkrili, da so njihov pomembni vir velike multinacionalke. Recimo tobačna industrija (Rothmans, British American Tobacco in Philip Morris), naftna industrija (ExxonMobil), farmacevtske multinacionalke (Pfitzer) in podobno. Temu primerni so tudi nauki, ki jih inštitut širi. Kot je recimo dvom o podnebnih spremembah ali pa zniževanje davka na dobiček (korporacij). Nekaj podobnega velja tudi za druge sponzorje t. i. libertarnih seminarjev, kot je fundacija Atlas ali inštitut Cato.

Tomaž Štih je sicer javnosti bolj znan zaradi svojega bloga Libertarec, v katerem komentira ekonomsko politiko in najrazličnejše družbene pojave. Zapisal je že tudi, da je »Obama za slovenske razmere desnosredinski politik, ki bi ga v slovenskih razmerah še najlaže primerjal z Janezom Janšo«, ali pa, da je nacionalsocializem produkt levičarstva in antisemitizma. Po ustanovitvi Liste Virant je postal član njenega sveta in tudi kandidat na volitvah, v stranki pristojen za stanovanjsko politiko. In sicer takšno, ki je v nasprotju s stališči znanih stanovanjskih strokovnjakov v Sloveniji. Zavzema se denimo za širjenje zazidljivosti zemljišč v okolici urbanih centrov. Morda razumljivo, ko pa je za Štiha ekonomija v prvi vrsti popoldanski hobi. Po formalni izobrazbi je namreč računalniški tehnik visokošolske smeri (6. stopnja), ki je leta 1998 napisal zaključno nalogo o »razvojnih orodjih za procesor M 68008«, poleg ekonomskih komentarjev pa je doslej ves čas delal v informatiki. Sedaj bo na ministrstvu za finance pristojen za področje »koordinacije reform, gospodarstva in prostora in infrastrukture«.

Kolegi s poti v Jajce

Zanimiv je tudi primer kadrovanja v DeSUS-u. V NSi in SDS so nagradili bivšega patrijca, v Listi Virant svoje sorodnike in prijatelje, v DeSUS-u pa so kadrovali po načelu kontinuitete. Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše je tako postal Ljubo Jasnič, generalni sekretar stranke, ki bo v Janševem kabinetu »skrbel za koalicijsko pogodbo«. Zanimivo v tem primeru pa je, da Jasnič in Janša ne bosta sodelovala prvič. Poznata se že precej časa, njuni poti sta se prvič križali že daljnega leta 1977, ko je bil Jasnič predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), Janša pa se je kot odposlanec ZSMS in kot komunistični »komisar« udeležil marša skozi Kozaro, Jajce, Drvar, Srb in Bihać, po poteh delegatov na II. zasedanje Avnoja v Jajce.

O svojih vtisih s pohoda je Janša v biltenu Avnoj 77 napisal prosti spis z naslovom Zakaj smo se udeležili pohoda. V tistem politično-ideološkem ekspozeju je Janša med drugim poudaril, da morajo vsi udeleženci pohoda postati v svojih okoljih center splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Ocenil je, da je bil marš »kadrovska šola in šola bratstva in enotnosti«, šola tistih, »ki bodo sposobni prevzeti naloge, ki jih čakajo ali v komisijah pri predsedstvu občinskih konferenc ZSMS, ki so edina zdrava osnova za naš samoupravni socialistični razvoj«. Seveda pa spisa ni pozabil končati s spoznanjem, da pa je treba predvsem slediti »poti našega največjega revolucionarja, tovariša Tita«.

Pohod Avnoj 77 je bil organiziran v dveh bataljonih in štirih četah, Janša pa je pod svojo politično komando v vlogi komisarja imel ideološko oblast v prvi četi »Ivo Lola Ribar«. Njegov podrejeni je bil tedaj komandant čete Vilko Oblak z Vrhnike. Oblak, pozneje veteran vojne za Slovenijo, ki je, kot pravi, v nasprotju z Janšo po Vrhniki nosil svojo glavo naprodaj, se spominja, da so v tistih dveh tednih naredili okrog 1500 kilometrov, od tega 160 kilometrov peš. Kako se spominja mladega Janeza Janše, ki ga je spoznal na maršu, v šotorih, ob samoupravnih debatah na ad hoc konferencah?

»Tako idealističnega komunista, kot je bil Janša, do takrat še nisem videl.« – Vilko Oblak, ki se je leta 1977 s »komisarjem« Janšo udeležil pohoda po poteh Avnoja

»Tako idealističnega komunista, kot je bil Janša, do takrat še nisem videl,« se spominja Oblak. Mladi Janša naj bi se namreč malce preveč »vživel v pohod«, na katerem je poskušal podoživeti tudi kakšne detajle z marša na II. zasedanje Avnoja. Tako si je Oblak dobro zapomnil, da so morali v njegovi četi na Janšev ukaz celo »pretrčavati cesto«. Ceste torej niso smeli prečkati »mirnodobno«, ampak so morali prek nje teči sklonjeni in se na drugi strani zakamuflirati v jarek, da jih sovražnik ne bi mogel zaznati. Oblak pri tem poudarja, da je bilo to leta 1977 ali 30 let po II. svetovni vojni. Leto 1977 je bilo sicer v Sloveniji čas birokratskega komunizma, ko se je politika po odstranitvi liberalnega Staneta Kavčiča vrnila na pota ortodoksnega marksizma. ZSMS tedaj ni bila reformatorska organizacija, ampak gojilnica mladih, pravovernih komunistov. Naj ponovimo, v tistem času jo je vodil Ljubo Jasnič, ki je postal sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, ki rad druge obsoja, da so komunisti.

Plenjenje funkcij

Tudi na druge položaje se vračajo preverjeni kadri, ki so svojo lojalnost že izkazali. Mesto državnega sekretarja vlade bo tako ponovno prevzel Božo Predalič (SDS), tisti generalni sekretar vlade, ki je pod prvo Janševo vlado sedel v nadzornem odboru Istrabenza, medtem ko ga je Igor Bavčar menedžersko prevzemal. Ta teden so Primorske novice poročale, da se Predalič zanima za nakup precej drage parcele na Primorskem, za katero bi moral odšteti okoli 100 tisoč evrov.

Mesto državnega sekretarja na notranjem ministrstvu bo prevzel Robert Marolt – tisti državni sekretar, ki ga je v prvi Janševi vladi minister Lovro Šturm (NSi) na koncu imenoval za državnega pravobranilca in mu s tem uredil službo za nedoločen čas. Generalno pravobranilstvo je tedaj ocenilo, da novih kadrov ne potrebuje, a Šturm je ocenil drugače.

Na mesto državne sekretarke na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je bila imenovana Mojca Škrinjar iz SDS, ki je bila pod Janševo vlado direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo in ki je aktivno sodelovala pri ključnih spremembah šolske zakonodaje v nesoglasju s stroko.

V SLS pa so se odločili na strokovno mesto generalnega sekretarja na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer je doslej delal doktor upravnega prava dr. Miloš Šenčur, imenovati mlajšega diplomiranega pravnika Aleša Veharja, prej tajnika poslanske skupine SLS v parlamentu.

Je torej to kadrovanje »po sposobnostih« in razbijanje »cehovstva«? Očitno nova koalicija funkcije razume predvsem kot volilni plen.