Dvajset let sramote

V Sloveniji praznujemo 20 let od nezakonitega izbrisa 26.671 prebivalcev Slovenije. Država posledic svojega krivičnega ukrepa še zmeraj ni popravila

V Sloveniji bo 26. februarja mineva točno 20 let od trenutka, ko so po ukazu notranjega ministra Igorja Bavčarja, nekdanjega predsednika Odbora za človekove pravice (ki je leta 1988 branil Janeza Janšo), slovenski državni organi »odmislili« človekove pravice in izbrisali 26.671 ljudi, stalnih prebivalcev Slovenije. Preko noči je bilo 14.775 moških, 10.896 žensk in 5.360 otrok brez vsakršnega pravnega postopka izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Večina je za to izvedela šele čez nekaj mesecev ali celo let, ko so želeli denimo na upravni enoti podaljšati svoje vozniško dovoljenje ali osebno izkaznico in ko so jim ob tej priložnosti osebne dokumente takoj odvzeli in uničili. O izbrisu namreč državni organi niso obvestili nikogar, niti tistih, ki jih je ta ukrep neposredno prizadel.

Dolga leta se o tem, kaj se je zgodilo, skorajda ni vedelo. O posebnem primeru izbrisanih smo sicer prvi poročali v Mladini (»Izgnani, deložirani, izbrisani«, Mladina, 22.11.1994), kjer smo pojav »brisanja« in »izbrisane« tudi prvič imenovali s to oznako in nezakonito ukrepanje državnih organov odločno obsodili. Toda vse do leta 1999, ko je prišlo do prve sodbe Ustavnega sodišča, ki je »pravno praznino« v Zakonu o tujcih razglasila za kršitev ustave v Sloveniji, ta problem sploh ni obstajal. Šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja so izbrisani postali tema ostrih političnih debat med predstavniki političnih strank in pripadniki organizacij za človekove pravice.

Izbrisani so v vseh teh letih hudo trpeli. Ob tem da so morali preko javnih medijev poslušati izkrivljene in žaljive obtožbe na svoj račun, se niso mogli niti zdravstveno zavarovati in priti do zdravnika. Izbrisane, ki jih je policija ujela na cesti, je zaprla v center za tujce in jih izgnala. Otroci izbrisanih so se lahko vpisali v osnovno šolo, ne pa v srednjo šolo ali na fakulteto. Niso mogli potovati preko meje, ker niso imeli dokumentov. Izbrisani niso mogli delati in se legalno zaposliti. Niso imeli pravice do socialne pomoči in prav tako ne do pomoči humanitarnih organizacij. Večina starejših izbrisanih, tudi če so si status uredili, ima zato danes izjemno nizke pokojnine in trpijo hude posledice izbrisa. Vse te in še mnoge druge posledice so vse do danes, kljub redni menjavi levih in desnih vlad v Sloveniji, ostale popolnoma neurejene.

Dvajset let kasneje je problem izbrisanih samo na prvi pogled »rešen«. Pri množičnih kršitvah človekovih pravic, ki so za seboj pustile tako hude posledice, je v skladu z zavezujočimi določili mednarodnega prava zmeraj potrebno storiti še kaj več kot zgolj to, kar je storila Slovenija, ki je, po domače povedano, z zadnjim zakonom o izbrisanih le-tem zgolj omogočila, da »za nazaj« zapolnijo obdobje doslej nezakonitega bivanja v Sloveniji. Ta »legalizacija« njihovega bivanja za izbrisane namreč ne pomeni nobenega moralnega, kaj šele delnega materialnega povračila za škodo, ki jim jo je prizadejala država. Dopolnilne odločbe nimajo pomena, saj na njihovi osnovi ni mogoče izterjati nobene pravice za nazaj kot tudi ne povračila materialne in nematerialne škode, ki je posamezniku nastala z izbrisom. Nekdanja ministrica Katarina Kresal in nekdanji predsednik državnega zbora Pavle Gantar sta se sicer ustno opravičila, vendar to ni zapisano v nobenem uradnem dokumentu, njihovo opravičilo pa ni uraden akt države.

Z zakonom, ki je bil sprejet leta 2010, je bila pridobitev statusa omogočena nekaterim izbrisanim, ki ga do tedaj niso mogli pridobiti, vendar je njihovo število zelo majhno. Od 211 prosilcev je status dobilo samo 55 ljudi, 80 pa jih je bilo zavrnjenih. Postopek je bil dolgotrajen in pravno zapleten, taksa pa je bila visoka (95 evrov). Do zdaj tudi niti ena izbrisana oseba ni uspela od države izterjati odškodnine za povzročeno škodo, saj so vsa sodišča do zdaj, vključno z vrhovnim in ustavnim, pritrdila državnemu pravobranilstvu, ki vztraja, da so vsi zahtevki zastarali. Stroški izgubljenih postopkov, ki jih morajo plačati izbrisani, so vredni na tisoče evrov. Edino upanje ostaja postopek pred evropskim sodiščem, kjer je je bila razprava pred velikim senatom končana in bo razsojeno tudi o vprašanju odškodnin.

Državno pravobranilstvo, ki zastopa Slovenijo, je v letu 2010 rešilo 35 primerov, vendar se niti v enem primeru sodni postopek ni končal v korist tožnikov. Tri tožbe so bile umaknjene, 13 tožb je se je končalo v korist države, 18 tožb pa je pravobranilstvo zavrnilo v predhodnem postopku. Ob koncu leta 2010 je bilo odprtih 40 primerov »izbrisanih« v vrednosti 4.398.702,88 evrov, vendar je zelo verjetno, da bo večina zavrnjena zaradi mednarodnopravno sicer popolnoma neupravičenega »zastaranja« ali pa težkega dokazovanja vzročne zveze. Država prav tako ni nikoli izvedla temeljite preiskave družbenih in socialnih okoliščin, v katerih je do izbrisa prišlo. Država ni uspela ugotoviti, kako je do tako množičnih kršitev človekovih pravic sploh prišlo, ni dobila priporočil o tem, kaj storiti, da se to nikoli več ne bi zgodilo, predvsem pa s svojimi ukrepi ni omogočila ničesar, da bi izbrisanim pomagala pri integraciji v družbeno okolje. Pri državnih organih ni interesa za rešitev in pomoč izbrisanim, čeprav so na oblasti skoraj isti ljudje kot pred dvajsetimi leti in bi morali biti najbolj zavzeti zato, da se posledice izbrisa odpravijo.

Najodgovornejši za izbris, ki se je zgodil v času vlade Lojzeta Peterleta, notranjega ministra Igorja Bavčarja in podsekretarja na MNZ Slavka Debelaka, so bliskovito napredovali v svojih karierah, medtem ko izbrisani še danes trpijo zaradi posledic njihovih dejanj. Edina prava pot za rešitev njihovih problemov bi bila povrnitev pravnega statusa za nazaj vsem izbrisanim, sprejem ukrepov za integracijo in rehabilitacijo žrtev na področju zdravstva, šolanja in stanovanjske politike, olajšanje združevanja družine za tiste izbrisane, ki si želijo vrniti v Slovenijo skupaj s svojimi družinami, ki so si jih ustvarili po izbrisu, vse to pa seveda šele po celoviti preiskavi izbrisa ter izreku zavezujočega, uradnega opravičila.