Japonska vlada skrivala podatke o nevarnosti v Fukušimi

25. marca lani je vodstvo japonske atomske komisije pripravilo dokument o najbolj črnem scenariju in v njem napovedalo, da bo morda potrebno evakuirati 30 miljonov ljudi iz področja širšega Tokia

Dokumenti japonske vlade, ki so bili objavljeni na obletnico jedrske katastrofe v Fukušimi kažejo, da se je japonska vlada že takoj po cunamiju in potresu devete stopnje, ki je za seboj pustil 19.000 mrtvih in pogrešanih, zavedala nevarnosti, da se lahko že v nekaj urah stali sredica vseh prizadetih jedrskih reaktorjev, vendar je to informacijo še mesece zadržala zase. Šele pet dni po katastrofi je namreč tedanji japonski premier Naoto Kan ocenil, da bi bila lahko katastrofa hujša od černobilske.

Zasedanja vlade dne 11. marca, ko se je zgodil potres, sicer niso bila posneta in so jih morali rekonstruirati za nazaj. Zapisniki, ki so nastali na ta način pa kažejo zmedo, počasen odziv, pomanjkanje informacij ter slabo komuniciranje med državnimi uradniki in institucijami na državni in lokalni ravni. Položaj je bil celo tako nejasen, da je nekaj ministrov izrazilo prepričanje, da potem, ko se je položaj v jedrski elektrarni hitro poslabšal, zanjo “nihče ne vodi” reševalne operacije. “Kdo vodi sedanjo operacijo? Dobil sem veliko različnih zahtev in prošenj, ki so med seboj v neskladju. Izgleda, da nihče ne vodi,” je 15. marca dejal notranji minister Jošihiro Katajama. Dokumenti tudi kažejo, da je nek neimenovani uradnik vlado obvestil, da bodo hladilniki v elektrarni, ki so delovali na električni tok, iz akumulatorjev lahko delovali samo še osem ur. “Če bodo temperature naraščale še po osmih urah, obstaja nevarnost topljenja sredice,” je dejal uradnik.

Vlada je kljub temu poskušala zmanjšati nevarnost. Tiskovni predstavnik Agencije za jedrsko in industrijsko varnost je bil zamenjan takoj zatem, ko je samo omenil možnost topljenja sredice, tokijska električna družba kot upravnik elektrarne pa je to možnost priznala šele ob koncu maja. Čeprav je minister za gospodarstvo Banri Kaieda že 11. marca predlagal evakuacijo 10–kilometerskega pasu okoli elektrarne, se je vlada odločila samo za evakuacijo 2-kilometrskega pasu, ki ga je nato na 20 kilometrov razširila šele naslednji dan. Kasneje je bil pas povečan še na 30 kilometrov. Najbolj so jih skrbele naraščajoče temperature v četrtem bazenu jedrskega reaktorja. “Količina radiacije, ki bi lahko izšla iz the reaktorjev bi lahko bila večja kot v Černobilu. Te reaktorje moramo hladiti za vsako ceno. To bo dolga bitka,” je 16. marca dejal japonski premier.

Že 25. marca lani je vodstvo japonske atomske komisije nato za vlado pripravilo dokument o najbolj črnem scenariju in v njem napovedala, da bo morda potrebno evakuirati 30 miljonov ljudi iz področja širšega Tokia. Ker je bilo vlado strah, da bi lahko nastala panika, so poročilo označili kot državno skrivnost. Znano ni bilo vse do letošnjega januarja, ko ga je objavila agencija Associated Press. Leto dni po katastrofi so se tako kot točne pokazale ocene medijev in neodvisnih strokovnjakov, da so eksplozije vodika zaradi pregretih reaktorjev, ki so ostali brez hlajenja, povzročile večjo škodo kot so ocenjevali japonski strokovnjaki. Japonske oblasti so zato že razširile varnostni pas okoli jedrske elektrarne na 30 kilometrov ter priporočile “prostovoljno evakuacijo” prebivalcev. Uprava TEPC-a, družbe, ki upravlja z elektrarno, je bila zaradi izjemno povečanih vrednosti radioaktivnosti prisiljena evakuirati delavce elektrarne. Raven radioaktivnega joda 134 (pa tudi joda 131) v vodi turbinskih bazenov v prostorih reaktorjevso bile namreč več kot 10 milijonkrat višje od dovoljene ravni v normalnih okoliščinah. Vendar so v Tepcu kmalu zanikali ta podatek in zatrdili, da gre za “napako”, ker naj bi delavec, ki je odčital izjemno povečanje radiacije, takoj zapustil področje, ne da bi radiacijo izmeril še enkrat. Nadzorniki so v Fukušimi odkrili izpuste osmih radioaktivnih elementov, med drugim tudi cezija 137 (ter cezija 134 in 136), ki je v okolje prišel tudi ob katastrofi v Černobilu.

Kot pravilne so se pokazale tudi ocene Edwina Lymana, znanstvenika iz Združenja zaskrbljenih znanstvenikov, da bi se v primeru nadaljnega taljenja sredic stopnja onesnaženja v okolici elektrarne lahko povečala za nekajkrat, tako da bi bilo onesnaženje “nekajkrat tolikšno” kot v primeru Černobila, vendar se je vzdržal ocene, ali bi bila to “dobra novica ali ne”. Enako pravilne so bile tudi ocene, ki so prihajale iz Rusije. Po oceni “likvidatorjev”, ruskih strokovnjakov, ki so bili zadolženi za izgradnjo “sarkofaga” okoli elektrarne v Černobilu, so japonske oblasti že doslej pri odzivanju na nesrečo izubile preveč časa. “V Černobilu so se intenzivni ukrepi začeli že prvi dan po nesreči, na Japonskem pa se to dogaja zelo počasi. Po mojem mnenju so izgubili že preveč časa in še zmeraj ne uspejo nadzorovati tega, kar se dogaja,” je po nesreči ocenil generalpolkovnik Nikolaj Antoškin, eden od černobilskih “likvidatorjev.” Drugi “likvidator”, Nikolaj Tarakanov, je za RIA Novosti ocenil, da je do nesreče prišlo tudi zato, ker so bili reaktorji, ki so bili zgrajeni tudi sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja “prestari”.

V Rusiji so ob katastrofi v Černobilu že v začetku nesreče v elektrarno zato, da bi pogasili ogenj, “zmetali dobesedno vse”, od vode do tekočega dušika, nato pa so morali pod elektrarno izkopati celo tunel in ga napolniti z betonom. Raztaljena sredica elektrarne bi se namreč sicer “prežrla” v globino zemlje, če pa bi na tej poti naletela na vodo, bi znova prišlo do eksplozije, ki bi radioaktivnost razpršila daleč po okolici. Podobno je ravnala japonska, edina razlika je bila v tem, da so reaktorje ohlajali z vodo, ki so je nato pomešano z radioaktivnimi delci preprosto odplaknili v ocean. Tudi zato se okoli 36 odstotkov evakuiranih iz področja še zmeraj ne želi vrniti domov. Dolgoročna sanacija elektrarne zato ostaja problem tudi za naslednje japonske vlade.