Spletna senzacija in leni zahodni aktivizem

Verjetno je sedaj večina, ki bere ta članek, že slišala za ime Joseph Kony

V zadnjem tednu je bilo Joseph Kony eno izmed bolj prežvečenih imen, ki se je pojavljalo povsod, začelo se je seveda z videom Kony 2012 na You Tubeu in nadaljevalo na družabnih spletnih omrežjih Facebook in Twitter, nato pa so sledili članki različnih medijev, prispevki na televiziji, pojavilo se je veliko kritičnih mnenjskih blogov, ljudje pa so o tem debatirali tudi onstran svojih računalniških zaslonov.

Da povzamemo, Joseph Kony je vodja gverilske vojaške skupine LRA (Lord's Resistance Army ali Gospodova uporniška vojska), ki je hotel Ugando spremeniti v teokracijo pod svojim vodstvom. Ko mu to ni uspelo, je v zadnjih desetletjih za pomoč pri svojem boju ugrabil desetine tisočev (ocene variirajo od 25 do 100 tisoč) otrok, ki so postali otroški vojaki in spolni sužnji. Mednarodno sodišče je obtožnico in naloge za aretacijo Konya in njegovih polkovnikov izdalo že pred sedmimi leti, a večine še do danes niso našli. LRA je bila sicer po podatkih Ugandske vlade iz Ugande izgnana že leta 2006, od tedaj se pa skriva v džunglah sosednjih držav, Demokratični republiki Kongo, Južnem Sudanu, Sudanu in Srednjeafriški republiki. Konyja in ostale člane LRA išče ugandska vojska, pomoč jim pa v obliki dodatne vojaške sile, financ in logistike pošiljajo tudi iz ZDA.

Na vse to in še več se je odločila opozoriti tudi dobrodelna organizacija Invisible Children ali Nevidni otroci, ki je hotela osveščenost o grozljivih dejanjih te teroristične organizacije razširiti po vsem svetu in morda zdramiti države, ki se s pomočjo Ugandi pri iskanju Konya do sedaj niso ukvarjale, da začnejo nuditi svoja sredstva. Posneli so 28-minutni video Kony 2012, v katerem s posnetki ugrabljenih otrok in dramatičnim slogom večinoma apelirajo na čustva ljudi. Uspelo jim je svoje delo pokazati izredno velikemu številu ljudi in tako narediti ime Joseph Kony prepoznavno - blog spletne strani Visible Measures, ki analizira videe na spletu, poroča, da je Kony 2012 doslej nahitreje rastoča video socialna kampanja. Že v šestih dneh je namreč presegla 100 milijonov ogledov na You Tube-u, kar je hitreje kot katerakoli druga internetna senzacija, od posnetka Susan Boyle do videospotov za pesmi Lady Gaga, Rebecce Black in Justina Bieberja. Splet se lahko odzove zelo hitro, prav tako kot v novinarski člankih in mnenjskih blogih se Kony začenja pojavljati kot satira na humorističnih straneh, kot so 4chan in 9gag. Cinični spletni uporabniki se na tematiko odzivajo s črnim humorjem, večina spletnih objav je pa zelo resnih, v njih se veliko strokovnjakov in kritikov sprašuje, ali je tak video pravi način za informiranje in ali prihaja iz pravih virov.

Že kmalu po objavi videa so se pojavili prvi blogi, v katerih so pisci izpostavili različne dvome v iskrenost organizacije Invisible Children, še posebej glede na njihove finance in smiselnosti podpore vojaškega posredovanja Zahodnih držav. V blogu Visible children avtor opozarja na manipulacijo z dejstvi in programom, naslonjenim na koncept 'White Man Burden' (Breme belega človeka), ki pojasnjuje pomoč ljudi iz Zahoda Afriki kot obžalovanje za pretekla dejanja, suženjstva in kolonizacije. Ta koncept zavračajo številni strokovnjaki, saj včasih pomoč 'bolj razvitega sveta' lahko problem, ki je kompleksen in ima regionalne posebnosti še poslabša. V blogu Global Spin revije Time avtor piše, da Kony sploh ni največji problem Ugande: »Tam vlada kriza javnega zdravstva in vodstva države, ki je ne moremo preložiti na rame enega groznega vojaškega vodja, ki se skriva v džungli.« V blogu citirajo tudi enega vodilnih ugandskih novinarjev Angela Izame, ki kritizira prav pomoč Zahoda in ukvarjanje s Konyem, medtem ko so prave težave otroška prostitucija in razsajanje neozdravljive otroške kimalne bolezni (Nodding disease).

Naš Dnevnik je objavil povezavo do spletne strani organizacije Edirisa, katere soustanovitelj je tudi Slovenec, Miha Logar iz Kranja. Tam se ukvarjajo predvsem s kulturno promocijo Afrike in se ne strinjajo s kampanjo Kony 2012, v ta namen so ustvarili tudi facebook skupino, ki predstavlja odgovore Ugandcev na to kampanjo. Veliko jih je zbranih tudi na portalu All Africa, ki zbira in distribuira novice afriških novičarskih organizacij. Tudi na spletni strani Guardiana lahko najdemo objavo, ki je v bistvu moderirana zbirka različnih mnenj, blogov in spletnih strani. Zelo malo je pozitivnih odzivov na video, a vendarle so, tudi eden izmed žrtev ugrabitve s strani LRA se namreč s tako kampanjo strinja. Večina blogerjev in člankov pa opozarja na dejstvo, da Konyja sploh ni več v Ugandi in da je njegova vojska le še skupina, ki šteje okoli 300 ljudi. Skrbi jih tudi finančna slika organizacije Invisible Children, ki naj bi lani od skoraj 9 milijonov dolarjev velikega proračuna zapravila le 30 odstotkov denarja za programe, ki se dejansko izvajajo v Ugandi. Ostalo naj bi šlo za potovanja, ustvarjanje filmov in plače zaposlenih.

Po vseh teh odzivih so pri Invisible Children poskušali odgovoriti na kritike z razlago napačnih ali zavajajočih informacij, ki so se znašle na spletu. Njihovi letni dohodki in stroški so javno dostopni, in po njihovem naj bi 80 odstotkov denarja šlo za programe v Ugandi, le 16% pa za administracijo in okoli 8% za ustvarjanje filmov. Po podrobnem ogledu njihovih stroškov pa lahko opazimo, da je v teh 80 odstotkov spada celoten program za osveščanje javnosti, v katerega so vključeni tudi mediji in spletno oblikovanje, prav tako so tja vključeni izdelki za osveščanje, od obleke do zapestnic in DVD-jev. Sredstev, namenjenih dejanskim programov je tako zares samo 37 odstotkov.

Ena izmed glavnih skrbi, ki jo omenjajo v večini mnenjskih blogov je, da se s problemom ukvarja preveč tujih ljudi, in da bi morali pustiti Ugando pri miru, da sama ali s pomočjo ostale Afrike rešuje svoje težave. To je strnjeno v mnenju Harriet Anene iz Ugande, objavljenim na spletnem Guardianu: »Kony 2012 je obupan video. Kje so bili Jason Russel in Amerika, ko so se dogajale ugrabitve, mučenja, umori in pustošenje? So čakali na verske, kulturne in politične voditelje, ki čakajo na propad 'brezupne' Ugande, da nas lahko rešijo? Če je sedaj ameriška misija aretirati Konyja, to ni zato, ker svet tega ni vedel, ali ker nam, ki smo gledali svoje pobite sorodnike, ni bilo mar. To pomeni, da so Russell in njegovi entuziasti le čakali na pravi čas za trditev, da Uganda ne zmore rešiti svojih problemov.«

Y4MnpzG5Sqc