Kako je diplomiral Janez Janša in kaj je prepisal?

Kakšna pa je diploma predsednika vlade ali kako je Janez Janša hvalil Edvarda Kardelja, opozorjal na nevarno tujo tehnologijo in previsoke stavbe ter malo prepisoval

Vlada Janeza Janše je v teh dneh obudila spomin na domnevno pomanjkljivo in celo partijsko izobrazbo nekaterih naših funkcionarjev. Ob polemikah o ponarejenem spričevalu poslanca stranke DeSUS Ivana Simčiča je napovedala »sistematičen in podroben« pregled v preteklosti podeljenih spričeval. »Na vlado prihajajo pobude k podrobnejšemu pregledu veljavnosti spričeval. Tudi tistih, ki so bila izdana na podlagi avtomatičnega priznavanja enoletne šole CK v trajanju 8 mesecev in 6-mesečnega tečaja iz Kumrovca, ki se je priznaval kot višja šola, torej VI. stopnja,« so sporočili z Erjavčeve.

V koaliciji so projekt razkrivanja polpretekle zgodovine vzeli precej zares. Sledila so »razkritja« domnevnih pomanjkljivosti diplomskih del. Mitja Meršol, sedaj poslanec Pozitivne Slovenije, naj bi bil za svojo »sumljivo« diplomo »prepisal lastno knjigo«, kot so denimo po Twitterju prav zares opozorili v stranki SDS. Preverjanje funkcionarskih akademskih nazivov je očitno resda potrebno in aktualno. In kakšna je torej diploma prvega med »čistimi«, predsednika vlade, pridnega študenta, ki naj bi bil, kot sam poudarja, diplomiral »prvi v letniku«?

V uradnem življenjepisu o diplomskem delu Janeza Janše, razen tega, da je obramboslovec, ni mogoče veliko prebrati. Splošno sprejeto in dobro oglaševano je, da je Janša svojo sodobno politično kariero zgradil ob pomoči antikomunistične retorike in Jožeta Pučnika, ki se je komunizmu upiral že sredi sedemdesetih let. Manj znano je, da je Janša v osemdesetih letih, leta 1982, ko je bil absolvent »splošne ljudske obrambe« na takratnem FSPN-ju (Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo), diplomiral z delom Obrambnosamozaščitne funkcije v načrtih družbenega razvoja republike.

Janševa diplomska naloga pod mentorstvom generalmajorja JNA in izrednega profesorja Milovana Zorca se začne zgledno. Z navedbami socialističnih poudarkov o samoupravljanju (itd.), v katerem »delovni ljudje in občani združujejo delo in dohodek«. Nato času primerno nadaljuje z navedki iz del Edvarda Kardelja. »Vlogo načrtovanja najbolje opredelijo naslednje besede Edvarda Kardelja: ‘V naših pogojih socialističnega samoupravljanja mora biti plan eden glavnih instrumentov družbene reprodukcije in to ne samo materialne, temveč tudi reprodukcije socialističnih samoupravnih družbenih ekonomskih odnosov,’« navaja Janša iz Kardeljeve srbske izdaje knjige o protislovjih družbene lastnine.

Člani SDS se zgražajo, češ da je v diplomski nalogi Mitje Meršola navedenih »le devet virov«, o tem je poročala celo RTV Slovenija. No, diplomska naloga Janeza Janše na 72 straneh ima navedenih pet virov (pet knjig).

Ob tem je imel avtor kar nekaj težav tudi pri navajanju. Tako je dobesedno in brez navedbe vira prepisal kar vse poglavje 4.7 Družbenega plana SRS za obdobje 1981–1985, z enako vnemo in brez navajanja vira pa je prepisoval tudi iz dveh avtorsko varovanih knjig. Gre za knjigo Slavka Soršaka in Jožeta Smrekarja o delovanju družbenopolitičnega sistema v neposredni vojni nevarnosti, ki je izšla v Mali knjižnici splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, in za knjigo Osnove rukovođenja i komandovanja, ki sta jo napisala Stevo Tankosić in Dušan Vukadinović. Iz prve knjige je Janša brez navedbe vira prepisal več odstavkov, od tega, kaj morajo vsebovati prostorski načrti, kakšno vlogo mora načrtovanje imeti pri »vodenju splošne ljudske obrambe«, do ukrepov za hitro mobilizacijo. Iz Tankosićeve in Vukadinovićeve knjige pa si je »sposodil« shemo vodenja, pri čemer je napisal, da jo deloma povzema, jo je pa prekopiral.

Člani SDS se zgražajo, češ da je v diplomski nalogi Mitje Meršola navedenih »le devet virov«, o tem je poročala celo RTV Slovenija. No, diplomska naloga Janeza Janše na 72 straneh ima navedenih pet virov (pet knjig).

Poleg tega avtor na več mestih v diplomi, času primerno, opisuje idealno družbeno organizacijo, ki naj bi bila učinkovita v odporu proti prihajajočemu »zunanjemu« sovražniku. Svetuje, naj se država izogiba nevarnim tujim »licencam«, kmetijstvo pa »monokulturam«. Ob upoštevanju »interesov« in »potreb« Slovenije naj bi bilo po Janševem mnenju »načrtovanje velikih sosesk in s tem velike koncentracije prebivalstva sploh nesprejemljivo«, saj bi v vojnih razmerah s tem sami sebi povzročali nerešljive težave. Če bi zmanjkalo energije, ne bi delovala dvigala, potem ne bi bilo gretja, občutili bi pomanjkanje hrane in vode. Na podeželju bi bile vse te težave veliko manjše, je bil leta 1982 prepričan sedanji predsednik vlade. Zato je nasprotoval tudi »odpiranju«. Modernizacija na podlagi uvoza licenc naj bi bila »škodljiva«. Glavna nevarnost naj bi bila predvsem v »zunanjem sovražniku« v obliki tujega kapitala, znanja in informacij. »Ali uvajanje sodobne tehnologije v proizvodnjo ob naših lastnih skromnih dosežkih ne pomeni uvoza tujih licenc« in »ali se dovolj zavedamo, da tuja tehnologija pomeni odvisnost od preskrbe z rezervnimi deli in mnogokrat s tujim strokovnim znanjem?« se je spraševal takrat Janša.