Trinajst let od uboja Slavka Ćuruvije

Pred trinajstimi leti je bil v času vladavine Miloševića ubit Slavko Ćuruvija, demokratične vlade v Srbiji pa še vse do danes niso odkrile njegovih morilcev

Poročevalec Evropskega parlamenta za Srbijo Jelko Kacin je za srbske medije potrdil, da je prejel pismo Jove Ćuruvije, brata leta 1999 ubitega srbskega novinarja Slavka Ćuruvije, v katerem ga prosi za pomoč pri razkrivanju ozdja tega zločina zločina, ki se je zgodil 11. aprila leta 1999 v središču Beograda in sredi bombardiranja ZRJ s strani zveze NATO. Po oceni brata ubitega so namreč srbski organi, od policije do tožilstva v tem primeru preveč pasivni.

Slovenski poslanec Jelko Kacin ni razkril, kaj je napisal v svojem odgovoru, vendar je poudaril, da bi primer Slavka Ćuruvije in drugih ubitih srbskih novinarjev morala dobiti sodni epilog ter da mu je ta primer pokazal nekaj, “česa se že dolgo zaveda". “Obstajajo odpori v nekaterih političnih in institucionalnih krogih v Srbiji, ko se sprožijo vprašanja povezave kriminala in državnega vrha Srbije pod Slobodanom Miloševićem,” je za srbski Blic dejal Jelko Kacin.

Na ta problem sicer neprestano opozarjajo novinarska društva v Srbiji, predvsem Združenje novinarjev Srbije (UNS), katerega član je bil tudi Slavko Ćuruvija in Neodvisno združenje novinarjev Srbije (NUNS). Tudi letos so na mestu, kjer je bil ubit, novinarji prižgali sveče. Predsednik NUNS-a Vukašin Obradović je dejal, da je odkrivanje nalogodajalcev in ubijalcev Ćuruvije “testament demokratične Srbije”, ter da je oblast dolžna, “da pokuka v tajne kotičke režima Slobodana Miloševića”. Predsednica UNS-a Ljiljana Smajlović, ki je bila novinarka v Ćuruvijinih časnikih in je govorila tudi na njegovem pogrebu pa je dejala, da je bil Ćuruvija ubit zato, ker je izkoristil svojo osnovno človekovo pravico – svobodo govora, ki je zagotovljena tudi z evropskimi konvencijami”. Po njeni oceni je tudi danes “Srbija država, v kateri svoboda tiska obstaja samo za lastnike medijev in njihove politične gospodarje”. Njena analiza kaže na globoko prepletenost kriminalnih krogov s sedanjo oblastjo in nepričakovano nadaljevanje nedemokratičnih mehanizmov nadzora medijev s strani sedanje, tudi s strani članic EU izdatno podpirane “demokratične” oblasti v Srbiji.

”Če ste ga imeli radi ali ne je bil Slavko Ćuruvija ubit samo zato, ker je javno govoril in objavljal to, kar oblast ni želela slišati. Če vam je všeč ali ne, so plačani ubijalci v Slavka izstrelili 17 nabojev, potem pa ga še “overili” s strelom v glavo, v nedeljo, na veliko noč, pred hišnim pragom, samo zato, ker je uporabljal svobodo izražanja, temeljno človekovo pravico, zagotovljeno z Evropsko konvencijo. Zato so na njegov pogreb, v prestrašenem in bombardiranem Beogradu aprila leta 1999 prišli tudi tisti, ki ga niso imeli radi, samo da pokažejo, da jih ni strah. Nekateri od njih so v strahu takoj po pogrebu zapustili Srbijo. Zato je Zoran Đinđić, po vrnitvi v državo na prvem protestnem sprehodu opozicije po bombardiranju zveze NATO prižgal svečo na mestu, na katerem je bil Slavko ustreljen, v Ulici Ive Lole Ribara, in obljubil, da bodo, “ko mi pridemo na oblast“, Slavkovi ubijalci našli in jih kaznovali. Vse stranke nekdanje demokratične opozicije, vsi v imenu katerih je Zoran Đinđić obljubil to, kar je obljubil, so se medtem izmenjali na oblasti. Nihče ni izpolnil obljube, vključno z Đinđićem, ki je bil malo zatem tudi sam ubit. Prostor medijske svobode pa je v Srbiji medtem dramatično zožen, celo glede na Slavkov čas. Z drugimi besedami, mi ki smo živeli dlje od Slavka, nismo uspeli ubraniti svoboščine, za katere smo petega oktobra 2000 menili, da smo jih končno dosegli. Pa bi morali vedeti, kaj se nam pripravlja, takoj ko smo opazili na prvi pogled nenaravno ravnodušnost novih vladarjev Srbije (in naših nekdanjih zaveznikov) ne samo glede usodo Slavka Ćuruvije, ki je bil tudi uradno priznan za eno od ikon demokratične revolucije, temveč tudi v odnosu do našega jagodinskega kolega Milana Pantića, ki je bil ubit leta 2001.

Rezultat je ta, da je tisk v Srbiji danes bolj enoličen, kot je bil 4. oktobra leta 2000. Partijska linija je druga in na vrhu je drugi človek, vendar je kult osebnosti isti, vladajoča propaganda pa je pregnala kritično misel na periferijo. Po osebnem priznanju enega od glavnih propagandistov režima je novinarstvo v Srbiji danes samo „simulacija življenja“.

Srbski novinarji so prispevali k temu. Morda so tudi oni, kot tudi narod Srbije, samo dobili takšne, kot si jih zaslužijo. Toda nihče si ni zaslužil, da trinajst let leži v grobu in da niti pod zemljo ne dočaka pravice, da se še vedno ne ve za imena morilcev. To je najmanj, kar si je zaslužil Slavko Ćuruvija, ki je imel hrabrost, da izdaja časopise, v katerih so ljudje lahko svobodno mislili in pisali. Vedeli smo, da je njegovo življenje v nevarnosti in vsi so mu svetovali, da naj odide iz Srbije. Toda takoj zatem, ko je NATO izdal ukaz za bombardiranje Jugoslavije, je bil Slavko znova v Beogradu s svojimi novinarji in bralci. Nekaj dni pred ubojem, so v „Politiki Ekspres“ in na Radio televiziji Srbije lagali, da je zahteval bombe. Slavko ni zahteval bomb. Kot mi vsi ostali je zahteval svobodo in demokracijo. Življenje je čudo in tako je po naključju v Beogradu, v srbskem veleposlaništvu danes zaposlen človek, s katerim je Slavko v State Departmentu pogovarjal ob svojem usodnem obisku v Washingtonu, ko je pričal pred Helsinško komisijo Kongresa ZDA o situaciji v Srbiji. Povod za to je bilo drakonska kaznovanje časnika „Evropejec“, ko je sodišče ukazalo, da se po ekspresno sprejetem zakonu pleni lastnina “Evropejca”, če Slavko v 24 urah ne plača kazen v višini 240 000 dolarjev… Ćuruvija ne samo da v Washingtonu ni “zahteval bombe”, pač pa je je uradniku State Departmenta jasno dejal, da je bila ameriška politika do Miloševića napačna. Kritiziral je celoten spekter te politike, od Holbrookove nekritične podpore Miloševiću, ko je ugašal Studio B, do groženj zaradi Kosova…Težko je reči, kakšne časopise bi Slavko Ćuruvija izdajal danes, zelo verjetno pa mu ne bi bil po volji tisk, ki svoje prave lastnike skriva kot kot kača noge, poteze oblasti pa spremlja s strahospoštovanjem. Takšnega tiska nikogar ni strah: zato nobena oblast ni želela, da bi zaradi Slavka žrtvovala svoje novo pridobljene stike v tajnih službah bivšega režima, da odkrije njihove skrivnosti in da jih spravi v zapore, sebi pa odvzame dragocene stike.”

Preiskava Ćurivijenega umora je pokazala, da je Ćuruvijo pred smrtjo noč in dan spremljalo 27 “spremljevalcev” iz tajne policije ter da so bili vsi umaknjeni s te naloge neposredno pred samim ubojem. Srbski politik Vuk Drašković trdi, da je vse o morilcih že danes dobro znano in da so podatki v “dosjeju specialnega tožilca”, da pa obtožnice “še danes ni” in da je to “samo eden od tragičnih dokazov, da se evropska Srbija ne more graditi, če ne bodo spremenjeni komunistični in miloševićevski temelji.” In če je EU Srbiji v zvezi z prijetjem obtoženih vojnih zločinov znala (uspešno) postavljati tako trde pogoje, potem je res nenavadno, da isti evropski standardi ne veljajo tudi za tiste, ki so prvi širili svobodo govora v Srbiji.