Avtorji, raus!

V Sloveniji te dni gostuje Američan Richard Stallman, ki velja za avtoriteto na področju proste programske opreme. Gostijo ga po vsem svetu, svoja razmišljanja in konkretna dognanja pa bo v soboto predstavil tudi na predavanju v Moderni galeriji v Ljubljani.

Ker takšna predavanja veljajo za avtorsko delo, bi mu morala Moderna galerija izplačati avtorski honorar. A te dni še ne vedo, ali bodo lahko držali besedo in uglednemu tujemu gostu res plačali za predavanje, za katero so se dogovorili že pred časom. Vlada se je medtem namreč lotila proračunskega varčevanja in 8. marca je v sklopu teh aktivnosti sprejela tudi sklep, s katerim je začasno prepovedala sklepanje avtorskih in svetovalnih pogodb ne le v državni upravi, za katero je kot delodajalka neposredno odgovorna, temveč v celotnem javnem sektorju.

Avtorskih in svetovalnih pogodb s tem sklepom sicer ni povsem prepovedala. Še vedno so možne, a le, če vsako pogodbo, četudi je ta vredna le nekaj deset evrov, pregleda in odobri vlada oziroma pristojno ministrstvo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala Moderna galerija ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport povprašati, ali uglednemu predavatelju lahko izplača predvideni avtorski honorar. Če bi se uradniki z ministrstva s tem strinjali, bi dobil nakazilo. Če se ne bi, bi ostal brez njega. Doslej niso odločali še o niti eni tovrstni prošnji, čeprav so jih dobili že kar nekaj. A trdijo, da naj bi s takšnimi odločitvami privarčevali 23 milijonov evrov.

Zaplet, s katerim se te dni ukvarjajo v Moderni galeriji, je le eden od mnogih, s katerimi se v zadnjem mesecu ubada ves javni sektor. A ta primer še zdaleč ne razkriva, za kako zelo dramatično in usodno vladno potezo pravzaprav gre. A ta je dramatična in tudi usodna. Če Richard Stallman ne bo dobil honorarja, si bo verjetno mislil le, da smo neotesani barbari. Marsikomu pa takšni honorarji pomenijo vir preživetja. Posledice vladnega sklepa so za zdaj še najbolj občutili samozaposleni v kulturi in honorarni sodelavci RTV Slovenija, ki so v veliki meri ali povsem odvisni prav od sodelovanja z javnim sektorjem. Pa niso »zajedavci«, temveč opravljajo registrirano, koristno in svoje edino preživetveno delo. Zdaj jim ga je vlada čez noč ukinila. Ne pretiravamo: četudi je vlada z začasnim sklepom »le« neobičajno poostrila nadzor nad avtorskimi pogodbami, so mnoge institucije tem sodelavcem že povedale, da do nadaljnjega ne bodo več sodelovale z njimi. Ker so postopki zdaj preveč dolgotrajni. In ker je kultura že tako deležna znatnih rezov pri financiranju. Mnogi projekti so zaradi tega že povsem obstali. Zato ne preseneča, da je vladni začasni ukrep zlasti v kulturnih ustanovah sprožil popoln revolt.

Na RTV Slovenija je 96 radijskih in 41 televizijskih oddaj že odpadlo ali so ogrožene, saj notranjega kadra, ki bi jih pripravljal, ni.

Vlada namreč pri svojem pohodu po avtorskih honorarjih ni upoštevala nekaterih temeljnih predpostavk. Sklep o začasni prepovedi avtorskih pogodb naj bi bil sprejet zato, da bi odklenkalo nekaterim neupravičeno visokim honorarjem, s katerimi naj bi javni denar odtekal v zasebne žepe. Anomalije gotovo obstajajo, tudi v kulturi. Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, naše največje kulturne ustanove, je že nekajkrat povedal, da se mu zdi sporno denimo to, da nekateri, ki so redno zaposleni v eni javni instituciji, sodelujejo tudi z drugimi in tam prejemajo honorarje. A hkrati je že nekajkrat opozoril, da do nepravilnosti niti približno ne prihaja povsod. Še manj jih je možno rešiti s pritiski na avtorske honorarje. Ti so namreč sestavni in nepogrešljivi del poslovnih odnosov na področju kulture, zato je vladni sklep označil kot nerealen in neuresničljiv.

Vlada se je nad honorarje spravila tudi zato, da bi javne institucije lahko malce bolj obremenile redno zaposlene sodelavce in potem zunanjih sploh ne bi potrebovali. A to povsod sploh ni možno. Prej omenjena Moderna galerija ima že leta kadrovsko povsem podhranjen restavratorski oddelek. Kako naj bi ena sama restavratorka po novem pokrivala tako redna konservatorsko-restavratorska dela na obstoječem fundusu kot tudi restavratorska dela za obstoječe razstave, si ne znajo predstavljati. Poleg tega javne institucije nimajo redno zaposlenih vseh poklicnih profilov, ki jih kljub temu vsaj občasno nujno potrebujejo. Če prevajalca potrebujejo le občasno, ga pač najamejo le, ko je treba prevesti strokovno besedilo. Oblikovalca najamejo, ko potrebujejo katalog za novo razstavo. Podobno je s kustosi, fotografi, lektorji, plesalci, slikarji, ilustratorji, pisci …

O tem, kdo bo lahko sodeloval s slovenskimi kulturnimi institucijami, bo torej po novem odločal sam Žiga Turk.

Podobno je tudi v gledališčih. Ta redno zaposlujejo igralce, vse druge kadre, ki soustvarjajo predstave, pa le izjemoma. V Sloveniji so v javnih gledališčih redno zaposleni le trije režiserji, a kot pravijo poznavalci, s tem menda ni nič narobe, saj sodelovanje z večjim naborom režiserjev lahko prinese bolj raznolik program in tudi širši nabor misli, ki so hote ali nehote vtkane v vsako predstavo. Z režiserji tako sklepajo avtorske pogodbe, kar je logično, saj opravljajo avtorsko oziroma intelektualno delo. Takšne pogodbe sklepajo tudi s scenografi. Pa s kostumografi. In še s številnimi drugimi, ki s svojim znanjem in kreativnostjo prispevajo h končni podobi predstave.

Če potegnemo črto: dejstvo je, da bi brez zunanjih sodelavcev delo marsikje v javnem sektorju obstalo ali pa bi bilo opravljeno manj kakovostno. Zakaj je vlada to spregledala, zaradi nevednosti ali ignorance ali pa morda zato, da bi neposlušnim kulturnikom dala lekcijo, ni jasno.

Prav tako ni jasno, zakaj je v isti koš zmetala vse pogodbe, svetovalne in avtorske, velike in majhne, tiste v državni upravi in javnem sektorju. Slišali smo lahko proteste, da to ruši avtonomijo javnih ustanov, da je sklep nezakonit in protiustaven, da lahko velja le za organe državne uprave in ne tudi za vse preostale organizacije javnega sektorja ter da še zlasti ne more veljati za univerze, kjer sklep vlade pomeni hud in neustaven poseg v njihovo avtonomijo. Slišali smo celo pozive, da bi se moral javni sektor sklepu nemudoma upreti in ga ignorirati.

A to, kar se je ves zadnji mesec zdelo kot začasna mora, ki bi jo bilo z nekoliko razuma še mogoče presekati, je v torek začelo preraščati v še kako trajno pravilo. Vlada je tisti dan v državni zbor poslala novelo zakona o uravnoteženju javnih financ, ki naj bi jo državni zbor sprejel po hitrem postopku skupaj z rebalansom proračuna, in med ukrepi, zapisanimi v njej, se je znašla tudi določba o prepovedi avtorskih in podjemnih pogodb v javnem sektorju. Te bodo poslej dovoljene le v primeru izrecno določenih izjem, večino pogodb pa bodo morale odobriti neke višje instance. Javni zavod RTV Slovenija bo moral tako pridobiti soglasje programskega sveta, kar je problematično, saj gre za organ, ki ga skoraj v celoti imenuje parlament, in dolgoletna praksa kaže, da je zelo spolitiziran, o razmerah na RTV pa pogosto ne ve zadosti. Kulturne ustanove, ki so povečini zasnovane kot javni zavodi, pa bodo morale za soglasje zaprositi svet javnega zavoda, ki pa bo moral še prej pridobiti soglasje pristojnega ministra. O tem, kdo bo lahko sodeloval s slovenskimi kulturnimi institucijami, bo torej po novem odločal sam Žiga Turk.

Žiga Turk ima že zdaj v rokah podatke o avtorskih pogodbah, ki so jih kulturne ustanove sklenile z vsakim posameznim kostumografom in koreografom. Na podlagi kakšnih meril bo odločal, ali si ti zaslužijo še kakšno plačilo iz javnih sredstev, za zdaj še ni jasno. Jasno je le, da bo prošenj najverjetneje malo morje. In ker so pred volitvami krožili seznami ljudi, ki so bili za Turkovo SDS sporni že zgolj zato, ker so podpisali nepravo peticijo, ne moremo mimo vprašanja, kakšen odgovor lahko pričakujejo ustvarjalci, ki so javno kritizirali vladne poteze ali sodelovali pri za vlado »spornih« projektih. Če bodo odrezani iz javnih institucij, bo to seveda cenzura brez primere. Evidenten poskus nadzora nad mislijo. Hkrati pa takšni ukrepi ponujajo priložnost tudi podjetnim posameznikom, da se v ta proces vključijo kot posredniki.

Vladna odločitev, da začasni svoj sklep formalizira, seveda ni presenečenje. Večje presenečenje je, da so se nekatere institucije odločile, da ne bodo čakale na vladno cenzuro in so zanjo poskrbele kar same. Na RTV Slovenija so sklenili, da avtorskih pogodb po 8. marcu ne bodo pošiljali v vladno presojo, temveč se bodo honorarnim sodelavcem, na katerih sloni pomemben del programa, kar odpovedali. S 1. aprilom se je izteklo prvih 400 pogodb. 96 radijskih in 41 televizijskih oddaj je že odpadlo ali so ogrožene, saj notranjega kadra, ki bi jih pripravljal, ni. In kar je najbolj problematično: prihranki ob vseh teh rezih se zdijo minimalni. Zakaj se je RTV, ki ni neposredna proračunska porabnica, a se je kljub temu znašla v interventnem zakonu, odzvala tako, ni jasno, najverjetneje pa skuša vodstvo, ki je bilo imenovano v času Pahorjeve vlade, s tem ostati na položajih.

Najkrajšo bodo seveda potegnili gledalci in poslušalci. Pa ne le oni. Zaposleni v javnih zavodih pravijo, da bodo, če se bo sedanji režim nadaljeval, sami že nekako preživeli, čeprav težko. Veliko težje pa bodo preživeli avtorji, ki jim je vlada zaprla vrata v javne institucije. Samozaposleni v kulturi so že zdaj v neprimerno slabšem položaju kot zaposleni v javnih zavodih. Nadomestilo za bolniško odsotnost dobijo šele po 30 delovnih dneh, odvisni so od honorarjev, ki jih dobivajo različno hitro in različno redno. Nimajo nadomestil za vožnjo ali malico, nimajo regresa. In ne pozabimo, prihajajo generacije, v katerih bo najverjetneje večina prisiljena prav v takšno obliko samozaposlitve.