Dario Cortese, inštruktor za druide

Hmeljeve omlete, metin chutney, trobentice v solati in marjetice v juhi so le začetek. Malce naprednejši kuhar po receptih Daria Corteseja se bo kmalu znašel pred izzivi, kakršnih si prej ni znal niti zamisliti. Naj samo za ilustracijo omenim smrekovo pivo in vrtnični liker, glogov žele, skutni namaz z dlakavo penušo, žlikrofe z dobro mislijo in ocvrte poganjke kozje brade. Ko gospod Dario takole našteva, prav res kaj hitro dobiš vtis, da te gozdni škrati vabijo na gostijo pod stoletno smreko.

Osnovno vodilo našega portretiranca je, da mora biti hrana zdravilo – in katera hrana bi bila za to lahko bolj primerna kot divje, torej samonikle rastline? Široka paleta tovrstnih poganjkov je namreč v primerjavi s svojimi industrijsko gojenimi bratranci kot Maserati v primerjavi s Fićotom: ne samo, da je divja hrana vitaminska in rudninska terna, obenem tudi ni bila pohabljena s pesticidi in industrijskimi gnojili. »Ko začneš v neko standardno prehrano uvajati divjo hrano,« se nasmehne avtor dvanajstih dobro napisanih in lepo opremljenih knjig s področja samonikle samooskrbe: »si nekaj časa od tega kar malo zadet. Čeprav zadet ni nujno najboljša beseda. V bistvu je kot bi ves čas tolkel kofete – ali kot če bi ruknil dva štamperla, pa bi bil od tega samo naspidiran in prav nič omotičen. Večino časa se počutiš kot bi lebdel dva decimetra nad zemljo.«

Na sončno, toplo dopoldne sva se zmenila v Tivoliju. Ko sem se opravičil za krajšo zamudo, je spravljivo odmahnil z roko, da je vmes itak lepo skočil na en hot dog. Ko sem ga ob tem pisano pogledal, češ da se to ne sliši prav nič samoniklo, se je spet samo nasmehnil: »Eh, jaz jem vse. Seveda je še kako pomembno, kaj jemo, a v dolgih letih iskanja sem se naučil, da je še bolj pomembno, KAKO jemo. Ali morda bolje: še bolj pomembno kot zdravo jesti je zdravo misliti. Poznam cel kup ljudi, ki jejo grozno zdravo, a se jim je začel na neki točki cel svet vrteti okrog hrane, to je pa zelo nezdravo. Sam sem na višku svojega navdušenja za nabiranje in pripravo hrane porabil po pet/šest ur na dan – a sem se sčasoma zavedel, da je to preprosto nespametno. Vse mora imeti svojo mero, zato jaz kdaj z največjim veseljem in slastjo pojem tudi kakšen burek ali kebab. Koliko je danes ljudi, ki kar naprej tavajo od ekstrema do ekstrema in se v tem iskanju povsem izgubijo! Življenje je mnogo preveč lepo in pestro, da bi ga zapravili na ta način.«

Ravno sem hotel izraziti svoje strinjanje, a je sogovornik po treh metrih skupaj prehojene poti že uzrl svoj prvi povod za slavje. Drobna, docela neugledna grinta od rastlinice – iz čiste vljudnosti ji ne bom rekel plevel – tam ob tivolski potki je bila namreč lopatica. »In ravno zdaj je najbolj užitna – kasneje so ti listki lahko celo malce strupeni.« Ob tem me je preplavilo določeno nelagodje, ki pa ga spet nisem dobil priložnosti izraziti, saj je tri korake za tem – dejansko tam zraven tivolskega bazena – gospod Dario odkril šop drobnjaka. Najprej sicer ni bil čisto prepričan, če je to res to, zato je strokovno zagrizel vanj in sam sebi kojci veseljaško pokimal: ja, to je naravnost krasen divji drobnjak!

Park sredi Ljubljane se je malce bolj pozornemu očesu potem itak izkazal za pravo malo plantažo drobnjaka, ampak to je bil spet samo začetek. Na par sto metrov trajajočem sprehodu je druid iz Guncelj naštel kar šestnajst užitnih rastlin, če pri tem sploh ni upošteval dreves in grmičevja. Žafranovi cvetovi so lahko recimo lep dodatek k solatam, regačica je sila slastna, četudi velja za plevel, »koprive imajo pa v sebi toliko beljakovin, da bi morale, če ne bi imele korenin, itak veljati za živali, ha ha ha.« Na vsakem koraku so naju obdajala ’solatna drevesa’ – torej bor, smreka in jelka, predvsem pa bukev in lipa, užitna pa naj bi bila celo večina trave pod najinimi nogami. Točneje, iz nje bi bilo mogoče pridobivati ne nujno najbolj okusen, a izjemno zdravilen sok, saj nam za prebavo njenih bolj surovih oblik primanjkuje ustreznih mikro-organizmov. Sva pa tudi tu, sredi mesta, takoj naletela na par razlogov za previdnost: »Aha, vidite tole? Tole je pa tisa, tole je pa smrtno strupeno!«

Da raste sredi prestolnice vsega skupaj okrog petdeset užitnih divjih rastlin nas lahko preseneti samo, če ne vemo, da uspeva po celi domovini okrog tri tisoč samoniklih rastlin, od katerih jih je okrog pol užitnih. Ko govorimo o zakladih nepokorjene narave, je višek zelenjavne sezone spomladi, višek začimbne sezone poleti in višek sadne sezone jeseni. Po prepričanju gospoda Daria je danes največje pomanjkanje v standardni prehrani zahodnega človeka pomanjkanje rudnin, saj imamo od modernega industrijskega gojenja samo volumen in dostopno ceno in nič kaj preveč drugega. Taka prehrana je idealna za dvig pojava podhranjenih debeluhov, kar se seveda samo sliši kot oksimoron. Tudi velik del ekološke hrane, pa če ima še toliko certifikatov, je predelan in k nam pripeljan od daleč stran. Namesto vse ob svojem času imamo zdaj iluzijo vsega ob vsakem času, in to je za nas zelo slabo. A kaj, ko je najteže od vsega korenito spremeniti prehrano: večina ljudi, pravi gospod Dario, se bo lažje in z večjim veseljem trikrat poročila in ločila kot trajno resneje posegla v svoj jedilnik.

Ko sva sedla za leseno mizo ob vznožju Cekinovega gradu in se je moj sogovornik nehal navduševati nad studenčnim jetičnikom, ki ga je zapazil ob bližnjem potoku, sem ga vprašal, kako se je njegova druidska pot sploh začela. A tu ni bilo neke velike zgodbe. Vsak od nas, mi je odvrnil, je pač nadarjen za nekaj, in on je bil vedno za opazovanje rastlin in razločevanje med njimi. Ko mu je pred dvajsetimi leti pod roke prišla prva angleška kuharica s fotografijami, in ko si je prvič skuhal koprivno juho in lisičkovo žganje, je vedel, da je to nekaj, čemur se bo posvetil s celim bitjem. Najbolj vplivna rastlina pri začetnem navdušenju je bila tudi zanj, tako kot za velik odstotek uspešnih začetnikov, čemaž. Vsakodnevno spoznavanje s pestrim, bogatim in živim svetom divjih rastlin je bilo zanj nagrada že sama po sebi – in dvajset let kasneje ima tako na to temo že dvanajst napisanih knjig in v glavi mnogo več idej kot jih lahko udobno realizira.

Seveda je malce naivno pričakovati, da bosta gozd in travnik nedeljskemu nabiralcu lahko ponudila čisto vse, kar rabi za preživetje. Zaradi svoje relativne redkosti, ne vedno najbolj navdušujočega okusa, a obenem kolosalne vsebnosti je samonikla košta praviloma idealen dodatek, ki potrebuje neko bolj konvencionalno osnovo. Gospod Dario recimo v tej vlogi sam najraje vidi fižol ali krompir. Nadalje je treba priznati, da zaradi razlik v bio-kemičnih ustrojih od take hrane nima vsak enako, temveč je za ene primerna bolj in za druge manj. »Pravzaprav sem opazil, da se večina vseh, ki se za to prehrano navdušijo, po začetni evforiji – ko tisti občutek zadetosti mine, kar se slejkoprej vedno zgodi – počasi vrne na svojo prejšnjo prehrano. Za to obstaja več razlogov, je pa velika škoda. Ker sam zase sem že zdavnaj opazil, da več kot pojem te hrane, manj hrane rabim pojesti nasploh, in bolj se počutim sitega. Ampak ’sit’ morda spet ni najbolj prava beseda, saj gre še za veliko več! V bistvu se po tej hrani počutim bolj celega – počutim se, da sem jaz bolj jaz.«

Nadaljnji bonus tovrstne diete bi bil, da vsak obrok ne podrazumeva le superiorno hranilne fasunge, temveč tudi gibanje na svežem zraku, da se do te fasunge sploh pride. Miganje je ena najosnovnejših potreb našega telesa, in vsakega aprila se strma pobočja in odmaknjene livade spremenijo v kombinacijo fitnesa in zastonjske samopostrežbe. Za naprednega divježera je ključna redna nabiralniška praksa, kar pomeni skoraj vsakodnevno prisotnost v naravi.

Ko sva ravno dobro načela te napredne teme – recimo to, da naj bi bil velik del plevela na naših vrtovih bolj hranljiv kot večina ob njem rastoče zelenjave, in to, da naj bi bilo obroke najbolj pametno soliti s svežo morsko vodo – naju je za najino leseno mizo zmotil kolega Peterlin. Za potrebe pričujočih fotografij smo se šli potem usesti sredi eksplozije žafrana, nakar naju je gospod Dario povabil še na polje čemaža, ki se je razprostiralo ob neki drugače kar malo neugledni potki gor na Rožnik. Ko mi ga je vedno galantni kolega Peterlin nabral par listov, češ da jih moram nujno poskusiti, sem se najprej malo zmrdoval, nakar sem profesionalno zagrizel – in bil nad tem svežim seksi česnastim okusom tako navdušen, da smo potem vsi trije nekaj časa v tišini mulili čemaž. Ob tem sem si v glavi naslikal prav imenitno vizijo, kako se bom, če je to vse skupaj res tako preprosto, morda res izuril za gurmanskega gozdovnika. A me je gospod Dario hitro posvaril, da ob čemažu pogosto rastejo precej podobni lističi podleska in šmarnice, ki so tako nevarni, da sta na ta račun lani pri nas recimo umrli dve ženski. Ko sva sedla nazaj za mizo, mi je sicer razložil, kako se da med temi tremi rastlinami učinkovito razločevati, in res se ni slišalo tako zelo zapleteno, ampak nisem preveč pozorno poslušal in si tudi ne zapomnil, ker me je vmes vse skupaj malo minilo. Dobro je sicer vedeti, koga kontaktirati, če se bo civilizacija res sesula, sem si rekel – do tedaj pa bom ekvilibrij še naprej raje lovil na svoji redni špuri med Kalčkom in Sparom.

Zato sem sogovornika raje poprosil, naj mi pove še kaj o sebi. Povedal je, da se že nekaj časa preživlja izključno s knjigami, članki in delavnicami, ki jih v naravi pogosto prireja za nadebudne divježere. Od honorarjev si sicer še ni mogel kupiti zasebnega reaktivca, a mu tak svobodnjaški način življenja ustreza, saj težko prenese, da mu kdo vsiljuje urnik. Na koncu koncev gre za enega redkih, nemara posmrtnega nagačenja vrednih posameznikov, ki leta 2012 živi in diha brez mobitela – in ko sem ga vprašal, kako se mu to obnese, je odvrnil, da super. Tisti, ki ga res rabijo, ga že dobijo – za večino drugih pa najbrž spet ni take blazne tragedije, če ga ne. Vsako jutro gre na dvourni sprehod za organizacijo uma, ravno ta vikend mu je prijatelj nadel indijansko ime Nemirna noga. S posebnim navdušenjem rad citira voščilnico, ki jo je dobil za novo leto: Manj je več, zato vam v novem letu želimo čimmanj vsega.

Kriza, o kateri se zadnja leta toliko piše, zanj sploh ni nobena resna kriza – to je samo kriza potrošništva in preobilja, in torej odličen povod za vsebinski premik v glavah. »Za zdravo polno življenje potrebujemo zelo malo. Ko se enkrat naučimo ločiti med potrebami in željami, nam bo v življenju zelo težko kaj res hudega. Hrana, voda, streha nad glavo, toplota in toplina – če imam vse to, sem pravi bogataš! Nekdo, ki se malo spozna na divjo hrano, lahko celo leto dni preživi z recimo tridesetimi kilami fižola, petimi litri olja in pol kile soli. Ne rečem, da ne bo vse skupaj malo špartansko – preživel pa garant bo!«

Ob vseh, ki mu hkrati zorijo v glavi, ima trenutno v resni pripravi dve knjigi, in sicer Konoplja na krožniku in Samo brez panike (priročnik za obrambo pred koncem sveta). Ob slednjem me je zanimalo, če lahko enkrat za spremembo zaključim na pozitivni noti in napišem, da nas bo v primeru splošnega kolapsa kar on naučil, kako ne crkniti od lakote, a je ob tem nagubal čelo. »Mmm, no, če bi slučajno res prišlo do tega najbolj radikalnega scenarija … Če bi bil človek vse leto v celoti odvisen od narave, bi rabil zelo dobro poznati tudi podzemne dele rastlin – to je pa zelo komplicirano področje, ki ga še jaz ne poznam najbolje. In še ena reč je: divja hrana je na voljo v zelo omejenem obsegu. Če bi vsi Slovenci čez noč postali eksperti, potem bi v primeru radikalnega scenarija vse, kar pri nas takega obstaja, požrli v eni sami zimi.«