»Naša« televizija

Bo nova televizija, ki jo bo družba TSmedia, del državnega Telekoma, z ambicioznimi načrti zagnala septembra, prva žrtev tokratnega medijskega »uravnoteževanja«?

Prvega marca je prenehala oddajati televizija TV3. Zadnja leta smo jo poznali po solidnem programu, s katerim se ji je tržni delež gledalcev povzpel z enega na 11 odstotkov, a njena lastnica, švedska medijska skupina Modern Times Group, se je kljub temu odločila za umik iz Slovenije. Kot razlog je navedla nekonkurenčno okolje in neodzivne državne organe, zaradi katerih si TV3 ni uspelo odrezati deleža oglaševalskega kolača, ki bi ji pripadal glede na podatke o gledanosti. Ker niso videli možnosti, da bi se situacija v prihodnje lahko bistveno spremenila, so preprosto odšli.

A že konec septembra naj bi javni zavod RTV Slovenija in komercialna družba Pro Plus, torej medijski hiši, ki obvladujeta večino slovenskega televizijskega trga, spet dočakali resnejšo konkurenco. Medijska družba TSmedia, ki sodi pod okrilje Telekoma Slovenije in izdaja drugi najbolj obiskani novičarski spletni portal Planet Siol.net, namerava namreč kljub kriznim časom ali pa njim navkljub zagnati svoj televizijski program. Za ta projekt so rezervirali precejšnja sredstva, saj naj bi vanj v naslednjih treh letih vložili 15 milijonov evrov. Zasnovali naj bi tudi svoj informativni program, ki je ključen za dolgoročen obstoj televizije. Pridobiti pa naj bi skušali tudi športne navdušence, saj naj bi razmišljali o zakupu pravic za prenos nogometne lige prvakov.

Nova televizija naj bi sprva ciljala na desetodstotni tržni delež, na dolgi rok pa na več kot dvajsetodstotnega. V Telekomovem letnem poročilu za leto 2011 tudi piše, da želi družba TSmedia postati prva izbira uporabnikov, oglaševalcev in ponudnikov digitalnih vsebin in storitev v Sloveniji. Vse kaže, da gre za zelo ambiciozen projekt, a šele čas bo pokazal, koliko bodo načrti uresničljivi.

Prihod Geriča in Urbanije na družbo TSmedia lahko že zaradi njunih dosedanjih medijskih zgodb razumemo predvsem kot sporočilo. Kot sporočilo, da zgodbe o »uravnoteževanju« medijev še ni konec.

Čeprav je konkurenca na televizijskem trgu dobrodošla in celo nujna, je televizijski projekt TSmedie že takoj naletel tudi na nekaj pomislekov. Prvi izvira iz tega, da je lastnik bodoče televizije telekomunikacijsko podjetje, katerega osnovna dejavnost je telefonija. V Evropi je redkost, da bi se ustanavljanja resne televizije, torej takšne z informativnim programom, lotilo telekomunikacijsko podjetje, in tudi pri nas gre za prvi takšen primer. Zakon o medijih sicer določa, da telekomunikacijsko podjetje ne more biti izdajatelj televizijskega programa in da ne sme razširjati programskih in oglaševalskih vsebin, razen kadar pridobi posebno dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti. Res pa je, da zakon izrecno ne omenja, ali vsi našteti predpisi veljajo tudi za s telekomunikacijskimi podjetji povezane družbe, kot je denimo TSmedia. Navsezadnje ima ta v razvidu medijev že kar nekaj časa vpisan en televizijski medij, Siolov Planet TV.

Drugi pomislek je povezan s tem, da je Telekom Slovenije in s tem tudi družba TSmedia v večinski lasti države. Ta pomislek po eni strani sproža vprašanje, ali je sploh primerno z državnim denarjem financirati projekt, ki bo očitno naravnan komercialno. Kliče pa tudi po vprašanju, kako dober medijski lastnik je sploh lahko podjetje, ki je v večinski državni lasti in katerega vodstvo je pogosto odvisno od volje vsakokratne oblasti. Te dni smo izvedeli, da se bo sedanji predsednik uprave Telekoma Slovenije Ivica Kranjčević septembra upokojil. Kdo ga bo nasledil, še ni znano. Gotovo pa bo šlo za kader, ki ga bo požegnala sedanja vlada. In če ima ta tako velik vpliv na ključne položaje na Telekomu Slovenije, obstaja velika verjetnost, da bi ga imela lahko tudi v njegovi medijski družbi. Prav zato delovanje drugih medijskih hiš, katerih »lastnica« je država, urejajo posebni zakoni. Imamo zakon o RTV Slovenija. Imamo tudi zakon o Slovenski tiskovni agenciji (STA). Dokumenta naj bi jima vsaj teoretično zagotavljala avtonomijo.

A pogosto tudi takšna regulacija ni dovolj. Ko se politiki ponudi priložnost, pač stegne tace po medijih. Sploh če jih že v štartu vidi kot plen. Obdobje prve Janševe vlade bo ostalo v slovenski medijski zgodovini zapisano kot obdobje doslej najhujših in najbolj intenzivnih političnih pritiskov na medije in novinarje. Še nikoli prej ali pozneje ni »padlo« toliko novinarjev, urednikov in medijskih direktorjev zgolj zato, ker bi bili premalo »naši«. Še nikoli prej ali pozneje niso nastajali tako obsežni bunkerji prispevkov, ki niso bili objavljeni zgolj zato, ker bi lahko zmotili oblast. Da so bile razmere res skrb zbujajoče, je pokazala tudi novinarska peticija s 571 podpisi. Še nikoli prej ali pozneje se pod kakšno skupno listino ni podpisalo toliko članov slovenskega novinarskega ceha. Med mediji, ki so najbolj občutili posledice takratnega političnega »uravnoteževanja«, sta bila tudi RTV Slovenija in STA.

Igra medijskega uravnoteževanja je tokrat bolj transparentna kot v času prve Janševe vlade. Začela se bo z »našo« televizijo, financirano z državnimi sredstvi.

Predsednik vlade je zdaj spet Janez Janša. Svojih stališč do medijev medtem ni spremenil. In samo vprašanje časa je, kdaj se bodo v valu kadrovskih menjav, ki so najprej doletele javno upravo, znašli tudi mediji, na katere ima država lahko vsaj posreden vpliv. Bi bila lahko ob vnovičnem lomastenju po medijih ogrožena tudi avtonomija TSmedie? Žal da. O tem priča že dogajanje na novičarskem portalu Planet Siol.net, ki je začel kot pravi medij delovati leta 2010. Nad vsebino portala že ves čas bdi odgovorni urednik Franci Valjavec, ki je diplomiral na Teološki fakulteti s temo Sveti zakon in naj bi mu bili katoliški krogi tudi sicer naklonjeni. Valjavec novinarsko delo praviloma prepušča drugim, izjema je bil le novembrski intervju z Janezom Janšo, ki ga je naredil kmalu zatem, ko je portal objavil intervju s tedanjim predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Rednim bralcem portala ni ušlo, da je bil intervju s premierom dolg približno 16.000 znakov in je bil opremljen z videoposnetkom v dolžini 8 minut 43 sekund, intervju z vodjo opozicije pa je bil dolg skoraj 23.000 znakov in opremljen z videoposnetkom v dolžini 17 minut 50 sekund. Njegov prispevek še vedno velja za najdaljši Siolov novinarski prispevek.

Redni bralci so v zadnjih mesecih opazili tudi, da se je poročanje portala nekoliko spremenilo, a ne le zato, ker je eden od kolumnistov postal Borut Rončevič, ki ga je vlada nedavno nagradila s položajem državnega sekretarja za visoko šolstvo. Tudi na naslovni strani portala je bilo vse manj političnih vsebin, sploh tistih kritičnih o delovanju danes vladajoče opcije. V zadnjih tednih smo lahko brali zelo kritične članke o sindikatih, ki se ne strinjajo z vladnim varčevanjem.

Zakaj so ti premiki, čeprav se na prvi pogled morda zdijo subtilni, pomembni? Pri snovanju drugega velikega projekta iste medijske hiše, torej pri snovanju nove televizije, sta sprva sodelovala vodja projekta Amir Mureškić in Vine Bešter, oba izkušena televizijca. Prejšnji teden pa so se mediji razpisali o tem, da naj bi ekipo razširili še z vsaj dvema kadroma. Prihajata Rajko Gerič in Uroš Urbanija. Tudi Gerič je izkušen televizijec. Najvišje je segel v času prve Janševe vlade, ko je postal odgovorni urednik informativnega programa TV Slovenija. Uroš Urbanija je bil v tistem času notranjepolitični urednik na STA. V času medijskega »uravnoteževanja« sta torej zasedala uredniške položaje v obeh javnih medijih. Oba medija sta v tem času o političnih temah pogosto poročala z izrazito naklonjenostjo tedanji vladi. Ko je Urbanija pozneje postal odgovorni urednik MMC Slovenija, je začel tudi RTV-jev spletni portal o desni politični opciji poročati izrazito naklonjeno.

Kaj bosta počela v družbi TSmedia? Urbanija naj bi prevzel koordinacijo med portalom in televizijo, Gerič pa televizijski informativni program. Medijski poznavalci so sicer domnevali, da bo tega prevzel Bešter, saj je bil nekoč direktor informativnega programa POP TV, a vse kaže, da bodo njegove pristojnosti drugačne. Da informativni program prevzema Gerič, nam je potrdil tudi sam. Več o tem, kakšne oddaje se obetajo in kdo jih bo ustvarjal, pa ne on ne družba TSmedia še nista želela razkriti. Sodeč po poročanju drugih medijev naj bi šlo za dnevna poročila in tudi druge oddaje. Gerič naj bi k sodelovanju povabil tudi Uroša Slaka in Bojana Travna, ustvarjalca oddaje Pogledi Slovenije na TVS, ki je zaradi svoje polemičnosti gotovo magnet za gledalce. Ta pravita, da sta v stalnih stikih z vrsto subjektov in za zdaj svojo pozornost še vedno usmerjata v pripravo in razvoj projekta Pogledi Slovenije.

Novo televizijo bi morali načeloma pozdraviti. Že zato, ker bi lahko vsaj nekoliko prispevala k razbijanju zaprte televizijske krajine. A ne glede na to bi morali že zgolj podatek o prihodu Geriča in Urbanije na to televizijo zaradi njunih dosedanjih medijskih zgodb razumeti predvsem kot sporočilo. Kot sporočilo, da zgodbe o »uravnoteževanju« medijev še ni konec. Če so jo leta 2008 začeli brezplačniki, glede katerih še vedno ni dokončno pojasnjeno, kdo jih je financiral, je igra tokrat bolj transparentna. Začela se bo z »našo« televizijo, financirano z državnimi sredstvi. Ali se bo igri res pridružila tudi Alenka Paulin, nekdanja tiskovna predstavnica SDS in v času prve Janševe vlade razvpita direktorica STA, ki se je zaposleni danes spominjajo z grenkobo, še ni znano.