Širitev v EU skoraj pozabljena beseda

Doslej največja širitev EU se je zgodila 1. maja 2004

Osem let po "velikem poku", v katerem se je Evropski uniji pridružila tudi Slovenija, je širitev skoraj pozabljena beseda. Unija se je v krizi obrnila vase - v reševanje evra, zagon rasti in obvladovanje priseljevanja. Kriza je okrepila populizem in oba utrjujeta ne le zid okoli unije, temveč tudi delitve znotraj nje.

Po drugi svetovni vojni je bilo evropsko združevanje nujno, da bi s poglabljanjem gospodarskega sodelovanja zagotovili mir na stari celini. Po padcu železne zavese je postala širitev mantra Evrope, dolgo razdeljene na vzhodni in zahodni blok po vzoru bipolarnega sveta hladne vojne. Evropejci so bili siti umetnih mej in pripravljeni na združevanje. 1. maja 2004 se je ta vznesenost udejanjila z doslej največjo širitvijo EU. Pridružili so se ji Slovenija, Poljska, Češka, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Madžarska, Malta in Ciper, s čimer se je povezava razširila s 15 na 25 držav.

"V vsakdanji realnosti se pogosto pozablja na to, a širitev iz leta 2004 je bila res zgodovinska - to ni bil le največji širitveni val, temveč se je tudi prvič zgodilo, da so bile v EU sprejete države Srednje in Vzhodne Evrope, s čimer se je dejansko končala razdeljenost Evrope," je ob osmi obletnici te širitve za STA poudaril komisar za širitev Štefan Füle. Širitev iz leta 2004 je po njegovih besedah prinesla številne koristi ljudem v "starih" in "novih" članicah - trgovina med prvimi in drugimi se je v manj kot desetih letih skoraj trikrat povečala, s 175 milijard v letu 1999 na 500 milijard evrov v letu 2007, med novimi članicami pa je v enakem obdobju zrasla za petkrat, z manj kot 15 milijard na 77 milijard evrov.

Poleg tega je komisar izpostavil rast bruto domačega proizvoda v desetih novinkah - povprečen BDP na prebivalca se je po podatkih komisije povečal z 8840 evrov v letu 2004 na 12.600 evrov v letu 2010; leta 2004 je bil BDP desetih novink 66 odstotkov povprečnega BDP EU, v letu 2010 pa se je povečal na 72 odstotkov. Širitev 2004 so nekateri v "starih" članicah pričakovali s strahom in skrbjo, ki pa se nista uresničila, saj ni bilo navala poceni delovne sile, pritok delavcev pa je nekaterim članicam dejansko pomagal zapolniti vrzeli na trgu dela, je prepričan Füle. "Ta nauk je koristen še danes, saj še obstajajo strahovi in predsodki, povezani s širitvijo na Balkan," meni.

Evropska realnost sicer kaže nekoliko drugačno sliko - da ta strah in predsodki osem let po veliki širitvi še vedno obstajajo, tudi znotraj unije, glede držav iz Srednje in Vzhodne Evrope. Na Nizozemskem je skrajno desna Stranka za svobodo (PVV) pod vodstvom Geerta Wildersa nedavno zagnala spletno stran za zbiranje pritožb o delavcih iz Srednje in Vzhodne Evrope. Premier Mark Rutte, ki je Wildersa potreboval za delovanje manjšinske vlade, te poteze ni obsodil. Kmalu je podobna spletna stran nastala tudi v Belgiji, vzpostavila jo je skrajno desna stranka Vlaams Belang. Tudi Švica je nedavno ponovno uvedla omejitve za delavce iz Srednje in Vzhodne Evrope.

Populizem, ki črpa moč iz finančne in gospodarske krize, je v EU na sploh v porastu - skrajno desna kandidatka za predsedniški stolček v Franciji Marine Le Pen je v prvem krogu volitev dobila skoraj petino vseh glasov. Ena glavnih predvolilnih tem v Franciji je omejevanje priseljevanja in zapiranje schengna, kjer je sicer mogoče potovati brez preverjanja potnih listin. Kriza je tako poskrbela za to, da se je EU popolnoma usmerila vase - v reševanje evra in schengna, ki sta najbolj otipljivi koristi članstva v uniji, s čimer dejansko rešuje samo sebe. V teh okoliščinah je logično, da je širitev skoraj pozabljena. "Skoraj" zato, ker Hrvaška vendarle čaka na to, da bi julija prihodnje leto postala 28. članica unije. Države, ki so najbolj skeptične do širitve, med njimi Nizozemska, sicer njene pristopne pogodbe še niso ratificirale.

Daleč od pozornosti evropske javnosti se za članstvo pogaja Islandija, ki je poleg slovenske sosede najbliže uniji, če bodo seveda evroskeptični Islandci vstop v EU sploh podprli. Turčija, ki je za članstvo v uniji zaprosila leta 1987, lahko po mnenju mnogih političnih opazovalcev na polnopravno članstvo v danem vzdušju pozabi, čeprav bi, ironično, uniji še najbolj pomagala postati globalni igralec, k čemur tako stremi. Državam na Zahodnem Balkanu - kandidatkam Srbiji, Črni gori in Makedoniji ter potencialnim kandidatkam BiH, Albaniji in Kosovu - prihodnosti v EU sicer ne oporeka nihče, a vendar se zdi, da so ob vseh drugih temah pristale na stranskem tiru. V ključni državi regije, Srbiji, bodo 6. maja volitve, na katerih lahko zmagajo nacionalistične sile, pa se EU to ni zdelo dovolj pomembno, da bi aprila o tem razpravljali zunanji ministri, ki so se posvetili Mjanmaru, Siriji, Sudanu in Gvineji Bissau.

Komisar Füle je sicer prepričan, da je širitev 2004 še vedno dober zgled in navdih za države v čakalnici na vstop v EU. "Ko pogledajo Slovenijo, Češko, Slovaško ali baltske države - in najbolj nedavni primer Hrvaško - vidijo, da se reforme splačajo, da prinašajo rezultate in koristi ljudem," je poudaril. Poleg tega komisar vselej izpostavlja, da je širitvena utrujenost kot jeti - vsi govorijo o njej, videl je ni pa nihče. Vendar pa evropski vsakdan, v katerem se širitev komajda še omeni, priča o tem, da sedanji časi preprosto niso časi širjenja unije. (STA, mm)