Turčija za intervencije

Turški predsednik je obljubil vojaško pomoč »albanskim bratom« na Kosovu in napovedal možnost zahteve po intervenciji zveze NATO v Siriji

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je bil na obisku v Sloveniji, kjer se je sestal s predsednikom Danilom Türkom, v Inštitutu IFIMES pa je bil medtem razglašen tudi za »osebnost desetletja«. Takoj zatem je odpotoval v Italijo, kjer je dal intervju za Corriere della Sera, intervju pa je dal tudi za kosovski časnik v albanskem jeziku »Bota Sot«. V intervjuju za italijanski časnik je dejal, da je Turčija »pripravljena pozvati NATO, da vojaško intervenira v Siriji« in je pripravljena pokazati »pot do sprememb«. »Do sedaj smo bili potrpežljivi s Sirijo, toda če njihov režim stori še eno napako ali pride do incidenta na meji, potem bomo zahtevali intervencijo NATO na osnovi petega poglavja. Asad ni držal niti ene obljube, ki jo je dal Kofiju Annanu. Še naprej ubija svoj narod. Varnostni svet se mora resno lotiti tega problema, tudi EU ne sme stati ob strani,« je dejal turški predsednik.

V intervjuju za »Bota i Sot« pa je Erdogan obljubil pomoč tudi »albanskim bratom« in to celo vojaško, v kolikor bo seveda potrebno. Za kosovski časnik je namreč ocenil, da imajo Albanci na Kosovu »pravico do samoodločbe in do oblikovanja večje države«. »Osvobodilna vojska Kosova ni bila uporniško-teroristična armada, pač pa je sledila želji Albancev, da branijo svojo deželo,« je dejal Erdogan in ocenil, da je možen tudi razpad Makedonije, v kolikor ta država ne bo spoštovala pravice Albancev.

V zvezi z zadnjo izjavo sicer ni povsem jasno, kakšno »vojaško pomoč« Kosovu je imel turški predsednik v mislil, saj Turčija ne meji na Kosovo in sta med njima še dve suvereni državi (Makedonija in Grčija). Res pa je, da so bile vse te države – in še mnoge druge – nekoč del otomanskega imperija in da je Turčija na Kosovu že izbojevala zmagovito bitko. Toda to je bilo pred več kot 600 leti, v zadnjih letih pa se ponavljanje zgodovine na Kosovu ni posebej obneslo še nikomur.

Prav tako je zanimivo, da turški predsednik enakih kriterijev pri risanju novih meja ni uporabil v primeru Turčije, saj bi bila v tem primeru Turčija bistveno manjša država, predvsem zaradi Kurdov, naroda, ki nima kar dveh držav, kot je to primer z Albanci, pač pa nimajo niti ene same neodvisne, mednarodno priznane, nacionalne države, saj so celo njihove zahteve po avtonomiji v Turčiji soočene z pogromi vojske in policije.

Turški predsednik je bil nekoliko pozabljiv tudi pri opisu položaja v Siriji. Pozabil je povedati, da se vojna v Siriji razplamtela tudi zaradi tujih »svetovalcev« in dotoka orožja preko meje Sirijo in terorističnih napadov, ne samo na vojsko in policijo, pač pa tudi na številne civiliste. Ob tem sirijske »uporniške« sile oziroma pripadniki »Svobodne sirijske armade«, ki delujejo po »libijskem scenariju« oborožujejo in opremljajo zahodne države, in to ob pomoči arabskih držav, ki v lastnih državah – npr. Savdska Arabija, Bahrajn, Katar – uspešno zatirajo zahteve po demokraciji. Intervencija oboroženih sil Savdske Arabije v Bahrajnu, kjer je savdska vojska ubijala protestnike na primer v zahodnih medijih skorajda ni bila »opažena«, predvsem pa ni izzvala nikakršne zahteve po humanitarni intervenciji.

Turški predsednik je prav tako pozabil povedati, da je bila intervencija zveze NATO v Siriji že dogovorjena, predno so se 11. marca leta 2011 v Siriji začele demonstracije. Savdska Arabija, Turčija in NATO naj bi v tem trenutku dejansko razpravljale le še o podrobnostih in o obliki intervencije, medtem ko ameriški, britanski, katarski in turški operativci upornike že dolge mesece oskrbujejo z orožjem. Pomembna pa je tudi povezava s Kosovom, saj so sirski uporniki po poročilih več medijev za nasvete nedavno prosili tudi sedanje visoke funkcionarje kosovske vlade in nekdanje pripadnike OVK. Usposabljanje sirskih »upornikov« naj bi potekalo tudi v Libiji in severnem Libanonu, toda najpomembnejša je prav Turčija. Po poročanju dobro obveščenega izraelskega obveščevalnega portala »DEBKAfile« se sirski uporniki usposabljajo z novim orožjem v improviziranih objektih v turških vojaških oporiščih blizu sirijske meje. V tem primeru torej zahodne sile dejansko znova sodelujejo z »islamisti«, ki vodijo »sveto vojno« proti sekularnemu Asadovemu režimu, čeprav so proti islamistom v Afganistanu, Iraku in drugje po svetu istočasno vodile različne dosedanje vojne.

Razlogi za upor v Siriji pa niso samo nedemokratičnost režima, ki je pristal na vse ključne zahteve mednarodne skupnosti, vključno s spremembo ustave in uvedbo večstrankarskega sistema, pač pa predvsem posledice reform, ki jih je od države zahteval IMF. Varčevalni ukrepi in zamrznitve plač so sprožile nemire, ki imajo tudi nacionalno komponento, saj se večina sunitskega prebivalstva čuti odrinjena od vzvodov oblasti, ki jih zasedajo Alaviti, kristjani in pripadniki drugih manjšinskih narodov. Prav tako je nesporno dejstvo, da Asad še zmeraj oživa veliko podporo, Sirija pa ostaja edina še preostala sekularna in neodvisna država v arabskem svetu. Bi pa se vse to lahko ob pomoči formalno še »sekularne«, vendar vse bolj (in prav zaradi politike Tayipa Erdogana, v Ljubljani nagrajenega »politika desetletja«) islamizirane Turčije že zelo kmalu spremenilo. V kaj, kaže primer Libije, kjer nad zgradbami libijskih institucij že ponosno vihrajo črne zastave Al Kaide.