Vrh Nata: Oslabljeno zavezništvo

NATO se je v Chicagu predstavil v novi luči: z operativnim protiraketnim ščitom, ki vzpodbuja oboroževalno tekmo, krizo identitete in pomanjkanjem sredstev zaradi krize evra

Po čem si bomo zapomnili vrh zveze NATO v Chicagu? Vsekakor ne po dolgoveznih govorih o tem, kako bo NATO slavnostno in “zmagovalno” zapustil Afganistan. To so že nekaj let splošna mesta vseh podobnih dogodkov. In ne pomenijo veliko, saj se bo vojna v Afganistanu tudi po uradnem “koncu”, ki ga ameriški predsednik Barack Obama seveda potrebuje zaradi volilne zmage na letošnjih predsedniških volitvah, nadaljevala tudi po letu 2014, ko naj bi NATO uradno zapustil državo. Vrh v Chicagu pa si bomo vsekakor lahko zapomnili po odsotnosti Vladimirja Putina, napovedi o “operativnosti” protiraketnega ščita (ki mu Rusija nasprotuje) in dejstvu, da se NATO znova sooča s krizo identitete.

NATO: Ptički in rožice, zadaj pa bombe

Spletna stran zveze NATO opredeljuje cilj zveze NATO kot “mir in varnost” in kaže podobo dveh otrok, ki ležita v travi, v družbi ptičke, rožic in letečih ptic. Nikjer se ne omenja dejstva, da je NATO brez dvoma najmočnejši vojaški pakt na svetu, v katerem je 28 držav, ki skupaj porabijo 70 odstotkov oziroma ogromnih 1,74 trilijonov dolarjev za vojaške izdatke.

 Kljub temu vojaki zveze NATO niso zelo priljubljeni v številnih državah sveta. V Libiji je organizacija Human Rights Watch NATO obtožila, da je brez kakršnegakoli razloga s svojim nepotrebnim bombardiranjem civilnih ciljev ubil 72 civilistov. NATO tega dogodka ni preiskal niti ni na obtožbe odgovoril. Ker ne obstaja sila, ki bi lahko pripadnike zveze NATO in njihove poveljnike pripeljala pred sodišče, bodo ti zločini ostali nekaznovani. Kot tudi mnogi podobni v Iraku, Afganistanu, Srbiji in še kje. Iskanju krivcev v vrstah zveze NATO se je izognilo tudi Mednarodno kazensko sodišče v nekdanji Jugoslaviji. Kljub neselektivni uporabi kasetnih bomb proti civilistom med vojno leta 1999 ni nikoli sprožilo niti preiskave. Ni nenavadno, da zato nekateri jemljejo pravičnost v svoje roke. V Afganistanu so afganistanske varnostne sile v lastnih vrstah, med vojaki in policisti, ki jih urijo ameriški inštruktorji, v zadnjem času odkrile kar 160 primerov načrtovanih primerov zarot zoper ameriške vojake. Nositi uniformo kot vojak zveze NATO je zato lahko precej tvegan poklic.

Ob vrhu v Chicagu se zato zastavlja tudi vprašanje, ali je Slovenija danes ob enaki porabi denarja res bolj varna, kot nekoč? Je 1,6 odstotka BDP, ki ga daje Slovenija za obrambo, več ali manj od 0,9 odstotka, ki ga daje nevtralna Avstrija in manj kot 0,8 odstotka, ki ga daje Švica? Če je, potem je Slovenija res bolj varna za manj denarja. In če ni, potem je Slovenija danes manj varna za več denarja.

In četudi bi bilo res, da za obrambo porabimo samo nekaj manj kot v preteklosti, je ob tem potrebno upoštevati tudi to, da dajemo denar za vojsko, ki je desetkrat manjša, kot je bila nekdanja. Slovenska vojska je res profesionalna. Toda ali je vsak profesionalec od komaj 7544 vojakov in 1599 pripadnikov pogodbene rezerve res desetkrat boljši od več kot 75.000 ali še večjega števila nekdanjih vojakov? Ob tem je potrebno upoštevati, da se za razliko od naborniške vojske, kjer so bili vojaki z različno izobrazbo in znanjem, v zadnjem času v Sloveniji zaradi slabih plač v vojsko prijavlja vse manj izobraženih in izkušenih prihodnjih vojakov. Ki jih hkrati pošiljajo na vse težje in bolj zapletene misije. Slovenski piloti so ob tem včasih leteli v reaktivcih, danes pa letijo v smešnih, majhnih letalih, ki spominjajo na starodobnike iz druge svetovne vojne. Slovenska protizračna obramba temelji na rabljenem in odsluženem nemškem sistemu Roland. Kar ni dobro za Nemčijo, je še vedno dobro za Slovenijo. Za kaj drugega ni denarja. Naši vojaki imajo res nove, plastične belgijske puške, toda hkrati je slovenska vojaška industrija kljub obljubam o razcvetu, “ko bomo v Natu” doživela popoln potop. Država danes prav tako ne zagotavlja več lastne obrambe “suverenega slovenskega” zračnega prostora, pač pa Slovenijo “nadzorujejo” lovci F-16 iz italijanske eskadrilje, imenovane po fašističnem heroju. Težki tanki T-55M, prepuščeni v “varovanje” Sloveniji, obnovljeni komaj leta 2002, so danes konzervirani, čeprav smo za njihovo obnovo porabili več kot 52,2 milijona dolarjev. Odvrženi so na smetišče zgodovine - zaradi novega koncepta zveze NATO. So pač pretežki za “projiciranje sile” oziroma za letalske transporte v oddaljene kraje, kjer vojaki zveze NATO za nekatere “osvobajajo” in za druge “okupirajo” določene države.

Prav zato smo tudi kupili patrie, bolj primerne za transporte v oddaljene kraje. Ob tem je bil ta nakup patrij še ozaljšan z izplačilom mastnih provizij. Zaradi katerih se mora premier sedaj zagovarjati na sodišču. Vojaki so ob tem še vedno “javni uslužbenci” in so se za svoje pravice prisiljeni boriti z “legalnimi stavkami”, tako, da si jemljejo proste dneve. Edini pravi zaslužek za vojake je v tujini, v “mirovnih operacijah.” In tako je Slovenska vojska namesto sile, namenjene obrambi domovine, postala nekakšna tujska legija, v kateri vojaki vidijo vrhunec kariere v tem da kakor plačanci odhajajo v vojaške operacije operacije s sumljivo pravno podlago.

Premier nas je z vrha zavezništva v Chicagu sicer znova podučil, da temu ni tako in da ima operacija v Afganistanu podlago v resolucijah OZN. Morebiti res, toda samo pod pogojem, da si izjemno fleksibilno razlagamo pravico do “samoobrambe” na podlagi katere naši vojaki nastopajo v tujini. Toda to ne pomeni, da je s to operacijo vse v redu in da operacija ne krši mednarodnega prava. Intervencija v Afganistanu, ki se je še po 11. septembru, z napadi v ZDA zdela kot legitimnem odgovor na napade teroristov se ob tem iz dneva v dan spreminja v vse hujšo agonijo.

Že jeseni leta 2009 je vrhovni poveljnik sil zveze NATO v Afganistanu, general Stanley McChrystal v zaupnem dokumentu, ki sta ga objavila Washington Post in New York Times, opozoril, da bodo v Afganistanu intervencijske sile "zelo verjetno doživele poraz", če v prihodnjem letu v državo ne bo prišlo več dodatnih vojakov, leto dni pred tem pa je podobno kritiko javno izrekel tudi najvišji britanski poveljnik v Afganistanu, brigadir Mark Carleton-Smith, ki je v pogovoru za časnik Sunday Times odkrito povedal, da v Afganistanu ni mogoče pričakovati "odločilne vojaške zmage", in je hkrati priznal, da “te vojne ne bomo dobili nikoli".

Obramba korupcije

Nekdanji analitik RAND-a Daniel Ellsberg, ki je New York Timesu v času Vietnama predal znamenite “Pentagonske dokumente”, (7000 strani dokumentov, ki so razkrivali zgrešenost ameriške strategije v tej vojni) v intervjuju za Democracy Now! opozarja, da bi Afganistan lahko postal past tudi za sedanjega ameriškega predsednika. Vojna v Afganistanu bi namreč lahko postala “Obamina vojna, “prav tako kot je Vietnam postal 'Nixonova vojna' novembra leta 1969, prav v trenutku, ko je Elsberg kopiral Pentagonske papirje v upanju, da bo to norost ustavil“.

Afganistanski predsednik Karzaj ob tem vse bolj spominja na predsednika južnega Vietnama Ngo Dinh Diema, ki so ga ZDA prav tako podpirale kljub njegovim zelo očitnim zlorabam.Vse več je namreč poročil o globoki korupciji, s katero je prežeta tudi sedanja afganistanska vlada. Organizacija Transparency International Afganistan ocenjuje kot drugo najbolj skorumpirano državo na svetu, takoj za Somalijo, OZN pa ocenjujejo, da samo “navadni” afganistanski državljani za podkupovanje državnih uslužbencev in policistov letno porabijo okoli 2,5 milijardi dolarjev. In to je režim, ki ga v Afganistanu brani – ter ga bo branila še najmanj do leta 2014 - tudi Slovenija.