Obamov seznam ubojev

Glavno delo ameriškega predsednika je, »da ubija ljudi«, zato tudi osebno odloča o tem, katere od domnevnih teroristov s posebnega seznama bo CIA ubila

Ameriški New York Times je na naslovnici 29. 05. 2012 objavil članek dveh novinarjev, ki v nekaterih medijih ni naletel na prav nikakršno zanimanje. Članek z naslovom Tajni seznam za uboje postavlja na preizkušnjo Obamina načela in voljo (“Secret ‘Kill List’ Proves a Test of Obama’s Principles and Will,”) sta napisala Jo Becker in Scott Shane, posvečen pa je razgrinjanju ozadja in mehanizmov, na podlagi katerih se v vrhu ameriške administracije odločajo za uboje domnevnih »teroristov« v tujini – po navadi ob pomoči daljinsko vodenih brezpilotnih izstrelkov in daljinsko vodenih raket.

In prav zato se vsak teden okoli 100 članov bazičnih varnostnih agencij ZDA poveže v video telekonferenco in nato skupaj pregleduje biografije osumljencev za teroristična dejanja. Ob predstavitvah v powerpointu so zraven tudi slike, različne povezave in osebne zgodbe pripadnikov Al Kaide iz Jemna, Somalije ali drugih držav. Na koncu svetovalci predlagajo predsedniku, kdo bi lahko bil naslednji, ki mora umreti.

Najmlajša na seznamu je 17-letnica

Čeprav je ameriški predsednik Barack Obama ob začetku svojega mandata napovedal, da bo »uskladil boj proti Al Kaidi z ameriškimi vrednotami«, omenjeni članek razkriva popolnoma drugačna dejstva – o velikem razkoraku med moralnimi in pravnimi normami ter dejanskim »bojem«, kakor ga vodi ameriška administracija. Svetovalcu za protiterorizem Johnu O. Brennanu je namreč ameriški predsednik ukazal pripravo posebnega seznama tajnih »nominacij« za uboje oziroma seznama oseb, ki jim je namenjena smrt po ukazu predsednika ZDA. Najmlajša na seznamu je 17-letnica. Vse brez obtožnice ali celo sojenja, ob pomoči raketnih izstrelkov, ki pogosto usmrtijo tudi »obstranske žrtve« in povzročijo drugo »kolateralno škodo«. Napadi se najpogosteje izvajajo v drugih, formalno sicer suverenih državah – Afganistanu, Somaliji, Jemnu, Pakistanu ali pa kjerkoli drugje. V nekaterih primerih na muhi operativcev CIA niso samo tujci, pač pa tudi ameriški državljani. Novinarja sta sicer dileme, s katerimi se srečuje vrh ameriške administracije, opisala kot »moralno in pravno uganko«. Toda v resnici je seveda povsem nemogoče uskladiti izvensodne poboje, ki jih izvaja ameriški predsednik, z pravnimi ali moralnimi vrednotami, ki jih sicer javno zagovarjajo ZDA.

To je posredno potrdil tudi ameriški veleposlanik v Pakistanu Cameron P. Munter, ki je dejal, da napadi Cie v tej državi »vodijo ameriško politiko« ter da predsednik ZDA sam v začetku mandata ni razumel, »da je njegovo glavno delo, da ubija ljudi«. Ameriški predsednik je to vlogo očitno rad sprejel. Nekatere eksekucije naj bi, kot je dajal sam, zaukazal »z lahkoto«, kot na primer uboj ameriškega klerika Anwar Awlakija, ubitega z brezpilotnim letalom v Jemnu. Vsekakor pa je v zadnjem času po mnenju okoli 30 intervjuvanih iz svoje okolice vendarle »napredoval« in zato predsednik ZDA – in Nobelov nagrajenec za mir - tudi ne želi, da bi se z uboji ukvarjale razne službe, pač pa želi osebno nadzorovati vse te »akcije« ZDA v tujini. Ki so v skladu z mednarodnim pravom seveda najstrože prepovedane.

S podobno težavo se je srečal tudi Obamov predhodnik George W. Bush, ki je celo mučenje novembra 2010 označil kot »zakonito« in se pri tem skliceval na »pravnike«, ki so mu menda zagotovili, da »vodno deskanje« ne spada v zakon proti mučenju, ker pač »mora zaupati v presojo ljudi, ki so okoli tebe«. Ko so ga kasneje vprašali, ali meni, da ga mednarodno pravo res ne zavezuje, se je ponorčeval: »Mednarodno pravo? Morda je bolje, da pokličem svojega odvetnika?« Podobno so opisali Obamovega svetovalca za protiterorizem Johna Brennana, ki naj bi bil »oseba izjemne moralne kreposti … kot duhovnik z izjemno močnimi moralnimi vrednotami, ki je bil nenadoma postavljen v vlogo, da vodi vojno…« In tako tudi Obama, na podoben način, kot so to počeli rimski vladarji in mnogi pred in po tem, potrebuje mnenje svojega »vojaškega duhovnika«, da bi se nato odločil - komu vzeti življenje. Obamo k temu vodijo tudi njegove osebne izkušnje. Kot študent politične filozofije je namreč ponosen na svoje poznavanje Avguština in Tomaža Akvinskega o vojni oziroma še posebej o »pravični vojni«.

Tudi John Brennan ima srce na pravem mestu. “Predsednik, tako kot mi vsi tukaj, nima rad, če ljudje umirajo,« ocenjuje njegov svetovalec Brennan. Toda včasih je potrebno sprejeti težke odločitve. Ali kot piše New York Times: »Gospod Obama je profesor liberalnega prava, ki se je v kampanji zavzemal proti vojni v Iraku in mučenju, nato pa je vztrajal, da odobri vsako novo ime na vse bolj razširjenem 'seznamu za uboje, pazljivo prebirajoč biografije osumljencev na način, ki ga eden od njegovih uradnikov opisuje kot prebiranje 'basellbalskih kartic' neke nekonvencionalne vojne. Ko se ponudi redka priložnost za napad brezpilotnega letala na pomembnega terorista, vendar je z njim tudi njegova družina, potem je predsednik ta, ki si je zase pridržal pravico do končne moralne presoje«. To potrjuje tudi Obamov svetovalec John Brennan, ki poudarja, da morajo nekateri osumljenci preprosto umreti zato, ker delujejo ali so videti kot teroristi, deloma pa tudi zato, ker se jih ne da preprosto ujeti.

V skladu z učenjem Tomaža Akvinskega morajo za dobro, pravično vojno biti izpolnjeni trije pogoji: Vojna mora biti najprej vodena z dobrim in pravičnim razlogom in ne samo za povečanje moči. Na drugem mestu je potreba, da jo vodi urejena institucija, na primer država. In še tretja zahteva – mir mora biti osrednji motiv celo sredi nasilja.

Okrepljen odpor

Časnik prinaša tudi zgodbo o tem, kako je to videti v praksi. Avgusta leta 2009 je na primer direktor Cie Leon E. Panetta povedal predsednikovemu svetovalcu Johnu Brennanu, da ima agencija v Pakistanu »na muhi« voditelja pakistanske veje Al Kaide Meshuda. Toda tarča ni izpolnjevala zahteve ameriškega predsednika, po katerem ob takšnih napadih »skoraj zagotovo« ne smejo umreti nedolžni. Toda ker je bil Meshud v družinski hiši, z njim pa so bili otroci in žena, bi napad skoraj zagotovo povzročil njihovo smrt. V takšnih primerih so zato velikokrat že ustavili akcije. Toda ne tudi tokrat. Obama je Cii naročil, da naj izpeljejo napad. Meshud je bil ubit, skupaj z ženo, otroci in številnimi sorodniki. To je bilo v skladu s politiko ZDA, ki jo navaja NYT, namreč, da se »vsaka moška oseba, ki se najde v območju napada, smatra za sovražnika, razen v primeru, če konkretna preiskava posthumno dokaže, da je šlo za nedolžne osebe«. Otroci in ženske so bile v tem primeru torej le izjema, ki potrjuje pravilo.

Takšno ravnanje je že naletelo na kritike tudi v ZDA. Zgodba je zanimiva zato, ker so ameriški predsedniki tudi v preteklosti sicer že velikokrat osebno odobravali uporabo sile, napovedovali »bombardiranje do kamene dobe« , toda nihče ni s takšno osebno zavzetostjo odobraval posamezne smrti ali uboje povsem določenih ljudi. Nekdanji direktor Cie Hayden, ki je sedaj svetovalec Obamovega protikandidata Romneya danes trdi, da ima Obamina politika »svojo ceno« ter da »ni vzdržna, ker je odvisna od predsednikove osebne legitimnosti«. Nekateri kritiki tudi opozarjajo, da so leta 1934 tudi nemški generali, sodniki vrhovnega sodišča in celo duhovniki svojo zvestobo zaprisegli osebno Adolfu Hitlerju in ne varovanju ustave, to pa je vodilo v nacionalno in svetovno katastrofo – in vidijo vzporednice pri Obamovem odločanju o življenju in smrti osumljencev, ki ne morejo računati na sodišča, zaščito ustave in mednarodnega prava.

Kot piše Aleksander Cockburn pa je ne glede na navidezne uspehe ta »celotna politika nora«, kajti »vsakokrat, ko brezpilotno letalo izstreli raketo v domnevnega voditelja teroristov in ubije njega in tiste okoli njega, se rekrutacijska baza za Al Kaido razširi, odpor proti ZDA pa okrepi«.