Na vidiku »večja vojna«

Ruski zunanji minister napoveduje, da bo enostranska podpora sirskim upornikom v režiji ZDA in njihovih zaveznikov zelo verjetno privedla do »večje vojne«, v katero bodo vsaj posredno vključene tudi velike sile

Kitajska in Rusija sta se ostro odzvali na oceno ameriške državne sekretarke Hillary Clinton, ki je opozorila, da bosta »Rusija in Kitajska morali plačati ceno« zaradi razmer v Siriji. »Njihova (zahodna) stališča bodo zelo verjetno poslabšala položaj, kar bo vodilo do še več nasilja in na koncu do velike vojne,« je dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Na podoben način se je odzvalo kitajsko zunanjo ministrstvo, ki je ocene ameriške zunanje ministrice ocenilo kot »nesprejemljive«.

Nemoralni prijatelji Sirije

Zahod naj bi prav tako napačno razumel ruska stališča glede sirskega predsednika Assada, s tem ko so predlagali, da naj mu Rusija ponudi zatočišče. »To je ali brezobzirni poskus, da bi zapeljali resne ljudi, ki oblikujejo zunanjo politiko, ali pa nerazumevanje tega, kar se dogaja,« je dejal Lavrov. Lavrov je prav tako opozoril, da bo Rusija zavrnila vsako resolucijo VS OZN, katere namen bi bilo »vzpostavitev miru«, kajti to ne bi bilo »nič drugega, kot intervencija«. Napovedal je tudi obisk sirske opozicije v Moskvi. Zaradi spopadov med sirskimi varnostnimi silami in uporniki, ki jih oborožujejo arabske države ob pomoči ZDA in drugih držav, je bilo doslej že med 10.000 do 16.500 mrtvih. Največ žrtev je bilo junija, povprečno okoli sto na dan. Vse države članice VS OZN so podprle mirovni načrt nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofija Annana,  a so ga uporniki že zavrnili, saj ne predvideva avtomatičnega odhoda z oblasti sirskega predsednika Assada.

Medtem je skupina držav pod imenom »prijatelji Sirije«, ki jih vodijo ZDA, organizirala novo konferenco, s katero želijo pomagati upornikom. Podobno so organizirali mednarodno pomoč držav, ki so v času ameriškega predsednika Georga Busha vstopile v »koalicijo voljnih« leta 2003, pred napadom na Irak. »Tiskovni predstavnik ruskega zunanjega ministrstva Aleksander Lukaševič je dejal, da so se »Rusija, Kitajska in številne druge države, ki so imele tradicionalno prijateljske odnose s Sirsko arabsko republiko, odločile, da se ne bodo pridružile tem 'prijateljem', saj verjamemo, da oblika ki so jo izbrale ni samo politično napačna, pač pa ja tudi nemoralna«.

Zanimivo je, da med »prijatelji Sirije« ni nobene države z območja nekdanje Jugoslavije, razen Slovenije. Pozivi Rusiji in Kitajski, da naj se pridružijo državam, ki zahtevajo spremembo oblasti v Siriji, so spremljale tudi neuradne informacije v zahodnih medijih, v katerih so analitiki in vojaški strokovnjaki napovedovali »vojaške scenarije« v Siriji, za začetek razglasitev cone prepovedi preletov nad Sirijo, z ali brez odločitve varnostnega sveta OZN. Komentatorji ruskih medijev so kot primere ravnanja zahodnih držav že izpostavili Libijo, kjer so zahodne države prekršile mandat, ki jim je bil poverjen, ter primer ZRJ oziroma Kosova, ko so bili napadi zveze NATO prav tako izvedeni brez dovoljenja VS OZN, kar je po oceni ruskih analitikov privedlo do vojne in veliko večjega števila civilnih žrtev.

Zaostrovanje v regiji

Annanov načrt, ki v šestih točkah predvideva konec nasilja in oblikovanje enotne vlade, v kateri bi bili pripadniki vseh sprtih strani, tako še zmeraj ostaja mrtva črka na papirju medtem ko se svet vse hitreje bliža novim, tokrat veliko bolj usodnim spopadom na Bližnjem vzhodu. Da tokrat velike sile ne bodo ostale križem rok, kažejo tudi premiki ruskih sil v smeri Sirije, vse večji dotok orožja v regijo, ter tudi pogrevanje ruskih zamisli o prodaji bolj učinkovite protiletalske zaščite sosednjemu Iranu, ki je od prvega julija pod ostrejšimi sankcijami Evropske unije in napoveduje nov zakon o omejitvi prevoza nafte v države, ki bojkotirajo prodajo iranske nafte.

Ob zelo verjetni širitvi vojne v Siriji in zapiranju Hormuške ožine se bo zagotovo odzvala tudi ameriška vojska, vendar se to zagotovo ne bo zgodilo do ameriških predsedniških volitev. Veliko bolj verjetno je, da bo ameriški predsednik in Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama v tako pripravljen scenarij za vojno »prisiljen« šele po predsedniških volitvah. Ta vojna pa ne bo samo zelo nevarna, pač pa bo tudi precej paradoksalna – v njej bodo pripadniki Al Kaide, ki danes po oceni iraških oblasti množično odhajajo preko meje v Sirijo, lahko v posredni vojni nastopali z ramo ob rami, skupaj proti šiitskim nasprotnikom - s podporo Kitajske in Rusije.